VSE NAJBOLJŠE NIKE

Moja mala Trapa Trapasta danes praznuje trojkico. V družbi najboljših prijateljev smo danes razrezali torto, šli na lep izlet in skakali bombice v podpeško jezero. Vse najboljše vsem A-jevčkom, Sheili, Ais in Ashu!!

Nanos

Najprej naj povem, da smo bili v soboto na tekmi v Slovenski Bistrici. To je še ena lokacija, kjer je tekma res lepa. lepo vadbišče, lepa okolica, prijazni organizatorji in odlična organizacija. Urnik tekme je bil tak, da sem se po izkušnjah zadnjih tekem samo smejala. Ampak dejansko jim je uspelo izpeljat tekmo skoraj po urniku in smo zaključili že okoli 18h (na Ptuju ob 21h). Ampak ker je bilo tako lepo, bi zaradi mene lahko tudi malo zavlekli. Pohvale Bistričanom, res. Kar se pa najinih tekov tiče pa raje ne bi dajala komentarja. Nina pravi "RAZPAD SISTEMA" Ampak koga briga, važno, da se imamo fajn.

V nedeljo pa smo odšli na izlet na Nanos. Kaj naj rečem drugega kot to, da smo se imeli odlično! Sonce je sijalo, ni preveč pihalo, v družbi ljudi, ki jih imam najrajši in kužkov, ki jih imam najrajši smo preživeli še en lep dan in zaključili še en lep vikend. Mala TiŠan, ki se je na začetku bala moških se je zadnje čase nekaj opogumila. Zdaj gre k fantom, morda le določenim, bomo videl, kar sama od sebe, se nastavlja za božat, deli poljubčke in se nasploh počuti čisto domače. Bravo TiŠan, vidiš, da so tudi fantje čisto v redu in te noben ne bo pojedel. Za boljšo predstavo pa kot ponavadi še nekaj slikic.

Nike in njene muhe

Nike ni scrkljan kuža. Še dobro, da imam Bena, ki bi se ves čas stiskal k meni in čohljal. Nike pa je super delovni pes, ki se, ko pride domov, najraje zavleče pod odejo in ima popoln mir. Včasih pride izpod odeje in me gleda, kot bi nekaj hotela od mene. Ko pridem k nje in jo pobožam pa pobegne nazaj. Crkljanje zagotovo ni to, kar si ona želi. To me včasih malo žalosti. Zato pa toliko bolj cenim trenutke, ko pride k meni in se stisne k meni in celo pusti, da jo božam. Ob takih trenutkih se ne upam premakniti, da si nebi premislila. In tak trenutek je zdaj, ko sedim na fotelju, na eni strani se k meni stiska Ben, na drugi Nike. In smo ena srečna družinica, ki preživljamo umirjen sredin večer po dolgem sprehodu, trikcih in igranju. Life is beautiful!

Agility v Lido Di Savio

V soboto je en nori fotograf odšel za en dan v Lido Di Savio, blizu Riminija slikat frizbi tekmo. Dve nori pesjanarki s svojimi psi je odvlekel s seboj. In ne, tokrat ni bila Nina, pač pa Maja z dvema borderkama. In ker je bila frizbi tekma in ker smo pač že šli tja se je Maja prijavila na tekmo. Mi smo šli pa kot spremljevalna ekipa navijat. Celo noč smo se vozili, zjutraj pa prispeli na plažo, na las podobno tisti zadnjič v Caorlah. Samo nešteto kilometrov dlje. Ampak kot sem že zadnjič napisala. Zdaj, ko tam še ni ljudi se je po neskončno dolgi peščeni plaži (očitno je res neskončno dolga, razvlečena čez pol italijanske obale)zelo lepo sprehajat. Za poleti pa ni.Voda je nizka do kamor ti seže pogled, vprašanje, če lahko odrasel človek sploh zaplava (Ben je še ob plimi segel do tal, pa ni ravno velik pes). Kamor ti seže pogled pa so tudi hoteli. Eden ob drugem in posledično ležalniki na plaži, eden ob drugem. Sardelce. Poleti mora bit res grozno. Nabasano in na smrt dolgočasno. Ampak zdaj je pa lepo. Še mirno, tudi čez dan, ko so ljudje na plaži. Še vedno jih je relativno malo. Mi smo prispeli malo po sončnem vzhodu in ujeli, za sprehod, najlepši del dneva. Foto: Blayo San in Maja Rokavec

Nato smo poiskali prizorišče tekmovanja, da se je Maja lahko prijavila. In ko smo prispeli tja sem zagledala prikolico kombija polno agility ovir. Oči so se mi zasvetile in Maja je rekla, tako, meni nič, tebi nič: "Ja, saj danes je agility in frizbi, jutri pa agility in ne vem kaj." "A agility tekma je tudi?" Pojma nisem imela. Kot po navadi. Ne morem bit na agility tekmi in ne tekmovat. Problem pa je bil, da se nisem v naprej prijavila, prijave pa so zaključili vsaj en teden nazaj. Kako žalostno.

