EO 2017

foto: Jerca Bokal

Saj ne vem ali naj sploh kaj napišem. Nekaj v smisliu "drugo leto pa res" ali "saj itak nimamo denarja za it" ali pa "ma rajši grem na dopust"... Skratka, kljub temu, da nama je vmes dejasnko ratalo prit med prvih 16, sva po dveh tekmah spet padli nekam nad 20. mesto. Enostavno imava močno zvestih pet pik. In kljub temu, da je bila to ena najinih najboljših sezon, s celim kupom čudovitih tekov, s celim kupom narejenih con, zvoženimi tatežkimi deli, odličnimi teki v nemogočih deževnih razmerah,... še zmeraj imava tistih pet pik pa prav skoraj v vsakem teku. In to neumnih. Izogibanja tam, kjer res ni treba, podrte palčke, mislim, res prav neumno. Ampak ej, pa drugo leto in pa, saj itak nimamo denarja za it, tako da je že v redu tako. Vseeno sem ponosna na naju, ker mislim, da na parkurju končno izgledava spodobno. Edina stvar, ki jo začnem delat drugo leto že januraja je tećt. Tečt, tečt, da ne bom ostajala brez sape po končanih tekih. :)

SEZONA 2017

Moram rečt, da je to najina najbolj uspešna sezona do sedaj. Lahko rečem, da sem se kar popravila. Še zmeraj pa imava težavo, da nama zmeraj uspe narest kako napako. Eno samo na tek ampak ta naju stane ogromno. Kljub temu so najini teki postali bolj tekoči, nehala sem se štrikat in vrtet in zgubljat na parkurju, zaradi česar mi je tekanje z Nike v večje veslje kot kadarkoli. Vseeno imam raje lepe in čiste teke z eno napako, kot tek brez napake, kjer se jaz nekaj motam in zaostajam in me rešuje moj čudovit pameten pes. Pa naj to stane kolikor hoče.

Nekaj dokazov:

4 TAČKE

Da nebi kdo rekel, da nič ne delamo. Pa delamo in to veliko. Že zadnjič smo šli ekat na parkur in kazat trikce za ozadje v oddajo 4Tačke. Danes pa smo bili tja spet povabljeni in smo prav tako kazali trikce. Nike in Ben sta v tem že zverzirana, Nyíl pa rabi še malo vaje. Nekaj sem se hodila igrat z njim celo v trgovine, ko je bil mladič ampak očitno ne dovolj. Sicer s eje tam kar lepo obnašal, lepo ležal in pokazal kako zna bit priden, ko sem delala z drugima dvema, ko pa je morgel on nekaj pokazat pa je malo zmrznil. Nič hudega. Ampak če bom hotla z njim kaj več nastopat bom mogla pa res malo več vadit. Takole v čudnih okoljih in situacijah.

Prejšnjič je z nami nastal simpatičen posnatak, verjamem da bo tudi tokrat. KOmaj čakam nanj, do takrat pa dodaam povezavo od tistega zadnjič.

AGILITY CANTABRIA

Obljubila sme opis same tekme. Glede na to, da Nyilko začenja predvsem to, kako je šlo njemu. No, dejstvo je, da je bilo vse skupaj precej kaotično. Tekmovali smo 4 dni in z vsakim sme tekla 8 tekov. Nike je od tega odtekla eno nulo, enkrat je imela zaradi cone 5 pik(zame je to že kar nula) vse ostalo je bil disk. Tudi Nyil je bil vse teke diskvalificiran, kar sem sicer pričakovala ker slalom sem ga sicer nekaj na hotro naučila in če je šel vanj res počasi, ga je celo znal, iz hitrosti in v parkurju pa dejansko ne. Ampak je bil tudi ostal del tekov kaos. Šele zadnji nama je nekako uspel in je do slaloma zgledal zelo lepo. Zato dam v posnetek samo tega. Ker ostali teki so bili tako kaotični, da niti zabavni niso bili. Precej lepše je bilo zadnjič v Mrkopalju. Ampak ok, izkušnja je bila. Je bio pa te štiri dni tekme zelo vroče in čakanje med enko in trojko je bilo tako dolgo, da na koncu z Nike dejansko nisem imela več zaresne volje. Enkrat smo se vmes celo šli kopat, enkrat malo nazaj v kamp ampak je čakanje vseeno predolgo trajalo. še posebej, ker se, razen z Nino, nisme mogla z nikomer nič pogovarjat. Zanimivo je bilo bit na tekmi, kjer so sami novi obrazi in ljudje vodijo nekoliko drugače, kot v Sloveniji. Nezanimivo je pa to, da noben od njih ne govori niti besede angleško. In s tem zelo resno mislim, niti besede. In pol se res ne moreš nič pogovarjat. Ker tistih par besed, ki jih jaz znam špansko tudi ni kaj dosti koristilo :).

