BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

petek, 6. avgust 2021

POLETJE JE PA GREMO MALO NAOKOLI

 Bolj malo se oglašam. Lahko bi se podala v svet mama blogerk ampak nekako se v tem ne vidim. Vedno sem rada pisala o svojih potepanjih. Zadnje čase pa je dejstvo, da sem zelo veliko predvsem mama. Pogosto me peče vest, ker ne glede na to kako se trudim, kužki ne morejo dobiti toliko moje pozornosti in toliko aktivnosti, kot so jo dobili nekoč. Benček si nekje iz pasjih nebes najbržmisli "baraba newbie zdaj živi točno tak lajf, kot bi ga jaz. Sem pa tja kak trening, en raven sprehod na dan pol pa ležanje in valjanje po trevi okoli hiše" in kontra si Newbie misli "Baraba Ben kako super aktivno življenje je imel, jaz bi tudi." Ker tako žal je. Ob dveh majhnih deklicah kužki dobijo sprehod na dan in če imam voljo, energijo in je vreme ok še kak domači trening. Kje so hribi, uh. Še hujše, letošnje poletje sem ugotovila, da z vsemi enostavno težko hodim naokoli. Dnevni izlet, če grem nekam, kjer psi ne rabijo bit na vrvici še grejo z obema. Kakšno morje ali kaj takega pa odpade. Enostavno sama ne zmorem shendlat vseh. zato se pogosto zgodi, da gremo na morje punce same, kužki pa ostanejo doma z očijem, ki vsaj dela od odma, tako da sama sicer še vedno nista, tudi na sprehod ju pelje Domen vsak dan. Dejansko še vedno živita čisto solidno pasje življenje. Še vedno kraljujeta na postelji itd. A nista z mano. Pogrešam ju. pogrešam svoje pasje življenje. Včasih ju tako kar malo na silo vzamem s sabo in izsilim vsaj sprehod, čeprav se Karin to pogosto malo ne da. Kljub temu, da ko se končno spravi potem itak tudi ona teče vsa vesela skupaj z njima in se tudi ona zabava. Aja in vreme je bilo letos res obupno. Najprej ves čas nek dež in mraz, da nismo mogli na noben resen izlet, potem pa takoj vroče, ko spet samo loviš tiste prve jutranje in zadnje večerne ure, ko greš sploh lahko na sprehod. 
Ampak prejšnji teden smo s seboj na morje vzele tudi očija in tako tudi kužke. In smo šli v jadranovo v apartma sicer, tako da so prvič odkar imam pse na morju kdaj v apartmaju počakali sami a vsaj z nami so bili. Vseeno smo večino časa na plažo hodili skupaj, Jadranovo ima dodeljeno pasjo plažo in divjo fkk plažo kjer ti pač noben ne teži, če je pes s tabo čeprav ni uradna pasja plaža. Čisto solidne plažice so to z eno čisto majčkeno težavo. Razen zgodaj dopoldan ni sence nikjer. Le en majhen zalivček smo našli in imeli en dan srečo, da smo naleteli na preznega, kajti zanj je logično dnevno boj, kdo ga bo dobil prvi. No kot sem rekla, uspelo nam je enkrat, ostale dni smo se mogli zadovoljiti s senco dokler je pač bila, malce pomoči z dežnikom in popoldne preživeto bolj v apartmaju in na plaži le še kakšno zadnjo urico dneva. Vseeno smo se imeli lepo. Vsaj jaz, končno na počitnicah spet s svojima kužkoma.  Čeprav kakšna huda morska vraga nista. Nike še zaplava, ko pade v element, hoče koga reši ali jo motiviraš s tem, da jo na koncu preplavane razdalje čaka kamen, ki ga lahko reši in odnes ena suho, newbie pa malo čofota, potem pa se raje skrije nekam na hladno in čaka, kdaj bomo šli na kak resen sprehod. V tem primeru je sprehod itak do plaže in nazaj. 

In včeraj sem ju vzela s seboj tudi na obisk h kolegici, saj je bil dež in sta lahko počakala v avtu. Upala sem, da dež poneha in se nazaj grede lahko ustavimo na sprehajališču, ki smo ga odkrili nedavno in je super, ker je načelomanamenjen kolesarjem pa tudi peščem no ampak zaradi kolesarjev je pot asfaltirana, kar pomeni manj blata po dežju in lažje potiskanje vozička, prav prometna pa ni in tako lahko tudi psi v resnici kar fajn dirkajo. Pa nismo prišli do tja, ker smo se ustavili kar v Laškem, ker sem iz avta videla, da ob Savinji teče luštna sprehajalna pot. Smo šli kar tam in z igrivo Karin, ki se še vedno kar naprej ustavlja, raziskuje kamenčke, nabira rožice ... pot, ki je bila najbrž dolga približno 4km (se ne konča, samo mi smo obrnili) opravili v dveh urah in pol. Potem pa se da ustaviti še v parku na luštnem otroškem igrišču in tako zadovoljim potrebe vseh svojih najdražjih. Ob igrišču je parkirišče kjer lahko kužki počakajo, če le ni prevroče. Še en dan, ki bi mu rekla, fajn izkoriščen. 

