KDOR SE IŠČE SE NAJDE

 Baje ane, tako pravijo. 

Kdor me pozna ve, da sem se v življenju lotila že marsičesa. Enostavno zato, ker sem po duši malo deloholika in ker rada počnem veliko stvari. Rdeča nit vseh teh je seveda kreativnost in ustvarjanje. In zadnje čase res VELIKO, VELIKO časa posvečam fotografiji. Popolnoma me je posrkala vase. In ne, ne bom zamenjala profesije. To, da tega ne želim sem dojela ravno zdaj, v obdobju božične fotografije. Seveda sem tudi sama pripravila sceno že novembra, da bi ja privabila koga, ki bi se slikal pri meni in imela čas, da obdelam fotografije vsaj do sredine decembra, ko jih ljudje rabijo, da razvijejo čestitke, koledarje ... kar pač imajo v mislih. Scena, ki sem si jo zamislila je imela zgodbo, ni bila klasična božična fotografija, bila je umetniško delo. No ampak ni bila nikomur všeč :D. Ker nekaj povpraševanja je sicer bilo a na koncu se nihče ni odločil zame. Zakaj? Morda moje fotke niso dovolj lepe, morda niso dovolj kičaste, morda so preveč kičaste, morda sem si s svojo zgodbo zamislila preveč ... Ampak ravno to, moje fotke imajo zgodbo. Res nočem nobenega šimfat in tudi ne bom. Ampak to je MOJ BLOG in to pomeni, da lahko tu izrazim svoje misli, pa čeprav javno. Ker sem radovedna in ker se od dobrih fotografov rada kaj naučim, gledam in brskam med fotkami drugih fotografov, jasno. In pri vsem tem brskanju sem seveda naletela na res hude fotke kot na take, ki to vsekakor niso. Fotke, kjer je v prostor nametanega nekaj kiča, ki naj bi predstavljal božič, pred neko poslikano platno, brez kakršnega koli smisla, definitivno brez zgodbe. Ker ob tem, da je v studiu nametan rendom kič so potem še ljudje tja postavljeni in pač pozirajo in po možnosti je fotka postrani, fotke so "obdelane" brez globine, kontrasta ... skratka. Tak fotograf, ki si za zaslužek nameče v studio stranke na pol ure in jim da 30 "obdelanih" fotk za 60€ ... ne tak fotograf nočem bit. Imam srečo, da imam redno službo in mi od fotografije ni treba živet, zato se lahko grem umetnika in ponudim točno to kar sem si zamislila in pri tem pač postavim takšno ceno, ki je vredna mojega truda in če nekdo ni pripravljen plačat potem raje ne slikam. Ali pa ponudim slikanje brezplačno in sem jaz šef kaj in kako fotkam. Tako da ja, jaz sem se našla, jaz se bom šla umetnika :). 

Da ne bo pomote, full rada slikam družinice in otroke in lovim spontane trenutke njihove razigranosti ... Še posebej rada pa postavljam in sestavljam in nastavljam scene in iz njih poskušam narediti zgodbo. In dobro fotko seveda. 

No ampak danes nisem mislila govoriti o teh fotkah. malo sem zašla. December je. Moj najljubši mesec in kaj je lepšega kot s tamaučki pečt piškote, da cela bajta diši po cimetu in vaniliji. In ker piškoti niso dovolj sem napadla še torte in muffine ... Do sedaj mi je bilo pomembno, da so moji pekovski izdelki okusni, tudi če ne izgledajo lepo ali celo niso prenosni, kot sem zmeraj rada govorila, saj so imele moje torte tako namočene oblate, da so po večini ob kakršnem koli premikanju razpadle. Samo so bile pa sočne in okusne. Ampak ker moram to kar naredim tudi pofotkat sem si zadala, da morajo moji izdelki tudi lepo zgledat. In seveda še vedno ostat okusni. Mi kar gre. pri fotkanju sem malo omejena s časom, ker tamali dve kar naprej skačeta okoli mene in tako pač izkoristim kar imam na voljo, brez primernih ozadij in osvetlitev itd. Ampak vseeno mislim, da so kar vabljive. 

 

Včas pa tud ne rata. 

Ampak decembra je konec, tako da bom tud pečico dala vsaj januarja mal na pavzo. samo še eno rudno piškotov spečem. Za potrebe fotkanja :D. Ker se vseeno še nisem naveličala božičnih fotk. 

Ker je božič mimo vam ne bom zaželela naj bo vesel, vam pa želim srečno novo leto. 

