SEZONA 2017

Moram rečt, da je to najina najbolj uspešna sezona do sedaj. Lahko rečem, da sem se kar popravila. Še zmeraj pa imava težavo, da nama zmeraj uspe narest kako napako. Eno samo na tek ampak ta naju stane ogromno. Kljub temu so najini teki postali bolj tekoči, nehala sem se štrikat in vrtet in zgubljat na parkurju, zaradi česar mi je tekanje z Nike v večje veslje kot kadarkoli. Vseeno imam raje lepe in čiste teke z eno napako, kot tek brez napake, kjer se jaz nekaj motam in zaostajam in me rešuje moj čudovit pameten pes. Pa naj to stane kolikor hoče.

Nekaj dokazov:

AGILITY CANTABRIA

Obljubila sme opis same tekme. Glede na to, da Nyilko začenja predvsem to, kako je šlo njemu. No, dejstvo je, da je bilo vse skupaj precej kaotično. Tekmovali smo 4 dni in z vsakim sme tekla 8 tekov. Nike je od tega odtekla eno nulo, enkrat je imela zaradi cone 5 pik(zame je to že kar nula) vse ostalo je bil disk. Tudi Nyil je bil vse teke diskvalificiran, kar sem sicer pričakovala ker slalom sem ga sicer nekaj na hotro naučila in če je šel vanj res počasi, ga je celo znal, iz hitrosti in v parkurju pa dejansko ne. Ampak je bil tudi ostal del tekov kaos. Šele zadnji nama je nekako uspel in je do slaloma zgledal zelo lepo. Zato dam v posnetek samo tega. Ker ostali teki so bili tako kaotični, da niti zabavni niso bili. Precej lepše je bilo zadnjič v Mrkopalju. Ampak ok, izkušnja je bila. Je bio pa te štiri dni tekme zelo vroče in čakanje med enko in trojko je bilo tako dolgo, da na koncu z Nike dejansko nisem imela več zaresne volje. Enkrat smo se vmes celo šli kopat, enkrat malo nazaj v kamp ampak je čakanje vseeno predolgo trajalo. še posebej, ker se, razen z Nino, nisme mogla z nikomer nič pogovarjat. Zanimivo je bilo bit na tekmi, kjer so sami novi obrazi in ljudje vodijo nekoliko drugače, kot v Sloveniji. Nezanimivo je pa to, da noben od njih ne govori niti besede angleško. In s tem zelo resno mislim, niti besede. In pol se res ne moreš nič pogovarjat. Ker tistih par besed, ki jih jaz znam špansko tudi ni kaj dosti koristilo :).

AGILITY MARKOPALJ

Čez vikend se je v hrvaškem Markopalju odvijala dvodnevna agility tekma. Najboljša tekma do zdaj. Začne se z zelo lepim krajem, saj je Markoplaj nahaja med hrvaškimi hribi. Sledi organizacija. Imeli so nekaj tehničnih težav, predvsem s časomerilcem. A to jim je vsaj z moje strani popolnoma oproščeno, saj so se sicer z organizacijo zelo potrudili. Že v petek so zakurili ogenj, kjer si si lahko spekel panceto, ki so jo nudili oni ali karkoli svojega. Ravno tako so ogenj zakurili v soboto, takrat pa poskrbeli še za zabavo z živo glasbo. Kampng je bil super, wc-ji in tuši so bolj tako tako ampak mi pač nismo komot in smo bili popolnoma zadovoljni. Vzdušje je bilo super. Nobenega, ki bitekmo jemal smrtno resno, pač pa so se ljudje ves čas, tudi v času tekmovanja zabavali, šalili in skrbeli predvsem, da se imajo lepo. Sodnica Anabela je postavila dopustniške prakurje, kot se je sama izrazila. Meni so bili vsi v redu, jaz bi postavila kakšnega malo bolj tekaškega, definitivno pa ne težjega, ker sme in tja je prav lepo, če večina ljudi pride čez parkur, ne pa da se vsi zdiskajo. Ker potem se ljudje zabavajo in so srečni. Tekmovalcev je bilo malo, 60-70. Tekli smo tri teke. Nyíl je bil najprej prijavljen a ker še zmeraj ne zna slaloma in palisade sem ga odjavila a so mi potem dovolili z njim tekmovati kot s predtekmovalcem. Res sem uživala, ko sem tekla z njim. In bil je super priden, zadnji parkur je celo odtekel brez napake. Pa tudi sicer, tam kjer sem jaz malo težila na coni bi bila čisto lepo narejena, samo zdaj, ko še malo trenirava sem jaz bol zahtevna. Tudi čaka na štartu zelo lepo. Full mi je všeč, da sem lahko predno grem resno tekmovat malo potrenirala na pravem vzdušju tekme. Tudi Nike je bila zelo pridna. Kar nekaj čistih tekov sva imeli. V agilityu sva zmagali, open skupaj sva bili v soboto drugi, v nedeljo pa tretji. In še ena lepa stvar, na tekmi je bila tudi Nimka, tako smo se še malo družili, predno je odšla z benčkom na evropsko.
In nebi bila normalen človek, če nebi bila zadovoljna če sem malo pohvaljena. Po tekmi sta k meni prišla dva hrvata in mi rekla, da me njihova skupina že cel vikend občuduje. Da sem jim kot vodnik najbolj všeč od vseh, da s evidi kako sem lepo usklajena s svojimi psi. Pa če to ni najlepše kar lahko slišiš. Mi je bilo kar nerodno in nisem vedla kaj rečt :D
In ker je bilo vroče in smo imeli časa več kot dovolj smo v soboto med teki naredili večurni odmor in se šli vmes kopat na eno od jezer, ki je v bližini. izbrali smo jezero v Lokvah.