Ampak ker imam več sreče kot pameti je na 500km oddaljeni tekmi sodil slovenski sodnik. In tako se je zgodilo, da sem na lepo sončno soboto v Riminiju tekla agility. Žal pa imam očitno dnevno omejeno količino sreče in nule ni bilo. Ampak je bila skoraj. V Bistvu sva tekli dva precej lepa teka. V agilityu mi je skočila z guge, zato sem jo šla popravit. Vse ostalo je bilo pa super, celo cona. Tako, da sem prav ponosna na naju, kljub temu, da ni bilo nule. Po teku sem se šla igrat na plažo in kužkoma metat žogice v vodo. Kako ju je lepo gledat, ko se tako zabavata!! In ker smo se zabavali na plaži smo zamudili podelitev. Tipično! Mislim, da sem bila v jumpingu tretja(5 kt). Italijanske rezultate težko razvozlam. Ampak to sploh ni važno. važno je, da smo se zabavali, tekli agility, plavali in uživali v temperaturah, ki so bile idealne. Ker mene vedno ali zebe, ali pa mi je vroče so temperature zame težko prijetne. Vedno mi kaj ne paše. Tokrat pa je bilo tudi to idealno. Družba je bila super. Če bi bila zraven še Nina&Co, pol bi bilo pa že kičasto. In seveda če bi zares tekla nulo :). Ampak tudi to pride. Zadnjih nekaj tekem je bilo precej kaotičnih. Ampak saj nama gre na bolje. Res.Dejstvo je, da trenirava premalo. Škoda, ker, ko trenirava, nama res ne gre slabo. Obljubljam si, da bom res več trenirala. Ker je škoda, da ne.

POSLUŠNOST IN DOSLEDNOST

Ukvarjam se s šolanjem psov a sem še daleč od strokovnjaka. Še vedno se učim, od svojih psov in od tečajnikov. Po sedmih letih življenja z Benom in treh letih življenja z Nike pa sem šele zdaj zares dojela kaj v šolanju pomeni pojem doslednost. Šolan pes je izraz, ki se pogosto zlorablja. Pohvalno, danes veliko ljudi šola svoje pse in vedno več je "šolanih" psov. A roko na srce, večina od njih je nekje na 30% tega, čemur bi se zares lahko reklo šolan pes. Psi ki nekako na pol poslušajo, imajo na pol narejen odpoklic, se usedejo, ko jih vodnik tega lepo prosi a vstanejo, ko njim tako paše, ne, ko jim dovoli vodnik. Lepo, vse je boljše, kot nič, a je vse to le nekakšna krinka prosto mislečega, ne vodljivega psa. In potem slišim, da si hočemo vodniki pse podrediti iz njih narediti robote, ki poslušajo na vsak ukaz in jim ne dovolimo več svojih lastnih misli. Ljudem se nam pogosto živali smilijo, ker jih omejujemo. Omejiti psa, imeti poslušnega psa ne pomeni, da nikoli ne sme početi kar nejmu paše. Le jasno mora biti, kdaj to lahko počne. Tudi v naravi živali niso proste in ne delajo, kar jih je volja. Omejeni so, imajo pravila krdela, imajo teritorij, po katerem se lahko gibljejo in teritorije na katere nikakor ne smejo. In če ta pravila prekršijo so kaznovani na precej bol krut način, kot jih kaznujemo mi. In če gledamo človeški svet, smo tudi mi precej omejeni. delamo 6 dni na teden in le redki srečneži imamo dva "prosta" dneva v tednu. In tudi v teh prostih dneh moram pogosto narediti kaj še za službo in delo si velikokrat nesem s seboj tudi na razne agility tekme, izlete in podobno. Torej, če delamo, imamo obveznosti, zadolžitve in omejitve mi, imajo pravila živali v naravi, zakaj naši psi lahko delajo kar se njim zahoče? Ker jim tako dovolimo! In tukaj je na vrsti doslednost. Kaj je doslednost? odločitev, da neka stvar bo takšna, kot smo jo določili VEDNO IN POVSOD! Delala sem si utvaro, da sem dosledna, pa sem ugotovila, da je tako samo kadar se spomnim in kadar se mi ljubi. Če vodnik hoče psa, ki bo zares poslušal, ki bo zares sedel dokler mu ne dovolimo, da vstane, ki zares ne bo vlekel na vrvici to pomeni, da mu NIKOLI ne smemo dovoliti, da vstane sam od sebe, da mu nikoli ne smemo dovoliti, da potegne na vrvici in to pomeni tudi, da se moramo VEDNO spomniti, da mu damo sprostitveni ukaz, sicer bo vedno preizkušal kdaj lahko naredi po svoje. Do polovičarstva je relativno lahko priti. Pot do resne poslušnosti pa je mnogo bolj naporna, zahteva vse naše misli in sistematično delo. Polovičarska sem tudi sama, pogosto malce lena. To pa me je pripeljalo do kar nekaj težav. V življenju in športu. Moja zapoznela novoletna obljuba je da ne bom več polovičarska. Ne v splošni ubogljivosti, ne pri športu. In prvi rezultati so že vidni, a kaj več o tem kdaj drugič...