Ker vsak dan ne morem zadovoljiti vseh smo šle danes žal spet same v radlje ob Dravi na kopališče v green resort. luštno urejeno, okolica izgleda super, tudi če bi imela s seboj kužke. problem je le, ker na kopališče ne smejo ampak recimo, da pač se nebi kopali tam cel dan. Bolj je problem najti nastanitve za prespat. resor ima samo 4 glamping hišice, kjer psi niso dovoljeni. Pa tudi, roko na srce, čeprav izgledajo strašno spimpatične, slike na spletn strani res vabljive je cena na nočitev čist nora, glede na to, da dobiš bolj kot ne trd šotor. Amapk lušten konec Slovenije, ki definitivno ni tko znan in je zagotovo malce zapostavljen.  

četrtek, 15. julij 2021

NEPOPOLNA MAMA PA TE FORE

 Pride dan, ko se počutiš kot bi nastopal v Netflixovi seriji. Komediji jasno. No ja, vsaj v začetku enega dela ene serije. Danes zjutraj je bil en takšnih dni. Domen, ki še kar dela od doma, se pa vseeno kak dan sem in tja odloči, da se gre pokazat v pisarno, se je danes odločil to narediti. Ponoči smo imelai malo akcije, Astrid je malce kuhalo iz nosa ji je pa kar špricalo, tolk je mela zabasanega revca. Ob tem je jasno začela kašljat tudi Karin in pričakovala sem pestro noč. No vseeno nam je uspelo kar precej noči prespat. Zjutraj se je Karin zbudila z Domnom in odšla sta v dnevno sobo, kjer ji je nastavil nekaj za gledat in slišala sem ju, kako sta se dogovarjala, da prekine takoj, ko jaz vstanem in ji rečem. To sem še ujela, medtem ko sem jutranje doljila Astrid in potem sem utonila nazaj v spanec. Ko sem se spet prebudila je Astrid spala, spodaj pa sem še vedno slišala zvoke iz tablice. Grem dol in pogledam na uro. 7.40. Ojoj, akcija, hitro, v vrtec bo treba. Karin pridno prekine kot se je dogovorila z očijem, zgoraj pa se začne dret Astrid. Karin bi nekaj jedla pa ji rečem, da bo čez 10 min jedla v vrtcu. Vztraja in obljubim ji čisto malo kosmičev, če gre takoj lulat in si umit zobe. Karin gre na wc, jaz letim po Astrid, ki sicer nikoli ne joka ampak danes se je odločila, da pa bo. Na hitro jo previjem in preoblečem. Karin se nekaj afna in povem ji, da s kosmiči na tak način ne bo nič. Jokat začne še ona, zdaj tulita obe, ura je 7.50. Karin rečem naj se pomiri, jasno že malo živčna in se komaj krotim, da ne znorim. Namesto kosmičev ji dam dva piškota in pograbim njenega dojančke, brez katerega zadnje čase ne gre v vrtec, ga oblačim, oblačim njo, Astrid joka, Karin se obuva, nujno hoče dolge rokave, Astrid primem v roke, Karin hoče dolge rokave tud oblečt, psa hočta it lulat ... Bosta šla kasneje in tudi Karin se bo oblekla kasneje, ker ji z Astrid v rokah ne morem pomagat. Letimo v avto, Astrid se zvija in upira in noče v lupinico, Karin se spet nekaj afna po avtu. Končno zleze v svoj stolček, pripnem jo in se odpeljemo. Pridemo pred vrtec, Karin je treba nujno oblečt tiste dolge rokave ker lahko od avta do vhoda v vrtec, sredi poletja, zmrzne. Itak. Ravno začnem odpenjat Astrid, ko iz vrtca pride Lucija. Moja rešiteljica. Prosim jo, če lahko popazi Astrid, da je ne vlečem s težko lupinico s sabo. Karin oddam v vrtcu, kjer imajo že vsi umite roke. Pridem ven je tam tudi Nina in Mateja in vse mame čvekamo strašno pomembne teme, kje so najboljše plaže. Ura je osem. Malo pretiravam z izjavo, da sem vstala 10 min nazaj. Ampak čisto malo. In da nisem šla še niti na wc, kar je pa res. "Gremo na kavo?" Ena ima pol ure ker mora it poltem okopavat vrt, druga kupovat kopalke. Mateja se odpelje. Zavrnem kavo s pojasnilom, da nisem šla niti na wc še, niti jaz, niti psa ne. kej šele da sem si umila zobe in se dejansko preoblekla.  Da o frizuri raje ne govorim. Odpeljem se domov. In me prešine, ko smo takole mame stale zjutraj pred vrtcem. Prav res bi tole lahko bil uvod v en del razočaranih gospodinj :D
. No ja, za zanimio nadaljevanje bi si pa mogla kak zaplet zmislit, ker moj dan  ne bi bila kaj prida zanimiv za gledat, saj sem se poknila pod kavč, uživala ob občudovanju poskusov dvigovanja na kolena mojega malega otročička in dan dejansko začela šele ob enih. Tud na sprehod se mi ni dalo it. Smo šli šele zvečer. Kar je bilo danes cool, ker je bil popoldan ob vetrčku kar prijetno hladen. 

