Nike, Ben in indo board

Sploh ne bom kaj dosti komentirala. Tole je moja nova igračka. Notranja deska ali kakorkoli bi že to prevedel. In tole si Nike misli o vsaki novi stvari, ki jo pripeljem domov. Moja ideja je, da bosta bordala tudi psa seveda.

Nike se crkla

Tako redki trenutki so, ko mala NIke leži v mojem naročju in se crklja. Ko se to zgodi se ne premaknem, da nebi ta trenutek minil. Zdaj to dela že dva dni. Medtem ko jaz nekaj delam na računalniku leži v mojem naročju in spi. Jaz pa sem blažena. Ne vem kaj jima je. Ben je postal vedno bolj razigran, ko izvlečem žogico začne skakat in bi se igral in tekal za njo neskončno mnogo dolgo časa. Nike pa se crklja. Tadva psička vedno bolj postajata točno takšna kot si ju želim in morata biti. Z vsakim novim dnem staboj krasna res.

Vem, da danes bo srečen dan

Danes je srečen dan. Nina je odšla v Pireneje po Pirenejca. Nisem mogla z njo, ker je Ben včeraj imel operativni poseg. Tisti zob je moral ven. Sekalec je ostal, dobil je tudi eno plombico. Zdaj je moj Panetone škrbast ampak to ne kvari njegovega nasmeha. Se skoraj nič ne opazi. Čeljust je cela. Iz narkoze se je prebduil brez težav. Veterinarjem sem tako zatežila okoli tega, da so se okoli naju še posebej trudili. Tako da se moram prav zahvaliti Barbari Smolej in njenima "asistentoma" na vetrinarski postaji v Ljubljani za prijaznost.
Tako sem srečna, da je z Benčkom vse v redu. Nina pa se v spremstvu Gregata vozi po svoje male sanje. Tako se bosta celo poletje v mojih hiši poleg Bena in Nike smukala še pudelj in Pirenejec. Ali sem že kdaj omenila, da sta to pasmi, ki mi nista najljubši. Zaradi malega Bena sem že vzljubila Pudlje, bom tudi Pirenejce? Najbrž.
Končalo se je tudi šolsko leto in zdaj nas čaka skoraj dva meseca brezskrbnih počitnic. Najprej se odpravimo za en teden na taborjenje v Bovec, potem se bomo pa veliko kopali v iškem vidgarju, na Bledu in v Bohinju, malo bomo hodlili v hribe in sigurno bomo šli tudi kaj na morje.

Vse pa le ni tako briljantno, kot se sliši in Benova nesreča ni ostala brez posledic. Popoldne , ko smo bili na sosedovem vrtu je čez nebo švignilo športno letalo, katerega motor je brnel skozi zrak. Ben se je začel tresti kot šiba na vodi, dal je rep med noge in se stisnil k meni. Kasneje, ko sva šla na vrt pa je bil ves čas poklapan. Spomin na dogodek nam bo torej kvaril lepe trenutke in očitno bomo imeli nekaj dela, da mu bomo v glavo vbili predvsem to, da vrt nima nič s tem. Sam strah pres brenčanjem letalskih motorjev lahko še prenašamo, samo to,da se na vrtu ne počuti sproščeno pa nikakor ne. Sprostil in pozabil na strah je le, ko sta zvečer mimo ograje na vrtu nenadoma pridrveli dve srni. Še sreča, da je ograjen. Škoda, ker so psi začeli lajati, ker srne se po okoliških travnikih pogosto pasejo in prav zanimivo bi jih bilo opazovati, tako pa jih naši štirinožni prijatelji s svojim laježem vedno znova preženejo.

Zadnje dni ni bilo prizanešeno niti Nike. Zadnjič jo je nekaj pičilo pod veko. Oko ji je tako zateklo, da ga ni mogla odpreti. Mislila sem si, pa kaj še. Ali je lahko še kaj? Po hladnih obkladkih je oteklina izginila in zdaj je z njo vse v redu. Se pa vidi pik in uboga revica ga je staknila naranost v spodnjo veko. Nič čudnega, da je bila tako otečena.