Zadnjič sem reklamirala studijsko fotografiranje psov. Uršo je prehitel Blayo in včeraj posnel nekaj odličnih fotografij mojih psov. Pri takih modelih to seveda ni težko. Sta profesionalna modela, ki pridno čakata v pozi ki jo želi fotograf in še bolj pomembno, Sposobna sta pozirati v nedogled. Da nastane ena taka fotografija je namreč potrebno narediti nešteto posnetkov. Ben in Nike sta se res izkazala. Nike je izjemno fotogenična in njene slike so skoraj vedno čudovite. Čisto druga zgodba je Ben. S svojo skuštrano frizuro, frfrujem, ki mu nenehno leze na oči, ki jih je že tako težko ujeti iz črne gmote njegove dlake, je mora fotografov. Ampak kot pravi model se zna nastaviti tako, da lahko dober fotograf iz njega potegne bistvo njegovega karakterja. Moj sladki Ben je tokrat zasenčil Nike, ki je na sliki sicer lepa kot vedno, ampak pred prisrčnostjo skuštranega mešančka, ki s prosečimi očmi zre v nebo se lahko skrije. Seveda sem prej malo uredila tudi njegovo frizuro in tako je Ben dokaz, da so starejši bolj šarmantni. Bolj star, bolj nor in vedno lepši moj sladki Panetone.

Caorle-Italija

Na sončen velikonočni ponedeljek nas je prijazna družinica vzela s seboj na izlet. Niso se mogli upret našim prosečim očem in so dovolili, da ta se v njihovem prtljažniku peljala tudi Ben in Nike. Odpeljali smo se v italijansko obmorsko mestece Caorle. Mestece, ki je izven sezone, podobno, kot mesta ob blatnem in gardskem jezeru, mesto mrtvih, poleti pa oživi in postane prepolno letno letovišče. A sezona se je očitno že začela. Pričakovali smo le nekaj ljudi, pa smo se ušteli. V mestu se je že prebudilo življenje in ljudje smo se po ulicah gnetli kot mravlje. A kljub temu, da je bilo v mestnem središču kar nekaj ljudi, je ogromna peščena plaža ostala dokaj prazna in tako smo se lahko kar precej v miru podili po njej. Ben in Nike sta presodila, da je za kopanje še prezgodaj, zato sta ostala pridno na suhem. Plaža Caorelj je polna naplavljenih školjkic, tako smo jih nabrali kar nekaj veder. Včasih me malce zanese in postanem pravi otrok. Navdušena nad plažo in nešteto školjkami se sploh nisem mogla dvignit od njih in sem jih nabirala in nabirala in se pri tem zabavala. Z Benom, Nike in otroki smo tekali po plaži in plezali po sipinicah, skratka, dan je bil zelo lep. Po takšni peščeni plaži se je izven sezone res prijetno sprehajat, dolga je kilometre in lahko hodiš v nedogled, poleg tega so mehka tla prijetna za hojo. V sezoni pa jaz tja pod nobenim pogojem nebi šla tja na počitnice.










Naslednjič pa moramo izlet obvezno organizirat tako, da bo la z nami še sosedova psička Biba. Danes ni mogla in je bila zelo žalostna. In seveda, idejo za naslednji izlet že imam.