AGILITY MARKOPALJ

Čez vikend se je v hrvaškem Markopalju odvijala dvodnevna agility tekma. Najboljša tekma do zdaj. Začne se z zelo lepim krajem, saj je Markoplaj nahaja med hrvaškimi hribi. Sledi organizacija. Imeli so nekaj tehničnih težav, predvsem s časomerilcem. A to jim je vsaj z moje strani popolnoma oproščeno, saj so se sicer z organizacijo zelo potrudili. Že v petek so zakurili ogenj, kjer si si lahko spekel panceto, ki so jo nudili oni ali karkoli svojega. Ravno tako so ogenj zakurili v soboto, takrat pa poskrbeli še za zabavo z živo glasbo. Kampng je bil super, wc-ji in tuši so bolj tako tako ampak mi pač nismo komot in smo bili popolnoma zadovoljni. Vzdušje je bilo super. Nobenega, ki bitekmo jemal smrtno resno, pač pa so se ljudje ves čas, tudi v času tekmovanja zabavali, šalili in skrbeli predvsem, da se imajo lepo. Sodnica Anabela je postavila dopustniške prakurje, kot se je sama izrazila. Meni so bili vsi v redu, jaz bi postavila kakšnega malo bolj tekaškega, definitivno pa ne težjega, ker sme in tja je prav lepo, če večina ljudi pride čez parkur, ne pa da se vsi zdiskajo. Ker potem se ljudje zabavajo in so srečni. Tekmovalcev je bilo malo, 60-70. Tekli smo tri teke. Nyíl je bil najprej prijavljen a ker še zmeraj ne zna slaloma in palisade sem ga odjavila a so mi potem dovolili z njim tekmovati kot s predtekmovalcem. Res sem uživala, ko sem tekla z njim. In bil je super priden, zadnji parkur je celo odtekel brez napake. Pa tudi sicer, tam kjer sem jaz malo težila na coni bi bila čisto lepo narejena, samo zdaj, ko še malo trenirava sem jaz bol zahtevna. Tudi čaka na štartu zelo lepo. Full mi je všeč, da sem lahko predno grem resno tekmovat malo potrenirala na pravem vzdušju tekme. Tudi Nike je bila zelo pridna. Kar nekaj čistih tekov sva imeli. V agilityu sva zmagali, open skupaj sva bili v soboto drugi, v nedeljo pa tretji. In še ena lepa stvar, na tekmi je bila tudi Nimka, tako smo se še malo družili, predno je odšla z benčkom na evropsko.
In nebi bila normalen človek, če nebi bila zadovoljna če sem malo pohvaljena. Po tekmi sta k meni prišla dva hrvata in mi rekla, da me njihova skupina že cel vikend občuduje. Da sem jim kot vodnik najbolj všeč od vseh, da s evidi kako sem lepo usklajena s svojimi psi. Pa če to ni najlepše kar lahko slišiš. Mi je bilo kar nerodno in nisem vedla kaj rečt :D
In ker je bilo vroče in smo imeli časa več kot dovolj smo v soboto med teki naredili večurni odmor in se šli vmes kopat na eno od jezer, ki je v bližini. izbrali smo jezero v Lokvah.

Če potegnem črto je bila to res ena, če ne res najlepša tekma kar sem se jih udeležila. Z njo se primerjajo samo še nekatere avstrijske temice, ki so bile tudi zelo prijetne. Letos se sškoda nismo mogli udeležiti nobene, ker se ravno križajo z našimi drugimi načrti. Mogoče bomo lahko šli na kakšno jeseni.