ponedeljek, 28. december 2020

NOSEČNOST ŠTEVILKA DVE IN ZUNANJI OBRAT

Saj vem, da tega bloga ne bere skoraj nihče ampak vseeno napišem, morda kdo kdaj vseeno vidi kak prispevek. Torej. Kamor je šel bk, naj gre še štrk. Naša družinica se bo povečala še za eno članico. Ne pasjo, ne še. Prihaja še en človeški otročiček. In to kmalu, že januarja. 
Svojo pot je tale štartala bolj pridno kot Karin. Takoj se je prijela. To pripisujem dejstvu, da se tokrat nisem imela časa ukvarjati s tem in razmišljati samo o otročičku. Ker enega že imam doma, ki mi pobere vso energijo in zapolni vse misli. In kar mi je ne ona, mi jo psi. Tako da se je kar zgodilo, takoj. Ampak potem je Karin nadaljevala lepše. Na glavo se je obrnila že zelo zgodaj, ne spomnim se čisto natančno ampak po moje že kake 4 mesece pred rokom. Sicer so mi vsi govorili, da se lahko še vedno obrne ampak se ni. Pridno je ždela z glavo obrnjena navzdol, porod je bil pa itak šolski. No tale mala mi je dala vetra že zelo hitro. Na zadnjem pregledu me je zdravnica seznanila z dejstvom, da je v medenični vstavi. Tja kamor bi mogla tiščat glavo, tišči rit in me tako čaka ena od neprijetnih možnosti. Zunanji obrat, porod z ritjo naprej ali carski rez. Najprej sem dva dni prejokala ker sem bila tako šokirana, da ni vse tako šolsko kot sem pričakovala da bo. Mislim, pač ves čas poslušam samo kako gre drugi otrok samo lažje, kako se rodi hitreje itd, zdaj pa tole. Potem sem brala mnenja in komentarje v raznih mamice fb skupinah. Kar seveda ni priporočljivo ampak pač prebereš mnenja mamic. In razen ene, ki je napisala, da obrat sploh ni tako grozna stvar, kot so vedno vse govorile, so vse pisale kako naj bi to oh in sploh grozno bolelo. Najbrž takšne, ki tega sploh niso doživele ampak so to samo slišale. In sem se bala tega obrata. It skozi to grozno bolečino, pa obrat v 50% sploh ne uspe.... ja al ne? Malo sem probavala neke alternativne ideje do datuma, ko sem bila naročena. Stoje, pa galsbo, pa svetlobo ... Nič ni pomagalo, sama se ni obrnila. In sem šla in sem si rekla, probam ta obrat, vse, da se le rešim carksega reza. In po tem, ko mi je zelo prijazni zdravnik pojasnil, da zunanji obrat NE SME BOLET, ker če boli, obračanje prekinejo, ker to pomeni, da nekaj ni ok, sem se odločila, da poskusim. V najslabšem primeru ne rata ali pa ji ne bo ok in bojo mogli narest carski rez takoj. Takih primerov je zelo malo. Ker rojevat z ritjo naprej pa ne grem. In smo probali. In smo jo obrnili. V drugem poskusu. Zdaj mora samo še tako ostat in se ne obrnit nazaj. Nekaj ur kasneje pridno brca in izgleda kot da ji nič ne manjka. 

Torej če potegnem črto za vse, ki jih morda doleti isto in se zunanjega obrata bojijo. Nekatere ker mislijo, da to boli kot hudič, druge ker menijo, da je že kak razlog da se otrok ni obrnil in ne vem kaj... No ja, v to drugo se ne bom spuščala.  Res mislite, da je carski rez boljša rešitev? Operacija po kateri dolgo okrevaš in nisi sposoben sprejeti otroka takoj po rojstvu k sebi? Tudi prav. Vsekakor pa vam lahko povem, da sam zunanji obrat ne boli sploh. Še to, da je stvar neprijetna težko rečem. Sploh ni. Pač ja obrača ti malo, ma je dejansko podono kot bi te nekdo malo bolj ornk masiral. Vsake tolko je kak trenutek res malo bolj neprijetno ampak vsekakor ne ves čas in vsekakor to ni razlog, da ne poskusiš. Aja in poseg traja le cca 10-15 minut. Če v tem času ne uspe, ravno tako odnehajo. ne poskušajo kar v nedogled. Seveda pa so vse takšne stvari vedno odločitev vsake posameznice. Ampak bistveno, želea sem razbit mit o tem, da to boli. NE BOLI!! 

Zdaj pa miška, ostani v tem položaju in predno nas prideš razveselit počakaj še toliko, da nam namontirajo stopnice, da nama ne bojo razbijali lih ko bova prišli iz porodnišnice. Pridi hitro in brez zapletov, sicer te pa vsi že komaj čakamo. Sploh Karin. ves čas govori o tej sestrici :). 









