Benetton & Nike

Koroška in gradovi kralja Matjaža

2012-02-01T10:38:00.001-08:00

Spet smo se odpravili v dolino Tople in spet preživeli tam enega najlepših vikendov. Ta vikend so se pod Peco gradili gradovi kralja Matjaža, ki se gradijo vsako leto. Pride preko sto skupin in gradi vse mogoče skulpture iz snega. Tudi mi smo pridno gradili. Jaz sem sicer bila bolj arhitekt in idejni vodja, sem pa imela dve odlični gradbeni skupini, ki sta moje ideje odlično udejanjili. Nikicina tačka se je zacelila in je tako lahko uživala na snegu, ki je prekrival dolino Tople. Snega drugje ni in ni. Kljub temu, da so temperature dokaj nizke ni nobenih padavin. Ne vem od kje, toda tam je sneg dejansko bil. Za gradnjo gradov so sicer naredili umetnega, a tudi naokrog je ležalo dovolj snega, da smo si v nedeljo, ko so bili gradovi že zgrajeni, privoščili zasluženo sankanje. Nike je bila navdušena, saj je pol dneva lahko preganjala sankače, sankala pa se je tudi sama. Odkrila je kako zabavno se je po snegu spuščati z, za to namenjenim, velikim krožnikom. Ben pa je kot ponavadi tekal sem in tja in lajal in laja. Pri Topli in "naši" kočici mi je všeč ravno to, da je na samem in daleč naokrog ni nikogar. Tako lahko zjutraj vstanem, odprem vrata in psi se lahko po mili volji podijo okoli bajte, saj nimajo kam it in ni možnosti, da bi koga motili. Ko sem se vozila tja, naložena s sankami sem si milila kako optimistični smo, da vlečemo sanke s seboj. Pa smo jih potem kar dobro izkoristili. Kot ponavadi mi je bilo neskončno žal, ko je prišla nedelja zvečer in smo se morali vrniti v realno življenje. Kako lepo bi bilo, ko bi lahko kar še malo ostali, ko bi zapadlo neskončno veliko snega in bi nas zamedlo in nebi mogli nazaj domov. Vsaj za en teden.

GRADIMO...

TUDI NIKE POMAGA

KONČNI REZULTAT

OSTALE SKULPTURE

IN NA KONCU SLEDI ZABAVA

2012-01-21T23:23:00.001-08:00

Moj moto v življenju je, da ga je treba uživat, vsak dan posebej. In ker najbolj uživam v izletih, pohajanjih po hribih in igri s svojimi kužki bi lahko rekla, da je moj smisel življenja kar to. Čim več lepih dni preživetih na zraku, v naravi, na travnikih,v prijetni družbi svojih psov in dobrih prijateljev. Mislim, da so moji psi zalo srečni, ker imajo takšnega skrbnika. Kaj je najhujše kar se nam torej lahko zgodi. Poškodba, moja ali od katerega od psov. In ker se to pač zgodi, če kar naprej noriš je Nike staknila tujek med prstki na zadnji tački, česar pa nisem opazila, saj ni kazala, da bi jo kaj motilo. Ko je končno začela šepat je bil tujek že zaraščen in zagnojen. Treba ga je bilo vzeti ven zdaj pa ima rano, ki se more celiti in umiriti, da vidimo, če smo vse vzeli ven. To pomeni, da se ne sme ne umazati, ne zmočiti in tačka mora biti celih deset dni povita in Nike mora počivati. Kaj hujšega? No ja, sigurno je kaj hujšega.

Na primer že to, da bi mogla počivati dlje, kot deset dni. MI smo zdaj malce nesrečni. Sploh ker smo zaradi tega morali spustiti tekmo v Prestranku včeraj in prijeten izlet v prijetni družbi na Snežnik ali pa vsaj sprehod po okolici Cerknice, ki je, kot sem včeraj uspela videti na hitro, čudovita :(. Popoldne smo namreč preživeli tam in načrtovali smo tudi vsaj današnje dopoldne, pa smo zaradi skušnjav raje kar zvečer odšli domov. Vrnili se bomo, ko se tačka pozdravi.

Na tekmo smo pa vseeno šli. Tekmoval je Ben. Tekel je hitro in navdušeno. Tokrat smo tekli na žogico. Sicer teka nista bila tako čudovita kot zadnjič. Za tista mi je res žal, da nista posneta, ker Ben tako redko naredi slalom v prvem poizkusu in to v dveh tekih v enem dnevu. Včeraj je seveda ravno to zgrešil, vhod v slalom, dvakrat. In preskočil je cono. Kar ni čudno, ker tega ga nisem nikoli učila in za preskočeno cono mi je pri njemu vseeno, saj mi je bolj pomembno da hitro teče, kot da naredi cono. Sicer sem se ga enkrat že lotila učit tekoče cone ampak sem malo lena, ker nimam resne motivacije, da bi to naučila Bena za tri tekme na leto. Učenje con pač ni moja najljubši trening. Priznam, da mi je to na smrt dolgočasno. Edina stvar v agilityu, ki je v resnici ne maram preveč. NO s 15 kazenskimi točkami si pač ni izboril nove vrečke hrane. Ampak tekel je z veseljem, prej je težil za tisto žogico in to je tak Ben,ki ga imam rada in to je tisto, kar je pomembno, koga briga cona?

Nina hvala za posnetke in montažo!

Pasje razstave

2012-01-14T11:29:00.000-08:00

FOTO:Yenepu group
sobotainfo

Vem, da sem o tem že pisala ampak te pasje razstave so res tako neumna reč. Danes sem bila povabljena da bi nastopala s trikci na pasji razstavi in sem privolila. Ne vem zakaj že, ampak tega res ne bom več počela. Pustimo dejstvo, da sem zapravila čudovit sončni dan za to, da sem tri ure čakala na svoj desetminutni nastop. In med čakanjem sem lahko opazovala razstavljalce. Na ven so vsi tako urejeni, lepo oblečeni, psi so sfrizirani in napudrani ampak v strahu, da se kak pramen dlake nebi narobe obrnil jih ne peljejo niti lulat. Potem te psi lulajo kar po stebrih v hali in kakajo na tla hale. Lepo oblečena gospa s počesanim koker španjelom pa je preveč fina, da bi za svojim psom pospravila. In potem ostane kakec na tleh, da lahko ostale fine dame in gospodje hodijo po njih. Fuj. Skratka, pasjih razstav se bom v bodoče res izogibala, sploh pa takšnih zaprtih. Ko smo šli poleti nastopat na razstavo na Bled, ki je bila zunaj je bilo še kar v redu, saj sem se med čakanjem lahko igrala na travniku, tukaj je pa res zoprno, ker se nimaš kam dat. Ne razumem kako se da ljudem cel dan česat svoje pse pri čemer ni šans, da jim vržeš kakšno žogico. Ampak vsak ima svoje veselje. En fantek je med ogledom našega nastopa rekel "kako ti psi trpijo". Najbrž res. Še posebej ko smo šli takoj po nastopu na blaten sprehod po tranikih in so se kužki podili za žogicami. Bogi.

2012-01-08T14:06:00.000-08:00

Doma imam dva čudovita psička, ki utrujena od napornega vikenda spokojno spita. Zame je to najlepši pogled na svetu. V soboto smo šli na dolg sprehod na Lubnik. Po malem vsi grešimo zakon, saj verjamem, da ima večina pasjih lastnikov le te kdaj spuščene z vrvice. In to, kdaj naj bi psi res bili na vrvicah je najbrž subjektivno mnenje. Ampak tam kjer je več ljudi in več psov bi pa res VSI morali biti pripeti. Ker ljudje, tudi, če je vaš pes prijazen do vseh, vsi ostali niso. In tudi vsi lastniki si ne želimo, da bi se naši psi ovohavali z vašimi. In na Lubniku je dvakrat prišel k nam nek kuža, katerega lastnici se ni zdelo, da bi ga mogla pripeti, čeprav se Ben očitno in glasno ni strinjal z njegovim vohljanjem okoli nas. To mi gre res na živce. Če smo imeli vsi, prav vsi razen nje pse pripete, a se ji to res ni zdelo čudno. Pa nisem hotela bit ena od tistih, ki se dere " PSE NA VRVICE". Ampak gospa se ne zaveda, da si ne želi, da bi še jaz spustila svoje pse. To mi gre res na živce. Ker se res trudim, da bi odvračala Benovo pozornost od drugih psov in gre sam od sebe raje daleč naokrog, kot mimo njih, potem pa pride spuščen pes, ki ne šmergla lastnika ali pa je lastniku vseeno, če jaz vlečem svojega psa stran, medtem ko njegov nadležno tlači nos v njegovo rit. Ben je miren in miren in ko vidi, da vsiljivež ne gre stran, ja kaj pa naj drugega, kot da mu na grd način pove, da naj se pobere. Latnik ti pa potem reče, da nič čudnega, da je pes živčen, če si ti živčen. Saj res tako zgleda, ko potem še ti lastniku grdo poveš, da naj že prime tega svojega psa. Nič čudnega, da potem iščemo kraje ki so osamljeni in kjer nikogar ni. Na srečo jih je v Sloveniji kar nekaj. Ampak večno se pač ne morem jaz vsem izogibat. V tečaju male šole svojim tečajnikom poudarjam, da je njihova odgovornost, da ko vidijo drugega psa pripetega, morajo tudi svojega pripeti. Saj ne gre za to, da lahko njihov ali vaš ali naš pes naredi nekaj komu drugemu. Gre tudi za to, da lahko kateri koli drugi pes naredi nekaj vašemu. Nikoli ne veš zakaj ima nekdo psa pripetega. Mogoče zato, ker se drugih psov boji, mogoče ga lastnik ravnokar nekaj uči in noče, da ga motimo, mogoče ima pes kakšno nalezljivo bolezen, mogoče je psica ki se goni. Psi niso vedno na vrvicah samo zato, ker ne ubogajo. Ljudje imamo za to veliko razlogov. In kultura pasjega lastnika je, da ne pusti svojega psa da leti vsepovprek naokrog do drugih ljudi in drugih psov.

No pa da se vrnem na lepše reči. Nina je dobila most. In ker je izredno talentirana agilitašica in ima dobro oko in zna sestaviti dober parkur, (ta danes je bil res odličen) smo se danes odpravili k nje na trening. Tak skupinski, z Ruby, Molly, Indy in vsemi ostalimi našimi psi. Celo Bela se nam je pridružila. Hvala Nini za odličen trening. In Anji za slikice. Glede na razmere za trening v Ljubljani, se mi zdi, da bomo Nino kar pogosto "izkoriščali". Ker sem videla danes v kakšno veselje ji je to.
spodaj je en kratek posnetek. Nina, ko bova svetovni prvakinji bova povedali, da trenirava pri tebi v Majcnih, brez skrbi ;).

Po treningu smo šli na sprehod na morje. No tega dela ne mislim več ponavljat. Bil je lep sončen dan in na morju je bila vsa Slovenija. Vse lepo in prav, lepo, da grejo ljudje na zrak ampak jaz se bom drugič raje umaknila na sprehod kam drugam, kam na travnike, kjer ni ljudi.

Foto: Anja Gubanec

svet je krut, Ljudje pa smo najbolj kruta bitja na njem.

2012-01-05T23:19:00.000-08:00

Moj blog je poln lepih trenutkov iz mojega življenja. Žal pa se na svetu dogajajo tudi slabe stvari. Novo leto prinese krutosti, kot si jih normalen človek ne bi mogel niti zmisliti. Letos mi je bilo recimo zelo žal psičke, za katero pač vem, da se je nekega decembrskega večera, ko so se ljudje veselili, pili svoja kuhana vina, občudovali prelepa novoletna okrasja in se zabavali ob metanju petard ene od teh tako prestrašila, da je pobegnila. Prestrašena je tavala po Šiški polni cest in žal zatavala na obvoznico, kjer jo je povozil avto. To me spomni na moje prvo novo leto z Benom ki je prav tako pobegnil zaradi žvižgov raket in zataval v pokljuške gozdove. Njega smo na srečo našli ga pa od takrat prenseto dobro pazim. Tokrat pa sem zvedela za še bolj žalostno zgodbo, ki jo bom delila in si želim, da bi se širila naprej in upam, da bodo ljudje o njej razmišljali. Ne razumem, res ne razumem kako lahko za lastno zabavo povzročaš trplejnje drugim. Ali se nekaterim ljudem res zdi, da živali nimajo nobenih čustev, nimajo čutnih celic?? Saj niso plišaste igrače. Živa bitja so halo!!!

Some kids placed strong firecracker in the mouth of this animal and made sure he could not open it. The world is like this. To these kids it must have been a macabre fun for a few minutes and then they continued with their life like nothing happened.

To this animal, his life ended during those minutes, with a pain so deep that is better to forget.

If you are against the mistreatment of animals, share this so that more people see what we are capable to do and how inhumane we could be.

Friends, I'm really sorry if this picture hurts you, I got hurt while posting too. I'm sharing this because of that I hope if some one near you tries to do these kind of things, you will at least try to tell them that this is really a harsh. Will you?

TILE TRIJE DNEVI SO BILI ENI NAJLEPŠIH

2012-01-02T09:47:00.000-08:00

Novo leto je dan, ki ga že od nekdaj ne maram. Vsi praznujejo to, da zamenjamo koledar na steni. Brez veze. Odkar imam pse, ki se bojijo petard pa ga imam toliko manj rada. Izogibam se prisiljenih zabav in se umaknem na kar se da miren kraj. Dober del teh praznikov pa so seveda počitnice. V sredo smo se šli sončit na Viševnik. Enkrat sem že bila tam, pa je bila takšna megla, da nisem videla ničesar okoli sebe. Tokrat je bilo drugače, vse se je svetilo v soncu, bilo je nekaj snega in končno sem videla kam sem tudi zadnjič že lezla. Vzpon na Viševnik je kar težak. Precej strm. Razgled z njega je lep, saj zreš Triglavu z oči v oči, sicer pa me ta gora ni tako zelo navdušila. Bila sem že na marsikateri lepši. Toliko za informacijo, če se bo kdo želel odpraviti tja. Kofce gora mi je recimo veliko bolj všeč, ker je bolj odprta. Pa še marsikatera druga. Tako da, kot pravi moj prijatelj ZZ, odkljukano. Ampak važna je družba in ta je bila super.

Potem smo naslednji dan odšli na počitnice k Boštjanu in njegovima Molly in Indy. Prišli so še Nina z Benčkom in Winnie. Skupaj smo preživeli štiri čudovite dni z dolgimi sprehodi po zasneženem, skoraj pravljičnem Logatcu in v popoldanskem poležavanju v prijetni, s kaminom ogrevani sobici. Ob takšnih dneh si človek res zaželi da bi lahko ustavil čas. Žal se pokanju na silvestrovo nismo mogli izogniti. Še huje pa je bilo, da nekdo ni uspel porabiti municije takrat in je večer kasneje neutrudno še kar spuščal glasne rakete. In tega še kar ni konec. Škoda ker se je treba vrniti k vsakodnevnim opravkom. Ampak tako pač je.

PRAZNIKI

2011-12-26T14:01:00.000-08:00

December je, praznik so skoraj za nami. Zaenkrat nimamo večjih težav zaradi petard. Pri nas se jih ne sliši dosti. Toliko kolikor pa jih slišimo na sprehodih, pa Ben uspešno premaguje strah. Če sama popolnoma ignoriram pok, ga tudi on. Ne morem verjeti, za igro z njegovo najljubšo žogico pozabi tudi na petarde. Če le niso preveč blizu in tako preglasne. Tako lahko načeloma hodimo na sprehode nemoteno, tudi v tem času. Vseeno bomo za novo leto pobegnili ven iz mesta kjer poka manj in ob polnoči zatesnili vsa okna, dali glasbo naglas in upali, da se ne bodo bali prehudo. Tako, kot lani bomo tudi letos novo leto dočakali pri Boštjanu v Logatcu. Božič pa je že mimo. Božični večer smo preživeli z družino, božčni dan pa z drugo družino, tisto, s katero nas ne veže krvna povezava, pač pa tista druga, prav tako pomembna, prijateljska. Božič je namenjen preživljanju časa z najbližnjimi. Tega smo se držali in preživeli res lepe božične praznike. Ker niso mogli biti z menoj čisto vsi, ki jih imam rada bodo pa nekateri za novo leto.
V nedeljo smo šli uživat na sonček v Šobec. Bilo je tako toplo, da smo za nekaj časa odvrgli večino toplih oblačil in bili celo v kratkih rokavih. Za Božič bi sicer moralo biti vse prekrito s snegom, ampak tudi tako ni bilo tako slabo.

Dan po božiču pa smo odšli na ekskurzjo po Štajerski. ZZ še ni bil v Prekmurju, ne na Ptuju, ne v Mariboru. Zato smo ga odpeljali na izlet.

Seveda, ker smo bili ravno na tistem koncu in ker imajo v Prekmurju ravno mladičke smo pač mogli še tja. Zadnje čase se res malo vidimo in prekmurce pogrešamo, zato mimo priložnosti da jih obiščemo nismo mogli.

blažena med mladički, pri Metki lahko znova in znova podoživljam trenutke, ko sem malo Nikico takole pestovala :)

tale hoče na vsak način z mano, kar glejte torbice, po novem se skrivamo v hlačnicah...

Vesel božič vsem!

2011-12-18T15:00:00.000-08:00

Božični Prestarnek

2011-12-18T14:28:00.001-08:00

To soboto se je odvijala tradicionalna božična tekma na gradu Prestranek. Ben obožuje jahalnice, zato, če ga ne prijavim na nobeno tekmo, ga bom na te. Zadnjič v Ivanič gradu je bilo dovolj hladno, da se je premikal in nekako odtekel parkur, ampak ne vem kaj mu je v teh jahalnicah tako všeč. V soboto je tekel kot puščica, dva čista teka, z odličnimi slalomi, kljub hitrosti celo narejenimi conami. Čeprav Ben nikoli ni zares spoznal kaj je pravzaprav cona. Med tekom ni nikogar nalajal in se ni nikjer obiral, skratka bil je moj prvak in dejanski prvak, saj je zmagal. Za ta dva teka mi je pa res žal, da ju ni kdo posnel.
Nike ni bila tako dobra, v agilityu mi je podrla eno palčko in en hop spustila. Glede na to, da sem 5 kazenskih točk itak mela sem se odločila, da se s tem ne bom obremenjevala in bom tekla naprej, tako sva se diskvalificirali. Nič hudega. V bistvu je bilo kar nekaj trikov, za katere sem se spraševala, če jih bom zvozila in sem jih kar lepo, napako sem naredila pa tam, kjer sem si vzela preveč na "easy", ker je zgldalo lahko in izvedljivo. Še veliko se imava za naučiti. Je bila pa to najdaljša tekma. 220 tekmovalcev. Trajala je kar do osmih zvečer. Od osmih zjutraj. Ampak v dobri družbi je lahko človek tudi 12h na agility tekmi.

NIKE DOBI SESTRICO ...