NYÍLOVA PRVA TEKMA

Najprej bom z zelo, zelo, ZELO pohalila KD Domžaleza vrhunsko organizacijo tekme. In se jim zahvalila, ker so izjemoma dovolili, da je Nyíl tekel kot potekmovalec. Torej uradno še ni štartal, sva pa šla preizkusit kako se bo na tekmi obnašal. Bil je res priden. Ponosna sem na njegovo čakanje na štartu pa tudi na narejene cone. Na koncu sem se le odločila, da bova na mostu imela 2on2off. Ne da se mi, enstavno se mi ne da ukvarjat s tekočimi, ker ne prideva nikamor. Takole pa kar gre. Video je žal samo od agilitya insamo polovičen, ker je potem zmanjkalo spominske kartice. Klasika. Nekaj je pa le, tako vsaj za vtis. Je pa bilo čudovito teči z njim na tekmi. Se že veselim vseh ostalih.

AGILITY TAKO IN DRUGAČE IN ŠE KAJ DRUGEGA

Po toliko skoraj se že mora zgodit da nama tud rata. In končno nama je. V soboto sva uspeli odtečt dve nuli. In zmagali! V obupnih pogojih, ko je malo pred tekom nalivalo in popolnoma namočilo tla, sva še zmeraj odtekli tek brez napake. Se pravi zmoreva. Nimava posnetka. Saj zato nama je pa tako dobro šlo :). Ja nič nebi imela proti, če bi v takšnem stilu nadaljevali. Je pa res, da je sicer full fino, če tečeš vekiko čistih tekov. Po drugi strani pa, če ne in ti potem končno rata si toliko bol vesel in ponosen.

Kaj pa Nyíl? Še zmeraj ne znava slaloma, ki je še čisto malo odprt. In cone, cone, cone. Ne, nikakor to ni moja najljubša ovira. Ker se mi enostavno ne da v nedogled ponaljat enih in istih stvari, ne da se mi hodit na vadbišče in zniževat mosta vsakič za to, da naredim pet/deset tekov čezenj. Pa sva poskusila metodo s tarčo. Ampak problem je že v začetku, ker je ta moj Nyíl tako zelo površen. To je pokazal že pri trikcih, ko je rabil skoraj celo leto, da je prijel predmet s gobčkom. Sploh se ne potrudi, da bi naredil tako kot je treba ampak naredi nek približek. In pri trikcih je načeloma vseeno ampak tukaj bi bilo pa fino če bi se potrudil. Ampak on priteče do tarče in se tik pred tarčo obrne, ne da bi se je sploh dotaknil. Ve, da mora it k tarči ampak se ne potrudi, da bi se je dotaknil, če se pa že potrudi, ko ugtovi, da ne bo nagrajen pa se dotakne tako na začetku tarče, da mi je čisto vseeno, tudi če se nebi. In to traja že tedne in nikakor ne napredujeva naprej. Malo sem zgubila voljo, priznam.
In zdaj sem pred odločitvijo, 2on2off? Ker se mi zdi, da sicer ne bova nikoli prišla do tekme. Ne maram 2on2off con, ker se ne maram ustavljat na parkurju. Že štarti in guge me živcirajo, zdaj pa še to. Ampak dejstvo je, da če naučiš to dobro in si na začetku pridno dosleden, imaš potem manj težav. Definitivno so bol sigurne. Ne vem zakaj se jim tako upiram. Ker tekoče je težje naučit, z Nike imava večne težave s tem. Ampak Nike zdaj res ne bom šla učit drugače, kar je je. Nyíla bi pa rada naučila tako kot je treba. Gugo na primer naredi zelo lepo. In še zmeraj lahko tekoče naučim vsaj za naravnost linije tud kasneje. Mislim, če hočeva še v tem življenju prit na kako tekmo.

V nedlejo smo agility spustili(dvodnevna tekma) in se šli raje potepat po Rakitni. Sigurno sem že omenjala ta zelo lep kraj, kar blizu Ljubljane. Čisto malo sem se tekem tudi naveličala, saj so bile zdaj res vsak vikend in še bojo. Zato se mi je zdelo čisto ok, če greva na tekmo samo en dan v tem vikendu, ne oba dneva.
A in še ena zabavna stvar, Nike in Ben sta se naučila nabirat borovnice. Res sta zabavna, ko jih trgata z grmičevja. Nyíl pa, nja njegova površnost mu najbrž tudi tukaj otežuje, da bi se tega naučil sam.

