Včasihje to starševstvo tko presneto naporno. Pa ne samo zato, ker so otroci živahni in cel dan skačejo in ti letaš gor in dol, da ugodiš vsem njihovim muham poleg tega pa zraven še kuhaš in pospravljaš ... Naporno je biti starš v sodobnem svetu. Včasih, ko ni bila doba interneta in vseh mogočih priročnikov za vzgojo, je bilo po moje lažje vzgajat otroke. Če je naredil kako bedarijo si ga pa napizdil in s šibo čez rit in mulo se je drl, pa kaj. Danes smo pod vplivom vseh možnih čutečih vzgoj in vsakič ko znorim imam problem, da se sekiram ker sem znorela in nisem čuteča mama, ki je zmeraj nežna in nasmejana in vse reši s humorjem in obrača pozornost in za vsako stvar najde zgodbico in igrico ... Ker pač ja, jaz kdaj znorim. In potem si zamislim, da moji otroci bodo zdravo jedli in karin do drugega leta nisem dajala doma nič sladkarij in sladic in potem sem začela popuščat ker pač okoli nje je to bilo in mi je bilo hudo ji rečt ne, če so vsi okoli nje jedli čokolado. pa jo je dobila tudi ona. Ideal o otroku, ki je vso zelenjavo in meso itd. se je začel sesuvat in zdaj imam doma otroka, ki si pri kosilu ves čas zmišluje, da tega nebi in unega nebi ... In kako se zdaj to it? Vztrajat, da mora pojest kosilo. Da danes ne dobbi nič drugega? Al mu ob naslednjem obroku ponudit drugo hrano? Zaradi tega principa imamo potem vedno pokvarjen cel dan in se vse vrti okoli hrane. Je vredno? Ma po moje ne. Ampak vedno znova se znajdem v tem začaranem krogu. Vedno znova ... Jasno, da to pišem, ker danes je že en tak dan ...