2011-12-13T13:34:00.000-08:00

In še eno, in še eno in bratca. vsi čudovitih barv, težki toliko, kot je bila Nike ko je imela tri tedne, mi je danes povedala Metka. Glede na to, sem jima z Rolandom močno hvaležna, da sta se odločila, da se ne dasta in sta ji pomagala, da je zrasla v to kar je. Živo mišico na štirih nogah s super karakterjem. Z nekaj pomanjkljivosti... Ampak ta post ni njen Simona. Ta post je od C-jevčkov. Tako se reče že tretjemu leglu psarne Amromeka, katerega imena se bojo začela na črko C.
naj jih predstavim:

Amromeka C. dekle št.1

Amromeka C. dekle št. 2

Amromeka C. fant (po tradiciji one and only ;))

Amromeka C. dekle št. 3

Pa imamo spet problem. Seveda bi Simona kar imela enega od njih. Ampak sem Metki zabičala, da mi naslednja 4 leta ne sme dat nobenega mladiča! Zdaj se mora pa Metka tega držat! ;)

Ivanič grad 3.12.2011

2011-12-03T14:16:00.000-08:00

No, pa da malo pokomentiram današnjo tekmo. Ivanič grad torej ni najlepše prizorišče tekme, kar bi si ga človek zaželel. Okolica ni ne vem kaj, možnost za sprehod sredenje dobre, odvisno od dežja prej, ker je veliko blata, okrog je pa kar nekaj gadbenega materjala, ker pčitno urejajo športni center. Hala je majhna in se v njej težko ogrevaš.... Ampak! Med ogledom parkurja za Bena se je pojavil Roland. Prepričana sem bila, da ga ne bo, ker je Ammy breja, pa je vseeno prišel samo s Kiro. In ker nikogar od tam že tako dolgo nisem videla, pa tudi slišimo se bolj malo, sem ga bila zelo vesela. Potem smo odtekli nekaj prav lepih tekov (ki bi seveda lahko bili tudi boljši, pa vseeno), nato so prišli še Zagrebčani z Živo (Amromeka Best from Toffifee). Hrvati niso uvedli strogega zakona, ki prepoveduje predtekmovalce zato sva se z Nike preizkusili tudi v kategoriji 3. Moram reči, da se mi parkurji po težavnosti niso zdeli bistveno drugačno od dvojke. Naredila sem nekaj neumnosti, nekaj stvari sem pa parv dobro izpeljala, s kakšno hudo slepo menjavo, ki mi sicer delajo težave, oz. so mi delale težave. Sem kar ponosna na naju, kljub temu, da noben tek ni bil brez napak. Zakaj so tekme cool. Slabost je, da ne moreš teka ponoviti in popraviti napak. Zato so treningi boljši, se pa vidi na tekmah kaj vse morava še trenirati. In dela imava ogromno!!! Ampak tako je vsaj zabavno. IN poleg tega, da sem se preizkusila v trojki je tekma, kjer tečeš več tekov bolj zabavna, sploh če tečeš v več kategorijah. Jaz sem tokrat tekla v vseh. Z Benom v enki in z Nike v dvojki in trojki. Ne bi imela še enega psa. Škoda ker z Nike ne morem teči v več kategorijah. To bi bilo super. Sploh ker Nike tako uživa. Super je imeti psa, ki mu je dejansko žur tečt še in še tekov in vsakič je samo bolj navdušen. Tudi Benči se je kar dobro odrezal. Ni sicer dal vsega od sebe in dvakrat je šel nalajat sodnico, ker njemu rata bedno, čim je en ovinek ampak sicer pa ni bilo tako slabo. Recimo, da je tekel.

Pritekla pa sta si Ben 2. mesto v agilityu in 3. v jumpingu in Nike 3. mesto v agilityu z 10 kazenskimi točkami. konkurenca res ni bila močna. Je bilo pa smešno, ker so nekateri odšli domov pred podelitvijo in sem jaz vzela njihove nagrade, tako sem bila kar naprej na stopničkah. In ko sem dejansko šla po svoje nagrade sem se mogla že skoraj zagovarjat zakaj sem tolikokrat gor :).
foto: Iztok Noč

Velika Planina

2011-11-27T12:56:00.000-08:00

Res sem milila, da so bili že vsi na Veliki planini. In tisti, ki še niso bili, moraj tja obvezno it. Spet smo bili tam. Končno sem gor peljala tudi Nino, pa Borisa in Sabino. In vso pasjo družbo. Še nikoli ni bilo na Veliki planini tako malo ljudi kot to Soboto. Uživali smo na sončku in opazovalo gosto meglo pod nami, veseli, da smo se nad njo dvignili. Edina slabost tega je bila spet to, da je dan čisto prekratek. V meglo smo se mogli spustiti že ob 16h. Ob 17h je namreč tema :(. Pravzaprav sem si res želela, da bi lahko ostala v eni od tistih kočic do naslednjega jutra ali še kako noč dlje.

Benetton ali Panetone?

2011-11-24T11:56:00.000-08:00

Benu je Nina spremenila ime. Iz Benetton se je prelevil v Panetone Speddy Benzales, krajše Tone. Že kar nekaj časa nazaj. Ampak prisežem, da odkar je Tone in ne Ben je to pes, ki si ga želim. Poln energije in vedno željan igre z žogico. Prijavila sme ga na tekmo agilitya v Ivanič grad. Po dolgem času bo spet tekmoval. Sem resno razmišljala ali naj ga prijavim kot Benetton ali kot Panetone? S težkim srcem sem ga prijavila z njegovim starim imenom. Ker ga ima pač v "rodovniku". To je sicer ena najgrših tekem ampak ker že dolgo nismo bili na tekmi jih malo pogrešam in se kar veselim, čeprav je prostor res grozen.

Sicer pa pridno treniramo. Res je škoda, da bi s tako dobrim psom, kot je Nike agility jemala tako neresno kot ga jaz. Zato sem se zadeve lotila bolj resno in zdaj treniram tako, da se temu res lahko reče trening. In napredek je viden. Po ogledih nekaj dobrih posnetkov drugih tekmovalcev (na primer Nine) sem dojela kaj dejansko pomeni to, da jo vedno čakam. In ko sem jo čakat nehala mi je kar naenkrat uspelo izvest vse slepe menjave. Fajn ne.

Ko dan je čudovito lep, mi pojdemo na potep ...

2011-11-20T13:24:00.000-08:00

Zadnje čase nismo hodili v hribe. Razlogov za to je veliko. Ampak mislim, da se stvari vračajo na stare tirnice. Hvala bogu, šele zdaj sem ugotovila kako sem hribe pogrešala. V soboto smo se, v res prijetni družbi Boštjana in njegove bande, ter Nine in njene bande, dvignili nad meglo na Ratitovec. Dobesedno. Na Ratitovcu je sijalo sonce in nas konkretno grelo, z vrha pa smo gledali kar gosto meglo v dolini. Tokrat smo osvojili pravi Ratitovec. Dan je bil res prijeten, samo čisto prekratek. Slabost zime, dan se konča že ob petih, zato smo morali ob štirih že pohiteti proti dolini, da ne bi hodili po temi, saj nismo pomislili, da bi s seboj vzeli svetilke. Res škoda, ker se mi nikakor še ni šlo domov. Poti na Ratitovec je nešteto. Prvič, ko sem šla gor sem šla čisto z druge poti. Mogoče mi je tista celo malo lepša, je pa daljša in se pravzaprav ne spomnim od kje natančno smo šli gor. Ampak je bila ta tudi zelo lepa. Seveda pa, če je človek v dobri družbi dan ni težko lep!

Nov Pirenejec v mestu

2011-11-14T12:00:00.000-08:00

Množijo se. Pirenejci v moji bližini namreč. V nedeljo smo se šli Ljubljančane. Stalna zasedba z Nino in na novo pridruženi Šiba in njena Špela. Preživeli smo prav prijetno dopoldne v Ljubljanskem parku Tivoli. Seveda brez poziranja ni šlo.
Ben je bil podoben že mnogim pasmam. Zadnja ugotovitev javnosti, ja, prav zares javnosti, je bila, da res zgleda kot Pirenejec. Ok, priznam, mogoče res malo. Podobnost z Winnie pa je več kot očitna :)

Izvir Završnice ali moja mala pozerja

2011-11-12T10:59:00.000-08:00

Danes sem se odpravila v hribe, kar sama. No, ne sama, z Benom in Nike seveda. Včasih nam paše tudi, da gremo kam sami. Včasih pa gremo sami tudi zato, ker vsi ostali Martinujejo, mi pa vseeno ne čepimo doma in imamo raje lepe dnevne sončne izlete, kot ponočevanje. Danes smo sončne žarke lovili na Smokuški planini, kjer izvira Završnica. Odpeljala sem se tja in parkirala kar precej nizko. Potem sem se malce sekirala, ker sem se bala, da bom neskončno dolgo hodila po cesti. In sem res. Še sreča. Vzpon do izvira od tam do kjer naj bi se pripeljal z avtom, od Tinčkove koče, traja le 45 minut. Je pa res, da se da od izvira it še naprej, vsaj do Zelenice, lahko pa še kam. No ja, najbrž bi to vseeno bila boljša verzija, kot sprehajanje po gozdni cesti. Vseeno smo imeli lep, prijeten in dovolj dolg sprehod, da Ben in Nike zdaj ob meni mirno smrčita in bom šla lahko mirne vesti Martinovat tudi jaz. Kljub nagajivim idejam mojega fotoaparata pa je nastalo celo nekaj uporabnih slikic.

Ko mačke ni doma ....

2011-11-11T11:53:00.000-08:00

Ben in Nike včasih kaj ušpičita, ko sta sama doma. Navadno gre za krajo hrane, posledično pa so povsod raztrgane embalaže v katerih je hrana skrita. Krivec za to pa sem seveda jaz, ki hrano pustim na dosegu, kljub temu, da vem, kaj sledi, če jo pustim. Nad tem, da se zaradi tega jezim sem že zdavnaj obupala. Ja, včasih sem se. Zdaj pa se jima samo še smejim, kako sta smešna, ko se pretvarjam, da se jezim in se jima zdi, da sta najbrž nekaj narobe naredila. Brez skrbi, oba zelo, zelo dobro vesta, kdaj sem jezna zares, kdaj pa se samo pretvarjam. Nisem si mogla kaj, da danes, ko je bil Ben spet na delu, nebi delala jezne in ga posnela.

7 prijateljev gre v Bovec

2011-11-05T00:17:00.000-07:00

Delo v šoli je najboljša služba, kar si jih lahko zamisliš. Poleg tega, da mi je všeč samo delo, so mi všeč tudi pogoste počitnice. Med tokratnimi počitnicami se je 7 (2 človeka, 4 psi in 1 avtomobil )prijateljev za nekaj dni odpravili v Bovec. Načrtovali sva sicer tri do štiri dni a nas je slabo vreme pregnalo domov predčasno. Vseeno smo preživeli dva lepa dneva ob prelepi Soči. Zaradi vremena žal nismo mogli v hribe.
Stanovali smo v apartmaju Sonja Komac. Lepi in poceni apartmaji, ter prijazna teta. Samo ena stvar je bila malce smešna. Potovanje s štirimi psi je malce oteženo. Ljudje pustijo v apartmaje psa, ampak štiri. Tako me je malce skrbelo, da bi me gospa takoj zavrnila in sem jo seveda vprašala, če dovoli pse, ko sem jo klicala za apartma. Pse je dovolila, vendar ji nisem povedala koliko jih imava z Nino. Zato je bila kar precej šokirana, ko je videla, koliko jih je. Rekla sem ji, da so majhni. Tega se nisem zlagala, kaj pa so Nike, Mali Ben, in Winnie, ki ne raste nikamor, drugega kot majhni psi? Samo Panetone je malce večji, pa tudi zanj nebi ravno rekla, da je velik pes. o, prijazna teta si je kot majhne pse naslikala čivave ali kaj podobnega, ker je ,ko je videla malega Bena rekla: "joj kako je velik:" :) Pozabila je, da sploh imava psa in nama dala lepši apartma. Če bi nama dala spodnjega (bolj primernega za pse, s ploščicami po tleh, itd.) se sploh ne bi sekirala, tako pa jo je ves čas skrbelo kaj bo od apartmaja ostalo. Z Nino sva poskrbeli, da je bilo res vse v najlepšem redu, tudi, da psi niso niti preveč dlake pustili. Gospa je bila, kljub prvemu šoku, zadovoljna z nama in nama je ponudila, da prideva še kdaj. In najbrž tudi bova.Zaključek: Vseeno je bolje kar takoj realno povedati kašna je situacija, da se izogneš takšnim šokom. Vsi smo se namreč počutili malce neprijetno.
Dneve sva seveda preživljali zunaj v prelepi okolici Soče. Res škoda, da nas je vreme domov pregnalo predčasno.

drugi pogoj za A3

2011-10-18T02:02:00.000-07:00

Zadnje čase veliko nedelj preživimo v Avstriji. Razlog so agility tekme. Ne, ne, nismo obsedeni in nori, naslednjih nekaj vikendov si jemljemo odmor od tekem. Samo so bile še kar blizu, družba je bila vedno odlična in ves čas smo se prijetno zabavali. Edina slaba stvar teh tekem je, da so ob nedeljah in potem ni dneva za regeneracijo. Tekme so kar naporne in še en prost dan po tekmi zelo prija. Ta vikend sva z Nike uspeli priteči še en pogoj za napredovanje v višji nivo. Sicer je bilo vse skupaj mogoče res videti malce kaotično, uspelo nama je pa le. In ta tek sva tudi zmagali.
To, da sva naredili pogoj je sicer čudovito, ampak, ko narediva še enega bo postalo prav dolgčas. Ker same zmage sploh niso tako zanimive, kot ta borba za pogoj. Ko imaš en cilj in je ta dosegljiv. Nekoč sem rekla, brez veze je potem v trojki, za čim se tam ženeš in mi je nekdo rekel, "Ja za tem, da greš na svetovnega." To je že res, samo je fajn, če je cilj realen. Ampak mogoče je pa le nekaj na tem. V nivoju ena res ni nič takega, če premagaš konkurenco, v trojki je pa to že čisto nekaj drugega, tako, da preteči parkur in celo premagati vse te Parsone, ki so v trojki, Sheltije in ostalo kar močno konkurenco pa res nekaj pomeni. Tako, da pravzaprav komaj čakava, da bova sposobni odteči en parkur iz najtežjega nivoja in tekmovati z najboljšimi.

Slikanje v Šobcu in v Avstriji

2011-10-17T02:31:00.000-07:00

Trudim se pisati čim bolj zanimive prispevke o izletih s psi za revijo "Moj pes". Zraven sodijo tudi čim bolj privlačne fotografije, ki pa mi jih ne rata in ne rata posnet. zato sem se odločila, da to ne pelje nikamor in se lotila učenja fotografije. Prebrala sem si nekaj teorije, si sposodila malo boljši fotoaparat, kot je moj in se odpravila, kam drugam, kot na najlepši kraj, ki je še dovolj blizu, da se človek lahko odpravi tudi, če nima cel dan časa. V Šobec.

Fotografirala sem tudi zadnjič na tekmi v Avstriji.

Tukaj je nekaj izdelkov, ki sicer še vedno niso popolni, so pa precej boljši, kot moje dosedanje fotografije. Vaja pa dela mojstra.

DOBRODELNA VADBA

2011-10-12T11:41:00.001-07:00

Zadnje čase ne naredim veliko za zavržene in pomoči potrebne živali, zato tokrat pomagam z vsaj malo reklame, in seveda se bom vadbe tudi sama udeležila, žal ne že to soboto, v naprej pa sigurno. Da naredim nekaj zase in za živali.
VABLJENI!

V soboto, 15.10.2011, ob 19:00 uri organiziramo prvo DOBRODELNO VADBO, celoten izkupiček od katere bomo namenili pomoči živalim v stiski. Zbirali se bodo prostovoljni prispevki (minimalni prispevek je 2,50€), v zameno pa dobite skoraj uro in pol zabavne in kvalitetne vodene vadbe, mešanice Pilatesa, funkcionalne vadbe Boot camp ter Spinninga (vsak del bo trajal pribl. 30 min). Lahko še kje dobite toliko za tako majhno ceno, naredite nekaj zase, istočasno pa pomagate živalim, ki so v zimskih mesecih naše pomoči še kako potrebne?

Število mest je omejeno (15 vadečih), zato vas naprošamo, da svoje prijave sporočite na 040-888-440 ali info@maxxfit.si
Veseli bomo tudi, če informacijo o naši akciji deli z vašimi prijatelji. Hvala in vabljeni!

Prvi pogoj za A3

2011-10-02T13:56:00.000-07:00

Prejšnji vikend sem z Nike prvič tekla v A2. Tekli sva lep tek z eno samo napako, preskočeno cono. Presneto!Te cone, če ne treniram vsaj 2x na teden in ne hodim na moste z različnimi merami mi cone preskakuje. Ta vikend smo bili spet na tekmi, v Avstriji, na isti lokaciji, kot na dvodnevni tekmi poleti. Manjkalo so Prekmurci ampak smo se vseeno imeli lepo. Tekli smo dva agility teka. Enega sva odtekli brez napake. Ta tek sva zmagali in si tako pritekli prvi pogoj za A3. Če bo šlo tako naprej, bova kmalu tekmovali z najboljšimi. Komaj čakam.
En tek pa sem se takoj diskvalificirala. Mala mi je na zadnjih tekmah nekajkrat ušla s štarta, na katerem sicer lepo čaka, da štartava. Odločila sem se, da jo grem popravit. Avstrijci te diskvalificirajo, če se vrneš nazaj, udi če pes še ni šel čez prvi hop. Vseeno, kak tek je vredno reskirati, da pes ve, da te mora tudi na tekmi jemati resno. Predvsem tam! Ampak je bil tudi potem tek bolj ena velika štala. Tako da ni bilo velike škode.

Velika Planina

2011-10-01T12:27:00.000-07:00

Ničkolikokrat smo že bili tam, vedno z drugimi ljudmi. Ne morem verjeti koliko ljudi tam še ni bilo. Zato sem vedno vesela, da lahko te lepote pokažem še komu. Tokrat sem odkrila nove razsežnoszi Velike Planine. Njena slabost je to, da je res zelo obiskana. Ko sem se pripeljala spodaj na parkirišče sem si mislila, ojoj, koliko ljudi. Vendar je njena prednost njena obsežnost. Tako je velika in prostrana, da se brez težav izogneš ljudem. Tako sva v soboto z Boštjanom , Molly in Indy Đinđi, al kakorkoli jo že Boštjan kliče, raziskovala Veliko Planino tam, kjer se drugi raje ne gibljejo. Turiste sva pustila na Mali Planini, ob kapeli Marije Snežne, pri kočah, midva pa sva našla še nešteto bolj zapuščenih delov Velike Planine in uživala v miru in lepotah te prelepe velike planine.

PASJI PARK

2011-09-30T00:15:00.000-07:00

slika: ukradena s facebooka, je le začasna
Ne, ne, ne in še enkrat ne. Večje neumnosti, kot je pasji park si nebi mogli zamisliti. Dobro, malce pretiravam, pa vendar, s tem se nikakor ne morem strinjati. Ljudje v pasji park pripeljejo svoje psičke, jih spustijo, da se ti prosto in brez nadzora igrajo, medtem, ko njihovi lastniki brezbrižno čvekajo. Medtem se psi zabavajo posvoje, se rangirajo, nekateri druge terorizirajo, njihovim lastnikom pa se zdi, da se tako lepo igrajo. Kam to pelje?? V pse, ki v glavi razvijajo idejo, da se morajo braniti sami. Kako pak, če jim njihovi skrbniki ne pomagajo, ko so ogroženi. Iz tega se razvijajo agresivni psi, če kdo še ne ve. Še huje je, ko tja vozimo mladiča in pustimo, da ga vzgaja "ulica".
Zadnjič mi je eden od tečajnikov, ki vozi psa v tak park rekel, da je kuža kot otrok, ki ga hoče odpeljati z igrišča, z vsemi štirimi se upira, meče ob tla, noče domov,... Logično. Na igrišču se zabava, potem ga skrbnik pripne na vrvico in odvleče domov, kjer se z njim seveda ne potrebuje ukvarjat, saj se je kuža v parku dobro zletal in lahko zdaj da malo miru, da mi počnemo svoje stvari. Dragi moji, nič čudnega, da vas potem vaši kužki ne ubogajo, saj ste vendar tista grozna zver, ki ga vedno odvleče iz zabavne igre v dolgočasen dom. Če že ne drugače, bi vsaj mladičem strogo prepovedala obiskovanje takšnih parkov.
Da ne bo pomote, razumem vas, s prvim psom sem delala enako tudi jaz. Vozila sem ga na pasja srečanja, pustila, da se je vzgajal sam in se potem več let trudila da sem spravila v red, kar sem v prvem letu zafurala. Ja, tako je to. Psa si kupimo zase, ne za to, da bo zabaval druge pse, torej se igrajmo z njim in ga zabavajmo in rekreirajmo mi.
Ben in Nike sta precej nedružabna. Včasih izpadem, kot da imam agresivne in podivjane pse. Vendar ni tako. Kadar imam v roki žogico sem pomembna samo jaz in nihče drug. Dejstvo pa je, če se hoče v naš mali krog vmešat kak tretji pes ga preženeta. Z njim se ne bosta igrala, ker sem jaz bolj zabavna, seveda pa me tudi delita ne. Ne, nista agresivna in nevzgojena, vzgojena sta po mojem življenskem standardu, živita zame in se z mano zabavata in za takšna psa sem trdo delala in takšna psa hočem. Zato imata tudi dober odpoklic in od drugega psa prideta v trenutku. To ne pomeni, da se z drugimi psi ne igrata nikoli. Seveda se, če se z njima ne igram jaz, vendar takoj, ko pokažem voljo, da bi jaz kaj delala z njima drug pes ni več zanimiv. In to je tisto kar jaz želim od svojega psa. Če vi želite drugače, če želite, da so vsi psi bolj zanimivi od vas, če se vam z vašim psom ne ljubi ukvarjati in je lažje, da ga spustite na pasje igrišče potem pa na vrvici vlečete domov, če vam je vseeno, da vas peš na klic ne pride, prav, pač še naprej vozite vašega psa v pasji park. Vendar se potem ne čudite, da vas vaš kuža če se le da ignorira.