torek, 27. oktober 2020

Panettone Speddy Benzales - Benetton- Tone- BEN 11.9.2005- 26.10.2020

 Tega trenutka sem se pravzaprav bala zadnja tri leta. Vedela sem, da nama je vsak dan podarjen, sploh ker so Benčku odpovedovala ledvica in sem to vedela že zadnje celo leto, takod a pravzaprav je od diagnoze, s pomočjo diete živel še kar dolgo časa. Hvaležna sem, da nama je bilo danih 15 čudovitih skupnih let. Še vedno se živo spominjam dne, ko sem ga zagledala v zavetišču in se mi je zdel tako simpatično grd, kako sem ga držala v naročju in si mislila: "Res, kar kužka bom imela?" Koliko skrbi in problemov mi je povzročil na začetku. najprej ni hotel ničesar jest in kako sem ga hranila z žličko, oddajala okusne dodatke, vozila domov druge kužke, da bi jedel iz ljubosumja ampak njega do kastracije hrana ni kaj dosti zanimala, potem pa se je vse spremenilo. Težave sva imela, ker je lulal notri, zunaj pa ni in ni hotel, spomin s ekako sem bila obupana in sem si mislila, kaj mi je tega treba... Ampak sva uredila, ko je enkrat dojel, da gre ravno obratno, se nikoli več ni polulal notri. In uh kako je bil neubogljiv, ko se je odločil, da se gre igrat z drugim kužkom sem ga lahko klical ain klicala pa ni priše, kolikokrat me je razjezil da sem tolkla drevesa in tla in me na koncu naučil, da sem začela malo kontrolirati svoje živčne izpade in se malo umirila. Potem je prišla puberteta in se je začel rangirat in se kregat z drugimi samci. In končno sem dojela, da je treba v šolo. In tako se je začela tudi moja kinološka pot. Benček me je postavljajl pred mnoge izzive, me naučil veliko, veliko ne samo o pasji vzgoji, tudi o življenju. Kako je tekel agility na začetku ampak naučil me je tudi vztrajati in na koncu je pritekel mnoge pokale, se nehal tepsti, začel prihajat na klic, se naučil 101 trik, nastopal pred otroci in v show skupini, naredil tudi bbh in tečaj rally obedienca (v tem nikoli ni tekmova, časa za vse ni), pri 5 letih je začel tekat za žogico in plavat, kar prej nikoli ni... Benček moj je kriv, da je moje živjenje obrnilo v smeri, v kateri se je. Spravil me je prvič na Šmarno goro, še zdaj se psomnim tistega izleta, nedleja je bila in takšna gužva, da sem se počutila, da rabimo semafor, po tem sem šla tja mapak nikoli več v nedeljo :). Naučil me je ljubiti naravo, hribe, skupaj sva osvojila mnogo vrhov, zaradi njega sem spoznala vse pomembne ljudi, ki so v mojem življenju, on je kriv, da imam doma tudi ostale kužke, da živim, kjer živim ... vse kar s emi dogaja v življenju je pravzaprav posledica tega, da sem tisto nedeljo, 11. 9. 2005 domov pripeljala Benčka. Hvaa za čudovito življenje, ki si mi ga podaril, hvala ker si bil z mano, prenašal moje muhe, se z mano selil, potoval, se družil, sprejel še ostale kužke, hvala ker si bil moj... Upam, da na koncu nisi preveč trpel, ni zgledalo tako. Prišlo ej tako nenadoma, še v soboto dopoldan si izgledal čisto v redu, v ponedeljek zjutraj si odšel. Pogrešam te, neskončno, gledam slike in ne morem verjet, da sva skupaj doživela toliko ... Ne morem verjeti in dojeti, da te kar ni več. Sem mislila, ker si zadnje leto večino dneva prespal, da se v hiši ne bo poznala tvoja odsotnost, pa se, hiša je bolj tiha brez tebe, ne sliši se tvojih krempeljcev po laminatu, sploh se nisem zavedala kako močno prisoten si v resnici še zmeraj bil ... do zadnjega dne z nami tudi na sprehodih in zato sem hvaležna. 




























sobota, 25. april 2020

MILNI MEHURČEK

Res je cool biti star dve leti. Takrat se vse vrti okoli rožic in metuljčkov in čebelic in pikapolonic in ostalih hroščkov. In okoli krav in kokoši in konjičkov  in kozic in ptičkov in oblakov in kamenčkov … Toliko zanimivih stvari je vse naokoli. In kako zlahka postane sled avtomobilskih gum v travi želeniška tračnica in hlod v jarku most čez divjo reko … Vsak dan je tako velika pustolovščina. Od zdaj naprej bom stara dve leti za vedno, sem se odločila. In sem. Neverjetno kako veliko stvari se ti lahko zgodi, če se prepustiš domišliji, če daš vsakdanje nepomembnosti na stran. Vsak dan je lahko popolnoma nova pustolovščina. In tako sem se odločila, da bova s Karin res vsak dan odkrili kaj novega. Vsak dan se podava v novo zgodbo, v nov kraj.

MILNI MEHURČKI
Nekega dne sva v omari našli milne mehurčke. Odšli sva ven in jih pihali. Gledali sva kako lebdijo na zraku in jih lovili. Eden od mehurčkov je postal še posebno velik. In ta je ujel naju. Dvignil naju je visoko v zrak in odnesel nad polja in reke in mesta. Kako zanimivo je bilo gledati vse to iz zraka. Nato naju je odnesel na tla in počil. Mislili sva, da sva doma a sva ugotovili, da sva v tuji deželi. Znašli sva se med divjimi koni.