Če potegnem črto je bila to res ena, če ne res najlepša tekma kar sem se jih udeležila. Z njo se primerjajo samo še nekatere avstrijske temice, ki so bile tudi zelo prijetne. Letos se sškoda nismo mogli udeležiti nobene, ker se ravno križajo z našimi drugimi načrti. Mogoče bomo lahko šli na kakšno jeseni.

NYÍLOVA PRVA TEKMA

Najprej bom z zelo, zelo, ZELO pohalila KD Domžaleza vrhunsko organizacijo tekme. In se jim zahvalila, ker so izjemoma dovolili, da je Nyíl tekel kot potekmovalec. Torej uradno še ni štartal, sva pa šla preizkusit kako se bo na tekmi obnašal. Bil je res priden. Ponosna sem na njegovo čakanje na štartu pa tudi na narejene cone. Na koncu sem se le odločila, da bova na mostu imela 2on2off. Ne da se mi, enstavno se mi ne da ukvarjat s tekočimi, ker ne prideva nikamor. Takole pa kar gre. Video je žal samo od agilitya insamo polovičen, ker je potem zmanjkalo spominske kartice. Klasika. Nekaj je pa le, tako vsaj za vtis. Je pa bilo čudovito teči z njim na tekmi. Se že veselim vseh ostalih.

LJUBLJANA

Pa so šle kvalifikacije mimo. Po začetnem optimizmu me je neskončno različnih situacij, ki jim nisem bila kos, spustilo na realna tla. Še zadnja možnost, ki bi me pripeljala na EO se je klavrno končala z 10 res bednimi kazenskimi pikami ob sicer zelo lepem teku. Ampak če čebula nebi mela če.... In zdaj je počasi čas da naredim en blooper film o svojih briljantnih podvigih na parkurjih. Do takrat pa...

BRZE PATIKE

Z NImko sva kupili soperge, ki so super udobni in fini za tečt ampak na smrt grdi. Najina šala je, da od zdaj naprej, ko imava hitre čevlje bova pa res dobro tekli. In sva sestavili filmček na to temo. In ne moreš verjeti, na yubitubiju obstaja dejansko komad na temo patik. Seveda je šel za ozadje.



V nedeljo smo šli končno spet malce v hribe. Gužvat smo se šli na Golico. Je lepa in fajn, ampak je preveč ljudi. Malčk preveč. Ampka na srečo na vrhu, med potjo je bilo še kar v redu in smo srečali samo sem in tja koga. Smo izbrali malce netipično pot in je šlo.