No ja, danes sem brala revijo moj pes. Smešno, ravno, ko jaz pasja igrišča kritiziram, jih v reviji reklamirajo. Prebrala sem prispevek. Ideja o pasjih parkih pravzaprav sploh ni tako neumna. Ideja teh parkov je, da pride lastnik s svojim psom, ga lahko na ograjenem in zavarovanem igrišču spusti in se z njim igra, ne da bi ga skrbelo ali bo dobil kazen, ker ima kužka spuščenega in da bi mu kuža kam ušel. Pravilo parka je, da mora biti pes na povodcu, če je v parku še kakšen pes. Problem je, ker najbrž v teh parkih ni nadzornikov, ki bi kontrolirali spoštovanje pravil in si ljudje te parke razlagajo po svoje. Kot mesto, kjer lahko pse pripeljejo in jih spustijo, da se nenadzorovano igrajo med sabo. In potem smo pri tem, o čemer sem pisala zgoraj.

2011-09-25T12:30:00.000-07:00

Danes bi mogla s Sheilo in njeno Tino plus nešteto drugimi pesjanarji na Triglavska jezera. Ker ta izlet načrtujem že ga dolgo sem se tega izleta zelooooo veselila. Na žalost sem precej hudo zbolela, v četrtek nisem mogla vstat s postelje in to zelo dobesedno. Vendar pa sem se kar hitro spravila k sebi. Tako sem bila danes dobra za normalen sprehod po ravnem, nikakor pa še ne za v hribe. In tako sva šli z Nino na prelepe travnike tja, kjer si nikoli nisem mislila da so. Nekje zadaj, dobro skriti za Postojno. Tam mi je Nina odkrila nov svet. Neskončni travniki in gozdički, ki jih spremla Nanoščica, kjer se kužki lahko osvežijo. Prav cool bi bilo imeti kakšno agility tekmo na kakšnem takem kraju. Lepi travniki, ravna površina in veliko lepe okolice za sprehajanje. Skratka, kljub temu, da nisem mogla na Triglavska jezera, za kar mi je seveda še vedno žal, ampak če bo bolje in bo vreme grem naslednji teden. Danes pa smo vseeno preživeli prav lep dan v družbi Nine, malega Bena in TiŠan.

Ta moj Ben. Njegov najljubši prostor je pod mizo na atriju in če je le možno, se pravi, če imam vrata od stanovanja odprta gre tja ležat. In ker ne spi vedno na postelji ampak pogosto na svojem drugem najljubšem postoru na povštrčku v dnevnem prostoru in je tako neopazen, da sem ga enkrat poleti zaprla ven in šla spat, ponoči pa me je Nike zbudila in hodila k vratom. Mislila sem, da jo tišči lulat, ko sem odprla vrata pa je bil zunaj Ben. Danes se je spet ulegel zunaj, jaz pa sem zaprla vrata. Ko sem pisala te vrstice je zunaj nekaj zaropotalo in zacvililo. Niti pomislila nisem, da je spet Ben ostal zunaj, ampak sem si rekla, "ok, to grem pa pogledat, kaj je. "Odprem vrata in spet pred vrati Ben. Ampak očitno ga do tedaj ni motilo, da je zunaj, ko je želel notri pa je pač zacvilil pred vrati. Ah ta moj Benči.

Koroška in Peca (2126mnm)

2011-09-16T23:00:00.000-07:00

Po dolgem času smo se spet odpravili v hribe. Odpravili smo se na Koroško v dolino Tople, kjer smo preživeli cel vikend. Od tam pa smo šli na Peco, goro kralja Matjaža. Ubogi revež se v votlino pod Peco skril pred sovražniki. Zdaj tam spi in mora čakati, da mu brada sedemkrat ovije mizo, za katero sedi. V nekaj sto letih se ni ovila niti enkrat, ubogi revež bo še dolgo spal tam in bil turistična atrakcija. Svoje nosovo smo seveda k njemu vtaknili tudi mi. Prizor ni lep. Matjaž je tam že tako dolgo, da je okamenel. Naj mu čas mineva hitr.
Medtem, ko kralj Matjaž spi pa se okoli njega svet vrti in z njim tudi mi. Ben me je spet prijetno presenečal. Nič več se ni vlekel za nami, kot ponavadi. Z Nike je hodil daleč spredaj, se z njo podil po gozdu in užival v pohodu. In to še ni vse. Ko smo na vrhu vsi počivali sta z Nike zvlekla iz nahrbtnnika "čudežno" žogico in sem jima jo dvakrat vrgla, d aviidm, če bosta čisto zares, po štirih urah hoje še vedno tekla za žogico. In sta. Nič manj navdušeno kot sicer. Seveda pa sem žogico pospravila in ji nisem mučila še s tem, saj nas je čakala še dolga 4urna pot navzdol. Ampak ja, ta moj Ben, res me vedno bolj navdušuje.
Tokrat je šel z nami ljubiteljski lovec iz Avstralije in nam kazal sledi živali. Bilo je prava zabavno. Človek s prostim očesom kar precej daleč opazi žival. Jaz jo potem z dalnogledom komaj opazim :S. Na poti proti vrhu pa smo srečali tudi skupino slovenskih lovcev z ustreljenim gamsom. Karkoli je že bilo s to ubogo živaljo mi ni čisto jasno, kako so lahko lovili medtem, ko je bil hrib poln pohodnikov???
Sicer pa Peco priporočam. Kljub temu, da je bogu za hrbtom. Pot tja je enostavna in primerna tudi za tiste z manj kondicije, kljub temu, da je kar dolga. Tudi dolina Tople je čudovita. Stanovali smo v koči, kjer je bilo okrog in okrog nešteto poti za sprehajanje. Človek bi kar ostal. Ampak nič hudega, prihajajo novi in novi vikendi, temperature so se končno malce ohladile in spet prihaja čas, ko bomo veliko hodili v hribe.

My little miss is going to Amerika

2011-09-13T07:02:00.000-07:00

Pa ne zares, ne fizično. Tja odpotuje njena slika. Z reklamnih letakov bo Američane vabila, da skupaj s svojimi kužki spijejo kako pivo ali dve. Lastniki človeško, kužki pa pasje. In, da še sama naredim malo reklame, kužki so dejansko kar navdušeni. Čin ;)

za fotografije je poskrbel Matej Ograjenšek

Vse najboljše Ben

2011-09-11T13:29:00.000-07:00

Šest let, pa se zdi, po eni strani, kot bi bilo včeraj, ko si prišel k meni. Po drugi pa, kot, da te imam že od nekdaj. In po tretji, kot, da imam novega starega kužka. Zadnje mesece popolnoma drug, popolnoma preobražen. Še boljši kot prej. Še vedno sladek a po novem nor in poln energije. Da bi ostal tak, kot si zdaj, ker si mi neskončno všeč. Z vsemi neumnostmi vred, z vsakim dnem, ko me uspeš razjeziti, z vsako pogriženo roko in z vsemi trnutki, ko me nasmeješ. Za rojstni dan dobiš veliko žogic, da se bova še dolgo igrala in boš s svojo energijo lepšal moje dni. VSE NAJBOLJŠE BEN!

se vidimo v A2

2011-09-04T11:31:00.000-07:00

Po petih letih tekmovanja v agilityu v nivoju ena sva se z Nike končno preborili iz tega nivoja in napredovali v nivo dva. Ben ima sicer nešteto uradnih pogojev za napredovanje, manjka pa mu bistveni. Motivacija za premagovanje kakršnih koli ovinkov. Uživa celo v agilityu, vendar samo dokler do ovire postavljenje tako, da lahko teče kar se da naravnost, brez ovinkov. Nike pa s tem nima težav. Pred tekom jo celo ogrevam in spodbujam s ciki in capi med palicami. Nje ovinki res ne motijo, zato ne bova nič čakali. Zadnji pogoj sem napovedala že za Logatec, vendar se ni izšlo. zaradi prevelike vročine in Nikicinega splošnega slabega razpoloženja nisem imela nikakršne volje, da bi se potrudila in jo dobro odvodila. Zato je tudi šla mimo zadnje palice. Popolnoma drugačna zgodba se je odvijala to soboto na tekmi v Duplici. Odtekli sva dva čista teka, brez napak, si priborili prvo mesto in zadnji pogoj za napredovanje. Tako se naslednjič vidimo v A2. Se že veselim novih izzivov.

Nisva pa blesteli samo midve z Nike. Roland je zmagal z Ammy in bil tretji s Kiro v A3, Nina je zmagala z Benom v A2. Totalna zmaga za našo klapo. Uspešni pa so bili tudi drugi člani našega kluba. Manca, ki je zmagala v A1 L, Maruša v A2 L in Maja, ki je bila v A2 L druga. Prav zabavno je, ko takole na stopničkah stoji v večini Agility Ilirija. In Roland :) Med njegovima psicama je, btw, na drugem mestu vseeno stala Ilirijina psička Fita. Tako da ja, Ilirija je bila na stopničkah v vseh kategorijah. Precej uspešna tekma za vse nas.

Poleg tega, da smo dobro tekli pa smo imeli tudi dobro družbo. Imeli smo malo Amromeka srečanje. Prišla je Luna s Kranjčani in Bir s svojimi novimi lastniki. Na vseh tekmah pa je tako ali tako vedno tudi Baloo z Vasilijo.

2011-09-04T05:08:00.000-07:00

Počitnic je konec, začela se je šola. Nina in njene zverinice so odšle domov. Čeprav sem jaz uživala v družbi, Panetone se ni pritoževal, pa ni prav nič uživala Nike. Najbrž se je slabo počutila zaradi gonitve, pa tudi malo zaradi vročine, vendar mislim, da ona niti najmanj ni bila tako navdušena nad malo Winnie, kot jaz. Takoj ko so odšli se je njeno razpoloženje začelo izboljševati, zdaj je že skoraj popolnoma normalna. Zadnje dni počitnic sva z ZZjem odkrila kraj, za katerega mi je res žal, da ga nismo odkrili prej. Če bi vedela zanj, bi vzela šotor in se sigurno odpravila za nekaj dni tudi tja. Cesta do tja je namreč zaprta, zato je do Idrijske Bele oviran dostop in najbrž veliko manj ljudi kot sicer. Tam sicer ni kampa, kjer bi kampirali ampak v kraju, ki je tako odrezan od sveta, kot je zdaj ta, mislim, da ne bi motili prav nikogar. Ker je bolje nekaj kot nič pa smo se v zadnjem tednu počitnic odšli dvakrat kopat tja. Ker je cesta zaprta ljudi ni veliko, ti ki so pa zaradi psov, ki se kopajo v Beli prav nič ne težijo. Drugih psov pa je bilo malo, vsak dan sem videla največ dva. Voda je zmerno mrzla in privlačno čista. Sigurno kraj, ki ga bomo obiskali tudi prihodnje poletje!

Bolj star, bolj nor.

2011-08-23T13:34:00.000-07:00

To poletje je blestel Ben. Nikakor ni zares star, vendar bo čez dobrih 14 dni vseeno praznoval 6 let. Bi lahko rekli, da vsaj prihaja v odraslo obdobje, ko bi človek pričakoval, da se bo malce umiril. Še dobro, da se ni, ker si sicer ne predstavljam že tako mirnega Bena, ki se še bolj umiri. Včasih sem trdila, da je Ben najbolj depresiven pes, kar sem jih kdaj videla. Ko sem se preselila v novo stanovanje je prve tri mesece bulil v vrata in čakal kdaj bo skozi njih prišel človek, ki ga je pač pogrešal. Na počitnicah je po enem tednu skakal v avto, ki ga sicer ni maral, v upanju, da gremo končno domov. Ves čas se je povsod vlekel, igral se je največ pet minut skupaj. Razen s kepami snega in kamnčki, to izvzamem. Vedno je rad čofotal po vodi, vendr nikoli ni šel plavat. Voda je bila v redu, dokler je lahko varno stal na tleh. Skratka, bil je umirjen kuža, previden in ves čas malce žalosten. Nezainteresiran za kakršno koli delo. Najbolj bi bil srečen, če bi lahko cele dneve samo ležal na pragu pred hišo, jedel in lajal na mimoidoče.
Letos poleti pa se mu je nekaj zasukalo. Navdušeno je začel teči za žogicami in jih, pazi, prinašati za to, da mu jih mečem, ne za to, ker v zameno dobi priboljšek. Moj nadvse požrešni Ben je pripravljen priboljške skoraj ignorirati za to, da spet vržem žogico. Ko zapiskam se mu utrga in ko žogico pospravim v torbo jo na vsak način hoče izbrskat ven. Na žogico navdušeno teče agility, čeprav bi lahko po njegovem ukinili slalom, kot agility oviro. Res zelo lepo dela poslušnost in naredi celo figuro brez nagrade, nekako ga ne gane več toliko vročina, kot ga je vedno, ne teži, da gremo domov, važno je, da je z mano in da se zabava. In kaj me je od vsega najbolj presenetilo? Začel je plavat in ne samo da plava, v vodo se vrže skoraj tako, kot Nike. Totalno se mu je zmešalo, obožujem takšnega Bena. Depresija je spuhtela v zrak. Ne vem kaj se mu je zgodilo, želim si le, da bi ostalo, ker je res ratal nor, moj Benči, ki za žogico prehiti celo Kiro, ki se zanjo bori in plava hitreje od Nike. Smešno,vedno je bila Nike tista, ki je Benu vse vzela, zadnjič, ko smo se kopalli v Idrijski Beli pa je en tip, ki nas je opazoval kako se igramo rekel: "Pa poglej tega črnega, tej beli sploh ne pusti, da bi kdaj ona do žogice prišla." He, he. Moj Benček je postal res cool kuža. Dokazi?
Tukaj so:

Agility v Logatcu

2011-08-22T03:32:00.000-07:00

Ta vikend smo bili spet na dvo dnevni tekmi, tokrat v Logatcu. Bilo je malce slabše kot prejšnji vikend. Manjkal je del družbe, teki niso bili tako dobri, čeprav tudi slabi ne. Okolje je sicer lepo samo je bilo čisto preveč vroče, da bi se lahko sprehajali po lepi naravi. Samo vadbišče je bilo pa dosti slabše. Zemlja precej trda in razrita, povsod kamenje in pod nasutim peskom in travo ostanki stekla. Kot letos poleti kamorkoli prideš so bile nadležne tudi ose ki jih je res ogromno in so zelo agresivne. To se je na tej tekmi pokazalo še bolj, saj so popikale kar nekaj ljudi in psov. Mi smo imeli srečo in smo njihovim pikom ušli. Ker še vedno tečemo v enki smo zaklučili hitro in se potem oba dneva šli kopat. V soboto smo odkrili Bloško jezero. Sredi "ničesar", pa vendar lepo urejeno in kar obiskano. Kopali smo se tudi mi, ne samo psi. V nedeljo pa smo se šli sprehodit po potočku ob gradu v Logatcu. Sicer prijeten potoček, ki bi lahko bil še bolj prijeten, če ne bi ljudje not nametali nešteto smeti, z vej so visele cunje ... Res ne vem, zakaj morajo ljudje metati odpadke vse povsod, a jim res ni jasno, da s tem delajo škodo samim sebi in res ne vem, zakaj se morajo vse pijanke končati z razbijanjem steklenic??
Odkrili smo tudi majhno bivše kopališče blizu vadbišča, ime kraja pa sem pozabila. Ni važno, ker ni vredno obiska, če nisi ravno tam zaradi česa drugega. Važno pa je, da so se lahko psički v tej neznosni vročini ohladili.

Zakaj sem Bena prijavila na tekmo. Zadnje čase je ta moj Ben popolnoma nor. Leta za žogicami in po skoraj šestih letih se je ta moj kuža odločil, da gre plavat. In zdaj plava in plava za žogicami in ne samo to, celo meče se v vodo. Dohaja Nike. Zadnje čas eje NIke nekaj zamorjena in Ben jo v svoji energiji skoraj prekaša. Ta moj kuža, vsak dan ga imam raje.

Tako sem ga prijavila na tekmo. In kaj se je zgodilo. Aja, nagrada in podkupnina za tek ni bila hrenavka ampak žogice, ker moj požrešni Ben je zraven žohice sposoben ignorirat pribojške. Nepojemljivo res. Tako je tekel na žogico. Ampak po teku so ugotovili, da je šlo nekaj narobe z elektroniko in nama niso merili časa. In sva mogla tečt še enkrat. Smešno da ravno Ben. Ampak je bilo škoda, ker sem zdaj pogledala posnetek in je imel v prvem teku samo 5 pik, v dugem pa mislim, da celo 15, ker je šel dvakrat ven iz slaloma in je preskočil cono. Ampak vseeno, moj Ben je odtekel dva teka v roku 5 minut, car. Samo parkur ni bil najbolj po njegovem okusu, s kar nekaj ovinki, mogla bi ga prijavit zadnjič v avstrijo, ko je dal Mitja parkur naravnost zanj.

Tudi sicer je bilo ta vikend v večini parkurjev toliko obratov in menjav, sploh v jumping tekih, da se ti zvrti. Samo sem pa kar dobro povadila dvojkaste parkurej, ker po mojo je bila večina kar precej težjih od klasičnega enkastega parkurje. Oba dneva smo imeli po uradni tekmi še jumping teke za pokal logatca. Nike je v soboto po času nabrisala vse smole, tudi tiste iz dvojke in trojke in sem ponosna na naju. Seveda najhujše konkurence Ammy in Kire ni bilo, zato se ne bom preveč hvalila. Žal pa sva se v nedeljo diskvalificirali. In to dvakrat, prvič sodnik sploh ni opazil :). Zato sem pa reskirala in potrenirala slepo menjavo za slalomom, ki je uspela. Škoda za drugo diskvalifikacijo, če ne bi imeli nulo ;).

Kaj pa je bilo z nulami v agilityu? V soboto sva naredili dve napaki, ker je bil grd vhod na most je šla mimo, potem pa je še zgrešila lukno v tunel. Razen tega je bil tek lep in sem kar zadovoljna. V nedeljo pa groza ne. Te najini zadnji hopi. Trapasto sem si ogldala parkur in pred zadnjim hopom nisem naredila menjave, za to je šla mimo. Za tako napako bi se res najraje požrla in pretepla, ker je res butasta. Sem pa spet ponosna na vse najine cone in slalome, ker vedno najde vhod. Nule bojo že še prišle, za višje kategorije pa tako ali tako rabim še nekaj treninga, ker sem kar precej zmedena čim je parkur malo bolj zapleten. Ampak je vseeno treba it naprej, ker sicer se tega nikoli ne bom navadila.

2011-08-17T04:33:00.000-07:00

Prejšnji vikend smo šli na tekmo v Avstrijo. Prvič na dvo dnevno tekmo. Bilo je super. Tam je bilo kar nekaj slovenskih agilitašev. Družba je bila odlična in moram rečt, da je prav cool, če se zbudiš, spiješ kavo in greš naravsnost ispred šotora na parkur. z Nike sva odtekli 4 super teke. V soboto nama je en pogoj spet ušel za las, ker je Nike podrla zadnjo palčko, spet. V nedeljo je pa padel, tak lep, čudovit pogojčič. Še enega, ki ga bova naredili ta vikend v Logatcu, pa greva v dvojko. Tako prijetnih tekem bi moralo biti več, res je bilo super. NA te avstrijske tekme bomo še hodili.

Edino kar bi popravila je vpis rezultatov. Zmotiti s eje človeško tu pa so se zmotili malce prevečkrat. Nike naj bi v jumpingu imela 4 sekunde kazenskih točk na času, imela pa je 5 kazenskih točk zaradi izogibanja. Rolandu so napisali disk, čeprav je Ammy tudi imela 5 kazenskih točk. Ko smo se pritožili so napako sicer opravili, ampak spet ne prav. Na koncu sva z Nike vseeno zmagali, zato se nisem šla pritoževat še enkrat, ker itak nebi ničesar spremenilo. Samo kar se tega tiče so pa bili malo smotani. Ampak jim oprostim, ker so se vseeno trudili napako popravit in ker je tekma vseeno bila super in smo se vsi zabavali in imeli lepo.