LUCA IN WHISPER
Zaslišali sva topotanje in glasno klicanje zato sva se skrili za drevesa. Videli sva indijance, ki so jezdili na svojih konjih, kar brez sedel in z laso lovili divje konje. Njihovo budno oko je opazilo tudi naju. Ujeli so naju in odpeljali v svoj tabor. Nič hudega nama niso hoteli. Zato sva pri njih ostali kar nekaj časa. Naučili so naju loviti konje. Končno je prišel dan, ko sva bili pripravljeni, da poskusiva ujeti svoja konja. Zjutraj sva se zbudili in pojedli zajtrk. Pred nama je bil razburljiv dan. Že več dni sva konje zasledovali in opazovali.  Danes sva se odločili, da ujameva rjavo kobilo Luco in njenega mladiča Whisperja. Mladiča bo najlažje udomačiti. Mamo pa bova tudi že ukrotili. Oblekli sva se, pripravili opremo in odšli na travnike kjer so se pasli. Potuhnili sva se v grmovje in čakali.  Dan je bil prijetno topel, prebujala se je pomlad.  Uživali sva ob opazovanju konjev. Kako mirno so se pasli. Luca in Whisper sta se oddaljila od črede.
Približala sta se nama. Zmenili sva se, da jaz ujamem Luco, Karin Whisperja. Ko sta prišla blizu, sva štartali na tri. Zavihteli sva lasi, vrgli in ujeli. Obe v prvo. Trenirali sva, trud se je izplačal. Konja sta se upirala a na koncu sva jih uspeli umiriti in odpeljati v tabor. Tam ju je že čakala urejena ograda. Spustili sva ju notri, da se malce umirita. Jutri začneva z urjenjem, sva si mislili.  Popoldne sva pihali mehurčke in spet naju je eden od njih ujel. Odnesel naju je visoko v zrak in ko sva pristali sva bili spet doma. Čas je bil za kosilo. Še dobro saj sva bili pošteno lačni.



VELIKE POŠASTNE KOKOŠI


Ker sva pogrešali indijance in konje sva se odločili, da poskusiva če naju mehurček spet odpelje k njim. Pihali sva in pihali in res, mehurček je zrasel in naju ujel. Dvignil naju je v nebo. Spet sva gledali polja in reke in se veselili ponovnega srečanja. A ko sva pristali se nama je zdelo, da kraja ne prepoznava. In res je, bili sva drugje kot včeraj. Dreves, ki so naju obdajala nisva poznali. Bila so zelo zanimiva. Debla so bila ploščata in zelena. Listje pa rumeno in okroglo.  Vstali sva in se razgledli naokoli. Hodili sva kar nekaj časa predno sva zaslišali nenavaden zvok. Petelin sva vzkliknili v en glas. Nekje se oglaša petelin. Bili sva veseli. Kokoši, jajca. Malica. Bili sva že pošteno lačni. Odšli sva v smer od koder je prihajalo kikirikanje. Hodili sva in nenadoma trčili v čudno, hrapavo deblo. Deblo pa se je premaknilo. Pogledali sva navzgor in otrpnili. Nad nama se je dvigala ogromna pirnata pošast. Velikanska kokoš.
S svojim ogromnim kljunom usmerjenim naravnost v naju. Skočili sva in ji za las ušli. Stekli sva, ogromna kokoš pa za nama. Ozrli sva se in videli, da ni sama. Sladile so ji še druge. Kljuvale so proti nama in vsakič znova sva jim ušli le za las. Zagledali sva gozd čudnih ploščatih dreves. Zdelo se je, da je dovolj gost, da se lahko v nem skrijeva. Stekli sva vanj. Tekli in tekli kolikor so naju nesle noge. Ko sva se uzrli nazaj, sva videli da kokoši ni več. Ustavile so se ob gozdu in začele jesti rumene plodove. Zamotile so se. Uhhh, to je bilo pa za las. Za vsak slučaj sva stekli še malo.
Ko se nama je zdelo, da sva dovolj varni, da se ustaviva, sva iz žepa potegnili mehurčke in začeli pihati. Sprva kar niso in niso hoteli zrasti. Postalo naju je že malce strah, da bova obtičali v tem nenavadnem svetu. Potem pa je končno eden od njih zrasel in naju ujel. Dvignil naju je visoko in spodaj sva videli kokoši, ki so kokodakale in spet iskale svoj slastni plen. Od olajšanja sva zadremali in ko sva se zbudili, sva bili na varnem doma.



ČAJANKA PRI APOLONIJI
Čeprav si velikanskih kokoši nisva želeli ponovno srečati, naju je radovednost vseeno premagala. Ali naju bo mehurček tudi danes kam odplejal? In ali naju bo odpeljal vedno drugam. Poskusiva pa lahko, če bova še kdaj uspeli obiskat indijance in najina konja. Pihava in tudi danes naju mehurček ujame in dvigne v zrak. Odpelje naju na čudovit pisan travnik.  Okrog naju so pisane rožice, metuljčki, hroščki in čebelice in med njimi so vedno tudi rdeči hroščki s črnimi pikicami. A niso pikapolonice. Potem končno naletiva na dom prave pikapolonice. Živi v travici pod divjo slivo. Pozdraviva jo. Prav prijazno naju pozdravi nazaj in nama pove, da ji je ime Apolonija. Povabi naju na čaj.
Povabilo z  veseljem sprejmeva. Apolonija je prav zabavna pikapolonica. Veliko zgodb ima na zalogi in naju z njimi zelo zabava. Prav nič se nama ne mudi domov. Vendar je vsega lepega enkrat konec in ko mine že precej časa iz vljudnosti vstaneva in se posloviva. Apolonija naju prav prijazno povabi, da prideva še. Nič ji ne moreva obljubiti ker ne veva ali naju bo balonček še pripeljal nazaj. In balonček se odloči, da naju bo. K Apoloniji naju je peljal kar tri dni zapored. Nato pa nama je privoščil spet novo dogodivščino.