Nesreča nikoli ne počiva

Moj Panetone je v sebi prebudil lovski nagon in se spravil na model avijona, ki je bil žal v vzletu in je imel propeler v polnem teku. Ko ga je Ben poskušal ujet jih je od tega propelerja dobil pošteno po nosu. Jezna sem sama nase, ker ga nisem bolj pazila. Ampak res si nisem mislila, da bo Ben napadel letalo. Za Nike sem bila prepričana, da ga bo in sem jo prijela, od Bena pa tega, priznam, nisem pričakovala. Res sem jezna nase, ker sem tako neumna, da sem se v njuni bližini igrala s tako nevarno igračo. Samo kako bi lahko človek predvidel čisto vse nevarnosti, ki mu v življenju pretijo. Čeprav to bi lahko a ne, trapa trapasta.
Ubogega Bena je propeler tako močno udaril, da mu je premknil zob. Zdaj je revež na antibolečinskih tabletah in antibiotikih in čaka na sigurno operacijo. Potrebno bo slikati čeljust in se prepričati, da ni poškodovana kost in tudi kakšen drugi zob, kar skoraj sihurno tudi je. Ta, ki je poškodovan in zlomljen vidno pa bo šel skoraj sigurno ven. Strah me je operacije in nerkoze, saj je imel enkret že težave z zbujanjem iz nerkoze. Moj ubogi Benček. Vendar morem rečt, da bolečino kar dobro prenaša. Ko ga je udarilo ni niti zacvilil in tudi potem se je pri veterinarju presenetljivo lepo obnašal. Pretiranih znakov bolečine ne kaže in ker je na antibolečinskih tabletah upam, da ga ne boli preveč. Samo operacije in nerkoze me je pa res strah. :(

Nastop na razstavi na Bledu

v soboto in nedeljo je na Bledu potekala razstava psov. Razstave me res ne zanimajo in se jih ne udeležujem. Ta ne bi bila nobena izjema, če nas ne bi povabili nastopat. V družbi frizbi društva Flipsi smo nastopali Jean in njena pasja družba, Maja Rokavec s Phoebe, Lea in nemški ovčar Kal, ki sta navduševala s frizbiji kot netipična predstavnika. To vedno rada vidim. Neborderja v kateremkoli športu, kjer sicer borderji prevladujejo. Kal pa me je še dodatno navdušil s svojo živahnostjo. s Trikci pa smo publiko očarali Nina z malim Benom in mi trije. Kot navadno smo uživali v pozornosti in z veseljem po dolgem času spet sodelovali z Blayom, ki vse prevečkrat kar ponikne.






Ker nihče od nas ni ljubitelj razstav smo po nastopu kar pobegnili. Na sprehod v Šobec in na kopanje. V soboto sta se nam pridružili tudi Sheila in Tina.
Sezona cveti in kemp je precej poln. Zaželela sem si, da bi se kar komu pridružila in ostala tam. Komaj čakam Julij, ko bomo za dva tedna šli po svoje v osrčje Julijskih gora v Bovec s taborniki. štirinajst dni spanja pod zvezdami v baravi. V družbi mojih dveh in dobrih prijateljev. Kaj bi si človek želel lepšega?

Če je nekaj tako blizu, da lahko tja prideš peš, boš sigurno zamudil. By Simona L.

Foto: Katja Lenarčič
Agility tekmujem , ne vem koliko časa že, peto sezono? Od nekdaj se tekme začenjajo ob devetih. Priznam, da se mi zdi to tako samoumevno, da ne gledam Planov tekme. No ja, nisem gledala. V soboto je bila tekma le streljaj od mene, na vadbišču KD Ljubljane. Ob 8. 20 sem se kot navadno pripeljala tja, prepričana, da imam še več kot dovolj časa za prijavo in pripravo na tekmo. Že na parkirišču meje presenetilo število avtomobilov, na poligonu pa postavljene ovire in ojoj, tekmovalci, ki že tečejo?? Kdaj pa sej je začela tekma? Ob Osmih! Presneto Simona! Obljubim, da bom od zdaj naprej urnik gledala.
Vseeno so mi dovolili teči. Ker je bilo pred mano še toliko tekmovalcev sem si progo ogledala in se jo naučila kar med tem, ko sem gledala druge. Organizatorji so bili malo jezni name, ker so že tako malo zamudili s začetkim teke( kar je meni čisto koristilo, da ni šla tekma predaleč naprej) in prijavljenih je bilo čez dvesto tekmovalcev in se je že brez zamudnikov, kot sem jaz, obetala doooolga tekma. Mislim, da sem z ogledom intekom vred na parkurju porabila manj časa, kot tekmovlec pred mano. Pritisk na naju očitno dobro deluje. Neobremenjeno sem šla tečt in izvedla enega boljših tekov svojega agilitaškega časa. S čistim tekom, kjer je Nike vlekla na oire zelo samostojno,sem ji kar zaupala in tekla kot zmešana sva prepričljivo zmagali jumping. Malce drugačna zgodba je bila na agilityu. Spet sva se nekaj štrikale, čeprav moram res pohvalit sodnika, spet, enkrat sem ga že hvalila na svojem blogu. Parkur mi je bil zelo všeč. 10 kazenskih točk sva si pridobili na slalomu in enem izogibanju, sem pa jaz spet dobro tekla in jo prehitela na mostu v ravni liniji. Bravo jaz! Toliko o temu,prehitela sem jo toliko, da se je sredi mosta začela po Nikicino dret, ko nekaj lovi. Torej sem bila res hitra in pred njo. Dam posnetek, takoj, ko ga dobim. Samo cona je pa bila :) Čeprav komajda. Trenirat cone Simona, trenirat!!!