SO CLOSE

Ja ne. Tako kot ponavadi. Ena uvrstitev, nekaj točk, pa mi že stopi v glavo in mislim da vse znam. V resnici pa kvalifikacije ne potekajo kaj dosti drugače kot lani. Eno tekmo smo tako spustili, ker smo se preganjali po Berlinu. Ostalo pa so diskvalifikacije in toliko kazenskih točk, da si uspem prislužiti le nekaj pik, ki mi prav nič ne koristijo. Pa Evropsko gor ali dol. Jezi me dejstvo, da se pritožujem nad parkurji določenih sodnikov, ker so brezsmiselni in težavnost v trojki ni kaj večja od najlažje enke. Brez kakršnega koli izziva. V resnici pa je moje vodenje na nivoju, ko kaj dosti več od tega nisem sposobna odteč brez kazenskih točk. Saj res, da je agility v prvi vrsti zabava in je! Ampak lepo bi pa bilo, če bi se treningi kaj poznali in bi bili sposobni odtečt tudi kak parkur brez napake. Čeprav z agilityem v Mariboru sem pravzaprav kar zadovoljna. Je bil kar težek prakur in če se nebi tako trapasto obirala pri enem hopu bi mi še dejasnko uspelo izvest tisti tunel pod mostom. Razen tega in cone na mostu sem z agilityem še kar zadovoljna. Jumping pa...razpad sistema. Vse skupaj bi bilo pa pol manj zabavno, če na tekmah nebi bilo Petre, ki tako zavzeto spremlja vsak moj tek, da se semjim vsakič ko gledam posnetek.

Jah z Nimko nama gre obema odlično. Maribor je bil "so close" :D





Aja in seveda najpomembnejše. Aiska se počuti dobro. Sicer je na zdravilih ampak živahna in scrkljana kot prej. Lepo jo je spet stiskati k sebi in prejemati njene pasje poljubčke!

ZAGORJE, 1. EO KVALIFIKACIJE 2014

In šlo nam je odlično!! Dva čista teka z Nike, skupno 3. mesto ob Rolandu z Ammy in Poloni z Roo. #x parson russel. Najbrž imava že zdaj več točk, kot lani celo sezono. Sem kar malo jezna, ker grem naslednji vikend v Berlin in ne bom šla na tekmo. Za ta Berlin sem se zmenila že oktobra (in seveda vse že plačala) in sploh nisem razmišljala, da bodo takrat tekme. Ampak ok, če eno spustim in nama bo šlo tudi v naprej tako dobro, kot zdaj bo super. Mogoče nama letos dejansko uspe ptidt na to Evropsko. Priznam, tega si želim. Skratka, Škrgetovi nesmoselni parkurje, kjer je težavnost trojke, bolj kot izpeljati parkur, to, da si ga zapomniš, so bili tokrat samo brez smisla. Zapomnila sem si pa ga. Zame sicer v redu, da težavnost ni prevelika, po drugi strani pa brez izziva. Razen izhod iz cone. To je bila edina vprašljiva stvar in izvedli sva jo odlično. Cona je bila p'fect. Samo še malo se moram sprostit na teh tekma, na gui namreč res brezveze panilarim, ker jo NIke obvlada in je zaradi tega vedno tako-tako. Mirja je rekla, da bi ona to gugo mi sodila. Pošteno, tud sama bi si jo in je bila edina stvar s katero na tej tekmi nisem bila zadovoljna. Skratka, zdaj pa le tako naprej.

AGILITY 4FUN

V soboto smo šli sprobat novo vadbišče ŠKD Emona na 4fun tekmo. Kar fajn se majo na pokritem vadbišču, srečkoti. Mi smo se imeli pa tudi fajn. Nike je tekla kar v 1ki in open, Tone pa samo v 1ki. Ker štirje teki so zanj čisto preveč. V nedeljo smo odšli pa še v Tober. Tam je bila tekma sicer uradna ampak tudi bolj 4fun kot zares. Parkurji so bili uradno sicer v vseh treh kategorijah, v resnici pa noben ni bil niti za težjo 1ko. Resno, skoraj bi lahko rekla brez veze. Če nebi bila mnenja, da agility nikoli ni brezveze, tudi če se teče najlažji parkur. Samo da se teče. Nike je v soboto zmagala vse 4 teke, v nedeljo je pa zmago prepustila malemu Benčku. Pa naj mu bo ;). Končno je enkrat Nike odnesla več kot Tone. Tone je pa 4fun vzel preveč 4fun in se je zdiskal. Dvakrat. Ampak koga briga, važno je, da se imamo fajn. In v Tobru je bilo res luštno, saj je tam tako lepa okolica za sprehajat. Če je že tekma res kmečka. Da ne govorimo o umetnem podaljševanju. Ko v enakem času, ko mi spravimo čez 200 tekmovalcev,jih tam teče 80 . Sploh ne gre za čas, ki ga preživiš tam ampak za to, da pol časa buliš v prazen parkur, kar je res malo dolgočasno. Čeprav, konec koncev, življenje Z Nimko dejansko ne more biti nikoli zares dolgočasno. Ker z njo je zabavno tudi posedanje na klopci, dolga vožnja z avtomobilom, tudi, če stojiš v pet kilometerski koloni. Pač osvajaš tovornjakarje, ki se ravno tako dolgočasijo s tabo. Pa je vsem bolj prijetno.