Komaj čakam spet Logatec, kamor sem prijavila tudi Bena, več o tem zakaj pa v naslednji epizodi ;)

Bohinj

2011-08-15T14:11:00.000-07:00

Sheila je šla domov. Pogrešamo jo ampak si dneve zapolnimo drugače. Prejšni teden smo šli za tri dni v Bohinj. Sicer se načeloma izogibamo ljudi in gneče ampak ker je treba socializirat Winnie smo tokrat naredili izjemo. Šli smo v kemp ob Bohinjskem jezeru, edini kemp tam sploh. Ne bom ga preveč hvalila. Cona C je sicer najcenejša ampak obupna. Prednost je, da je v gozdu in v senci a žal med samimi koreninami in kamni. Je pa osebje kar prijazno, da ne bom samo grajala. Samo za to kar ponujajo je kar drago vse skupaj. 12€ najem parcele, 6 na osebo, 3 na psa in 5€ za avto, če šteješ da imam psa dva, pa NIna in njena dva psa, kar drago za kamp, bi človek res že dobil apartma za ta denar. Kampi so vedno dražiji in če nebi bila tak ljubitelj kampiranja bi resno razmislili če bom še hodila po kampih. Ampak tudi za Winnie je bilo kampiranje v redu. Ves čas je bila med ljudmi. Zaradi tega sva se z Nino ob bolj poznih popoldanskih urah in večerih zadrževali na glavni plaži in se tam s kužki igrali. Winnie je vedno boljša in vedno bolj sproščena med ljudmi. Čez dan pa sva raje hodili na druge, bolj osamljene plaže, saj na glavnni plaži psi ne smejo v vodo. Pa tudi sicer bi se odmaknili, saj smo z našo igro sigurno moteči za ostale kopalce. Problem je, ker je težko najti še tako majhno plažico kjer ne bi bilo nikogar za to sva žal nekoga pač mogli zmotiti in "pokvariti" njegov mir. Ampak saj sva se res trudili, da bi se umaknili in motili čim manj ljudi, nisva midve krive, da ljudje zasedejo čisto vse plaže in plažice, oni grejo lahko kamorkoli, mi s psi pa se moramo kar naprej nekomu umikati. Majhne odročne plažice so rezervirane za nas, če je pa tam kak človek viška je pa to njegov problem. Nike, mali Ben in Winnie so plavali, Ben, ki nebi zaplaval za nič na svetu pa je le čofotal v vodi do "kolen" in prav tako lovil žogice in se prav tako zabaval.
V petek smo morali predčasno oditi z Bohinja v Radovljico. Domov pa potem vseeno nismo hoteli. Bled je preveč obljuden, socializirali smo te dni dovolj za malo samote zato smo odšli še do jezera Završnica. Ker sem bila tam prvič sem suvereno parkirala kar na prostor, ki je sicer privat, med neke tabornike, samo nihče ni nič rekle, kaj sem pa jaz vedela. In potem sva si z Nino kar razgrnile še šotorca tja in malo zadremale, pa še vedno ni nihče nič rekel ... jih že nisva preveč motili. Potem pa nesreča, nesreča, ko smo hoteli domov avto ni vžgal. Ne vem kaj sem naredila ampak spraznila sem akumulator in potem smo do večera čakali, da so nas prišli s klemami rešit. Konec dober, vse dobro, zvečer smo se le odpeljali domov s Kangoojem.

Full house

2011-08-04T13:28:00.000-07:00

Sicer pa je pri nas res polna hiša. Poka po šivih. Ampak ni sile, se imamo radi in se imamo lepo. Začasno se je k nam preselila Nina z Benom in Winnie. Kdaj pa kdaj pride Zlatko, ki je v Ljubljani brez stanovanja za 10 dni pa je prišla na počitnice tudi Nikina sestrica Sheila. Sheila gre Nikici rahlo na živce, ker je tako scrkljana, da se mora prav borit, da pride k meni. Doma se druga druge več ali manj izogibata. Zunaj pa je popolnoma druga pesem. Zunaj sta sproščeni in se skupaj igrata. Preganjata žogice na suhem in v vodi. Nina je pri nas, kar pa ne pomeni, da ves čas visimo skupaj, saj tako eni kot drugi potrebujemo tudi čas zase. Jaz svojo trojico tako pogosto odpeljem na sprehod na toško čelo, zadnjič smo odšli na Blejsko kočo, danes pa v Iški Vintgar. Ker sta Nike in Sheila skupaj preveč divji se raznih poti spominov in tovarištva izogibam, ker je tam preveč psov in ljudi, nasprotno pa mora Nina pogosto ravno tja zaradi socializacije Winnie. V Iškem je bilo danes super, ker je sredi tedna ni bilo tam skoraj nikogar. Bil pa je en fant, ki je s seboj na vrvici pripeljal dihurja. Še dobro, da sem ga zagledala jaz pred Nike in Sheilo.
Moram rečt, da me zelo preseneča Ben. Pozitivno. Včasih nikakor ni prenesel, da bi katerikoli pes sploh prišel v hišo, zadnja stvar, ki bi mu jo dovolil pa je, da bi šel na posteljo. Zdaj pusti na posteljo prav vsem. Pravzaprav sploh nima nobenih pripomb. Winnie je sprejel za svojo in ji pusti že vse, kot Nike. Mislim, da se bojo skoraj pogrešali, ko bo Nina s svojim odšla. Samo Nike bo najbrž kar vesela tega.

Nike is back in Benči je bolj star, bolj nor

2011-08-04T12:57:00.000-07:00

Nike se je gonila. Tri tedne je bila tečna, ker je toliko psov v hiši se ni niti crkljala, samo skrivala. Na treningu je sicer tekla agility tako, kot je treba, doma pa si ni bila prav nič podobna. Sploh zadnji teden, ko se ni hotela prav nič igrat, smao gledala je kje je Ben in se mu nastavljala. Počasi prihaja k sebi. Danes mi je že težila doma naj se igram z njo. Moja Nikica je nazaj :)Kolegica mi je dala odlično idejo kako naučiti psa prinašati žogice. Preizkusila sem jo in deluje! Dokler se je Nike gonila je žogico prinašala samo zato, ker jo je mogla, zdaj se pa že dva dni z mano igra in mi jo prinaša iz veselje. Žogico je tudi prej še nekako prinesla, drugih predmetov, raznih palčk in drugih igrač pa nikakor. Zdaj s to metodo prinaša vse. Juhu.

Beni pa je bolj star, bolj nor. Teka za žogico in mi jo prinaša nazaj in to ne za hrenavko ampak preprosto zato, ker se hoče igrat z žogico. Zadnjič je tekel agility kot šus. On je res, starejši je, bolj je otročji igriv in vesel. Tudi stres prenaša bolje kot včasih. Res sem vesela, ker imam zdaj dva vesela in razigrana psa, ki se v nedogled igrata z mano.

oba pa sta se naučila trikec, ki se mi je sprva zdel precej težak in si sploh nisem mislila, da ju bom to kdaj učila, sploh Benčka, ki ima malce več težav z ravnotežjem. Pa ga zna, tudi on. In to tako ljubko, zraven me tako lepo pogleda s svojimi učki, najlepšimi na svetu in je do konca ljubek. Seveda sledi filmček.

Na obisku je Sheila, Nikina sestrica. Da povem še besedo ali dve o njej. Super je. Nike 2. Karakterno sta si podobni do pike. Sheila ima čisto enake fore kot Nike, le občutljiva je manj in se veliko bolj crklja kot Nike. Bi človek rekel, da je to skoraj prednost. Ampak vseeno je Nike bolj cool. Že zato ker je moja :). Tudi na videz sta si zelo podobni. Tudi Sheila je pri nas deležna šolanja in učenja trikcev. Njena Tina prvi da bo tudi ona delala agility, zato jo učim prvih korakov. Privajanja na pokale v stanovanju. Šala :) Res pa je, da je pokal idealna ovira okoli katere lahko začneš kužka učiti cik in cap. Pa so le koristni še za kaj drugega, kot za nabiranje prahu.

NAGOBČNIK DA ALI NE?

2011-07-27T06:14:00.000-07:00

Ko te nekatere situacije pripeljejo do tega, da začneš razmišljat o tem vprašanju. Moj Ben je kuža, ki v svoji bližini ne prenese samcev, že od nekdaj. S treningom sem dosegla, da gre lahko mimo samca, če le ta ne dreza vanj. Problem se pojavi, ker so drugi samci na sprehodih spuščeni in ko prosiš lastnika, če jih lahko pokliče k sebi vse preveč pogosto slišim odgovor: "Saj ne bo nič." Ne bom razlagala kako mi gre ta stavek na živce. Na sprehodih moram imet zato vedno oči na pecljih, da vsakega psa zagledam pred Benom in ga takoj pripnem na povodec. Ker pa sem človek me lahko kakšen pes, ki se mi prikrade za hrbet tudi preseneti. In tu se lahko začne težava. Sprehodi so najmanjši problem, saj se gibamo tam, kjer res ni veliko psov in redko koga srečamo. Problem je vedno več prireditev kjer je veliko psov, ki se jih udeležujemo. V to spadajo tudi agility tekme. Tam je veliko psov v neposredni bližini in kljub temu, da je Ben na povodcu se prehitro počuti ogroženega, kakšen pes prehitro zaide v njegov osebni prostor, ki je zanj vedno bolj svet. In vedno bolj je ljubosumen, če se kakšen pes giblje okoli mene, še huje pa je, če je zraven še Nike. In ker je takšna situacija zadnjič pripeljala do pretepa sem bila prisiljana začet razmišljat o tem vprašanju. Bi bilo morda bolje, če bi Ben v množici psov nosil nagobčnik? In ga je doletela ta "strašna usoda". Navadil se ga je precej hitro. Prvič je bil depresiven kot zna bit le on. Zdaj pa si ga poskuša snet le še vsake toliko časa. Psi okoli njega so varni, jaz pa dosti bolj sproščena in končno sem pogruntala način, kako s elahko mirno družim tudi s prijatelji, ki imajo samce. In še ena dobra stran nagobčnika je. Ne more si več privoščiti malice po lastnem izboru, ki jo najde na sprehodu. Tudi zaradi tega sva bila pogosto na bojni nogi. Zato nosi nagobčnik pogosto tudi ko ni zraven drugih psov. Pravzaprav sem ubila dve muhi na en mah. Ne vem zakaj tega nisem začela prakticirat že prej. Mariskateri pes je, ki se mu vidi da je agresiven precej bolj kot moj Ben in ljudje nagobčnikov ne uporabljajo. Ko se ga pes navadi, ga prav nič ne moti in mislim, da bi se mogla uporaba nagobčnikov bolj razširiti. Včasih pač preprosto ne obstaja druga rešitev in s to rešitvijo ni prav nič narobe!

Še ne gremo domov...

2011-07-22T13:21:00.000-07:00

Ker gremo raje v Sežano k Nini, Benu in Tišan. Dobro no, k Winnie. Takšno je njeno pravi ime, ampak se je je Tišan zelo prijelo. Ji tako paše.
V soboto smo šli na tekmo v Portorož. Spremenili so lokacijo in urnik tekme. Enkarji smo štartali že zjutraj in ker je bila tekma na morju smo ostali do konca. Dvojka in trojka so tekli šele ob 16h. Bilo je precej vroče ampak moram priznat, da me ni prav nič mikalo, da bi se vrgla v tole naše morje, ki je kar naplavljalo in naplavljalo razno svinjarijo. Bljak. Da ne govorim o obali in "plaži". Tekma je bila tokrat v marini Portorož. Na otočku, za katerega večina sploh ni vedela, da obstaja. In me je prav razočaralo, kako neurejena, zanemarjena in zapuščena je bila obala morja. Res bi se lahko malo potrudili in uredili otoček, ker bi lahko bil kar lepa plaža. Čeprav, samo morje ni za nikamor, tako, da se najbrž nihče nebi hodil tja kopat, pa vseeno bi se prostor lahko kako drugače izkoristilo. Škoda je pač, da še te, tako majhne obale nismo sposobni vsaj malo urediti. Drugo razočaranje pa je bila sadna kupa v restavraciji v marini, ki so nam jo sicer organizatorji tekme tako priporočali. Pač ne morem mimo tega, ker mi ni vseeno kaj dobim za svoj denar in tokrat sem se počutila res okradeno. Sadna kupa je bila namreč tako boga, kepica sladoleda daleč najmanjša kar sem jih kdaj dobila, smetana, če temu lahko tako rečeš na kupi tudi, cena pa takšna, da te na rit vrže. 6€ pa niti dežnička nisem dobila zraven. In potem si je natakar še sam od sebe hotel vzet napitnino in mi očitno ne bi prinesel nazaj drobiža ki je ostal od denarja, ki sem mu ga dala, če ga nebi po tem, ko se je nekajkrat sprehodil mimo naše mize opomnila, da mi je dolžan še nekaj denarja. Ne, mimo tega pač ne morem it, ker tako razočarana nad tem kar sem dobila za svoj denar že dolgo nisem bila. Res pa je, da je krivda moja, saj bi jo lahko zavrnila takoj, ko sem jo dobila, pa sem jo pojedla. Sem si mislila ok, slabo, ampak ok. No razjezil me je potem račun za to reč :S.
Aja o tekmi sem pravzaprav govorila. Jah, res je bilo vroče in bi bilo bolje, da sploh nebi tekla, ker se mi tako ni dalo, da se mi ni dalo niti ukazov dajat. Nič čudnega, da potem Nike ni hotela v pol tunelov, če sem ji rekla naj gre skozi šele, ko bi že mogla ven priti. Ampak dobro, tudi slabe dni moramo imet. Poletje pač ni letni čas zame in če je več kot 25 stopinj ne funkcioniram. Kako naj potem moj pes.
V nedeljo smo se še kar mlo zadržali na primorskem. Šli smo v Vipavo, hoteli smo it malo k vodi, k izviru Vipave ampak tja psi ne smejo. Ne, da morajo bit na vrvici. Sploh ne smejo v park! Ti primorci. Tudi k Solkanskemu mostu psi ne smejo. Kar nekaj!! Potem smo se pač odši ohladit v Vipavsko Belo.

Ampak kljub vsemu skupaj smo se imeli vse dni na primorskem super. Mala Tišan je taka faca. Pirenejci pa res niso bili nikoli pasma, ki bi jim posvečala kakršnokoli pozornost in mi prej niso všeč, kot, da so mi. Ampak! Tale mala Tišan. Tako je grda, da je že prav lepa. Ma dobro, zdaj mi niti grda ni več, mislim, da mi je zdaj ko sem se je malo navadila res prav luškana. Je pa do konca posrečena. Polna enih idej, brez strahu se loti nešteto stvari. Ko smo prišli v Belo je bil v vodi nekakšen surf in kdo je bil na njem in se vzil po vodi še predno ga je zagledal. Mali hudiček, kdo pa. Sladka je do konca. Čez poletje se bo gužvala v naši hiši in hmm, mogoče spustim na koncu poletja domov samo Nino in malega Bena.

Gremo mi po svoje

2011-07-20T13:44:00.000-07:00

Tudi mi smo šli po svoje. S taborniki roda Mladi bori smo taborili v Bovcu. Kaj bi si Simona želela lepšega. Po enem tednu uživanja na morju sem ugotovola da imam še vedno raje hribe. In kaj bi bilo bolj v veselje psom, kot teden dni popolnoma prostega tekanja po naravi. Mesto, kjer smo taborili je bilo res super, saj daleč okrog ni bilo nikogar in ničesar, razen Soče in gora. Edino na kar smo mogli paziti so bili ostanki hrane. Nike je ravno zaradi tega dobila taborniško ime Pomije. Takoj je našla mesto kjer smo jih zakopavali in jih pridno, dnevno praznila. Začuda se tokrat Ben za te ostanke sploh ni menil. Je raje iskal senco, pred vročim poletnim soncem in smo ga temu primerno taborniško poimenovali Benči Senči.
Sicer pa. Otroci so bili nad kužki navdušeni, kužki pa nad otroci malo manj. Človeški mladički bi se s psički kar naprej igrali. Njim bi najbrž bilo bolje, če bi tja s seboj vzelo sosedovo Bibo, zlato prinašalko, ki pa bi se z razliko od njiju z otroci z veseljem igrala. Ampak malčki se niso dali, za dober priboljšek so vseeno dobili nekaj njune pozornosti.
Zanimivo je, da je Nike, ki je mlada in bi mogla biti polna energije prva podlegla naporom teh počitnic. Če nas je imela vseh dovolj se je skrila v šotor in je ni bilo več na spregled. Ben pa se ni dal, ves čas je zvesto capljal za mano in šele zadnja dva dni je pokazal svoj pravi jaz in začel preganjat navidezne vsiljivce okoli tabora. Ko sem prišla domov sem ugotovila zakaj je bila Nike takšna tečka. Zdaj je namreč gonečka. Ji je vse oproščeno.

Seveda smo odšli tudi na Krnsko jezero. Letos končno v lepem vremenu, da smo lahko uživali v res čudovtem okolju.

Nike in Ben sta bila vzorna tabornika, sodelovala sta tudi v nekaterih taborniških nalogah. Šla sta na orientacijski pohod, pridno stala v zboru, čeprav, no ja, žvižg piščalke in glasen taborniški pozrdav ju je kdaj pa kdaj tudi katapultiral iz prostora. Važno je, da je to zabavalo mlade tabornike.
Če nas bojo hoteli se jim bomo pridružili tudi drugo leto.

PS.
Načeloma bi morali taboriti dva tedna. Ampak sem mogla enega od teh dveh tednov na seminar. Bena in Nike sem pustila v Ljubljani v varstvu. Nike mi je do konca zamerila to, da sem jo za cel teden zapustila. Ko sem se vrnila me je sicer pritekla pozdravit, potem pa me je narenčala in se užaljeno skrila pod odejo. Smeška moja mala.

Čokoladice, skoraj 7 tednov

2011-07-03T15:47:00.000-07:00

Danes smo šli s Tino in Sheilo v prekmurje. Na obisk k Rolandu, Metki, Kaji in števični parsonski družbi, predvsem pa po dolgem in po čez prečohljat Čokoladice.
Kužki so tako čudoviti, da je velika sreča, da so vsi že oddani, sicer bi enega ukradla kar za domov. Vem, da me je samo en dan prej navdušila mala Ninina Winnie in sem zagotovo trdila, da grem čez dve leti tudi jaz po pirenejca. Ampak danes so me Čokoladice prepričale. Bom raje še kakšnega parsončka kdaj domov prinesla. Kot vedno sem se od tam težko odlepila. Popoldne so se nam pridružili tudi boodči lastniki dveh psičk, Žive(Best for you is Toffife)in Lune (Baciou sulla Luna). Živa gre v Zagreb, Luna pa v Kranj. Luno bom sigurno videvala. Kar dva od psičkov pa gresta celo v Šišo, tako, da jah, žal mi je, dragi novi skrbniki in lastniki, Simona vam bo malce težila. Pa ne preveč, Obljubim.
PO toliko pasjih poljubčkih, ki sem jih prejela danes mi je kar malo hudo, ker grem zdaj kar za cel teden na seminar in to brez mojih dveh repkov. Ampak gremo potem takoj za en teden v Bovec in bomo nadoknadili.

Prvi pogoj za Nike

2011-07-03T15:19:00.000-07:00

Foto: Sebastjan Saunig
Zgodilo se je v Duplici, včeraj, 2.7.2011. Nike in meni seveda je uspelo in pritekli sva si prvi čisti tek in s tem prvi pogoj za naslednjo kategorijo. Tako sem zasidrana v enki, da skoraj ne vem, če se bom sploh lahko kdaj navadila in šla naprej :). Ne ne, načeloma je pred nama še kar nekaj stvari, ki se jih morava naučit ampak znebiti se enke bi bilo super. Predvsem zato, ker se začenja ob vedno bolj nehumanih urah. Ker je vedno več tekmovalcev se tekme začenjajo vedno bolj zgodaj. Zato je treba čim prej v dvojko, da bomo lahko zjutraj spali. (kot, da res kdaj zares dolgo spimo :P ).
Z Nike je 5ra tekla tunelčke in bila navdušena nad njo. Škoda samo, ker jima ni uspelo odpeljati parkurja in se tako ni videl čas, ki bi ga dosegli.
Poleg veselja ki nam ga je prinesla tale nula smo uživali še z novim članom Ninine družine Winnie ali TiŠan, kot ga drugače kličemo. Na ogled nekaj slikic.

