Baje ane, tako pravijo.
Kdor me pozna ve, da sem se v življenju lotila že marsičesa. Enostavno zato, ker sem po duši malo deloholika in ker rada počnem veliko stvari. Rdeča nit vseh teh je seveda kreativnost in ustvarjanje. In zadnje čase res VELIKO, VELIKO časa posvečam fotografiji. Popolnoma me je posrkala vase. In ne, ne bom zamenjala profesije. To, da tega ne želim sem dojela ravno zdaj, v obdobju božične fotografije. Seveda sem tudi sama pripravila sceno že novembra, da bi ja privabila koga, ki bi se slikal pri meni in imela čas, da obdelam fotografije vsaj do sredine decembra, ko jih ljudje rabijo, da razvijejo čestitke, koledarje ... kar pač imajo v mislih. Scena, ki sem si jo zamislila je imela zgodbo, ni bila klasična božična fotografija, bila je umetniško delo. No ampak ni bila nikomur všeč :D. Ker nekaj povpraševanja je sicer bilo a na koncu se nihče ni odločil zame. Zakaj? Morda moje fotke niso dovolj lepe, morda niso dovolj kičaste, morda so preveč kičaste, morda sem si s svojo zgodbo zamislila preveč ... Ampak ravno to, moje fotke imajo zgodbo. Res nočem nobenega šimfat in tudi ne bom. Ampak to je MOJ BLOG in to pomeni, da lahko tu izrazim svoje misli, pa čeprav javno. Ker sem radovedna in ker se od dobrih fotografov rada kaj naučim, gledam in brskam med fotkami drugih fotografov, jasno. In pri vsem tem brskanju sem seveda naletela na res hude fotke kot na take, ki to vsekakor niso. Fotke, kjer je v prostor nametanega nekaj kiča, ki naj bi predstavljal božič, pred neko poslikano platno, brez kakršnega koli smisla, definitivno brez zgodbe. Ker ob tem, da je v studiu nametan rendom kič so potem še ljudje tja postavljeni in pač pozirajo in po možnosti je fotka postrani, fotke so "obdelane" brez globine, kontrasta ... skratka. Tak fotograf, ki si za zaslužek nameče v studio stranke na pol ure in jim da 30 "obdelanih" fotk za 60€ ... ne tak fotograf nočem bit. Imam srečo, da imam redno službo in mi od fotografije ni treba živet, zato se lahko grem umetnika in ponudim točno to kar sem si zamislila in pri tem pač postavim takšno ceno, ki je vredna mojega truda in če nekdo ni pripravljen plačat potem raje ne slikam. Ali pa ponudim slikanje brezplačno in sem jaz šef kaj in kako fotkam. Tako da ja, jaz sem se našla, jaz se bom šla umetnika :).
Da ne bo pomote, full rada slikam družinice in otroke in lovim spontane trenutke njihove razigranosti ... Še posebej rada pa postavljam in sestavljam in nastavljam scene in iz njih poskušam narediti zgodbo. In dobro fotko seveda.
No ampak danes nisem mislila govoriti o teh fotkah. malo sem zašla. December je. Moj najljubši mesec in kaj je lepšega kot s tamaučki pečt piškote, da cela bajta diši po cimetu in vaniliji. In ker piškoti niso dovolj sem napadla še torte in muffine ... Do sedaj mi je bilo pomembno, da so moji pekovski izdelki okusni, tudi če ne izgledajo lepo ali celo niso prenosni, kot sem zmeraj rada govorila, saj so imele moje torte tako namočene oblate, da so po večini ob kakršnem koli premikanju razpadle. Samo so bile pa sočne in okusne. Ampak ker moram to kar naredim tudi pofotkat sem si zadala, da morajo moji izdelki tudi lepo zgledat. In seveda še vedno ostat okusni. Mi kar gre. pri fotkanju sem malo omejena s časom, ker tamali dve kar naprej skačeta okoli mene in tako pač izkoristim kar imam na voljo, brez primernih ozadij in osvetlitev itd. Ampak vseeno mislim, da so kar vabljive.