NEZGODA S POBEGLIMI KOZAMI ALI KAKO PASTIRSKI PES REŠI DAN
Danes naju je mehurček odnesel v hribe, kjer sva spoznali pastrija Jerneja. Imel je čredo koz. Prosil naju je, če lahko namesto njega popaseva koze. "Seveda, z veseljem." Pastir Jernej je bil zelo vesel, da sva prišli, saj je moral po nujnih opravkih. Ko je odšel sva najprej prešteli vse koze. kar dobro nama je šlo. Samo trikrat sva prešteli drugače. Koze so izgledale zelo pridne, zato se mana je zdelo, da se lahko uleževa pred hišico in malce zadremava. Ko sva se prebudili koz ni bilo nikjer več. Ojoj, ušle so nama. Kaj bova rekli Jerneju? Nikoli več nama ne bo zaupal svojih koz. Začeli sva jih klicati, ko sva slišali znano meketanje. Iz grmovja so se pognale koze, za njimi pa ovčasrki pes Newbie.
Uh kako sva mu bili hvaležni. "Hvala Newbie, najboljši si," sva zaklicali. Koze sva še enkrat prešteli. Bile so vse. Kmalu se je vrnil Jernej in bil zelo zadovoljen z najinim delom. "Z veseljem, še kdaj prideva," sva rekli njemu, sebi pa obljubili, da ne bova nikoli več zaspali medtem, ko bova na kaj pazili.





PEKARNA MIŠ MAŠ
Danes dežuje zato se odločiva, da je dan kot nalašč za peko kruha. Skočiva pogledat kako to počnejo v pekarni Miš Maš. Potem odpreva staro knjigo receptov, ki sva jo našli na podstrešju in se lotiva peke. Vzhajava kvas, pripraviva vse za testo, ga zamesiva in spet vzhajava. Nato Karin naredi štručke. Skriti jih Morava pred lačnimi plenilci, saj se jutri odpravljava na dolgo pot kjer bova pošteno malico še kako potrebovali.






NA LOVU ZA MEDVEDI ALI Z NJIMI
Včeraj nisva odšli nikamor. Zato sva danes komaj čakali, da vidiva, kam naju bo mehurček odpeljal.  odleteli sva daleč na Aljasko, opazovat življenje velikega rjavega medveda. V bližini reke sva si najprej postavili šotor in skopali jame. Vanje bova skrili hrano, da ne bo medved opazoval naju. Nato sva se odpravili k reki. V tem obdobju se parijo lososi in plavajo proti toku. Medvede bova našli tam, kjer so ribe. In res sva jih. Sedli sva dovolj daleč, da sva bili varni. Z daljnogledom sva opazovali medvede pri delu.
Ko sva tako sedeli in jih opazovali, naju je nekdo potrepljal po ramenih. Obrnili sva se in za seboj zagledali velikega rjavega medveda. Zakričali sva in želeli zbežati a noge naju nikakor niso hotele nesti. Nenadoma se je medved začel smejati. Kaj smejati,  na ves glas krohotati. Po tleh se je valjal od smeha. Začudeno sva ga pogledali. Medved se je končno nehal smejati in naju ogovoril. Prav zares. Povedal nama je, da se medvedi zelo radi zabavajo, ko strašijo ljudi. Ampak v resnici so čisto prijazni. Povabl naju je, da se jim pridruživa pri lovu. Z veseljem sva sprejmeli povabilo. Rib je bilo ogromno in prav zares jih ni bilo težko ujeti, Po končanem lovu sva utrujeni odšli v šotor. Zaspali sva  mirno, ker sva vedeli da naju čuvajo veliki rjavi medvedi. Ko sva se zbudili sva se odločili, da sva dovolj spočiti, da se vrneva domov. Napihnili sva mehurček in odleteli.


CVETLIČNI REŠITELJICI
 Danes naju je mehurček odpeljal na travnik. Kljub temu, da je bila pomlad, ni bio nikjer nobene rože. Čudili sva se kako da je temu tako in spraševali živali, če kdo ve kaj se dogaja. Hroščki niso vedeli nič. Čebele so se čudile tako kot midve. Srna je bila tako prestrašena, da ni želela niti govoriti z nama. Vse se nama je zdelo zelo nenavadno. Končno sva našli dom miške. Povedala nama je, da je v deželo prišla zlobna čarovnica in uročila vse rože. Nobena ne bo rasla, dokler ne pride rešiteljica iz druge dežele in naseje rože s čarobnimi lučkami, ki nosijo semena. Od takrat hodi miška naokoli in sprašuje ljudi, če je kdo od njih morda skrivnostna rešiteljica. Nobenemu še ni uspelo. Odločiva se, da poskusiva še midve. Naredili sva načrt. Poiskali bova čarobne lučke in znova zasadili cvetje v deželo. Pred nama je bila vznemerljiva pustolovščina. Slišali sva, da seme čarobne lučke lahko dobiva v deželi za devetimi gorami.
Ker je daleč, sva se tja odpravili z vlakom. In ker nisva imeli denarja, sva mogli pot oddelati. V peč parne lokomotive sva pomagali nalagati premog.