Foto: Anja Gubanec

Nike, Ben in indo board

2011-06-26T21:10:00.000-07:00

Sploh ne bom kaj dosti komentirala. Tole je moja nova igračka. Notranja deska ali kakorkoli bi že to prevedel. In tole si Nike misli o vsaki novi stvari, ki jo pripeljem domov. Moja ideja je, da bosta bordala tudi psa seveda.

Nike se crkla

2011-06-26T21:05:00.000-07:00

Tako redki trenutki so, ko mala NIke leži v mojem naročju in se crklja. Ko se to zgodi se ne premaknem, da nebi ta trenutek minil. Zdaj to dela že dva dni. Medtem ko jaz nekaj delam na računalniku leži v mojem naročju in spi. Jaz pa sem blažena. Ne vem kaj jima je. Ben je postal vedno bolj razigran, ko izvlečem žogico začne skakat in bi se igral in tekal za njo neskončno mnogo dolgo časa. Nike pa se crklja. Tadva psička vedno bolj postajata točno takšna kot si ju želim in morata biti. Z vsakim novim dnem staboj krasna res.

Vem, da danes bo srečen dan

2011-06-24T23:33:00.000-07:00

Danes je srečen dan. Nina je odšla v Pireneje po Pirenejca. Nisem mogla z njo, ker je Ben včeraj imel operativni poseg. Tisti zob je moral ven. Sekalec je ostal, dobil je tudi eno plombico. Zdaj je moj Panetone škrbast ampak to ne kvari njegovega nasmeha. Se skoraj nič ne opazi. Čeljust je cela. Iz narkoze se je prebduil brez težav. Veterinarjem sem tako zatežila okoli tega, da so se okoli naju še posebej trudili. Tako da se moram prav zahvaliti Barbari Smolej in njenima "asistentoma" na vetrinarski postaji v Ljubljani za prijaznost.
Tako sem srečna, da je z Benčkom vse v redu. Nina pa se v spremstvu Gregata vozi po svoje male sanje. Tako se bosta celo poletje v mojih hiši poleg Bena in Nike smukala še pudelj in Pirenejec. Ali sem že kdaj omenila, da sta to pasmi, ki mi nista najljubši. Zaradi malega Bena sem že vzljubila Pudlje, bom tudi Pirenejce? Najbrž.
Končalo se je tudi šolsko leto in zdaj nas čaka skoraj dva meseca brezskrbnih počitnic. Najprej se odpravimo za en teden na taborjenje v Bovec, potem se bomo pa veliko kopali v iškem vidgarju, na Bledu in v Bohinju, malo bomo hodlili v hribe in sigurno bomo šli tudi kaj na morje.

Vse pa le ni tako briljantno, kot se sliši in Benova nesreča ni ostala brez posledic. Popoldne , ko smo bili na sosedovem vrtu je čez nebo švignilo športno letalo, katerega motor je brnel skozi zrak. Ben se je začel tresti kot šiba na vodi, dal je rep med noge in se stisnil k meni. Kasneje, ko sva šla na vrt pa je bil ves čas poklapan. Spomin na dogodek nam bo torej kvaril lepe trenutke in očitno bomo imeli nekaj dela, da mu bomo v glavo vbili predvsem to, da vrt nima nič s tem. Sam strah pres brenčanjem letalskih motorjev lahko še prenašamo, samo to,da se na vrtu ne počuti sproščeno pa nikakor ne. Sprostil in pozabil na strah je le, ko sta zvečer mimo ograje na vrtu nenadoma pridrveli dve srni. Še sreča, da je ograjen. Škoda, ker so psi začeli lajati, ker srne se po okoliških travnikih pogosto pasejo in prav zanimivo bi jih bilo opazovati, tako pa jih naši štirinožni prijatelji s svojim laježem vedno znova preženejo.

Zadnje dni ni bilo prizanešeno niti Nike. Zadnjič jo je nekaj pičilo pod veko. Oko ji je tako zateklo, da ga ni mogla odpreti. Mislila sem si, pa kaj še. Ali je lahko še kaj? Po hladnih obkladkih je oteklina izginila in zdaj je z njo vse v redu. Se pa vidi pik in uboga revica ga je staknila naranost v spodnjo veko. Nič čudnega, da je bila tako otečena.

Nesreča nikoli ne počiva

2011-06-14T21:39:00.000-07:00

Moj Panetone je v sebi prebudil lovski nagon in se spravil na model avijona, ki je bil žal v vzletu in je imel propeler v polnem teku. Ko ga je Ben poskušal ujet jih je od tega propelerja dobil pošteno po nosu. Jezna sem sama nase, ker ga nisem bolj pazila. Ampak res si nisem mislila, da bo Ben napadel letalo. Za Nike sem bila prepričana, da ga bo in sem jo prijela, od Bena pa tega, priznam, nisem pričakovala. Res sem jezna nase, ker sem tako neumna, da sem se v njuni bližini igrala s tako nevarno igračo. Samo kako bi lahko človek predvidel čisto vse nevarnosti, ki mu v življenju pretijo. Čeprav to bi lahko a ne, trapa trapasta.
Ubogega Bena je propeler tako močno udaril, da mu je premknil zob. Zdaj je revež na antibolečinskih tabletah in antibiotikih in čaka na sigurno operacijo. Potrebno bo slikati čeljust in se prepričati, da ni poškodovana kost in tudi kakšen drugi zob, kar skoraj sihurno tudi je. Ta, ki je poškodovan in zlomljen vidno pa bo šel skoraj sigurno ven. Strah me je operacije in nerkoze, saj je imel enkret že težave z zbujanjem iz nerkoze. Moj ubogi Benček. Vendar morem rečt, da bolečino kar dobro prenaša. Ko ga je udarilo ni niti zacvilil in tudi potem se je pri veterinarju presenetljivo lepo obnašal. Pretiranih znakov bolečine ne kaže in ker je na antibolečinskih tabletah upam, da ga ne boli preveč. Samo operacije in nerkoze me je pa res strah. :(

Nastop na razstavi na Bledu

2011-06-13T12:13:00.000-07:00

v soboto in nedeljo je na Bledu potekala razstava psov. Razstave me res ne zanimajo in se jih ne udeležujem. Ta ne bi bila nobena izjema, če nas ne bi povabili nastopat. V družbi frizbi društva Flipsi smo nastopali Jean in njena pasja družba, Maja Rokavec s Phoebe, Lea in nemški ovčar Kal, ki sta navduševala s frizbiji kot netipična predstavnika. To vedno rada vidim. Neborderja v kateremkoli športu, kjer sicer borderji prevladujejo. Kal pa me je še dodatno navdušil s svojo živahnostjo. s Trikci pa smo publiko očarali Nina z malim Benom in mi trije. Kot navadno smo uživali v pozornosti in z veseljem po dolgem času spet sodelovali z Blayom, ki vse prevečkrat kar ponikne.

Ker nihče od nas ni ljubitelj razstav smo po nastopu kar pobegnili. Na sprehod v Šobec in na kopanje. V soboto sta se nam pridružili tudi Sheila in Tina.
Sezona cveti in kemp je precej poln. Zaželela sem si, da bi se kar komu pridružila in ostala tam. Komaj čakam Julij, ko bomo za dva tedna šli po svoje v osrčje Julijskih gora v Bovec s taborniki. štirinajst dni spanja pod zvezdami v baravi. V družbi mojih dveh in dobrih prijateljev. Kaj bi si človek želel lepšega?

Če je nekaj tako blizu, da lahko tja prideš peš, boš sigurno zamudil. By Simona L.

2011-06-12T13:17:00.000-07:00

Foto: Katja Lenarčič
Agility tekmujem , ne vem koliko časa že, peto sezono? Od nekdaj se tekme začenjajo ob devetih. Priznam, da se mi zdi to tako samoumevno, da ne gledam Planov tekme. No ja, nisem gledala. V soboto je bila tekma le streljaj od mene, na vadbišču KD Ljubljane. Ob 8. 20 sem se kot navadno pripeljala tja, prepričana, da imam še več kot dovolj časa za prijavo in pripravo na tekmo. Že na parkirišču meje presenetilo število avtomobilov, na poligonu pa postavljene ovire in ojoj, tekmovalci, ki že tečejo?? Kdaj pa sej je začela tekma? Ob Osmih! Presneto Simona! Obljubim, da bom od zdaj naprej urnik gledala.
Vseeno so mi dovolili teči. Ker je bilo pred mano še toliko tekmovalcev sem si progo ogledala in se jo naučila kar med tem, ko sem gledala druge. Organizatorji so bili malo jezni name, ker so že tako malo zamudili s začetkim teke( kar je meni čisto koristilo, da ni šla tekma predaleč naprej) in prijavljenih je bilo čez dvesto tekmovalcev in se je že brez zamudnikov, kot sem jaz, obetala doooolga tekma. Mislim, da sem z ogledom intekom vred na parkurju porabila manj časa, kot tekmovlec pred mano. Pritisk na naju očitno dobro deluje. Neobremenjeno sem šla tečt in izvedla enega boljših tekov svojega agilitaškega časa. S čistim tekom, kjer je Nike vlekla na oire zelo samostojno,sem ji kar zaupala in tekla kot zmešana sva prepričljivo zmagali jumping. Malce drugačna zgodba je bila na agilityu. Spet sva se nekaj štrikale, čeprav moram res pohvalit sodnika, spet, enkrat sem ga že hvalila na svojem blogu. Parkur mi je bil zelo všeč. 10 kazenskih točk sva si pridobili na slalomu in enem izogibanju, sem pa jaz spet dobro tekla in jo prehitela na mostu v ravni liniji. Bravo jaz! Toliko o temu,prehitela sem jo toliko, da se je sredi mosta začela po Nikicino dret, ko nekaj lovi. Torej sem bila res hitra in pred njo. Dam posnetek, takoj, ko ga dobim. Samo cona je pa bila :) Čeprav komajda. Trenirat cone Simona, trenirat!!!

foto: Anja Troha

Po enki smo pobegnili nastpat na pasjo razstavo. Organizatorji so nas pobavili, da pokažemo nakej trikcev. Ko smo se vrnili je tekma še kar trajala. Na koncu so organizirali še štafetno 4fun tekmovanje. Če smo se že vrnili na prizorišče smo se ga pa še udeležili. In je bilo res 4fun. Nike je spet letela kot strela, jaz pa sem trenirala sebe in svoje šprinte. Mislim, da mi je šlo kar dobro. 4fun so zmagali smoli. Prehiteli so vse velike, hitre pse. To smolčki. In kdo je bil najboljši? Roland Ammy in Kira, kdo pa drug. Amromeka je zmagovalna familija, če ne eni pa drugi. Tko pač je, smo pač najboljši.

Sicer pa, moram prav povedat da mi je prav všeč kako je ta moj pes nor. Kako z vso ihto teče. In ako se je zakadila v štafetno plastenko. Je kar mene zabolelo. resno razmišljam o tem, da bi šla z njo delat obrambo. Se bom zmenila za kakšen trening čez poletje, ko bojo počitnice in bom imela obilo časa.

ŠE ČOKOLADIC

2011-06-10T08:27:00.000-07:00

Metka je naredila filmček. Čokoladice so stare tri tedne. Kako lepo se babi Ammy na koncu igra z njimi, res za dobit sladkorno. :)

B-jevčki ali Čokoladice

2011-06-07T14:36:00.000-07:00

B leglo pri Amromeki. Seveda smo jih že obiskali, dvakrat. Ker smo imeli tekem blizu Prekmurja smo izkoristili priložnost. Mladički so čudoviti. Ko sem jih videla prvič so nekateri ravno oči odpirali, naslednji teden pa so se že kobacali kot veliki, se oglašali in se že začeli ruvati. Prave male face. Jasno da se težko odlepim od njih. Še sreča, da imajo že vsi bodoče družinice. Dva gresta v ljubljano, ena v Kranj seveda, ena na Ptuj in ena v Zagreb. Upam, da jih bom videla tudi potem, ko bojo imeli nove domove. Do takrat pa brez skrbi, se bom še sukala okoli Prekmurja.

In še to, zelo pomembno :D Imena. Zakaj jim ves čsa govorim čokoladice? Ker imajo po čokoladicah imena. by ME :). Nekoč sem omenila, da bi raa dajala neka imena, pa je Metka rekla, da lahko poimenujem njeno naslednje leglo. Obljubo je držala, tako so B-jevčki postali čokoladice. Na B je veliko čokolad in ker sem ljubitelj čokolade in so psički tako sladki sem jih poimenovala po čokoladah. Večina ima pa tudi že klicna imena.
Amromeka Be my sweetest Lindt (Baloo) - punčka I.
Amromeka Bajadera`s Kiss - punčka II.
Amromeka Best from Toffifee (Živa) - punčka III.
Amromeka Bacio sulla Luna (Luna) - punčka IV.
Amromeka Bounti brings you sun (Bir) - fantek

Sicer je čokoladic na B dovolj za vse, pa sem se vseeno odločila, da eno poimenujem po Toffifee, ker je to Rolandova prilubljena čokolada in Lindt, ker ima Metka najraje črno čokolado, (ok priznam, da ne vem, če je črna čokolada Lindt najljubša tudi Metki, je pa meni :) )

moji prvi tečajniki zelo uspešno opravili izpit iz poslušnosti

2011-06-04T23:19:00.000-07:00

Končali smo tečaj za pripravo na izpit B-Bh in moji prvi tečajniki so uspešno opravili izpit. Mala mešanka Loti in njen Sandi sta dosegla 95 točk od 100, Tara in njena Ksenja 94 točk, Anja in Ruby pa 98 točk. Poleg tega, da sta dosegli tako visoko število točk sta bili tudi zvezdi dneva, saj sta imeli največ točk od vseh, ki so tisti dan opravljali izpit. Nanju sem še posebej ponosna, saj sem ju šolala od vsega začetka, lani sta bili namreč pri meni tudi v mali šoli. Tako sta Anja in Ruby prvi par, ki sem ju izšolala jaz. Čestitke vsem, njim in meni!

Animal angels-pet day Slovenija

2011-05-31T13:02:00.000-07:00

V Tivolju se je v Nedeljo pod organizacijo Animal Angels dogajal pet day Slovenija. Naš klub so povabili, da predstavimo nekaj kinoloških disciplin. Tako smo predstavili Rally Obedience, Agility, na kratko prikazali kako pri nas potekajo male šole, predstavili delos klikerjem,itd. Trudili smo se, da bi z našo pomočjo zbrali tudi kaj donacij za živali, pa ljudje žal niso preveč radodarni.
Bil je prijeten dan.

Edina stvar, ki me je zares motila je to, da ne glede na to koliko smo težili ljudem, da morajo imeti pse na povodcih, je bilo čisto preveč psov spuščenih. V gruči toliko različnih psov res ne morejo vse povprek tekati. Zaradi tega smo imeli težavo z izvedbo programa. Psi so namreč hodili med tablicami za Rally Obedience, se sprehajali med agility ovirami in frizbi nastopa nismo mogli izvesti dokler niso umaknili vseh psov, ker nas je bilo strah, da bo kateri tekel za našimi frizbiji in tako preprečeval nastop in strašil naše pse, ki se ob takšnih vpadih lahko tudi zaprejo zaradi strahu in ne delajo več tako kot je treba. Na prizorišču se je ponovno pojavil Blayo San. Naredil je nekaj super slikic. Poleg nejga so slikali še Gregor Raičevič, Maja Snoj in Miha Mozer.

VSE NAJBOLJŠE

2011-05-26T21:06:00.000-07:00

Pa je šlo, mimo drugo leto. Vse najoljše A-jevčki. Vse najboljše moji nori, zlati Nikici, Vse najboljse Ashu, pa Ais, ki je zdaj tudi sama ponosna mamica in Sheili, ki mora sama praznovati rojstni dan, ker se njena Tina podi nekje po ameriji. In prav posebne poljubčke pošiljam Alani. VSE NAJBOLJŠE!

Krn in kampiranje v Kobaridu

2011-05-25T12:25:00.000-07:00

Ta vikend smo se odpravili. Jaz, Nike in Ben seveda, ter triperesna deteljica inteligence, Zz, Miha in Tibor. Pa kdo še? Naš novi Kangoo. Naredili smo testno relacijo do Kobarida. Če grem v Kobarid se vedno tja odpeljem čez Idrijo, da se lahko ustavim še na Mostu na Soči na lep kratek sprehod.

Tokrat smo kampirali v kampu Koren. Prijeten kamp, ki nudi lepe prostore za kampiranje, za malo bolj zahtevne pa prijetne lesene hišice, kamor smejo tudi kužki. Ker smo prišli v temi sem šele zjutraj zares videla kako lepo je tu. Ta dolina reke Soče me res nikoli ne razočara.

Navsezgodaj. No ja, tako bi moralo biti. Zjutraj enkrat smo se pač odpravili na Krn. Dva tisočak ki se ga lahko lotimo z Lepene mimo slavnega Krnskega jezera ali pa iz strani Kobarida. Iz vasi Krn. To pot smo ubrali mi. Že med vožnjo smo doživeli zanimivo izkušnjo. Ravno smo naleteli na kravjo karavano, ki se je gnala na pašo na planino.

Punce se ne dajo prav nič motiti. Zdaj je cesta njihova. Tako smo šli za njimi manj kot 10/h, po klancu navzdol pa celo 20/h. Poizkusili smo jih prehiteti. Nekaj smo jih, samo ena skupina se ni dala. Če smo kakšno od njih le prehiteli se je potrudila, da nas je prehitela nazaj. Te krave so res zanimiva bitja. Z njimi imam kar nekaj zanimivih izkušenj. Definitivno so samozavestne živali, s hrbtenico, ki stojij za svojimi idejami in dejanji. "Krava" res ali nebi smela biti žaljivka!
Na Krn greš tudi od tu lahko po dveh poteh. Naravnost gor ali malo oz. veliko naokrog, čez planino Kuhinja, pa potem po grebenu. Slednjo smo izbrali mi in šli. Pot traja približno štiri ure in pol. Najprej se od vrha oddaljuješ. Pot je zanimiva, pestra, malo po planini, malo po skalah, malo po melišču, malo po travcah. Vmes srečaš tudi jezero v Lužnici in če imaš srečo še kakšno žival. Mi smo daleč daleč videli kozoroge. Na enem mestu prideš do točke, ko izgleda, da te z vseh strani obdajajo strme stene in je iz te kotanje mogoče priti samo, če stene preplezaš ali nazaj po poti, po kateri si prišel. pa ni res, če zaupaš poti in ji slediš te ta lepo pripelje ven iz na videz brezizhodnega do prelepega jezera. Od tu se že vidi koča na Krnu. Potem pa sledi melišče. Na koncu tega mukotrpnega meliščenja in gazenja po snegu sem mislila, da sem že na vrhu. Hm, če pomislim imam podobno izkušnjože izkrnskih jezer, ko sem bila prepričana, da sem na vrhu, pa je bil vrh še kar daleč. Tudi na tej strani se je zgodilo podobno. Že sem se veselila zadnjih korakov, ko sem prispela do table : "KRN 1H" Ojoj. Pa smo šli naprej. Še ena zanimivost je na krnu. Ostanki vojne. Povsod ležijo ostanki bomb, konzerv od fižola in rib, ter kupi nakopičene bodeče žice. Tu previdnost, da se v žice ne zaplete kakšna pasja tačka ni odveč. Pa ostanki utrb in razsteljeni vrhovi grebena. KO smo se končno zares približevali vrhu se je zgodilo še enkrat. Ko sem prilezla, prepričana, na vrh Krna, sem ga spet zagledala, na sosednjem hribu. Pa ta se heca. In koča malo pod vrhom, ki se vidi skoraj iz povsod, vrh pa skoraj od nikjer ves čas zavaja in izgleda, da je bližje kot je. Ampak ni panike. smo šli pač še na en hrib.

Problem je bil le, ker so se s sosednjih gora nevarno približevali nevihtni oblaki. Tako smo vrh sam samo potapkali, se pofočkali in pobegnili na varno v kočo. Komaj smo dobro prišli do koče že se je ulilo. Koča je bila zaprta, ampak na srečo se koče drži bivak, kamor se lahko zatečeš in smo se. Ovili smo se v odeje in čakali, da nevihta mine.

