ST. CROIX DU VERDON N2

Vsako leto eno in isto. Naloženi do zadnjega prostega kotička.

Gremo. In ja. Pri 11ur dolgi poti dovolimo, da si punci čas krajšata tudi z risankami. Seveda v francoskem jeziku.

Lansko leto nam je bilo ob francoskem jezeru st. Croix tako lepo, da smo se že takrat odločili, da je vredno prevoziti 1000 kilometrov in preždeti 11 dolgih nočnih ur v avtu, da potem 10 dni res uživamo.

Jutranji sprehod za ene... 

... in dremež za druge.

Letos smo vseeno zastavili malo bolj aktivno in smo si ogledali tudi nekaj aktivnosti v bližini.

Ko smo prišli je bilo vreme nekoliko hladnejše, kot sem ga bila vajana.  iz Rimskih 36 sem prišla na krasnih franscoskih 26. Prve dni je bilo celo tako hladno, da sem v senci oblačila jopico. Vseeno je bilo jezero prijetno za kopanje. Še toliko bolj prijetno pa je bilo  izletkati. Za začasni dom smo si izbrali Camping municipal les roches. Kamp z dvema zvezdicama, ki nudi vse kar rabiš, ko KAMPIRAŠ. Temu primerno pa je tudi ugoden. 30€ na noč smo odšteli za 4 osebe, 3 pse, parcelo z elektriko na kateri nam nihče ni štel šotorov. Naš prvi izlet je bil ... 

VILLE DE REGUSE

Eno od prijetnih vasic kjer stojijo še stari mlini na veter. Takoj ob parkirišču je bilo krasno, senčno otroško igrišče, kjer sta se punci zaigrali za debelo uro. Zato smo žal zamudili čas, ko je bil mlin odprt (tega nismo vedeli, sicer bi se igrali kasneje). Smo rekli, da pridemo kak drug dan nazaj ampak se to kar ni zgodilo. Škoda v resnici. Ampak baje si moraš kaj pustiti na naslednjič. Ob igrišču je bil vrtec. Zanimivo mi je bilo kako glasni in živahni so bili tam otroci. Na glas so si vrteli glasbo, otroci so peli. Slišati so bili, kot, da jim je res fajn. Naši vrtci so veliiiiiko bolj tihi. Ker sem hotela narest družinske fotke pred mlinom sem morala tamale podkupit s sladoledom. Vasička je zelo prjetna, nima pa neke velike gostinske ponudbe. Neko azijsko restavracijo, pa bar s skromno skrinjo s sladoledom, kjer niso imeli kornetov. In ker sem dobila izrecno željo po kornetu, smo mogli po sladoled drugam. 
Ko smo se vračali v kamp smo nad sosednjim hribom opazili dim. Nekaj kilometrov stran je zagorelo v eni od vasic. Dovolj daleč, da nam ni bilo nevrano, žal mi je za ljudi, ki so utrpeli škodo, smo prebrali da so jih kar nekaj mogli evakuirat. Za nas pa je bilo vseeno zanimivo opazovat letala kako so polnila vodo. Dve letali sta gasili izmenjaje in požar na srečo ukrotili v nekaj urah. 

Medtem ko se otroci igrajo, lahko celo berem.

Moj mali Don Kihot

 

PRAZGODOVINSKI MUZEJ V MESTU QUINSON

Obiskali smo tudi prazgodovinski muzej. Razdeljen je na notranji del muzeja, ki je plačljiv in zunanji, ki se ga da obiskati brezplačno. Zunanji muzej je bolj fascinanten, sploh za otroke. V samem muzeju pa povejo nekaj zanimivih stvari o okolici tako, da se kar splača poslušati vodiča na aplikaciji. 
Kako poleti v muzej s psi? V muzej ne smejo, zato smo ga pač obiskali ločeno. Skozi zunanji del so šli z nami. Srečneži so ga pač videli dvakrat. Enkrat v mojem timu, drugič pa v Domnovem. So pa lepo notri na hladu, v muzejskem predverju svojo družino čakali eni drugi kužki, tako da to pa očitno ne komplicirajo. V tej vasi, ki je tudi nekoliko večja je za sladoled poskrbljeno. 

Najljubša restavracija. Tile robniki so domiselno narejeni iz odrabljeni tirnic.

Vsaka vasica ima več takšnih vodnjakov. Tudi s pitno vodo.

RITZ

Rimske ostanke stebrov smo obiskali že lani. Ker nam je bil všeč, smo ga spet. Tamalima je bilo tu najbolj  zanimivo otroško igrišče. 14 julija imajo Francozi državni praznik ob katerem organizirajo zabave in tudi ognjemete. Sicer sem res proti kakršni koli pirotehniki. Ampak tokrat smo se znašli direktno pod ognjemetom. Kužki so ostali v avtu, Nike na srečo ne sliši nič več, druga dva pa sta imuna na poke. Je bilo kar zanimivo. Najprej so na trgu v mestu organizirali nekakšno gasilsko veselico in vsi so bili tam. Okoli 21.30 je iz parka začela donet glasna elektronska glasba. Sem si mislila, ok, to pa naredijo party. Mi smo se igrali na igrišču in okoli 22te ure se je proti parku začela vit množica.  Pridružili smo se še mi, zanimalo nas je kaj se dogaja. Res sem pričakovala velik light show in cel kup ljudi, ki plešejo. Ampak ne, samo housič je bil res glasen, ljudje (družinice z otroki) pa so posedali v parku, kot da igra Mozart. Naenkrat je glasba utihnila in nekdo (najbrž župan) je imel na odru govor.