Bodite pozitivni, ostanite negativni pa te fore ;) 

POLETJE JE PA GREMO MALO NAOKOLI

 Bolj malo se oglašam.  Vedno sem rada pisala o svojih potepanjih. Zadnje čase pa je dejstvo, da sem zelo veliko predvsem mama. Pogosto me peče vest, ker ne glede na to kako se trudim, kužki ne morejo dobiti toliko moje pozornosti in toliko aktivnosti, kot so jo dobili nekoč. Benček si nekje iz pasjih nebes najbržmisli "baraba newbie zdaj živi točno tak lajf, kot bi ga jaz. Sem pa tja kak trening, en raven sprehod na dan pol pa ležanje in valjanje po trevi okoli hiše" in kontra si Newbie misli "Baraba Ben kako super aktivno življenje je imel, jaz bi tudi." Ker tako žal je. Ob dveh majhnih deklicah kužki dobijo sprehod na dan in če imam voljo, energijo in je vreme ok še kak domači trening. Kje so hribi, uh. Še hujše, letošnje poletje sem ugotovila, da z vsemi enostavno težko hodim naokoli. Dnevni izlet, če grem nekam, kjer psi ne rabijo bit na vrvici še grejo z obema. Kakšno morje ali kaj takega pa odpade. Enostavno sama ne zmorem shendlat vseh. zato se pogosto zgodi, da gremo na morje punce same, kužki pa ostanejo doma z očijem, ki vsaj dela od odma, tako da sama sicer še vedno nista, tudi na sprehod ju pelje Domen vsak dan. Dejansko še vedno živita čisto solidno pasje življenje. Še vedno kraljujeta na postelji itd. A nista z mano. Pogrešam ju. pogrešam svoje pasje življenje. Včasih ju tako kar malo na silo vzamem s sabo in izsilim vsaj sprehod, čeprav se Karin to pogosto malo ne da. Kljub temu, da ko se končno spravi potem itak tudi ona teče vsa vesela skupaj z njima in se tudi ona zabava. Aja in vreme je bilo letos res obupno. Najprej ves čas nek dež in mraz, da nismo mogli na noben resen izlet, potem pa takoj vroče, ko spet samo loviš tiste prve jutranje in zadnje večerne ure, ko greš sploh lahko na sprehod. 
Ampak prejšnji teden smo s seboj na morje vzele tudi očija in tako tudi kužke. In smo šli v jadranovo v apartma sicer, tako da so prvič odkar imam pse na morju kdaj v apartmaju počakali sami a vsaj z nami so bili. Vseeno smo večino časa na plažo hodili skupaj, Jadranovo ima dodeljeno pasjo plažo in divjo fkk plažo kjer ti pač noben ne teži, če je pes s tabo čeprav ni uradna pasja plaža. Čisto solidne plažice so to z eno čisto majčkeno težavo. Razen zgodaj dopoldan ni sence nikjer. Le en majhen zalivček smo našli in imeli en dan srečo, da smo naleteli na preznega, kajti zanj je logično dnevno boj, kdo ga bo dobil prvi. No kot sem rekla, uspelo nam je enkrat, ostale dni smo se mogli zadovoljiti s senco dokler je pač bila, malce pomoči z dežnikom in popoldne preživeto bolj v apartmaju in na plaži le še kakšno zadnjo urico dneva. Vseeno smo se imeli lepo. Vsaj jaz, končno na počitnicah spet s svojima kužkoma.  Čeprav kakšna huda morska vraga nista. Nike še zaplava, ko pade v element, hoče koga reši ali jo motiviraš s tem, da jo na koncu preplavane razdalje čaka kamen, ki ga lahko reši in odnes ena suho, newbie pa malo čofota, potem pa se raje skrije nekam na hladno in čaka, kdaj bomo šli na kak resen sprehod. V tem primeru je sprehod itak do plaže in nazaj. 

In včeraj sem ju vzela s seboj tudi na obisk h kolegici, saj je bil dež in sta lahko počakala v avtu. Upala sem, da dež poneha in se nazaj grede lahko ustavimo na sprehajališču, ki smo ga odkrili nedavno in je super, ker je načelomanamenjen kolesarjem pa tudi peščem no ampak zaradi kolesarjev je pot asfaltirana, kar pomeni manj blata po dežju in lažje potiskanje vozička, prav prometna pa ni in tako lahko tudi psi v resnici kar fajn dirkajo. Pa nismo prišli do tja, ker smo se ustavili kar v Laškem, ker sem iz avta videla, da ob Savinji teče luštna sprehajalna pot. Smo šli kar tam in z igrivo Karin, ki se še vedno kar naprej ustavlja, raziskuje kamenčke, nabira rožice ... pot, ki je bila najbrž dolga približno 4km (se ne konča, samo mi smo obrnili) opravili v dveh urah in pol. Potem pa se da ustaviti še v parku na luštnem otroškem igrišču in tako zadovoljim potrebe vseh svojih najdražjih. Ob igrišču je parkirišče kjer lahko kužki počakajo, če le ni prevroče. Še en dan, ki bi mu rekla, fajn izkoriščen. 