FINALNA TEKMA ZA DRŽAVNO PRVENSTVO, KOPER, 20.10.2013

Končno nama je uspelo odteči dve nuli. V jumpingu naju je sicer prehitela mami Ammy. Še vedno je izziv premagat njo in Rolanda. Ampak agility sva pa zmagali in se tako tudi skupno uvrstili na prvo mesto. Ni slab zaključek sezone. Čeprav so bili parkurji obupni. Sami cik, cap, cik, cap, da se ti zrola v glavi. Spet je bil glavni uspeh predvsem ta, da sem si vse te cike in cape sploh zapomnila. Obljubim, da bom naredila en filmček z bloopersi letošnje sezone, ker jih je kar nekaj. Čez zimo pa veselo na delo in na treninge, da bo v prihodnji sezoni večkrat tako, kot na tej tekmi.

agility


jumping

AGILITY MARIBOR

Benček je čisto v svojem stilu spet zmagal. Počasi a zanesljivo :). Cono v agilityu je naredil tako, da se na posnetku sliši navdušen uau. Na vseh zadnjih tekmah je naredil tako čudovite cone, kot bi ga vsa ta leta trenirala kot zmešana. Ampak njemu je očitno tekanje do konca con bol naravno kot skočiti s sredine mosta. Škoda, ker tega po njemu ni povzela še Nike. S prvim pogojem v A2 in petimi pikami v jumpingu (slalom, kaj pa drugega) je bil na koncu prvi na stopničkah.
Še zdaj ne vem pa kaj točno njega pripravi, da včasih teče na polno, včasih se pa komaj premika. Parkurji so bili spet idealni zanj. Ravne linije kjer bi res lahko potegnil ampak on se je po svoje sprehodil čez parkur. Pa mu je bilo naklonjeno tudi vreme. Kdo bi ga razumel? Vseeno sem ga prijavila kar na vse tekme v letošnji sezoni, ker drugače je na tekmah malo dolgočasno. Si upam, ker poletja kar ni in ni. Do zdaj je bila samo tekma v Slo. Bistrici sončna, sicer pa vsako tekmo dežuje. Sprašujem se kdaj bo tega konec in bomo na tekmah spet uživali v sončku.

Hvala Moniki in Metki za slike!


Tudi z Nike sva šli lepo samo v agilityu sem se jaz tako zmedla, da mi ni bilo jasno kam in sem potem sicer šla prav ampak dobila sem pet pik za izogibanje in mala baraba je preskočila cono. Škoda. Jumpng sva šli tudi zelo lepo ampak je šla v napačno luknjo. Tako se tokrat nismo pridružili Rolandu, ki je bil spet z obema na stopničkah. Letos bomo očitno o evropskem samo sanjali in ga spet gledali od doma. Bo že. Pa drugo leto.

Božični Prestranek 2012

Ben me je spet pozitivno presenetil. Ker obožuje podlago v jahalnicah ga na te tekme vedno prijavim. Pa čeprav moram biti zaradi tega na tekmi prav cel dan. Ker midva sva še vedno v enki in bova tam tudi ostala. Ker nama je v enki lepo. Pričakovala sem, da se ne bo prav vlekel. Ampak da bo tako tekel pa ne. Ko sem začela tečt me je prešinilo. Pa saj moj Ben šiba, šiba kot raketa. Predvsem pa tako hitro kot še nikoli. Škoda, ker je spustil zadnji palčko vv slalomu in zato tek ni bil tako popoln, kot bi lahko bil. Podobno je bilo tudi v Agilityu. Spet z napako v slalomu. Presneti slalom. Kljub temu sva uspela zmagati. Nisva bila najboljša zaradi tistega slaloma. Ampak kaj naj, če so bili drugi še slabši ;).
Zdaj v enki tekmuje tudi winnie. Ampak ker ima že dva pogoja ne bo več dolgo. Tudi ona je imela v jumpingu težave s slalomom. Ker se ji je tako mudilo je eno palčko spustila in bila tako diskvalificirana. Kljub temu je prišla na skupno tretje mesto, saj je z tekom brez napake zmagala v agilityu. Bravo Winnie! Tako sta Ben in Winnie skupaj stala na stopničkah. In če se to ne ponovi v kateri od naslednjih tekem ne bosta nikoli več. Ker Winnie res ne bo ostajala v enki.
Ker je to tako neponovljiv dogodek sem nujno hotla sliko s podelitve,, ko z Nino stojiva z najinima črnuhoma skupaj na stopničkah. Ampak ironično, podelitev sva zamudili. Vseeno je bila sodnica pripravljena pozirat z nama, tako da sliko le imamo.
Imamo pa tudi filmček.