Bilo je naporno a vedeli sva, da to še ni nič. Preplezati sva mogli strme stene gore, da sva prišli do reke po kateri sva se odpeljali s parnikom. Na vlaku sva delali tako pridno, da sva celo zaslužili nekaj denarja in sva si lahko karto za parnik kupili. Naslednji del poti sva se odpravili peš. 




Preriti sva se poskušali čez goščave temnega gozda a na koncu ugotovili, da ne bo šlo drugače, kot da ga preletiva z balonom, prečkali sva začaran prepad. Čezenj je vodil le ozek, majav most.  Na sredini  mi je spodrsnilo in padla sem. Karinme je za las ujela in potegnila nazaj gor. Na koncu sva le prispeli v deželo za devetimi gorami.  Tam sva našli jamo, kjer so bila skrita poslednja semena čudežne lučke. Dobli sva jih brez težav, a problem je bil, da sva jih morali previdno vzgojiti, saj bi drugače ostali še brez teh semen. Posadili sva jih in skrbno zalivali. Vsak dan sva jih hodili opazovat, če je kaj zraslo. Končno je iz zemlje pokukala bilka. Čez nekaj dni je iz nje zrasla lučka. In nato še ena in še ena. Vzeli sva jih in odšli na polje. Tam sva lučke razpihali po travnikih. Hitro so iz njih zrasle nove lučke, ki jih je razpihal veter in kmalu so začele rasti tudi pisane cvetlice. Hura, uspelo nama je. Misija je bila končana in lahko sva se odpravili domov.






VRTNARKI
Ker sva tako uspešno sadili lučke, sva se odločili, da postaneva vrtnarki. Skupaj sva zbili vrtno uto. Okrasili sva jo tudi z barvami. Potem sva en košček vrta namenili gredicam. Preorali sva ga in zasadili nekaj zelenjave in seveda, jagode. Posejali sva tudi nekaj semen za sadike paradižnika.
Ker sva precizni nama ni bilo dovolj, da sva okolico pokosili ampak sva travice natančno porezali še s škarjicami. Zdaj sva s svojim vrtom zadovoljni in ga vsak dan zalivava in opazujeva, če bo tudi zelenjava tako uspešno zrasla kot čarobne lučke. Ker vanjo vlagava veliko ljubezni, verjameva da bo.





VELIKI KUHARSKI MOJSTRICI
Danes naju je balonček odložil kar v snemalnem televizijskem studiju. Postali sva televijziski zvezdi. Nisva bili igralki ampak voditeljici slavne kuharske oddaje. Pripravili bova odlično kosilo. Korenčkovo juho s pirinim zdrobom, pražen krompir z bučkami in piščančjimi

fileji ter pečena, nadevana jabolka za sladico. Karin je specialist za juhe in sladice, jaz bom pripravila glavno jed. Med pripravljanjem jedi sva se zelo zabavali in skomponirali  celo kuharsko pesmico. Kuharska mojstrovina je uspela odlično. Jabolka so tako dišala, da jih lahko vohajo še gledalci pred televizijskimi ekrani. Zanje izdava recept.



Potrebujete: jabolka, med, orehe, cimet
Jabolka izdolbeš. Mesa, ki ga izdolbeš ne zavrzeš ampak daš v posodico in ga porabiš za filo. Razen pešk seveda.
Fila: Skupaj zmešaš meso od jabolk, mlete orehe, dodaš lahko še kakšnega celega ampak Karin se s tem ne strinja. dodaš cimet, med in s tem napolniš jabolka. Pečeš v pečici približno 20 minut na 180°C. Dober tek!


PRI POLŽKU NA KOSILU

Tokrat naju je metuljček odpeljal v gozd.
Ko sva hodili po njem in ga raziskovali se nama je pridružilo veliko zanimivih polžkov. Vseh barv in velikosti. Enega od njih sva zmotili pri kosilu. "Dober dan gospod polž. Kaj imaste za kosilo"? "Slasten regrat, " je odgovoril polž. "Hmmm zanimivo, je kaj prida?" "Seveda, bosta poskusili?" "Kakopak" sva odgovorili in se mu pridružili pri kosilu. Vljudno sva prikimavali in malce skremžljeno pogoltnili rumene cvetove. Ničesar nisva rečekli a se strinjali, da bova ostali pri regratovi solati brez cvetov. Ko sva  pojedli sva se poslovili. "Hvala polžek za vabilo. Lepo bodi pozdravljen in želim ti regradovih luck še obilo." Napihnili sva mehurček in se odpravili domov.