2o2o/tekoče cone

slika:Miha Mozer

Nike ima tekoče cone. Ampak nisem prepričana, če jih zares razume. Se mi zdi da so bolj luck or no luck. In pri izhodih, ki nio naravnost ali imajo kako oviro postavljeno v napoto je skoraj vedno preskočena. In zato sem se odločila da probam še te 2on2off. Sicer me boli srce, ko jo učim to, ker ne maram psa ustavljat na parkurju, samo če nekaj ne gre ne gre. Na treningih jih že nekako naredi, zdaj sem se odločila da to probam tudi na tekmi. Seveda je poletela čez cono. Ampak sem bila pridna in sem jo popravila. Potem pa sem se začela spraševat ali naj naslednjič raje tečem s tekočo, če jih še ne zna zares. Ampak nasvet enega od agilitaških prijateljev je bil, da jo bom s tem samo zmedal in naj vztrajam na 2o2o, če sem s tem začela. Ima prav. Ampak vsi so bili čisto preč, ko so videli, da jo učim 2o2o. In po vseh zbadabjih sem se cel vikend žrla kakšne cone naj izberem. Pri vsem je seveda najhujše, da se jaz ne morem odločit. In nisem čisto sigurna da je Nike sposobna ločit in imet oboje. In sem čisto obupana ker ne vem ali vztrajat pri enemali drugem. Groza, groza, groza. Včasih to sploh ni bilo vprašanje. Tekoče seveda. Zdja pa se mi zdi da sem jo samo zmedla. Ko sem vseeno v enem teku probala tekoče, da Lukas vidi kako jih dela, je skočila s pol mosta. Tako slabo ni bilo še nikoli. Ampak sem potem vztrajala naprej na 2o2o in Lukas je rekel, da je že malo prilagodila korak samo mentalno še ni čisto pripravljena da se ustavi. IN če bom potem učila spet tekoče moram it nkaj korakov nazaj.

Ja končno spet agility tekma. Dvodnevna s štirimi agility teki v Duplici. En mojih najljibšh lokacij. Sem mislila da zaradi udarca v prst in otekline ne bom šla na to tekmo. Ampak prst je še kar v redu tako da sem čisto malo stisnila in je nekako šlo. Še posebej sme se potrudila, ker je na obisk prišel Lukas, agility kolega z Avstrije, ki ima čudovito psičko, pasme Mudi, ki sem jo enostavno mogla videt tečt v živo. In če sem že bila tam, sem pač tekla. Pa čeprav slabo. Je bilao pa res lepo se družit z agilitaškimi prijatelji po dolgem času.

LJUBLJANA

Pa so šle kvalifikacije mimo. Po začetnem optimizmu me je neskončno različnih situacij, ki jim nisem bila kos, spustilo na realna tla. Še zadnja možnost, ki bi me pripeljala na EO se je klavrno končala z 10 res bednimi kazenskimi pikami ob sicer zelo lepem teku. Ampak če čebula nebi mela če.... In zdaj je počasi čas da naredim en blooper film o svojih briljantnih podvigih na parkurjih. Do takrat pa...

AGILITY V AJDOVŠČINI

KD Ajdovščina je letos organizirala dvodnevno tekmo s štirimi agility teki. Najeli so nogometno igrišče v športnem centru v ajdovščini ob kempu, ki smo ga zasedli agilitaši, ki smo tam ostali kar cel vikend. In se je odprla sezona kampiranja, vreme je bilo pa končno poletno in kot nalašč primerno za kampiranje. Malce prevroče za agility mogoče. Ampak z malce pomoči vode je kar šlo.
To je bila res najlepša tekma. Samo še alpe adria, 2010 ji konkurira. In kaj mi je bilo tako všeč. Organizacija, okolica, predvsem pa sproščeno vzdušje na tekmi. Nobena pomembna tekma ni bila, nikomur se ni šlo za rezultate, pač pa za trening in zbiranje pogojev seveda. Malce bi lahko pokritizirala parkurje vsaj enega sodnika, ki so bili tokrat pa res že pretirano nezanimivi ampak ok. Res smo se imeli fino. Škoda ker je bilo treba v ponedeljek v službo in nismo mogli kar malo podaljšati. Komaj čakam počitnice.

BRZE PATIKE

Z NImko sva kupili soperge, ki so super udobni in fini za tečt ampak na smrt grdi. Najina šala je, da od zdaj naprej, ko imava hitre čevlje bova pa res dobro tekli. In sva sestavili filmček na to temo. In ne moreš verjeti, na yubitubiju obstaja dejansko komad na temo patik. Seveda je šel za ozadje.