foto: Anja Troha

Po enki smo pobegnili nastpat na pasjo razstavo. Organizatorji so nas pobavili, da pokažemo nakej trikcev. Ko smo se vrnili je tekma še kar trajala. Na koncu so organizirali še štafetno 4fun tekmovanje. Če smo se že vrnili na prizorišče smo se ga pa še udeležili. In je bilo res 4fun. Nike je spet letela kot strela, jaz pa sem trenirala sebe in svoje šprinte. Mislim, da mi je šlo kar dobro. 4fun so zmagali smoli. Prehiteli so vse velike, hitre pse. To smolčki. In kdo je bil najboljši? Roland Ammy in Kira, kdo pa drug. Amromeka je zmagovalna familija, če ne eni pa drugi. Tko pač je, smo pač najboljši.

Sicer pa, moram prav povedat da mi je prav všeč kako je ta moj pes nor. Kako z vso ihto teče. In ako se je zakadila v štafetno plastenko. Je kar mene zabolelo. resno razmišljam o tem, da bi šla z njo delat obrambo. Se bom zmenila za kakšen trening čez poletje, ko bojo počitnice in bom imela obilo časa.

ŠE ČOKOLADIC

Metka je naredila filmček. Čokoladice so stare tri tedne. Kako lepo se babi Ammy na koncu igra z njimi, res za dobit sladkorno. :)

B-jevčki ali Čokoladice

B leglo pri Amromeki. Seveda smo jih že obiskali, dvakrat. Ker smo imeli tekem blizu Prekmurja smo izkoristili priložnost. Mladički so čudoviti. Ko sem jih videla prvič so nekateri ravno oči odpirali, naslednji teden pa so se že kobacali kot veliki, se oglašali in se že začeli ruvati. Prave male face. Jasno da se težko odlepim od njih. Še sreča, da imajo že vsi bodoče družinice. Dva gresta v ljubljano, ena v Kranj seveda, ena na Ptuj in ena v Zagreb. Upam, da jih bom videla tudi potem, ko bojo imeli nove domove. Do takrat pa brez skrbi, se bom še sukala okoli Prekmurja.









In še to, zelo pomembno :D Imena. Zakaj jim ves čsa govorim čokoladice? Ker imajo po čokoladicah imena. by ME :). Nekoč sem omenila, da bi raa dajala neka imena, pa je Metka rekla, da lahko poimenujem njeno naslednje leglo. Obljubo je držala, tako so B-jevčki postali čokoladice. Na B je veliko čokolad in ker sem ljubitelj čokolade in so psički tako sladki sem jih poimenovala po čokoladah. Večina ima pa tudi že klicna imena.
Amromeka Be my sweetest Lindt (Baloo) - punčka I.
Amromeka Bajadera`s Kiss - punčka II.
Amromeka Best from Toffifee (Živa) - punčka III.
Amromeka Bacio sulla Luna (Luna) - punčka IV.
Amromeka Bounti brings you sun (Bir) - fantek

Sicer je čokoladic na B dovolj za vse, pa sem se vseeno odločila, da eno poimenujem po Toffifee, ker je to Rolandova prilubljena čokolada in Lindt, ker ima Metka najraje črno čokolado, (ok priznam, da ne vem, če je črna čokolada Lindt najljubša tudi Metki, je pa meni :) )

moji prvi tečajniki zelo uspešno opravili izpit iz poslušnosti

Končali smo tečaj za pripravo na izpit B-Bh in moji prvi tečajniki so uspešno opravili izpit. Mala mešanka Loti in njen Sandi sta dosegla 95 točk od 100, Tara in njena Ksenja 94 točk, Anja in Ruby pa 98 točk. Poleg tega, da sta dosegli tako visoko število točk sta bili tudi zvezdi dneva, saj sta imeli največ točk od vseh, ki so tisti dan opravljali izpit. Nanju sem še posebej ponosna, saj sem ju šolala od vsega začetka, lani sta bili namreč pri meni tudi v mali šoli. Tako sta Anja in Ruby prvi par, ki sem ju izšolala jaz. Čestitke vsem, njim in meni!