In, ko se je malo umirilo smo jo ucvrli dol, kolikor hitro smo mogli. Če že tako nemaram hoditi navzdol še tolko manj maram teči. Mi ni treba posebej razlagati kako so me bolela kolena in stegna naslednji dan. Nike in Ben sta bila ubita še dva dni. Nike, kljub svojim mišicam, sem ji videla, da bi rada skakala, pa reva ne more.

V nedeljo smo imeli v planu it plezat. Vstali smo počasi, ustavili smo se še v Bovcu na kavi, ker smo kot po stari navadi pozabili en artikel za pripravo kave. Najprej posodo, ko smo le to kupili pa je po uvodnem prevrevanju(razkuževanju) zmanjkalo plina. Plezali smo bolj slabo, ker je spet deževalo, potem se mi pa ni več dalo. Tako smo kaj hitro še ob Soči pomalicali ,taveliki norci so se v Soči tudi okopali in potem smo odpeljali našeg novega Kangooja čez Vršič domov.

B-jevčki stari nekaj dni

2011-05-18T12:58:00.000-07:00

samička 1

samička 2

samička 3

samička 4

samček 1

MLADIČKI, MLADIČKI

2011-05-16T14:42:00.000-07:00

Pa jih imamo. Nike je teta. Ais je skotila pet zdravih mladičkov, 4 babe in enega fanta. Vem kako je ko pričakuješ novega pesička, tako se veselim z vsemi bodočimi lastniki in z Metko in ostalimi prekmurci. KOmaj čakamo, da jih gremo pogledat. In da ponovim na glas za svoja ušesa. SIMONA, MLADIČKI SO V RESNICI ČIST BEDNI, RES,BREZVEZE, NIMAŠ KAJ POČET Z NJIMI, V HRIBE NE MOREJO, TREBA JIH JE NA NOVO UČIT CONE, SLALOM, RES, BREZVEZE!!!!!!!!

Golica-blooming mountain

2011-05-08T13:38:00.000-07:00

Golica je gora, ki je znana po cvetenju Narcis. Belih cvetlic, ki meseca Maja cvetijo po vsem njenem travnatem pobočju. V čast narcis pa na Golico roma trume ljudi. Tudi sama sem si želela vedeti to tako odmevno cvetočo goro. Kljub temu, da sem si mislila, da bo gneča, si nisem mislila, da tolikšna. Pa je, Maja pot na Golico postane avtocesta. Ampak ZZ je ugotovil, da kljub temu, da je toliko ljudi si lahko sam, če daš ostale pač na off. Poleg tega imam srečo, da skoraj povsod koga poznam in sem lahko mirno parkirala pred hišo prijateljev na Planini pod Golico in se nisem rabila ukvarjat s parkiranjem kot ostali smrtniki. In smo jih dali in smo bili sami. In Narcise seveda.
Ben in Nike sta se v gneči obnašala zelo vzorno in sta vse mimoedoče pridno ignorirala, tudi pasje in se držala našega dogovora, da se delata, kot, da jih ni. Nekaterim smo pa le posvetili malo pozornosti. Na poti smo poleg Narcis srečali še žabico,ki smo jo slikali.

Pet ogromnih nemških dog. Pa naj še kdo reče, da se z velikimi psi ne da v hribe.

Čeprav imam jaz še vedno rajše manjše pse. In gada. ZZ je nekaj gledal in skoraj stopil nanj. Bi ga slikali ampak je bil kar živahen zato smo se odločili, da ga ne bomo izivali in smo raje čim hitreje odši naprej. Upam, da ni imel bližnejšega srečanja z njim kdo drug.
Dan je bil čudovit, sploh se mi zdi super izkoristit sončno dopoldne. Ravno, ko smo prišli do avta je začelo deževat in tako mi ni bilo tako zoprno deževno popoldne preživet doma.

po napornem dnevu pa...

Počitnice

2011-04-28T06:22:00.000-07:00

Šolske, prvomajske počitnice so. Načrtov kaj bomo delala in kam bomo šli je bilo ogromno. Na koncu smo ostali v Ljubljani. Vreme je obupno. Ne da se nikamor. Pa tako sem si želela po dolgem času malo bolj resno v hribe. Ampak tudi to se da nekako izkoristit. Nina je ostala po vikendu kar pri meni. In mi je pomagala igrat varuško. Naše tri sosedove mulčke sva peljali na dva kratka izleta.
V prvem planu je bil Bohinj in planina Vogar. Ampak ker je bila vremenska napoved bolj slaba in je kazalo, da se bo uresničila smo spremenili načrt in šli le na dopoldanski izlet na Gradiško jezero. Pustimo to, da je bilo potem cel dan vroče in lepo in sončno in bi lahko šli tudi v Bohinj. Ampak ok. Smo šli pač samo na Gradiško jezero. Za Urbana pravzaprav čisto dovolj dolg sprehod. Lepo je pa tam prav tako. Sprehodili smo se ob jezeru, kužki so plavali in uživali. Še posebej Biba. Seveda, tudi Bibo smo vzeli s seboj. Ona, ki načeloma ne hodi toliko naokrog je mogla še posebej uživat. Sklenila sem, da jo še kam odpeljem skupaj z otroki. Poleti sploh. Otroci so jo želeli naučiti plavat. Trud ni bil potreben. Biba je sevda naravni talent.

Naslednji dan sem jih peljala v Šobec in na Bled. Sonca je bilo že malo manj. Biba je vseeno uživala v kopanju. Tokrat je malo manj uživala Nike, ker ni smela v vodo. Zaradi njenih idej o tem čemu so namenjene race. Tu se pač ne strinjava in je mogla tako z vrvice in razdalje otožno, pa nič kaj tiho opazovati svoj plen.

Popoldne pa sva šli z Jerco v zavetišče. Jerca si je zaželela sprehoditi še kakšnega zavrženega kužka. V Gmajnice sva šli polepšat dan labradorcu Neru. Prijeten kuža, ki ne vleče na vrvici, je prijazen, se pusti česati in božati in je zelo igriv. Kljub temu, da izgleda malce starejši, saj mu je tu in tam že posivela kakšna dlaka. Naši kužki so se žrtvovali in počakali doma. Ampak mislim, da če bi vedeli čemu je ta žrtev bila, bi to sprejeli, kljub temu, da so kužki načeloma precej egoistična bitja.

Agility Ptuj in Flavia Solva

2011-04-26T13:49:00.000-07:00

Foto: Srdan Mohorič
Dogajal se je še en popolnoma agility vikend. V soboto je bila tekma na Ptuju. Zaradi lepe okolice je to ena mojih najljubših tekem. Všeč mi je, če se lahko okoli vadbišča kje sprehodim in Ptuj je lepo mesto, Drava pa ponuja možnosti za prijetne in dolge sprehode na svojem obrežju.
Ampak da se osredotočim na tekmo. Beni je tudi tokrat počival in ni tekmoval. Malo mi je žal, ker se mi zdi, da je bil kar voljan teči. Pa sem ga malo podila po ovirah, ki so bile nastavljene za ogrevanje, mu metala žogico, ki jo, mimogrede pridno prinaša, če ni v bližini male posesivne Nike, ki hoče vse zase. Pri meni se je čohljal in crkljal, kljub temu, da ni tekmoval je pojedel svoj delež hrenavke, tako, da mislim, da mu ni nič manjkalo.
Nike pa se je odrezala odlično. Jumping je tekla brez napake in za sekundo in pol prehitela drugega po vrsti. Od najpočasnejšega psa k najhitrejšemu. Ne bom skrivala, da sem bila ponosna na svojo malo zverinico, saj je kuža, ki ga je prehitela res dober.

Malce manj sreče sva imeli v agilityu. Ušla mi je s štarta in potem je šlo vse narobe, ker sem jaz ratala nerodna, nekaj sem se lovila po parkurju, nisem naredila nobene menjave, ki sem jo hotla... Sicer je šlo nekako čez vse ovire po načrtovanem vrstnem redu, samo tako grozno, da ni bilo ničemur podobno. Ja, tako, kot se znam pohvalit, se znam tudi skritizirat. Agility je bil tokrat obup. Ampak res ne treniram dovolj, zato sem danes odšla na trening malo potrenirat šibke točke, ki so bile na treningu odlične. Nobena cona ni bila preskočena, noben vhod v slalom zgrešen. In vadili sva čakanje na štartu, ker mislim, da je tako v večini primerov lažje štartat. To mi pove predvsem to, da moram čim več hoditi na tekme, da padeva not.
Naslednji dan smo šli v Avstrijo, v Flavia Solvo. Skoraj smo zamudili, pa smo bili po urniku pol ure prej tam. Tako sem skoraj takoj, ko sem prišla imela ogled, štartala sem pa prva. Nike je preskočila dve coni. Most še ignoriram na tekmi. Ker ima tekoče cone se mi zdi brez veze popravljat preskočeno cono. Po mojem mnenju moram po tem takem most ponavljat toliko časa, da je cona narejena ali pa sploh ne ponavljat. Ker ne vem ali bi jo v drugo naredila tako raje ne ponavljam. Ko pa je preskočena cona na gugalnici, ki je sicer res nikoli ne preskoči jo grem ponavljat ne glede na vse. In sem se zaradi take preskočene cone diskvalificirala. Ampak v splošnem sem bila s tekom veliko bolj zadovoljna kot dan prej na Ptuju. Agility je bil precej težek. Bi rekla, da bi morali biti Avstrijci precej dobri vodniki, glede na težavnsot parkurjev. Tale jumping si je definitivno zaslužil višjo oceno. Ampak bi ga zvozila, še vhod v slalom je zadela, samo ne vem zakaj je šla zdaj ven pri zadnji palčki. Take stvari me malo jezijo,priznam, ker so res butaste. To da zgreši vhod v redu, ampak da gre pa z zadnje ven je pa kar nekaj. Ampak sem tekla naprej in se spet diskvalificirala. V redu, v splošnem sem nekako zvozila tudi ta jumping, če odštejemo to napako. Poleg obeh tekov smo tekmovali še v ekipnih tekih. Prvič se je zdiskala, ker je šla v napačen tunel. Ampak kar me pri tekmah najbolj jezi ni to, da se pes zdiska ampak, da nimaš več možnosti ponoviti teka in poskusizi popraviti napake. Tokrat se mi je izpolnila želja, da to lahko. V ekipi so načeloma štirje od katerih se štejejo trije najboljši teki. Ker smo bile v naši ekipi samo tri je lahko ena ponavljala. Ta sreča je doletela naju. Tako sem ponavljala tek in ga izpeljala bolje.
Razen vhoda v slalom, ki je bil zgrešen že drugič. Pa kaj, bo že. Trenirat, trenirat.

Na tekmo sta nas prišla pogledat tudi skrbnika od našega ata Obija. Škoda, ker Obija ni več in ga nisem mogla v živo spoznat. Je pa Karin naredila nekaj odličnih slik Nike v agilityu:

foto: Karin Mutzbauer

Aja in skoraj sem pozabila na še en pomemben dosežek tega vikenda. Kira je naredila zadnji pogoj in gre tekmovat v trojko. Z Rolandom sta bila v nedeljo fenomenalna. Čestitke obema. Roland dobi naslednjič veliko kost, Kira pa Toffifee ;)

Urbanov rojstni dan

2011-04-22T20:05:00.000-07:00

Poleg vseh aktivnosti si vedno vzamem čas tudi za otroke. V sebi sem že dolgo nazaj odkrila talent za delo z njimi. Za animacijo, vzgojo in motivacijo. Tako delo z njimi in s psički rada združujem. Poleg vseh mogočih igric, ki se jih lahko igramo z otroci, lahko trenutke z njimi popestrim tudi z nastopi z mojimi kužki.
Ko animiram rojstne dneve v urice vključim tudi show z Nike in z Benom. Če so starši seveda za to. Največkrat so, otroci pa so navdušeni nad triki, ki jih kužka izvajata. Seveda jih lahko po predstavi tudi božajo. Te trenutke pa izkoristim tudi za to, da otrokom pokažem in povem kako se s kužki in drugimi živalmi ravna ter kako se jih pravilno in previdno boža. Skratka združujem prijetno s koristnim. Tule pa je nekaj utrinkov s praznovanja rojstnega dneva pet letnega Urbana.

moji psi in "moji" otroci

2011-04-19T21:24:00.000-07:00

Varaždin-Nike

2011-04-18T13:48:00.000-07:00

...v Varaždinu...je bila tekma v nedeljo. Odrezali sva se vrhunsko. Samo NIKOLI ne hvali dneva pred nočjo. tekli sva agility in ko so bile za nama vse cone in slalom, vse izpeljano popolno mi je začelo v glavi razbijati. Nula? Ne, res, tole bo nula? sam še tale tunelček in HOP HOP in jeeee, NULA. Ampak NEEEEEEEEEEE! Ni bila nula, ker sem se prehitro veselila, se prehitro ustavila, zmagoslovno dvignila roke in ZADNJA PALČKA JE BILA NA TLEH. PET pik. V tistem trenutku sem mislila, da se mi bo zmešalo, najraje bi se zabila v betonski zid malo naprej od cilja, dala glavo v WC školjko in potegnila vodo, karkoli. Kaki Baaddd. Ampak tako je. To se mi bo zgodilo še neštetokrat, s tem se je treba sprijaznit. Ampak tej je bil vseeno odličen. Še enkrat hvala Nini za nekaj odličnih nasvotov glede vodenja. Če bo šlo takonaprej bova res te nule že kmalu dobile. Ampak kot vedno je bistveno, da smo uživali, se imeli fajn v dobri družbi,končno spet v družbi prekmurcev, ki so se seveda, kot ponavadi tudi odlično odrezali. Amromeka family pobira.

Gornja radgona-Nike

2011-04-18T13:40:00.000-07:00

Nike se je prav tako odrezala odlično v Gornji radgoni, Jumping je prepričljivo zmagala z nulo in najboljšim časom. Seveda, ko je pa AMROMEKA! Agility je falila vhod v slalom in je dobila 5 pik. Je bilo kar nekja nul in je bila tako na 9. mestu. Ampak z najboljšim časom, kljub temu, da sem jo mogla popravljat v slalomu.
Ninina učna ura je pomagala. Moje vodenje se je močno izboljšalo in tako sem imela ta vikend 6 zelo lepih tekov. HVALA NINA! Kljub temu, da sta mi ta vikend ušli dve nuli mislim, da če nama bo šlo tako naprej jih ne bo tako težko nabrat, tako da nič ne de, kljub res butasti napaki naslednji dan v Varaždinu...

Gornja radgona-Ben

2011-04-18T13:23:00.000-07:00

Čez vikend smo šli končno, KONČNO po dolgem času v prekmurje k Rolandu in Metki, Kaji, Kiri, mami Ammy in nosečnici Ais. Lepa je kot še nikoli naša Aiska in scrkljana in raznežena, da je joj. Komaj čakam mladičke. Imena so zaupali meni. Tako bo B leglo poimenovano po jah, ne povem, po meni najljubši stvari seveda. Komaj čakam mladičke. Čeprav je mogoče boljše, će nebi prišla preveč blizu. Ja, ene 2x, 3x, 4x jih bom ša že šča pogledat a ne. Mogoče se pa lahko med počitnicami kar naselim k Metki, pod pretvezo, da ji pomagam ;).

Pa, da se ne oddaljim preveč od teme. V soboto je bila tekma v Gornji radgoni, na pomurskem sejmu. Z Nino sva pomagali v tehnični ekipi. Hm, mogoče bi bilo boljše, če nekaterih detajlov nebi videla insidersko. Pa ne s strani organizatorja, pač pa s strani sodnika. No ja, parkurji za enko so še kar bili. Vreme je bilo tako, tako, meni nevšečno, Benu pa pisano na kožo. Spet je letel čez ovire in si prislužil nulo v Jumpingu. Meni se je zdelo dokaj popolno. Tekel je, kot raketa, v Agilityu sva se pa nekaj zaštrikala v slalomu in je dobil 10 kazenskih pik in pristal na koncu na nehvaležnem četrtem mestu. Ampak ker je šibal mu nič ne zamerim. Za nagrado je dobil slastno klobaso.

.

Naslednji dan smo šli v Varaždin ampak Bena nisem prijavila na tekmo. Ker dva dni agilitya bi bilo zanj čisto preveč, poleg tega je bio tam dosti bolj vroče. Ker pa ni bilo bojazni, da bi se česarkoli naveličal je bil več časa pri meni, igrala sva se z žogicami in delala trikce. Grem stavit, da se je imel dosti lepše kot, če bi tekel tista dva teka in moral zaradi tega več počivati in samevati v boksu.

Vračamo se tja, kjer nam je lepo

2011-04-10T08:51:00.000-07:00

Zares lahko rečem, da je Bohinj edenj lepših krajev nasploh lepe Slovenije. In kjer je lepo, tja se vračamo. Zadnjič nisem hotela domov, zato sem tudi šla nazaj, že naslednji vikend. Z Nino in Malm Benom, Boštjanom Molly in Indy, ter Gregorjem in Belo smo se odpravili še enkrat tja na izlet. Na poti smo se ustavili še na Bledu, ker pač ne moremo mimo bleda, ne da bi polklicali Tino in Sheilo. Ni kaj povedati. Mi enostavno uživamo življenje.

Več slikic pa TUKAJ.

Fiesa, Piran, Bohinj

2011-04-03T12:21:00.000-07:00

Ne bom dosti izgubljala besed. V Soboto smo preživeli čudovit dan v še bolj čudoviti družbi v spremlavi morskih valov. Slike naj govorijo zase.

Danes pa smo bili v Bohinju. Kako je tam lepo, takoj za Bovcem. Res mi je vedno hudo, ko moram od tam. Zvečer, ko je sonce zahajalo za hribi in so vsi odšli smo z Nike in Benom zapustili družbo in smo šli sami na sprehod ob jezeru. Kar tako, ker nam je tako pasalo. Bil je tak mir, nikjer nikogar, samo nekaj ptičjega petja, gore, jezero in mi. Čista, popolna romantika. Želela sem si, da bi lahko zamrznila trenutek, res. Takšno okolje iz mene izvabi romantiko, sem bila čist zasanjana in res si od tam nikoli ne želim domov.

Dnevi prostovoljstva in Koča na Čavnu

2011-03-30T01:19:00.000-07:00

Leto 2011 je svet evropske unije razglasil za leto prostovoljstva. 26. marca se je slovenska Filantripija DAN ZA SPREMEMBE, dan prostovoljnega dela. Ker sem prostovoljka v raznih inštitucijah že od osnovne šole smo se aktivno udeležili tudi dela na ta dan. Kot pravi planinci smo šli seveda pomagat uredit in na novo poletno sezono pripravit eno od planinskih koč.
Kočo na Čavnu.
Prišli smo že v petek in se kar takoj lotili pleskanja notranjih sten. Benu in Nike ta ideja ni bila preveč všeč in sta šla raje kar spat. Sta pa toliko bolj uživala naslednji dan. Moje pravilo je socer, da imam v gneči psa na vrvicah in ju ne pustim, da prosto prosjačita za hrano. Amapk to je bil drugačen dan. Tako sta tudi onadva pridno pomagala in prostovoljno posprvaljala vse kar je padalo pod mize. Prijazni prostovoljci, ki so še pomagali, bilo jih je ogromno, in tudi nekaj planincev, ki so prišli mimo, pa so pridno, prostovoljno metali, khm, raje ne vem kaj, po tleh. naj jim bo vsem skupaj, to je pač tak dan.

Po delu smo spet došli na eno uro oddaljen Kucelj. Prijetno je tam. Koča na Čavnu je človeku lahko cilj, če se odpravi peš z doline, lahko pa še izhodišče na mnoge druge vrhove tam naokoli.

Ker imam nekaj malega smisla za risanje sem okrasila steno koče s sliko Vučkota planinca. Ne vem kaj me je zadnje čase obsedel ta Vučko, ampak njegovo podobo upodabljam v vseh možnih sodobnih športih. Čas je, da si izmislim svoj lik. Najbrž kakšnega kosmatega terjerja ;)

Pa še nekaj posebnega se je zgodilo. Kot sem omenila, smo prišli na kočo že v petek. In smo ostali do nedelje. In seveda smo mogli nekje prespat. Koča na Čavnu je tako edina, kjer sta moja kužka spala skupaj z nami na skupnih ležiščih.

Aja, kdo bi si mislil, da je vrh Čaven popolnoma drugje, kot koča na Čavnu. Niti Nina in Grega ne, ki sta se nam želela pridružit in se v soboto zjutraj odpravila proti Čavnu. Žal proti napačnemu, tako smo se zgrešili in se nismo uspeli srečati.