Nike pa ... Agility je bila ena velika katastrofa. Jumping pa ni bil tako slab.
Meni se takooo pozna če ne treniram. Zdaj pa je vreme obupno. V Ljubljani je samo blato, kak dober teden je celo bil sneg. Trenirat se torej ne da. Vsake toliko grem sicer k Nini ampak to je premalo.
Parkurji so bili pa lepi. Zato sva jih z Nino takoj v nedeljo kar postavili in potrenirali. Nekoč sem si želela živet na gorenjskem. Ampak sem si premislila. Ko bom velika se bom preselila na kras. Po celem dnevu dežja so tam tla suha. Tu je pa blato potem še cel mesec :S. Komaj čakam, da se razmere malo stabilizirajo in bomo lahko spet trenirali.

se vidimo v A2

Po petih letih tekmovanja v agilityu v nivoju ena sva se z Nike končno preborili iz tega nivoja in napredovali v nivo dva. Ben ima sicer nešteto uradnih pogojev za napredovanje, manjka pa mu bistveni. Motivacija za premagovanje kakršnih koli ovinkov. Uživa celo v agilityu, vendar samo dokler do ovire postavljenje tako, da lahko teče kar se da naravnost, brez ovinkov. Nike pa s tem nima težav. Pred tekom jo celo ogrevam in spodbujam s ciki in capi med palicami. Nje ovinki res ne motijo, zato ne bova nič čakali. Zadnji pogoj sem napovedala že za Logatec, vendar se ni izšlo. zaradi prevelike vročine in Nikicinega splošnega slabega razpoloženja nisem imela nikakršne volje, da bi se potrudila in jo dobro odvodila. Zato je tudi šla mimo zadnje palice. Popolnoma drugačna zgodba se je odvijala to soboto na tekmi v Duplici. Odtekli sva dva čista teka, brez napak, si priborili prvo mesto in zadnji pogoj za napredovanje. Tako se naslednjič vidimo v A2. Se že veselim novih izzivov.

Nisva pa blesteli samo midve z Nike. Roland je zmagal z Ammy in bil tretji s Kiro v A3, Nina je zmagala z Benom v A2. Totalna zmaga za našo klapo. Uspešni pa so bili tudi drugi člani našega kluba. Manca, ki je zmagala v A1 L, Maruša v A2 L in Maja, ki je bila v A2 L druga. Prav zabavno je, ko takole na stopničkah stoji v večini Agility Ilirija. In Roland :) Med njegovima psicama je, btw, na drugem mestu vseeno stala Ilirijina psička Fita. Tako da ja, Ilirija je bila na stopničkah v vseh kategorijah. Precej uspešna tekma za vse nas.




Poleg tega, da smo dobro tekli pa smo imeli tudi dobro družbo. Imeli smo malo Amromeka srečanje. Prišla je Luna s Kranjčani in Bir s svojimi novimi lastniki. Na vseh tekmah pa je tako ali tako vedno tudi Baloo z Vasilijo.

Agility Ptuj in Flavia Solva

Foto: Srdan Mohorič
Dogajal se je še en popolnoma agility vikend. V soboto je bila tekma na Ptuju. Zaradi lepe okolice je to ena mojih najljubših tekem. Všeč mi je, če se lahko okoli vadbišča kje sprehodim in Ptuj je lepo mesto, Drava pa ponuja možnosti za prijetne in dolge sprehode na svojem obrežju.
Ampak da se osredotočim na tekmo. Beni je tudi tokrat počival in ni tekmoval. Malo mi je žal, ker se mi zdi, da je bil kar voljan teči. Pa sem ga malo podila po ovirah, ki so bile nastavljene za ogrevanje, mu metala žogico, ki jo, mimogrede pridno prinaša, če ni v bližini male posesivne Nike, ki hoče vse zase. Pri meni se je čohljal in crkljal, kljub temu, da ni tekmoval je pojedel svoj delež hrenavke, tako, da mislim, da mu ni nič manjkalo.
Nike pa se je odrezala odlično. Jumping je tekla brez napake in za sekundo in pol prehitela drugega po vrsti. Od najpočasnejšega psa k najhitrejšemu. Ne bom skrivala, da sem bila ponosna na svojo malo zverinico, saj je kuža, ki ga je prehitela res dober.