Po govoru je nebo razsvetlil ultra dolg ognjemet. Vsaj meni se je zdelo, da ga kar ni konec. Nikoli še isem bila tako direktno pod njim in moram priznat, da če odmislim Nike, ki ventilira od strahu pred poki ( v preteklosti, zdaj je vsaj to pozitivna stran starosti, da tega ne sliši več), je bilo kar fascinantno. In ko ga je bilo konec se zabava ni nadaljevala. Vse je ostalo tiho in vsi so odpujsali domov. Vključno z nami. Zanimiv mi je bil res predvsem uvod v ta ognjemet. Ta ultra glasen techno in park s posedajočimi družinicami. Nekako ne gre skupaj. No moja Astrid je malo nagnjena k žuranju ( ne, da me to res veseli, ker me ne, jo je pa zdaj luštno gledat). Ona je plesala na ta techno kot zmešana.  

PRVO KAMPIRANJE ZA BLOOM

Malo me je skrbelo kako se bo na kampiranje odzvala Bloom. Je le bevskajoči mudi. Mlada, polna energije. Sicer je res, da se doma lahko kar lepo umiri, pa vseeno. V kampu  in na plaži je le veliko dogajanja. Spet se je izkazalo, da se znajo tudi mudiji lepo vesti. Na parceli je bila pridna. Sem sicer pogled na pot mimo parcele zastrla z ograjico na katero sem obesila brisače, da ni videla čisto vsakega mimoidočega. Ampak ni le to, je mogla bit le veliko privezana pa tega ni vajena. In je to zelo lepo prenesla. Se je pa precej pritoževala, če sem jo dala v boks. Newbie in Nike se ne, ona se je pa kar. Na srečo je blo to treba le, ko smo šli v kopanice ali kaj takega. Privezane ob avtu, brez nadzora se jih pa vseeno ne upam pustit. Se mi zdi, da je lahko štrik pregriznjen v trenutku. Ampak enkrat je bila takšna situacija, ko je Domen to naredil, pa so pridno počakali. Ljudi ni bilo veliko, prvi teden še man. Tako namje uspelo, da smo našli plažo, kjer smo bili čisto sami. Da so psi vsaj tam lahko svobodno tekali. Čeprav niso lih ne vem kaj izkoriščali tega dara. Nike je itak ves čas spala na brisači, Newbie sedi ob vodi in zre v valove ali praska po kamnih. Plava on ne. Bloom pa je hodila z mano plavat in je potem tudi večino časa počivala na brisači. Tudi ponoči je bila pridna. Nič ni bevskala, če je slišala kakšne glasove, česar sem se tudi malo bala. Lepo je spala. Je pa res, da kam povije tišina in ob polnoči ni nihče več pokonci. Ne vem zakaj me je bilo sploh strah. Do zdaj so še vsi psi lepo prenesli kampiranje. 

Ne zdi se mi, da smo prišli letos kaj prej kot lani. Mogoče kak dan. Ampak kot, da se sezona ni še zares začela. Lansko leto je bilo vseeno malo več ljudi. Letos kamp definitivno ni bil tako poln, plaže pa sploh ne. Vsaj prvi teden ne. Za vikend se je malo povečalo število ljudi. Jaz seveda preferiram prvo, sam povem. Ampak meni je tu res všeč, ker tudi, ko je "gužva" najdeš na plaži, ki je večja in je več ljudi velik prostor zase, se ne hodi en po drugemu. Najdeš pa tudi manjše plažice, kjer se ti nihče ne pridruži, če si prvi tam.  Samo enkrat nismo imeli sreče, seveda na praznik, da bi bili čisto sami. 