Ker vsak dan ne morem zadovoljiti vseh smo šle danes žal spet same v radlje ob Dravi na kopališče v green resort. luštno urejeno, okolica izgleda super, tudi če bi imela s seboj kužke. problem je le, ker na kopališče ne smejo ampak recimo, da pač se nebi kopali tam cel dan. Bolj je problem najti nastanitve za prespat. resor ima samo 4 glamping hišice, kjer psi niso dovoljeni. Pa tudi, roko na srce, čeprav izgledajo strašno spimpatične, slike na spletn strani res vabljive je cena na nočitev čist nora, glede na to, da dobiš bolj kot ne trd šotor. Amapk lušten konec Slovenije, ki definitivno ni tko znan in je zagotovo malce zapostavljen.  

NEPOPOLNA MAMA PA TE FORE

 Pride dan, ko se počutiš kot bi nastopal v Netflixovi seriji. Komediji jasno. No ja, vsaj v začetku enega dela ene serije. Danes zjutraj je bil en takšnih dni. Domen, ki še kar dela od doma, se pa vseeno kak dan sem in tja odloči, da se gre pokazat v pisarno, se je danes odločil to narediti. Ponoči smo imelai malo akcije, Astrid je malce kuhalo iz nosa ji je pa kar špricalo, tolk je mela zabasanega revca. Ob tem je jasno začela kašljat tudi Karin in pričakovala sem pestro noč. No vseeno nam je uspelo kar precej noči prespat. Zjutraj se je Karin zbudila z Domnom in odšla sta v dnevno sobo, kjer ji je nastavil nekaj za gledat in slišala sem ju, kako sta se dogovarjala, da prekine takoj, ko jaz vstanem in ji rečem. To sem še ujela, medtem ko sem jutranje doljila Astrid in potem sem utonila nazaj v spanec. Ko sem se spet prebudila je Astrid spala, spodaj pa sem še vedno slišala zvoke iz tablice. Grem dol in pogledam na uro. 7.40. Ojoj, akcija, hitro, v vrtec bo treba. Karin pridno prekine kot se je dogovorila z očijem, zgoraj pa se začne dret Astrid. Karin bi nekaj jedla pa ji rečem, da bo čez 10 min jedla v vrtcu. Vztraja in obljubim ji čisto malo kosmičev, če gre takoj lulat in si umit zobe. Karin gre na wc, jaz letim po Astrid, ki sicer nikoli ne joka ampak danes se je odločila, da pa bo. Na hitro jo previjem in preoblečem. Karin se nekaj afna in povem ji, da s kosmiči na tak način ne bo nič. Jokat začne še ona, zdaj tulita obe, ura je 7.50. Karin rečem naj se pomiri, jasno že malo živčna in se komaj krotim, da ne znorim. Namesto kosmičev ji dam dva piškota in pograbim njenega dojančke, brez katerega zadnje čase ne gre v vrtec, ga oblačim, oblačim njo, Astrid joka, Karin se obuva, nujno hoče dolge rokave, Astrid primem v roke, Karin hoče dolge rokave tud oblečt, psa hočta it lulat ... Bosta šla kasneje in tudi Karin se bo oblekla kasneje, ker ji z Astrid v rokah ne morem pomagat. Letimo v avto, Astrid se zvija in upira in noče v lupinico, Karin se spet nekaj afna po avtu. Končno zleze v svoj stolček, pripnem jo in se odpeljemo. Pridemo pred vrtec, Karin je treba nujno oblečt tiste dolge rokave ker lahko od avta do vhoda v vrtec, sredi poletja, zmrzne. Itak. Ravno začnem odpenjat Astrid, ko iz vrtca pride Lucija. Moja rešiteljica. Prosim jo, če lahko popazi Astrid, da je ne vlečem s težko lupinico s sabo. Karin oddam v vrtcu, kjer imajo že vsi umite roke. Pridem ven je tam tudi Nina in Mateja in vse mame čvekamo strašno pomembne teme, kje so najboljše plaže. Ura je osem. Malo pretiravam z izjavo, da sem vstala 10 min nazaj. Ampak čisto malo. In da nisem šla še niti na wc, kar je pa res. "Gremo na kavo?" Ena ima pol ure ker mora it poltem okopavat vrt, druga kupovat kopalke. Mateja se odpelje. Zavrnem kavo s pojasnilom, da nisem šla niti na wc še, niti jaz, niti psa ne. kej šele da sem si umila zobe in se dejansko preoblekla.  Da o frizuri raje ne govorim. Odpeljem se domov. In me prešine, ko smo takole mame stale zjutraj pred vrtcem. Prav res bi tole lahko bil uvod v en del razočaranih gospodinj :D
. No ja, za zanimio nadaljevanje bi si pa mogla kak zaplet zmislit, ker moj dan  ne bi bila kaj prida zanimiv za gledat, saj sem se poknila pod kavč, uživala ob občudovanju poskusov dvigovanja na kolena mojega malega otročička in dan dejansko začela šele ob enih. Tud na sprehod se mi ni dalo it. Smo šli šele zvečer. Kar je bilo danes cool, ker je bil popoldan ob vetrčku kar prijetno hladen.