V nedeljo smo šli končno spet malce v hribe. Gužvat smo se šli na Golico. Je lepa in fajn, ampak je preveč ljudi. Malčk preveč. Ampka na srečo na vrhu, med potjo je bilo še kar v redu in smo srečali samo sem in tja koga. Smo izbrali malce netipično pot in je šlo.

SO CLOSE

Ja ne. Tako kot ponavadi. Ena uvrstitev, nekaj točk, pa mi že stopi v glavo in mislim da vse znam. V resnici pa kvalifikacije ne potekajo kaj dosti drugače kot lani. Eno tekmo smo tako spustili, ker smo se preganjali po Berlinu. Ostalo pa so diskvalifikacije in toliko kazenskih točk, da si uspem prislužiti le nekaj pik, ki mi prav nič ne koristijo. Pa Evropsko gor ali dol. Jezi me dejstvo, da se pritožujem nad parkurji določenih sodnikov, ker so brezsmiselni in težavnost v trojki ni kaj večja od najlažje enke. Brez kakršnega koli izziva. V resnici pa je moje vodenje na nivoju, ko kaj dosti več od tega nisem sposobna odteč brez kazenskih točk. Saj res, da je agility v prvi vrsti zabava in je! Ampak lepo bi pa bilo, če bi se treningi kaj poznali in bi bili sposobni odtečt tudi kak parkur brez napake. Čeprav z agilityem v Mariboru sem pravzaprav kar zadovoljna. Je bil kar težek prakur in če se nebi tako trapasto obirala pri enem hopu bi mi še dejasnko uspelo izvest tisti tunel pod mostom. Razen tega in cone na mostu sem z agilityem še kar zadovoljna. Jumping pa...razpad sistema. Vse skupaj bi bilo pa pol manj zabavno, če na tekmah nebi bilo Petre, ki tako zavzeto spremlja vsak moj tek, da se semjim vsakič ko gledam posnetek.

Jah z Nimko nama gre obema odlično. Maribor je bil "so close" :D





Aja in seveda najpomembnejše. Aiska se počuti dobro. Sicer je na zdravilih ampak živahna in scrkljana kot prej. Lepo jo je spet stiskati k sebi in prejemati njene pasje poljubčke!

ZAGORJE, 1. EO KVALIFIKACIJE 2014

In šlo nam je odlično!! Dva čista teka z Nike, skupno 3. mesto ob Rolandu z Ammy in Poloni z Roo. #x parson russel. Najbrž imava že zdaj več točk, kot lani celo sezono. Sem kar malo jezna, ker grem naslednji vikend v Berlin in ne bom šla na tekmo. Za ta Berlin sem se zmenila že oktobra (in seveda vse že plačala) in sploh nisem razmišljala, da bodo takrat tekme. Ampak ok, če eno spustim in nama bo šlo tudi v naprej tako dobro, kot zdaj bo super. Mogoče nama letos dejansko uspe ptidt na to Evropsko. Priznam, tega si želim. Skratka, Škrgetovi nesmoselni parkurje, kjer je težavnost trojke, bolj kot izpeljati parkur, to, da si ga zapomniš, so bili tokrat samo brez smisla. Zapomnila sem si pa ga. Zame sicer v redu, da težavnost ni prevelika, po drugi strani pa brez izziva. Razen izhod iz cone. To je bila edina vprašljiva stvar in izvedli sva jo odlično. Cona je bila p'fect. Samo še malo se moram sprostit na teh tekma, na gui namreč res brezveze panilarim, ker jo NIke obvlada in je zaradi tega vedno tako-tako. Mirja je rekla, da bi ona to gugo mi sodila. Pošteno, tud sama bi si jo in je bila edina stvar s katero na tej tekmi nisem bila zadovoljna. Skratka, zdaj pa le tako naprej.