Ker imamo na obisku prijatelja s Slovaške smo na poti domov naredili še en ovinek inmu pokazalai predjamski grad blizu Postojne.
to je grad zgrajen v sklai. V hribu je nešteto rovo in podzemnih jam. Vsaj eden od rovov vodi vse do Pivke. Skozenjje gospodar gradu, Erazem predjamski, hodil po hrano. Tako so grad dve leti oblegali in čakali, da jim bo znotraj zmanjkalo hrane, pa jim je ni. Veliki Erazem oredjamski je klavrno končal, ko ga je izdal eden od njegovih. Sestrelili so ga skozi straniščno školko, ki je bila najbolj izpostavljen del gradu. Izdajalec je pomahal, ko je bil veliki Erazem na potrebi in tako je bil njegov konec res klaveren, prav nič vitežki.

POMLAD!!! in Rašica

2011-03-24T07:53:00.000-07:00

V deželo je prišla pomlad! Čisto prava, s soncem in toplimi temperaturami. V atriju smo postavili mizo in zadnje dni nismo nič več notri, samo še zunaj. Ben in Nike sta navdušena, ker lahko počivata na zraku. Ker pa je naš atrij majhen in betoniran se podamo k sosedom na njihov veik vrt, kjer se igramo z otroci in se martinčkamo na velikem travniku. Nike je včeraj preganjala Gašperjev avijon, ki je žal strmoglavil preden smo uspeli narediti resen posnetek. Ampak bomo akcijo ponovili, ker je to vsem skupaj res zabavno. Nike se trga in ga lovi,tudi Benu in Bibi, otroci pa se do solz nasmejijo, z mano vred. In za strmoglavljenje niso krivi psi, temveč Gešper, da ne bo pomote :). Ampak ni žalostnega konca za avijon, ga bo popravil.

RAŠICA
Ljudje hodimo raziskovat cel svet, eni pač malo maj svet, pač pa celo Slovenijo, okolico domačega kraja pa kar zanemarjamo in večinoma sploh ne poznamo. Pa imamo tudi v bližnji okolici prav lepe hribčke za preživljnje sončnih popoldnevov. Danes smo šli na sprehod na Rašico. Sploh ne prvič, samo vedno se mi je zdelo brezveze o tem pisat in jo slikat. Ker mi je sprehod tja čisto preveč samoumeven in vsakdanji. To definitivno ni reklama za hrib, ker je ravno to, da ni preveč obiskan super. Dejstvo pa je, da je to prav lep sprehod. Sploh v tem letnem času, ko vse naokoli cveti in trava ratuje bolj zelena. Res je bil prav čudovit in poživljajoč sprehod.

2011-03-24T01:27:00.000-07:00

Nekaj časa smo ves čas viseli v Prekmurju. Zadnje čase pa nič. Da ne bo zgledalo, da smo pozabili na familijo objavljam eno ful luštno slikco naših bab, Ais, kire in ammy, kako se martinčkajo na spomladanskem soncu. Prav pogrešamo jih že, vse skupaj, naše pekmurce in zdaj bo res že čas, da se odpravimo spet malo tudi na tiste konce! Ampak kmalu se začnejo tudi spomladanske tekme, tako, da se bomo malo več videli.(je že nujno, ker zamnjkuje tudi žitaric v moji omari ;) ) Komaj že čakam! Poljubčka vsem našim prekmurcem :*

še en lep vikend s KOČO NA LJUBELJU 1370

2011-03-20T23:12:00.000-07:00

PETEK IN NINA& MALI BEN NA OBISKU
V petek sta se po Ljubljani spet mudila Nina in Ben. Imela sta nekaj opravkov v Ljubljani, nato sta se nam pridružila na sprehodu. Nista imela veliko časa, zato sva ju z Gregorjem morala odpeljati na en dokaj hiter sprehod, zato tudi nekam blizu. Kako naj zahtevni kraševki pokažem kak del ljubljanske narave, da bo z njim zadovoljna??? Pst odpade, je že videla, na Toško čelo smo tudi že sli, pa e čisto preveč blatno je tam, po zadnjih deževnih dneh. Še kar v redu se mi je zdelo, da jo odpeljem do Toškega čela kar z avtom in se peš odpravimo naprej do Katarine. Nina je bila deljno zadovoljna. Jah draga moja nina, Ljuljana ni Kras, to ej dejstvo in tisto, kar imamo mi za lepo naravo okoli mesta se nje še vedno zdi samo zadovoljivo.
Saj jo razumem. Kras je pač krs in gorenjska je pač gorenjska, zato bom nekoč kupila tam eno brunarico in uživala nekje v hribih v čisti naravi.

SOBOTA IN KOČA NA LJUBELJU
Do takrat pa...bomo hodili na izlete tja. In tako smo se v soboto odpravili proti mejnemu prehodu Ljubelj. Navadno se od tam odpravimo levo na Zelenico, kar seveda zelo priporočam. In ne pozabit, od zelenice se res splača še naprej na izvir Završnice. Ampak, ker je bilo vreme spet bolj tako tako in nikoli še nismo šli na desni hrib, na kočo na Ljubelju, smo šli tokrat tja.
Koča na Ljubelju se nahaja na nekdanjem mejnem prehodu med Avstrijo in Slovenijo. To je najstarejši gorski prelaz v evropi, zgrajen leta 1728. Da se še kaj poučimo med vsemi temi pohodi.
Skratka. V osnovi je Zelenica res bolj zanimiva, je pa tudi ta vzpon čisto ok. Glede na to, da ne vem kaj ni, gre človek mirno tud na obe strani. Je pa to pozimi raj za sankače, saj gor vodi bivša cesta, zato, če se kdo gor sprehaja s psi, ko je sneg, zelo previdno, ker nikoli ne veš kaj ti pridrvi nasproti.
Pa še pomemben podatek. Psi smejo v kočo. Oskrbnik je bil sicer nekaj mrkel, pa sem potem dojela, da zato, ker razen nas in še dveh turistov ni bilo tokrat tam nikogar. Blažen mir in zadosten razlog, da je oskrbnik zaprl kočo takoj, ko smo jo zapustili. Od tod njegova mrkost in nezgovornost. Saj je samo čakal, da se poberemo in bo on lahko odšel domov.

PLEZALNA NEDELJA
Vse ne more biti vedno tako, kot si moji kužki želijo, zato smo nedeljo prilagodlii bolj meni v prid. Odšli smo plezat v Vipavo. S staro klapo. Šele zdaj sem se zavedala, kako sem jih pogrešala. Bil je čudovit dan pod plezališčem. Grelo nas je spomladansko sonce in premagali smo nekaj skalnatih problemov. Malo me edino ovira to, ker me še vedno bollia vrat in hrbet. Celo tako močno, da ne morem nostiti lastnega nahrbtnika. Ampak zato pa imam prijatelje a ne :) Medtem ko mi plezamo se kužki sončijo pod steno. Za njih plezalni dnevi niso preveč zanimivi,ker ni norenja ampak morajo biti pri miru. Ampak tudi to je boljše, kot posedanje doma. Bližajo se sončni dbevi in izletov bo še veliko. Prav tako komaj čakam na agility tekme zunaj.
Dobrodošla pomlad!

ZGODOVINA

2011-03-20T01:17:00.000-07:00

Ne morem si pomagat, da nebi tega objavila.

tOLE JE PRVA AGILITY TEKAM V SAMOSTOJNI SLOVENIJI LETA 1992
nivo agilitya v Sloveniji se je ZELOOOOOOO dvignil. Vsaka enka je boljša od tega. Čeprav moram priznat. Če pomislim na 4fun tekmo v Udinah hmm, debitati niso bili dosti boljši :S

HAVE FUN!

Seminar poslušnosti by: Marko Koskensalo

2011-03-16T02:53:00.000-07:00

Niso samo moji kužki in moji tečajniki tisti, ki jih učim. Širim tudi svoja obzorja. Da sem v svojem znanju čimbolj široka sem se prejšnji vikend udeležila seminarja finca Marka Koskensala. On je sicer znan po metodah, ki jih sama ne odobravam,oz. sem že skozi seminar ugotovila, da bi znala stvar naučiti enostavneje celo sama, vendar pa sem mnenja, da moram te metode, kot inštruktor, poznat, čeprav jih ne uporabljam. Na delu poslušnosti, ki sem se ga udeležila nam je prizanesel z res grobimi metodami in prikazal takšne, ki so bile v večini primerov sprejemljive celo zame. V svojih tečajih sem imela tuditečajnike, ki bi se jih zdaj morda lotila malce drugače. Niso namreč vsi psi isti in nekateri potrebujejo tudi malo prilagoditve v šolanju.
Veliko se ukvarja z dvigovanjem energije in ta del mi je bil zelo všeč. Kljub temu, da je delal predvsem na Belgijskih ovčarjih, ki so karakterno (in celo po velikosti) drugačni od večine mojih tečajnikov sem izluščila kar nekaj koristnih informacij in idej. Najprej sem hotela samo poslušat ampak ker so mi dali priložnost sem mu predstavila tudi svoje pse in probleme. Pravzaprav je bilo prav smešno. Med vsemi tistimi Belgijci in Nemci in njihovimi vodniki, med katerimije bila polovica vojakov sem se tam znašla jaz s svojim Benom in Nike. In v soboto, ko je Nina bordala in sem čuvala še malega Bena še z njim. Belgijci in moji mali pajacki.
Z Benom sem predstavila problem medlosti in slabe energije. Dal mi je kar dobro idejo kako dvigovat njegovo energijo in kako končno pozitivno izkoristiti njegovo voljo do neprestanega lajanja. Lajanje namreč precej dviguje njegovo energijo. Situacija je bila hitro malce boljša. Bomo videli, če lahko z Benom tako pridem še dlje, kot sem. Da ne bo pomote, že zdaj sem z njegovim delom več kot zadovoljn,glede na to, kaj je kazal, pa vendar, če obstaja možnost, da to še dvignem, zakaj ne??
Nike pa. Glede na to, kako je delal z Belgijci me je prav zanimalo, kako bi delal z majhnim psom. Ampak ga je moj način dela zadovoljil, za takega psa njegova metoda vsekakor ni primerna že zaradi velikosti. Tako mi še v naprej ostane klikanje čim boljšega položaja, s samo energijo pa pri njej ni toliko težav. Že sama vem, da če ji pade, jo dvakrat pošljem okorg drevesa, se malo poruvam in je spet na vrhuncu.
POleg dvigovanja energije sem dobila še nekaj koristnih in uporabnih informacij, tako, da sem načeloma z obiskom seminarja kar zadovoljna.

Posnetkov seminaraj žal nimam,ker ga ni dovolil snemati, ftografij pa tudi ne veliko,ker sem se posvečala pridobivanju informacij, ne fotografiranju.

HOW HOW do Onemoglosti, Onemoglost pa ne pride.

2011-03-16T01:54:00.000-07:00

Nike je kar super pes. Doma načeloma večino časa prespi in pusti, da jaz v miru delam karkoli pač. To je najbrž zato, ker smo sicer tako veliko zunaj in tudi ko smo doma delamo trikce in podobno. Kužki potem pač potrebujejo svojih nešteto ur spanca. Če jo vidiš doma, bi si v bistvu lahko mislil kako miren pes je to. Važno je, da ima svojo odejo čez glavo. Vendar to ne pomeni, da se ji nič ne da, takoj ko omenim akcijo je za! Ko pride ven je popolnoma drug pes, kot nekaj minut nazaj. Takoj začne skakat in noret. To mi je pri njen kar všeč.
Imamo pa včasih tudi viške energije in norimo tudi doma. Moram rečt, da mi je kar všeč, da to ni vsak dan, ker takšno norenje, ko jo prime, traja več ur. ampak jih izkoristim, ko jo prime in se z njo z veseljem igram in se zabavam z njo, ker mi je všeč tudi to kako nora zna bit.

Kaj pa Panetone? Pridruži se noriji seveda. V igro vključi veliko lajanja. Tudi on ima svojo žogico. Sicer on obupa prej ampak če mu dovolim lajat, potem vse tri, štiri ure laja z nama. To pa zanj res ni problem. Še dobro, da živimo, kjer živimo in naših sosedov naše žurke ne motijo. Jap, upan, da mi ne bo nikoli več treba živet v strnejnem blokovskem naselju. No ker je baje vse odvisno od mene pač ne bom!

reka Reka

2011-03-09T00:02:00.000-08:00

Še nekaj fotk iz predzadnjega obiska Nine, ko smo se z Gregorjem in Belo odpravili k nje in nas je odpejala na sprehod po obrežju reke Reke. Je treba posebej povdarjat, da smo se imeli lepo? Ne! slike naj govorijo same zase.

Kej se dogaja?

2011-03-07T13:28:00.000-08:00

Zadnji dnevi so bili eni bolj stresnih v mojem življenju. Nujno sem potrebovala oddih in pobeg od vsakdanjega življenja. Prepričana sem, da kužki čutijo mojo napetost, saj so bili tudi oni nekoliko potrti. Pobegnili smo k Nini in Malemu Benu v Sežano. Ta sobota je bila pustna. Rekla sem si, da se nikoli ne bom delala norca iz svojih kužkov z raznimi čudnimi oblekcami. Ampak bil je pust in če so šeme vsi, zakaj ne bi bili še psi. Tako je Ben dobil oprsnico z napisom: KING OF THE STREET" Nike pa oprsnico roza barve z napisom: "PRINCESS". Toliko norčevanja je še dovoljeno, saj je vendar norčavi pust. Oprsnico z napisom "KING OF THE STREET" je dobil tudi Mali Ben. Tako našemljeni smo šli paradirat po Sežani. Kljub temu, da smo se tokrat sprehajali tudi po mestu, ne le po naravi, smo se imeli prav fajn.

Joj ta moja Nike. Sem in tja se ji popolnoma utrga, začne vlečt in se dret. Načeloma mačk ne preganja, če ne tečejo seveda. Njeno prepričanje je namreč, da je treba preganjat vse kar se premika, pa če je to človek, maček, pes, skiro...Če pa je muca pri miru je lahko do nje popolnoma prijateljska. Vendar se kljub temu odloči, da bi kdaj pa kdaj ona vseeno zganjala svoje in se drla in vlekla za smrt. Tudi tokat jo je nekaj v tem stilu pičilo. In sem se jaz odločila, da se mora naučit kontrolirat in hoditi počasi ob meni vsaj nekaj metrov. Nja. Če kaj, je to boj" kdo je bolj trmast in vztrajen". Katera je zmagala ne morem rečt. Nehala se je dret, vlekla je pa še vedno. Bi rekla, da je delna zmaga na obeh straneh. Ne, z mojimi psi pač dolgčas ni!

Aja. Še eno stvar sem odkrila pod Nininim budnim očesom. Kaj je moj problem pri agilityu? Zdaj bom delala na tem in mora se zgoditi, da se moje vodenje dramatično izboljša. V čem je trik? HA! Ja, pa kaj še, tega pa res ne povem ;)

ps. Tole pa nima veze s psi ampak zdaj sem pogledala slike in dojela, da smo se slikali na šolskem igrišču. Ampak resno? To je šolsko igrišče, kjer se pručki čručki igrajo? Koliko jih pa je, trije? Igrišče direktno na cesti, brez ograje, pa čeprav je rampa zaprta in prometa skoraj ni, veliko šest kvadratnih metrov. Moram reči, da me veseli, da nisem učiteljica tam, najbrž ne bi svojih otrok nikoli peljala ven. Naši otroci imajo pa travnike in velika ograjena igrišča, kjer se res lahko brezskrbno igrajo, norijo in se lovijo. No, bi pa rekla, da so mame najbrž bolj vesele, ker blatni pa zaradi podlage Sežanski osnovnošolci res nikoli niso :S.

Nina na obisku in Rakitovec Kao

2011-02-22T12:49:00.000-08:00

Saj ne vem ali naj to pišem ali ne. Počitnice so in na obisk je prišla Nina. Pa sem jo v nedeljo peljala na izlet v neznano. Dobesedno. Ideja, Ninia, je bila da bi šli na Ratitovec. Naj omenim, da je bilo vreme bedno. Od Ratitovca nebi imela zares veliko. Zato sem se odločila, da jih (tudi Gregorja, Belo, Petro in borderje)odpeljem nekam drugam. Če ne vidiš grde slike, ne boš nikoli videl kakšna je lepa. Še vedno je bila ideja, da gremo na Ratitovec. Ampak, ko smo parkirali smo se usmirili v potencialno smer Ratitovca, vendar, ne zares tja. Šli smo na bratranca, Rakitovec Kao. Pot ni bila kdo ve kako prijetna, zasnežena, obdana z gozdom, malček strma in zaradi snega, ki ga je bilo treba gazit tudi malček bolj naporna. Naj povdarim, da razgleda zaradi slabega vremena ne bi bilo v nobenem primeru. V končni fazi je cilj pot! Pustimo na strani dejstvo, da tudi sama pot tokrat ni upravičevala cilja. Ampak, res je treba kdaj doživeti in videti kaj manj lepega, da bo Nina, ki ji itak niti pravi Ratitovec nebi bil všeč, ker je bil dan tako siv, naslednjič, ko bomo šli res tja cenila lepoto le tega hriba, ki se bo kopal v soncu in brezveterju in dajal lep razgled na okoliško hribovje. Čemu smo z "vrha" mahali tokrat. Jah, pravemu Ratitovcu :)

Nina obljublja, da mi pelje nekam,kjer je res lepo, če pridem na primorsko. Me je prepričala. Boga reva, jaz pa njo, ko pride v Ljubljano vozim po slabših sorodnikih lepih hribovij, pa po PST-jih in podobno. Ampak ej, nima veze, važno, da se družimo! Aja, tudi v Btc sem jo peljala seveda. Res Ljubljansko. Naj vidi, kako mi živimo.

Projekt Bela-gremo mal u hribe

2011-02-22T12:34:00.000-08:00

Bela napreduje neverjetno hitro. Dojela je, da se ji splača sem in tja prileteti mimo Gregorja. Ker se lahko zgodi, da iz njegovih žepov pade kaj slastnega. Poligonskega šolanja se nisva šla nič od zadnjič, smo šli pa v nedeljo v hribe. Je šel pa tudi sam v petek in se je pohvalil, da se ga je Bela ves čas držala, kar sem potem v nedeljo opazila tudi sama. Še vedno zna seveda gladko ignorirat, vendar pa zdaj res že velikokrat pogleda, ko jo pokličeš. In če že pogleda, potem tudi pride. Pri njej je dejansko najtežje dobit prvo pozornost. Gregorja moram malo nabrcat v rit, da bo delal več tudi na poligonu, ker menim, da ji bo to več kot koristilo, čeprav sem ponosna nanj, ker se drži vseh mojih navodil in se to seveda odraža na rezultatih.

Nanos

2011-02-22T01:14:00.001-08:00

V soboto se je obetal še kar lep dan. Povala sem svoje prijatelje, da se mi kateri od njih pridruži na izlet nekam v hribe. Petra z Ac in Veni se je z veslejem podala z nami na Nanos. Proti vrhu vodijo številne poti. Mi se gor najraje odpravimo z azdrtega po položni poti. Pot je res položna in prijetna. Le na koncu se malo vzpne, kar je seveda logično, enkrat se pač moraš malo dvigniti. Ker je tako položna je malce daljša in zato idealen sprehod, če želiš pesjanarje res utruditi. Ko se dvigneš iz gozdne meje je do koče približno pol ure hoje po grebenu. Ta del je meni sicer najljubši a navadno gor precej piha. Tudi tokrat je. Nike smo dali na oprsnico, veter jo je dvignil in spuščali smo jo namesto zmaja. Ne, šala. Je pa res na vrhu tako pihalo, da je nekajkrat prestavilo mene in Petro, nosilo je Veni in res me je bilo strah, da bo v dolino odpihnilo šest kilogramsko Nike. Sicer je zaradi tega, ker je majhna in tako v zavetju pobočja Nike imela še najmanj težav, pa vseeno. Ker sva komaj stali na nogah nisva šli do koče. Sva se prej obrnili in se raje še malo sprehodili potem nižje dol po okolici. Imeli pa sva se lepo. Nanos je res lep hrib in Petra je rekla, da se morava, ko bo pihalo malo manj vrniti in dokončati izlet tako,kot je treba. Kaj pa veš, mogoče že naslednji vikend :)

Projekt Bela-prvi šolski dan

2011-02-11T22:32:00.000-08:00

To je psička, najdena in posvojena, stara skoraj 5 let. Velikokrat zasledim na radiu ali kje drugje opis "sliši na ime Bela". Tej psički je torej ime Bela, sliši pa na to ime vsekakor NE! Njen človek Gregor, se je odločil, da si želi, da bi vsaj malo poslušala. In me je prosil za pomoč. Tako ignorantskega psa še nisem videla, res! V stanovanju, kot večina psov je scrkljana in se mota pod nogami svojih skrbnikov. Zunaj pa...je zgodba popolnoma drugačna. Sem omenila, da je Bela lovski mešanec! To pove marsikaj. Zunaj spusti nos na tla in je njen človek ne zanima niti malo, res niti malo. Če jo pokličeš po imenu, ne trzne. Ko sem šla na sprehod z njo prvič me je pogledala enkrat, pa še to, ker sem ji bila na poti in je pogledala moje noge, ko je mogla narest ovinek okoli njih. To je edina pozornost, ki sem jo dobila od nje. Odločila sem se, da jo pomagam malo spraviti v red.
Ko kdaj slišim, da je ta in ta pes prestar, da bi ga prešolali...no, tole bo dokaz, da se psa prešolati da, ne glede na to kako trmast je in koliko je star. Bolje pozno kot nikoli. Če uspam Belo naučiti odpoklica, znam marsikaj sem si rakla. Pa dajmo!