Je pa zanimivo. Prvi del plaže, kamor se gre lahko tudi z avtmobilom, je načeloma kužkom prepovedan. Ampak mi smo bili tako lani, kot letos na tem delu plaže in nam NIKOLI ni NIHČE težil. Celo policaji ne, ki paradira po plaži VSAK dan. Poleg naših je na tej isti plaži vedno veliko psov. Torej so,  kljub kao prepovedi, zelo tolerantni.  Lani je bil dostop z avtom za plačat, letos ne, se mi pa zdi, da so postavljali rampo ravno ko smo zadnji dan odhajali. Sicer lani plačilo ni bilo drago. 5€ na dan, kar se mi res ne zdi preveč. Ko se konča cesta se prične makedamska pot in tam se nehajo pojavljati table za prepoved psov. Niso uradne pasje plaže, prepovedani pa tu psi niso več. In sveda, seveda se je tam našel en frajer, ki mi je zatežil zaradi psov. Si res mislim, pa dobro,se full umaknem, ti  greš lahko kamorkoli, kdo ti je kriv, da greš lih sem, kjer sem pa lahko tudi jaz s svojimi psi. prav AAAAAAAAAAAAAAA Seveda sem se prepozno spomnila, da bi ga vprašala, če je on kupil karto za lovit ribe. Eh kaj bi se sekirala, itak sem šla smo mimo. Naj omenim, da je voda jezera krasna. Baje je tako čista, da bi jo lahko pili. No  mi je nismo, kužkom pa nisem branila. In še ena prednost jezera pred morjem. Ni slano, psov po kopanju ni treba tuširati. Še sebe ne. Pa res je fajn, ker ni tako vroče. Je, čez dan. Zvečer pa se prijetno  ohladi in se da spati. 

Tudi sicer je bilo bolj tiho. Lani je bila ves čas slišati glasba z mesta nad kampom. Letos je bilo to samo enkrat. To pa kar priznam, da mi je bilo čisto prijetno, da smo imeli glasbeno ozadje. Tudi na ta njihov praznik je bil žur tam, letos ne. Upam, da se niso ljudje pritoževali nad hrupom. Ker saj ni, da bi rabila full nekega dogajanja. Samo tako, bolj živo se je zdelo lani zaradi teh nekaj dogodkov in malo glasbe s hriba.

Je pa letos enkrat na teden na parkirišču pod kampom bila tržnica, ki je lani ni bilo in je bilo kar fajn. Na njej so prodajali dobrote iz različnih držav. Tako si lahko kupil angleški zajtrk s fižolom, špansko paelo, italianske olive in suhe paradižnike in seveda domače sire in nešteto izdelkov s sivko. Za hišo, telo in želodček. Sivka ... Provansa je itak znana po Sivki. Po njej diši celo mesto. Povsod je. Vsak jo ima pred hišo, povsod ob cesti raste, zato je prav užitek spustiti okna in uživati v prejetnem vonju celo med vožnjo. 

Naš dom za naslednjih 10 dni

Obožujem kampiranje. otroci se cel dan in cel večer preganjaj po kampu in se zabavajo. Če si v apartmaju tega ne moreš tako doživeti. Kampiranje je način dopustnikovanja, ki ga enostavno moraš imeti rad. Čeprav je malo manj udobno, čeprav se moraš do wcja sprehoditi in ga deliti in včasih malo počakati na tuš. Ampak čar tega, da si cel dan zunaj, da imajo otroci cel dan družbo, te izkušnje so neprecenljive. Moji punci obožujeta kampiranje.

V Franciji je sicer malo zoprno, ker se otroci malo težko sporazumevajo ampak nekako se znajdejo tudi tu. Za lovljenje ne rabiš veliko besed. Smo pa dobili sosede z nemčije in tako sta imeli punci družbo.  Nemško se namreč znata sporazumeti. Učenje jezikov v zgodnjem otroštvu je vedno dobra izbira in če takole potuješ pride pogosto zelo prav. 

Poseben čar imajo tudi počitnice brez vseh animacij. Saj ne rečem, včasih tudi meni paše. A priznam, da me zelo navdošuje opazovat kako se tamali res lahko zamotita brez ničesar. Na plaži se spomnita in iz vejic in listov izdelamo jadrnice. Iz kamenčkov in vejic naredita družinsko sliko, plezata po drevesih in iz njih naredita od gradu do gusarske ladje. Predvsem mi je pa všeč, da ta igra lahko res dolgo traja. Vmes se seveda kdaj skregata ampak presenetljivo, manj kot imata, majkrat dejansko se skregata. Danes imajo otroci res vsega preveč. V kamp smo s seboj vzeli nekaj igrač, najboljša ideja pa so bile vodene barvice. S sosedovo punco smo priredili kar nekaj slikarskih razstav.

Tale delfin zmaga. Z nami je  že tretje leto. 

Družabne igre na plaži.

Katamaran by Karin

Jadrnica by Astrid. Pljujeta oba.

Čas za friziranje.

Umetnost na plaži. Slike iz naravnih materialov. 

Vodene barvice so hit.

Slikarska razstava podlučkami.

Kako se pa mami zamoti na paži. Da ni vedno knjiga.

Najboljše igrišče ... drevesa. 

Skratka imeli smo se krasno. Naslednje leto imamo sicer druge nore plane, sem pa se bomo zagotovo še vrnili. 

Saj vem, da je slik dovolj, pa sem vseeno dodala še video. Sicer pa, zadnji dve leti je malo zamrlo moje navdušenje nad fotografijo. Sem se švercala na mobi, ki je pač vedno z mano. Tako, da nisem vzela fotoaparata s seboj, ker smo kle itak že bili ... napaka. Toliko novih stvari, ki so zdaj pofotkane s slabo kamero. Ne, ne. Se vračam na stara pota. Nikamor več brez resnega fotiča.