Malce manj sreče sva imeli v agilityu. Ušla mi je s štarta in potem je šlo vse narobe, ker sem jaz ratala nerodna, nekaj sem se lovila po parkurju, nisem naredila nobene menjave, ki sem jo hotla... Sicer je šlo nekako čez vse ovire po načrtovanem vrstnem redu, samo tako grozno, da ni bilo ničemur podobno. Ja, tako, kot se znam pohvalit, se znam tudi skritizirat. Agility je bil tokrat obup. Ampak res ne treniram dovolj, zato sem danes odšla na trening malo potrenirat šibke točke, ki so bile na treningu odlične. Nobena cona ni bila preskočena, noben vhod v slalom zgrešen. In vadili sva čakanje na štartu, ker mislim, da je tako v večini primerov lažje štartat. To mi pove predvsem to, da moram čim več hoditi na tekme, da padeva not.
Naslednji dan smo šli v Avstrijo, v Flavia Solvo. Skoraj smo zamudili, pa smo bili po urniku pol ure prej tam. Tako sem skoraj takoj, ko sem prišla imela ogled, štartala sem pa prva. Nike je preskočila dve coni. Most še ignoriram na tekmi. Ker ima tekoče cone se mi zdi brez veze popravljat preskočeno cono. Po mojem mnenju moram po tem takem most ponavljat toliko časa, da je cona narejena ali pa sploh ne ponavljat. Ker ne vem ali bi jo v drugo naredila tako raje ne ponavljam. Ko pa je preskočena cona na gugalnici, ki je sicer res nikoli ne preskoči jo grem ponavljat ne glede na vse. In sem se zaradi take preskočene cone diskvalificirala. Ampak v splošnem sem bila s tekom veliko bolj zadovoljna kot dan prej na Ptuju. Agility je bil precej težek. Bi rekla, da bi morali biti Avstrijci precej dobri vodniki, glede na težavnsot parkurjev. Tale jumping si je definitivno zaslužil višjo oceno. Ampak bi ga zvozila, še vhod v slalom je zadela, samo ne vem zakaj je šla zdaj ven pri zadnji palčki. Take stvari me malo jezijo,priznam, ker so res butaste. To da zgreši vhod v redu, ampak da gre pa z zadnje ven je pa kar nekaj. Ampak sem tekla naprej in se spet diskvalificirala. V redu, v splošnem sem nekako zvozila tudi ta jumping, če odštejemo to napako. Poleg obeh tekov smo tekmovali še v ekipnih tekih. Prvič se je zdiskala, ker je šla v napačen tunel. Ampak kar me pri tekmah najbolj jezi ni to, da se pes zdiska ampak, da nimaš več možnosti ponoviti teka in poskusizi popraviti napake. Tokrat se mi je izpolnila želja, da to lahko. V ekipi so načeloma štirje od katerih se štejejo trije najboljši teki. Ker smo bile v naši ekipi samo tri je lahko ena ponavljala. Ta sreča je doletela naju. Tako sem ponavljala tek in ga izpeljala bolje.
Razen vhoda v slalom, ki je bil zgrešen že drugič. Pa kaj, bo že. Trenirat, trenirat.

Na tekmo sta nas prišla pogledat tudi skrbnika od našega ata Obija. Škoda, ker Obija ni več in ga nisem mogla v živo spoznat. Je pa Karin naredila nekaj odličnih slik Nike v agilityu:




foto: Karin Mutzbauer

Aja in skoraj sem pozabila na še en pomemben dosežek tega vikenda. Kira je naredila zadnji pogoj in gre tekmovat v trojko. Z Rolandom sta bila v nedeljo fenomenalna. Čestitke obema. Roland dobi naslednjič veliko kost, Kira pa Toffifee ;)