Prvi šolski dan je minil veliko bolj uspešno, kot sem si mislila. Gregor se je že prej trdil malce pridobivati njeno pozornost in jo učil vaj sedi in čakaj. Bela je v bistvu pametna psička in mislim, da z njo sploh ne bo tako težko, kot sem sprva mislila. Najprej sva malo vadila na vrtu. Potem sva šla na travnik.
Bela se je že učila gledati v oči, odlaganja v sedi in odpoklica iz sedi, ter tako, da sem jo držala jaz, Gregor jo je pa klical k sebi. Ko se odloči priti ima tak šus, da jo je veselje gledat, kako priteče k tistemu, ki jo kliče. Največji problem je dejansko to, da je treba zunaj toliko pritegnit pozornost, da se jo sploh da poklicat. Potem sva jo z Gregorjem spustila in sva že imela nekaj lepih odpoklicev. Prvi šolski dan je bil torej zelo uspešen. Če bo Gregor pridno upošteval navodila zna Bela kar uspešno končat razred.

Pa še nekaj o poslušnosti

2011-02-11T00:33:00.001-08:00

Jaz sem hiperaktivna. Ne morem biti pri miru, ves čas bi nekaj naokrog hodila in skos nekaj počela. Pri eni stvari, pa priznam, sem strašno lena. Pri treningu. Zato je Nike rabila 100 let, da se je naučila cone in slalom. Zato ne zna milion trikcev, oz jih zna bolj površno. In zato tudi njen obedienca ni kdo ve kaj. Splošna poslušnost štima, klasične vaje pa malce šepajo. Vsaj v detajlih. Na mojo srečo je zelo pametna psička, ki se z malo treninga veliko nauči.
No, zdaj sem se lotila treninga poslušnosti malo bolj resno. Zakja? Kar tako, da nekaj delamo, ker imamo super travnik direktno pred hišo (sicer blatno za znort) in nimamo nobennega izgovora, da nebi!
Odločila sem se, da ju odlaganja učim kar tako, da dam enega na prostor in z drugim delam, tako je najlažje in ubijem dve muhi na en mah. Moram pohvalit oba, da zelo lepo odlagata in ne vstajata medtem, ko delam z drugim. Benov poleg je tak kot vedno, zanj je to živ dolgčas, dela pa zelo lepo vse ostale vaje, Nike je pa itak fenomen. Karkoli ji enkrat pokažem zna. Samo še položaj pri poleg morva malo izboljšat.

Sveta trojica

2011-02-06T13:42:00.000-08:00

V soboto smo se odpravili v deželo Mrtina Krpana, na Sveto Trojico. Kunst familija in mi trije. Maja smo pod trojico preživeli vikend v lovski koči in si zaželeli tudi gor. Pogled od spodaj je obljubljal prijeten izlet. In takšen je tudi bil. Trajal naj bi dobri dve uri, ampak, ker imamo raziskovalno žilico smo si ga podaljšali na kar cel dan. Sveta trojica je odprta in zato primerna predvsem za nevetrovne in predvsem nepoletne dni. Skratka mi smo preživeli čudovit dan v dobri družbi in lepi naravi. Ben in Lingo sta bila tudi pridna, samo enkrat sta si skočila v kožuščke, pa še to zato, ker sta slučajno istočasno staknila gobčka, da bi povohala vrečko od hrane, vse lepo in prav, to je bilo pa že preveč. Sicer sta se pa lepo pridno ignorirala in izogibala drug drugega.
Na poti smo srečali malček snega. Lani ga je bilo toliko, da ga letos pravzaprav sploh ne pogrešam kaj dosti, ampak v takšnih količinah, kot smo ga srečali tokrat je čisto zabavno.

Kakšen sneg neki, temperature so popolnoma spomladanske. V nedeljo smo tako odšli v italiansko plezališče Napoleonica. Ben in Nike takole vzorno čakata, medtem, ko se jaz spopadam s skalovjem.

Ben in tekoče cone

2011-02-02T12:17:00.000-08:00

Kot sem rekla, Ben bo imel tekoče cone. To kar ima zdaj je naklučje, ali jih ujame ali ne, ali sem dovolj hitra, da ga na mostu prehitim in mu cono pokažem. Takrat jo naredi. Načeloma je previlo, da če je počasen jo naredi, ker ga takrat seveda jaz ujamem, če je pa hiter, pol pa poleti. Jaz rajši vidim, da teče hitro, pa če skoči s polovice mosta, samo da laufa.
Ampak, ker zadnje čase kaže toliko navdušenja nad agilityem sem se odločila, da ga naučim tazaresnih tekočih con, nič heca. Predvsem zato, ker se mi nekako zdi, da zna vse, kar rabi znat in so treningi relativno dolgočasni. Da nama nekaj dogaja.
Danes sva imela prvo učno uro. Sem vzela hrenavke s seboj, da bi mu jih nastavljala, če bi bilo treba, pa ni bilo. Je zelo navdušeno tekel za žogico. Če bo žogica ratala nezanimiva dobi pa kamenčke, skratka, takole je uspevala najina prva učna ura...
kdo bi si mislil,da se bova midva kdaj s takimi detajli ukvarjala :)

Pa tudi sicer pomagajo treningi z NIke tudi pri teku z Benom. Kar se pri njej naučim probam tudi pri Benu in tudi zaradi tega teče bolje in hitreje.

Ivanič grad

2011-01-30T11:15:00.000-08:00

Ni bilo ravno v prvem planu ampak zavoljo dobre družbe in kilometrov, ki jih z NIke potrebujeva, smo šli danes na tekmo v Ivanič grad blizu Zagreba. Prva misel ki me je obšla, ko sem se pripeljala tja je bila, "o moj bog, kako je tu grdo". In res, balon v katerem je bila tekma je bil postavljen sredi gredbišča in sumljivih travnikov. "Ojoj, kaj tukaj bom cel dan ždela" sem si mislila. Nina je sicer rekla, da me je posvarila ampak... Spomnim se, da je nekaj govorila o tem, da je dvorana slaba in majhna, brez prostora za ogrevanje ampak sem si nekako zamislia, da je vsaj okolica v redu. Tudi konjušnica v Prestranku mi ni zelo všeč. Predvsem je notri zelo mrzlo a je zunaj toliko možnosti za lepe sprehode, da odtehta.

Grdo okolico je tokrat res odtehtala dobra družba. Vedno sem vesela, ko vidim prekmurce, sploh, ker je to tako malokrat.
Ker Amromeka spomladi planira leglo sta v Ivanič grad prišla naše parsone pogledat morebitna nova člana familije in anredile te čudovite slikce:

No, pa da preidemo k bistvu. Moji teki, khm, ja, no,ammm,... a bi sploh kaj komentirala. Ja no, Ben je bil spet v svojem elementu. Tekel je ekspresno. Sicer v drugem teku malo manj, kot v prvem, pa vseeno. Mislim, da mu naš novi sistem, kjer najprej oba teka teće enka zelooo ustreza. Vmes se ne utrudi in naveliča, ves čas lahko počaka v boksu in teče res navdušeno. Hrvati imajo še "naš" star sistem, kjer najprej tečejo vse kategorije agility, nato vse jumping. Med prvim in drugim tekom je preveč časa. Iz tekmovalnega vidika bi mogla Bena čim bolj pri miru pustit, da bi neučakano čakal in tekel z mano od navdušenja, ker je bil prej toliko časa zaprt, zdaj pa končno nekaj počne z mano. Ampak, ker Ben ni moj športni rekvizit, temveč kuža, ki uživa v moji družbi, ne v boksu, si tudi vmes privoščiva sprehod. To pa ga utrudi in demotivira, zato je v tem sistemu drugi tek vedno slabši. Seveda rada vidim, da Ben teče hitro, pa predvsem navdušeno. Ampak, če dobim to samo tako, da prej 3 ure ždi v boksu, nesrečen seveda, tega ne rabim. Mi vseeno več pomeni to, da sem ima on fajn.
Ta moj kuža včasih deluje prav butast, včasih me pa preseneti, kako dobro dojame kaj hočem od njega, čeprav tega nikoli nisva trenirala in se učila, recimo obračanja od mene. Če bo moj kuža tako navdušeno tekel naprej se ga bom še res lotla učit kaj resnega. Recimo con. Lahko bi probala, če lahko tega psa naučim con. Vem, da sem te ideje že imela, pa sem jih vedno opustila, ma saj ne vem, če bi šlo zares. Mogla bi probat. Če mi to rata, bi lah probala pa še s kakšnimi obrati, ravno toliko, da jih zna, saj v enki jih ni dosti. Ampak obrate ima tako lepe, že same po sebi, da če bi znal Cik&Cap bi bil prav car. Bomo videli, kako bo v naprej motiviran. Bomo delal, če bo hotel delat!

Nikica pa. Sem hotla malo norega, histeričnega psa, vedno za. Zdej ga pa mam. Nike je super,jaz pa rabim še veliko treninga, predvsem pa rabiva skupaj veliko kilometrov na tekmah. Je naredila, pardon, sem naredila toliko napak, da se mi ne da naštevat. Menjave bi najraje kar ukinila, slepe sploh ne speljem. Zato pa vsaj obvlada obračanje stran od mene. Saj ne, da nebi tega trenirala, bom, samo dejstvo je, da na našem "super" vadbišču tega ne moreš. V toliko blata jaz ne morem na polno teči in trenirati menjav tako kot je treba. Da ne govorim, da je moja Nike tako navajena slabih kontaktnih ovir, da se ji je kvaliteten most zdel tako grozen, da si je želela čim prej dol in je preskočila cono, konkretno. ne more it vedno vse prav.
Pa jooooooj, spet sem parkur v jumpingu pozabla :S

Posnetki tekov so predvsem namenjeni analizi in ugotavljanju tega, kje delaš napake in popravljanju le teh. In ko gledam svoje posnetke... Samo za glavo se lahko držim. Moje vodenje je grozno! Počasna sem, Nike skos nekaj čakam, ne dajem ukazov, ko je treba. Še dobro,da so moji psi tako pametni, da kdaj sami pogrntajo, kaj bi rada od njih.

druga tekma zimskega pokala v agilityu-Ben

2011-01-22T12:29:00.000-08:00

Tudi Ben je tekmoval, seveda. Te zimske tekme, ko mu ni vroče so mu res pisane na kožušček. Prav uživa, ko teče. Se mi zdi, da mu je zares všeč, da ne dela tega samo zato, ker jaz tako hočem. Me prav zanima kakšna bo letna sezona. Kot pri Nike, sem tudi pri Benu tokrat pristopila popolnoma mirno. In tudi on je to očitno čutil. Vzdevek Let`s go slow je zamenjal za Let`s go fast in je letel. Brez napake sva prišla čez jumping in z faljenim vhodom v slalom čez agility. S slalomom imamo mi pač težave. Sicer lep vhod je bil za nas vseeno malo pretežak. Pa kaj. Pri vsej hitrosti je naredil celo cono. Prav ponosna sem nanj. Zasedla sva drugo mesto in bila samo sekundo za prvo uvrščeno parson russell terierko. To nama je še posebej v ponos, ker kaže na to, da je Ben res pičil. Ma prav navdušuje me zadnje čase ta moj Beni. Kako navdušeno laja na štartu, kakšne obrate zna narest, celo pospeške ima, še posebej v tudnel. Super je, ponosna sem nanj! Ampak video itak pove vse.
Čestitamo tudi Mateju, ki je stažiral Sodnici za zelo simpatične parkurje.
Ker so na tekmi ljudje, ki jih sicerne videvam smo se zadržali kar cel dan, čeprav smo mi zaključili že ob dvanajstih.

druga tekma zimskega pokala v agilityu-Nike

2011-01-22T12:01:00.000-08:00

Tudi to organizira KD Postojna v konjušnici grada Prestranek. Bila je Nikicina druga tekma. Zadnjič sem nekaj paničarila in tako delala cele štale na parkurju. Potem pa sem na treningu ugotovila, da če vodim čisto mirno gre vse po načrtu. Vhodi v slalom so na treningu super, skoraj nobenega ne zgreši, ker seveda ne paničarim in samo rečem slalom, pa gre. Tudi vse ostalo štima. V Bistvu je Nike super. Tudi naspidirana je precej. Tako sem se na tej tekmi odločila, da res ne bom živčna in res ne bom paničarila. Začela sem že tako, da sem šla v avto po Nike mirno in počasi. Ponavadi laufam, kot, da mi gori ogenj za petami in zganjam paniko že tam. Potem sem šla mirno na štart in mirno štartala. Že med tekom sem se počutila super, ker nisem paničarila in sem ji vsak ukaz dala lepo mirno enkrat. Tako mirnega teka odkar tekmujem še nisem odtekla. In sva v jumpingu prišli skozi s 5 kazenskimi pikami, ker mi je vhod v slalom vseeno falila. Nič hudega, to bova še vadili pa bo. Posnetek sicer ne zgleda tako super, kot sem se jaz počutila, ampak po mojem občutku je bil to res lep tek.

agility sem spet malo bolj mutila, sem ji slabo pokazala hope in spet sva se lovili na slalomu, tako, da sva bili na koncu diskvalificirani, cona je bila pa spet super.

KOnčni povzetek, nekaj izkušenj še rabiva kako tekmo, da pogruntava, koliko ji lahko zaupam, pa bova razsturali :). Komaj čakam naslednjo tekmo, predvsem pa razmere, da bom lahko v miru trenirala tako kot je treba.

KOLEBNICA

2011-01-18T13:28:00.000-08:00

Po eni strani je zoprno, ker v bližini mojega parsona ne moreš početi prav nič, ne moreš teči, ne moreš rolati, ne moreš kolesariti ( mimoedoče kolesarje, tekače, itd pusti pri miru, vse se konča, ko se česa takega lotim jaz), se sankati, niti skakati kolebnice. Nike se ob vseh teh dejanjih namreč gladko odtrga. Danes sem za hec probala kako bi mojadva odreagirala,če bi jaz malo poskakala doma, s kolebnico. Ne vem kaj je na tej stvari, ampak zmešalo se je celo Benu, kaj šele Nike, ki se ji je odcufalo totalno. Ne moreš verjet kakšne zvoke to spušča. Zame pa je kolebnica očitno bolj kot za karkoli drugega trening za trebušne mišice, ker se nisem mogla nehat režat ob NIkini reakciji in zvokih, ki jih je spuščala. Ko smo se vsimalo umirili mi je ratalo posneti tole:

Z "Goričkega" v "Piran"

2011-01-01T12:47:00.000-08:00

So bile počitnice...in smo šli, na potep po Sloveniji.

26.decembra smo začeli naše popotovanje z enodnevnim izletom v Prekmurje. S Tino in Sheillo smo presenetili Metko. Sanjalo se ji ni, da prihajamo in naše presenečenje ji je bilo všeč. Mislim, da smo ji dali najboljše možno božično darilo. Potem smo po prekmurskih poljih "lovili" miši in preživeli čudovit družinski dan. Kot se za božič spodobi. Samo Ash je manjkal. Fantje, kaj pa, v teh letih jim gre po glavi vse kaj drugega kot družinska srečanja.

V ponedeljek zjutraj smo spakirali kovčke in naredili en ovinek na poti do "Pirana". Za dva dni smo šli k Petri, Cenetu, Veni in AC na Planino pod Golico. Kot vsako leto sem tja s seboj prinesla sonce. Dva dni smo potem pohajali pod Golico in uživali v sončni zasneženi podalpski deželici.

Od Petre&Co smo prišli v torek zvečer in takoj v sredo zjutraj odšli k Nini v Sežano. V Ljubljani so že nekaj dni odmevali poki petard, ki so razburjali Bena in to je tudi eden od razlogov, zakaj se nisem nič kaj obirala in sem bila doma kar se da malo časa. Če imamo potepanje po Sloveniji, ne sme niti obala odpasti. V četrtek smo jo tako mahnili še malo na morje.

Zvečer pa smo se že odpravili v Logatec k Boštjanu, Molly, Anji in Ruby, kjer smo potem v petek dočakali novo leto. Okoli Logatca je nekaj zelo prijetnih sprehajalnih poti. Super je, če po svetu hodi z domačini, ki ti odkrijejo še kakšen lep konček za katerega se ti niti sanjalo ni, da obstaja. Petek dopoldne smo preživeli na zelo prijetnem sprehodu. e pred sprehodom, pa mi je dedek Mraz pustil čudovito darilo. Ravno prejšnji večer sem razlagala, da bom nekoč imela hišo in prostor. Takrat si bom omisila še dve domači živalici. Vietnamska prašička. Zjutraj stopim pred hišo in kdo pride na dvorišče. Majhen črn prašiček. Skoraj so mi izstopile oči z jamic. In pustil se je celo pobožati, vendar to darilo očitno le ni bilo zame. Nazadnje je le pobegnil. Zvečer pa...Mi smo se krasno zabavali. Citiram Nino: "kdo bi na silvestrovo cel večer barval božične okraske za naslednje leto? No, mi smo jih." pričakovannje novega leta pa je za kužke vse prej kot zabavno. Vsi so zaradi petard in raket malo znervirani, Ben pa je čisto sesut. Tresel se je celo popoldne, ses tiskal pod mizo, ignoriral hrano in se umiril šele zjutraj. Zaradi njega sem vesela, da gredo prazniki h koncu. Kljub smrtnemu strahu pa... Ker ima veliko mojih prijateljev muco, Ben pa jih ne mara sem ga poskusila navaditi tudi na mačke. Za kaj takega bom mogla kar recej delat. Njegov strah in ignoranco česarkoli sem hotela izkoristiti in dala mačka v isti prostor kot njega. Morda ga vsaj v tej situaciji njegova prisotnost ne bo motila. Jah, ne glede na to kako ga je strah petard se s tem ni strinjal. Zbral je svo voljo, ki je bila v njem, da bi pregnal vsiljivca. Trd oreh, bom še razmislila, če se bom to dejansko lotila popravljat ali bom raje pustila tako kot je. Vsi se pač ne razumejo med sabo, kaj češ.

Prvi dan novega leta pa smo šli na obisk k Jean in njenim Lyri, Bamm Bammu in Oli. Najbž ni, da bi se ravno hvalila z dejstvom, da sem ji obisk obljubljala, ko je bil Ben še majhen, pa mi je do nje uspelo priti šele zdaj. Bolje pozno kot nikoli, pesički so uživali še v enem prijetnem sprehodu po prelepem krasu. Nike mi je podarila odlično darilo. Baje, da delaš vse leto to, kar delaš prvi dan. Nike se je očitno dločila, da bo njena novoletna obljuba to, da mi prinaša žogice. In mi jo je. Pridna Nike. Naj bo torej leto 2011 polno prijetnih sprehodov in prinešenih žogic.

Skratka, v enem tednu smo uspeli zamenjati kar nekaj krajev, se potepali po snegu, ob morju, Slovenija me s svojo raznolikostjo na tako majhnem področju vedno znova navdušuje. Psički pa...najbrž komaj čakajo konec počitnic, da se bojo lahko malo odpočili. Od vseh teh potovanj in druženj s toliko različnimi pasjimi prijatelji so namreč kar precej utrujeni.