OTVORITEV SEZONE AGILITYA, PLAVANJA IN ROLANJA

Tako težko je biti vesel in dobre volje, ko veš, da ljudje, ki jih imaš rad doživljejo hude trenutke. Nikina sesta Ais ima hude epileptične napade. Napadi so se začeli v petek dopoldan in se neprekinjeno nadaljevali dokler Roland in Metka nista uspela priti na kliniko v Ljubljani, kjer je Ais dobila zdravilo, pomirjevala, dali pa so jo v umetno komo, da zaščitijo njene možgane. Po 48h urah pa z njo žal ni nič boljše. Brez moćnih pomirjeval napadi ne popuščajo. Res si želim, da bi me jutri zjutraj poklicali in mi povedali, da se je njeno stanje izboljšalo. Ves čas se mi to krade v spomin.
A če bi s tem, da sem doma, žalostna kakorkoli pomagala,... Tako pa ne morem nareditit nič, prav nič. Raje, kot da ves čas mislim na to, grem nekam, kjer lahko pozabim.

Tudi Roland in Metka. V petek sta prespala pri meni in v soboto smo šli skupaj na prvo tekmo v sezoni. Njihova mala Mee je naredila že drugi pogoj in jih tako vsaj malo razveselila. Benček ni tekmoval. Z Nike pa imava za seboj tudi dva uspešna teka. Agility se je sicer končal z diskvalifikacijo a je bil tek kar lep in sem nanj kar ponosna. Še posebej na cone. Most je bil zelo lep in ostala je tudi na gugalnici. Samo jaz nisme jaz, če vsaj nekaj ne naredim narobe, tako sem jo potem tako čudno pripeljla v slalom, da ga je zgrešila in od slaloma naprej je šlo vse po svoje. Na srečo je bil slalom čisto na koncu. V jumpingu pa je podrla dve palčki. Sicer bi na dveh delih lahko stvar še malše lepše odpeljala ampak v grobem je bilo kar lepo. Tako lepo, da je prehitela vse smalčke, tudi mami Ammy in vse large, le 2 mediuma sta jo prehitela, en za stotinko in drug za nekaj tisočink. Bravo Nike.



Metka in Roland sta po tekmi odšla še na kliniko in domov. To kar se njima zdaj dogaja je grozno. Občutek nemoči in čakanje na to kaj bo, kaj bo?

Mi pa smo se danes odpravli na obalo. Na obisku je Slatko in Nimka je dala vrhunsko idejo. Odšli smo se rolat od Kopra do Izole in nazaj seveda. Najprej smo sprehodili kužke med vinogradi v Ankaranu. Otvorili smo tudi plavalno sezono. Kdo je bil glavni in prvi v vodi? Moj Tone. Vsi ostali pa so mu sledili. Ko smo sprehodili kužke so oni počivali, tako da smo se lahko šli tudi mi malo rekreirat.
Rolala nisem že dolgo in nisem se počutila tako suverena, da bi imela kužke s seboj. Poleg tega se zna Nike kar dobro zmešat in zna rolerje tudi napadat. posebej njo bi bilo treba na to navajat počasi. In dokler s ene navadi bo med tem ko jaz rolam raje ostala doma. Ampak smo jih potem odpeljali še na en sprehod, tako da so tudi oni danes uživali, ne samo mi.
Rolerje je bilo potrebno najprej posesati, ker so toliko časa stali, da se je na njih nabral adebela plast prahu in pajčevine. In to sploh ni šala. Cesta od Izole do Kopra je v večini ravna, z izjemo enega klanca, ki je navzgor še šel, navzdol pa se nihče ni upal spustiti. Smo pač sezuli rolerje in šli tam raje v nogavicah. In to se nam je zdelo tako zabavno, da me je od smeha močno bolel trebuh in sem komaj držala rolerje v rokah in hodila. Potem sem se nekaj nekaj afnala in z vsemi 60 kilami zgrmela na rit. Mislim, da bom nekaj časa bom spala na desnem boku. Ampak je bilo vredno. S Sletkotom in Nino življenje res nikoli ni dolgočasno.

ZIMSKI POKAL

Moj dragi Tone, najboljši pes na svetu je spet pokazal, da je lahko najboljši. In je zmagal zimski pokal v A2/J2. Bravo Tonček. Nekoč sem se bahala, da mi je Tone prinesel toliko pokalov, da jih lahko mečem stran in delim naokoli in porabljam za šolska tekmovanja. Res je, polica je polna. Ampak prav vsak od njih ima velik pomen in nobenega od njih ne bom vrgla stran. Ker jih je pritekel Tone. Vsak, ki pozna najine začetke ve, kakšno vrednost ima prav vsak od teh pokalčkov. In kaj je še boljše. Zmagal ni zato, ker je deini tekel nulo. Sploh ni imel najpočasnejšega časa. Konjušnice so res njegov teren.