Varaždin-Nike

...v Varaždinu...je bila tekma v nedeljo. Odrezali sva se vrhunsko. Samo NIKOLI ne hvali dneva pred nočjo. tekli sva agility in ko so bile za nama vse cone in slalom, vse izpeljano popolno mi je začelo v glavi razbijati. Nula? Ne, res, tole bo nula? sam še tale tunelček in HOP HOP in jeeee, NULA. Ampak NEEEEEEEEEEE! Ni bila nula, ker sem se prehitro veselila, se prehitro ustavila, zmagoslovno dvignila roke in ZADNJA PALČKA JE BILA NA TLEH. PET pik. V tistem trenutku sem mislila, da se mi bo zmešalo, najraje bi se zabila v betonski zid malo naprej od cilja, dala glavo v WC školjko in potegnila vodo, karkoli. Kaki Baaddd. Ampak tako je. To se mi bo zgodilo še neštetokrat, s tem se je treba sprijaznit. Ampak tej je bil vseeno odličen. Še enkrat hvala Nini za nekaj odličnih nasvotov glede vodenja. Če bo šlo takonaprej bova res te nule že kmalu dobile. Ampak kot vedno je bistveno, da smo uživali, se imeli fajn v dobri družbi,končno spet v družbi prekmurcev, ki so se seveda, kot ponavadi tudi odlično odrezali. Amromeka family pobira.

Gornja radgona-Nike

Nike se je prav tako odrezala odlično v Gornji radgoni, Jumping je prepričljivo zmagala z nulo in najboljšim časom. Seveda, ko je pa AMROMEKA! Agility je falila vhod v slalom in je dobila 5 pik. Je bilo kar nekja nul in je bila tako na 9. mestu. Ampak z najboljšim časom, kljub temu, da sem jo mogla popravljat v slalomu.
Ninina učna ura je pomagala. Moje vodenje se je močno izboljšalo in tako sem imela ta vikend 6 zelo lepih tekov. HVALA NINA! Kljub temu, da sta mi ta vikend ušli dve nuli mislim, da če nama bo šlo tako naprej jih ne bo tako težko nabrat, tako da nič ne de, kljub res butasti napaki naslednji dan v Varaždinu...

Gornja radgona-Ben

Čez vikend smo šli končno, KONČNO po dolgem času v prekmurje k Rolandu in Metki, Kaji, Kiri, mami Ammy in nosečnici Ais. Lepa je kot še nikoli naša Aiska in scrkljana in raznežena, da je joj. Komaj čakam mladičke. Imena so zaupali meni. Tako bo B leglo poimenovano po jah, ne povem, po meni najljubši stvari seveda. Komaj čakam mladičke. Čeprav je mogoče boljše, će nebi prišla preveč blizu. Ja, ene 2x, 3x, 4x jih bom ša že šča pogledat a ne. Mogoče se pa lahko med počitnicami kar naselim k Metki, pod pretvezo, da ji pomagam ;).

Pa, da se ne oddaljim preveč od teme. V soboto je bila tekma v Gornji radgoni, na pomurskem sejmu. Z Nino sva pomagali v tehnični ekipi. Hm, mogoče bi bilo boljše, če nekaterih detajlov nebi videla insidersko. Pa ne s strani organizatorja, pač pa s strani sodnika. No ja, parkurji za enko so še kar bili. Vreme je bilo tako, tako, meni nevšečno, Benu pa pisano na kožo. Spet je letel čez ovire in si prislužil nulo v Jumpingu. Meni se je zdelo dokaj popolno. Tekel je, kot raketa, v Agilityu sva se pa nekaj zaštrikala v slalomu in je dobil 10 kazenskih pik in pristal na koncu na nehvaležnem četrtem mestu. Ampak ker je šibal mu nič ne zamerim. Za nagrado je dobil slastno klobaso.

.

Naslednji dan smo šli v Varaždin ampak Bena nisem prijavila na tekmo. Ker dva dni agilitya bi bilo zanj čisto preveč, poleg tega je bio tam dosti bolj vroče. Ker pa ni bilo bojazni, da bi se česarkoli naveličal je bil več časa pri meni, igrala sva se z žogicami in delala trikce. Grem stavit, da se je imel dosti lepše kot, če bi tekel tista dva teka in moral zaradi tega več počivati in samevati v boksu.

Ben in tekoče cone

Kot sem rekla, Ben bo imel tekoče cone. To kar ima zdaj je naklučje, ali jih ujame ali ne, ali sem dovolj hitra, da ga na mostu prehitim in mu cono pokažem. Takrat jo naredi. Načeloma je previlo, da če je počasen jo naredi, ker ga takrat seveda jaz ujamem, če je pa hiter, pol pa poleti. Jaz rajši vidim, da teče hitro, pa če skoči s polovice mosta, samo da laufa.
Ampak, ker zadnje čase kaže toliko navdušenja nad agilityem sem se odločila, da ga naučim tazaresnih tekočih con, nič heca. Predvsem zato, ker se mi nekako zdi, da zna vse, kar rabi znat in so treningi relativno dolgočasni. Da nama nekaj dogaja.
Danes sva imela prvo učno uro. Sem vzela hrenavke s seboj, da bi mu jih nastavljala, če bi bilo treba, pa ni bilo. Je zelo navdušeno tekel za žogico. Če bo žogica ratala nezanimiva dobi pa kamenčke, skratka, takole je uspevala najina prva učna ura...
kdo bi si mislil,da se bova midva kdaj s takimi detajli ukvarjala :)

Pa tudi sicer pomagajo treningi z NIke tudi pri teku z Benom. Kar se pri njej naučim probam tudi pri Benu in tudi zaradi tega teče bolje in hitreje.

druga tekma zimskega pokala v agilityu-Ben

Tudi Ben je tekmoval, seveda. Te zimske tekme, ko mu ni vroče so mu res pisane na kožušček. Prav uživa, ko teče. Se mi zdi, da mu je zares všeč, da ne dela tega samo zato, ker jaz tako hočem. Me prav zanima kakšna bo letna sezona. Kot pri Nike, sem tudi pri Benu tokrat pristopila popolnoma mirno. In tudi on je to očitno čutil. Vzdevek Let`s go slow je zamenjal za Let`s go fast in je letel. Brez napake sva prišla čez jumping in z faljenim vhodom v slalom čez agility. S slalomom imamo mi pač težave. Sicer lep vhod je bil za nas vseeno malo pretežak. Pa kaj. Pri vsej hitrosti je naredil celo cono. Prav ponosna sem nanj. Zasedla sva drugo mesto in bila samo sekundo za prvo uvrščeno parson russell terierko. To nama je še posebej v ponos, ker kaže na to, da je Ben res pičil. Ma prav navdušuje me zadnje čase ta moj Beni. Kako navdušeno laja na štartu, kakšne obrate zna narest, celo pospeške ima, še posebej v tudnel. Super je, ponosna sem nanj! Ampak video itak pove vse.
Čestitamo tudi Mateju, ki je stažiral Sodnici za zelo simpatične parkurje.
Ker so na tekmi ljudje, ki jih sicerne videvam smo se zadržali kar cel dan, čeprav smo mi zaključili že ob dvanajstih.

druga tekma zimskega pokala v agilityu-Nike

Tudi to organizira KD Postojna v konjušnici grada Prestranek. Bila je Nikicina druga tekma. Zadnjič sem nekaj paničarila in tako delala cele štale na parkurju. Potem pa sem na treningu ugotovila, da če vodim čisto mirno gre vse po načrtu. Vhodi v slalom so na treningu super, skoraj nobenega ne zgreši, ker seveda ne paničarim in samo rečem slalom, pa gre. Tudi vse ostalo štima. V Bistvu je Nike super. Tudi naspidirana je precej. Tako sem se na tej tekmi odločila, da res ne bom živčna in res ne bom paničarila. Začela sem že tako, da sem šla v avto po Nike mirno in počasi. Ponavadi laufam, kot, da mi gori ogenj za petami in zganjam paniko že tam. Potem sem šla mirno na štart in mirno štartala. Že med tekom sem se počutila super, ker nisem paničarila in sem ji vsak ukaz dala lepo mirno enkrat. Tako mirnega teka odkar tekmujem še nisem odtekla. In sva v jumpingu prišli skozi s 5 kazenskimi pikami, ker mi je vhod v slalom vseeno falila. Nič hudega, to bova še vadili pa bo. Posnetek sicer ne zgleda tako super, kot sem se jaz počutila, ampak po mojem občutku je bil to res lep tek.


agility sem spet malo bolj mutila, sem ji slabo pokazala hope in spet sva se lovili na slalomu, tako, da sva bili na koncu diskvalificirani, cona je bila pa spet super.

KOnčni povzetek, nekaj izkušenj še rabiva kako tekmo, da pogruntava, koliko ji lahko zaupam, pa bova razsturali :). Komaj čakam naslednjo tekmo, predvsem pa razmere, da bom lahko v miru trenirala tako kot je treba.