Popolnoma druga zgodba je Nike. V agilityu je bila druga, s petimi kazenskimi točkami, ker je skočila cono na gugi. Kaj se je zgodilo v Jumpingu pa še zdaj ne vem. Razpad sistema. Res moram začet zaupat temu psu in predvsem trenirat parkurje, kjer se TEČE!!!!! Ker tole ni za nikamor. Je res škoda, ker Nike je res fenomen. Pol pa jaz delam take neumnosti.

AGILITY 4FUN

V soboto smo šli sprobat novo vadbišče ŠKD Emona na 4fun tekmo. Kar fajn se majo na pokritem vadbišču, srečkoti. Mi smo se imeli pa tudi fajn. Nike je tekla kar v 1ki in open, Tone pa samo v 1ki. Ker štirje teki so zanj čisto preveč. V nedeljo smo odšli pa še v Tober. Tam je bila tekma sicer uradna ampak tudi bolj 4fun kot zares. Parkurji so bili uradno sicer v vseh treh kategorijah, v resnici pa noben ni bil niti za težjo 1ko. Resno, skoraj bi lahko rekla brez veze. Če nebi bila mnenja, da agility nikoli ni brezveze, tudi če se teče najlažji parkur. Samo da se teče. Nike je v soboto zmagala vse 4 teke, v nedeljo je pa zmago prepustila malemu Benčku. Pa naj mu bo ;). Končno je enkrat Nike odnesla več kot Tone. Tone je pa 4fun vzel preveč 4fun in se je zdiskal. Dvakrat. Ampak koga briga, važno je, da se imamo fajn. In v Tobru je bilo res luštno, saj je tam tako lepa okolica za sprehajat. Če je že tekma res kmečka. Da ne govorimo o umetnem podaljševanju. Ko v enakem času, ko mi spravimo čez 200 tekmovalcev,jih tam teče 80 . Sploh ne gre za čas, ki ga preživiš tam ampak za to, da pol časa buliš v prazen parkur, kar je res malo dolgočasno. Čeprav, konec koncev, življenje Z Nimko dejansko ne more biti nikoli zares dolgočasno. Ker z njo je zabavno tudi posedanje na klopci, dolga vožnja z avtomobilom, tudi, če stojiš v pet kilometerski koloni. Pač osvajaš tovornjakarje, ki se ravno tako dolgočasijo s tabo. Pa je vsem bolj prijetno.

FINALNA TEKMA ZA DRŽAVNO PRVENSTVO, KOPER, 20.10.2013

Končno nama je uspelo odteči dve nuli. V jumpingu naju je sicer prehitela mami Ammy. Še vedno je izziv premagat njo in Rolanda. Ampak agility sva pa zmagali in se tako tudi skupno uvrstili na prvo mesto. Ni slab zaključek sezone. Čeprav so bili parkurji obupni. Sami cik, cap, cik, cap, da se ti zrola v glavi. Spet je bil glavni uspeh predvsem ta, da sem si vse te cike in cape sploh zapomnila. Obljubim, da bom naredila en filmček z bloopersi letošnje sezone, ker jih je kar nekaj. Čez zimo pa veselo na delo in na treninge, da bo v prihodnji sezoni večkrat tako, kot na tej tekmi.

agility


jumping

Ljubljana

Zadnja tekma kvalifikacij. Nike disk, adijo Belgija. Priznam, na glas priznam, da sem si kar želela na evropsko letos in sem kar razočarana, ker se nama ni uspelo kvalificirati. Sploh, ker sem se na vsaki tekmi zdiskala zaradi totalnih neumnosti, tudi tokrat seveda. In ker se mi kar ne uspe in ne uspe učit z lastnih napak, ki jih ponavljam kar naprej. Ampak ker v vsaki slabi strani najdem nekaj dobrega sem jo tudi v tej. Na evropsko vsekakor nebi vzela Benčka, ker bi mu bilo tam verjetno res dolgčas. Razen, če bi se res odločila potem kam naprej potovat. Samo zadnje čase ni nič kazalo v tej smeri, da bi se to res zgodilo. Tako bom pa lahko vzela tudi Benčka in bomo raje skupaj odšli kam na lepše.


Sicer pa je bil na stopničkah spet moj zlati Benček. S 15 kazenskimi točkami. Bravo Ben. Zdaj vemm, zakaj gre on tako v svojem tempu čez parkur. Le kam bi se mu mudilo, raje gre lepo počasi in zanesljivo, pa gre pokalček sigurno z nama.


Hvala Mihu in Moniki za slike!

AGILITY MARIBOR

Benček je čisto v svojem stilu spet zmagal. Počasi a zanesljivo :). Cono v agilityu je naredil tako, da se na posnetku sliši navdušen uau. Na vseh zadnjih tekmah je naredil tako čudovite cone, kot bi ga vsa ta leta trenirala kot zmešana. Ampak njemu je očitno tekanje do konca con bol naravno kot skočiti s sredine mosta. Škoda, ker tega po njemu ni povzela še Nike. S prvim pogojem v A2 in petimi pikami v jumpingu (slalom, kaj pa drugega) je bil na koncu prvi na stopničkah.
Še zdaj ne vem pa kaj točno njega pripravi, da včasih teče na polno, včasih se pa komaj premika. Parkurji so bili spet idealni zanj. Ravne linije kjer bi res lahko potegnil ampak on se je po svoje sprehodil čez parkur. Pa mu je bilo naklonjeno tudi vreme. Kdo bi ga razumel? Vseeno sem ga prijavila kar na vse tekme v letošnji sezoni, ker drugače je na tekmah malo dolgočasno. Si upam, ker poletja kar ni in ni. Do zdaj je bila samo tekma v Slo. Bistrici sončna, sicer pa vsako tekmo dežuje. Sprašujem se kdaj bo tega konec in bomo na tekmah spet uživali v sončku.

Hvala Moniki in Metki za slike!


Tudi z Nike sva šli lepo samo v agilityu sem se jaz tako zmedla, da mi ni bilo jasno kam in sem potem sicer šla prav ampak dobila sem pet pik za izogibanje in mala baraba je preskočila cono. Škoda. Jumpng sva šli tudi zelo lepo ampak je šla v napačno luknjo. Tako se tokrat nismo pridružili Rolandu, ki je bil spet z obema na stopničkah. Letos bomo očitno o evropskem samo sanjali in ga spet gledali od doma. Bo že. Pa drugo leto.

Po kar nekaj letih tekmovanja v nivoji ena je moj Benček končno napredoval v nivo 2. Pa ne, ker bi rabil toliko časa, da je zbral vse pogoje ampak ker sem si ves čas mislila, da so v enki tako ravne linije, ki mu bolj ustrezajo, da je zanj bolje, da ostane kar v tem nivoju. Dolgo časa je bilo res tako. Ampak zadnje čase je moj kuža tako nor, da skače z enakim veseljem tudi če je kakšen ovinek sem in tja. Takšne spremembe v njegovem vedenju gre sigurno pripisati tudi zmanjšanju njegove telesne teže. Mirja Lapanja, ki je sodila na tekmi v Slovenski Bistrici se je izkazala s parkurji. Bili so lepi in tekoči in pisani na kožo mojemu Benčku. Tako je na svoji prvi tekmi v dvojki osvojil drugo mesto. Bravo mali moj veseljak.



Pridna je bila tudi Nike. V agilitu sva zmagali, kljub temu, da sem vmes pozabila parkur in se sem in tja ves čas nekaj "štrikala". Moje vodenje zna bit včasih obupno. Ampak Nike je tako pametna in odreagira na vse moje popravke v zadnjem trenutku, da pride čez, tudi če se malo loviva po parkurju. Kar je zanimivo je, da pri vsem tem zapletanju uspe še vedno zmagat. V jumpingu pa sva bili diskvalificirani, ker sem bila spet nesposobna jaz in sem jo v slalom pripeljala tako grozno, da je vhod ponovila 6x predno ji ga je uspelo zadeti. :S S preostalim delom teka sem pa zadovoljna, tako da, naj mi bo. Skupano sva vseeno uspele bit druge, takoj za teto Kiro in Rolandom. Tako nama je končno uspelo dobiti nekaj točk na kvalifikacijah za Evropsko prvenstvo, na katerega si res želim it. V naprej se bom mogla pa bolj potrudit, da bomo lahko skupaj s prekmurci zastopali naše barve v Belgiji.