V DEŽELI METULJČNIH VIL
Mehurček naju je tokrat spet odložil v gozdu.Mislili sva že, da bova spet kosili pri polžku. A zagledali sva  nenavado svetlobo in še bolj je bila nenavadna tišina. Slišalo se je le ptičje petje. Tudi midve sva se počutili posebno mirno. nenadoma sva zagledali dež belih cvetov, ki so padali na naju. Kaj se dogaja, sva se vprašali. In v tistem trenutku zagledali dve drobni metulčni vili, ki sta leteli proti nama. Pozdravljeni, sta rekli. vaju smo izbaril, da postaneta naši novi vilinski kraljici. Prijeli sta naju za roke in najine noge so se odlepile od tal. Poleteli sva z vilami v del gozda, ki ga še nikoli sisva videli. pred seboj sva zagledali neskončne svetlične travnike. zaslišali sva nežno petje. Beli cvetovi so se zavrtinčili okoli naju. Vili sta naju peljali do dveh cvetličnih prestolov. Eden je bil malce večji, drugi malce manjši. Kot bi bila izdelana prav za naju. Posadili sta naju nanju. Priletele so še druge vile in prinesle krone iz zlatih cvetlic, ter nama jih posadile na glavo. Potem se je začela slovesna zabava. Zaigrali so črički in zabrenčale čebelice. Najprej so nama metulji priredili plesno predstavo, potem pa so na ples povabili še naju. Plesali sva toliko, da sva bili na koncu že pošteno izmučeni. Usedli sva se na svoja prestola in si rekli, da se samo malce odpočijeva. Zaprli sva oči. Ko sva jih spet odprli, sva bili spet v najinem mirnem gozdu. Mislili bi, da sva samo sanjali a potem sva ugotovili, da imava še zmeraj krone iz zlatih cvetov. odnesli sva jih domov za spomin. 


FRESKA ZA KRALJA
Danes naju je mehurček odnesel v čase daleč nazaj. Postali sva revni slikarki in končno sva dobili veliko naročilo. Izdelati freske za dvorec kralja dežele Kompartadrum. Takoj sva se lotili dela. Najprej sva narisali skico in se lotili barvanja kamenčkov.
Ker sva dobili bravo od kralja,  sva si je nekaj izposodili in pobarvali še eno steno najine skromne lesene hiške. Freska je uspela izvrstno. Kralj je bil navdušen. Ravno tako njegovi obiskovalci. Naročila so začela kar deževati in od tedaj se ne vidiva ven iz dela. Dan za dnem barvava kamenčke. In končno bova zaslužili toliko denarja, da pobarvava celo hiško in jo morda celo dogradiva, tako da bova imeli vsaka svojo spalnico. Tako sva se predali delu, da sva pozabili, da bi se morda lahko tudi vrnili domov. A kaj, ko sva vedeli, da naju čaka še toliko zanimivih dogodivščin. poslovili sva se od najine čudovito urejene hiške in napihnili mehurček. Spet sva poleteli in leteli nad polji in gozdovi in rekami in mesti in končno pristali doma.


VELIKA REGATA


Mehurček naju je tokrat odpeljal na morje. Postali sva jadralki in udeležili sva se velike regate. In ne le to, v regati sva bili vsaka s svojo jadrnico glavni favoritinji. Tekmovanje se je začelo injadrnice so se podale v dir z vetrom. Tekma je bila ves čas zelo napeta. Doživeli sva poškodbe, skorajšne trke, a so se na koncu vedno
 pobrali in ujeli tekmece. Tudi vodila je ves čas druga a na koncu, na koncu na zadnjih metrih je potegnila še zadnje atome moči in zmagala, komaj meter pred drugimi ekipa Kain. Čestitala se ji z dvignjeno glavo. Tudi drugo mesto je odlično. Še ne dan je minil zanimivo in razburljivo in polni vtisov sva v milnem mehurču odleteli domov.






LABODJE JEZERO

Danes nisva leteli z mehurčkom. Sva se kar odpeljali s kolesom. Odšli sva na ogled predstave labodje jezero. Na jezeru sva opazvali kako svoj ples plešejo labodi, race, celo domače race. Za glasbeno spremljavo so poskrbeli ptički in črički in žabice. Predstava je bila izvrtna in se je še prehitro končala.










GUSARJA
Prad nama je bil nov dan in spraševali sva se kam naju bo tokrat odpeljal milni mehurček. Ko sva pristali sva bili na veliki gusarski ladji. Postali sva strašna rečna gusarja. Pluli sva po rekah in ropali ladje. Pred nama ni bila varna nobena. Zavezali sva posatko in pojedli vse jagode, borovnice, grozdje, lubenice, kokosove orehe in sladoled. Potem sva izginili in o nama ni bilo nobenega sledu. Tako sva se zabavali, da sploh nisva hoteli napihniti mehurčka in odleteti domov. A ko sva se nekega večera kopali v ladijski kopalniciin si kad napolnili z milnico se je vekikanski milni mehurček dvignil iz nje in naju odnesel domov. In tako so se končali najini roparski pohodi, mornarji pa so si najbrž oddahnili, ko jih nista več preganjala strašna sadna gusarja.






STRAŠNI ZMAJ
Tokrat naju je mehurček odpeljal v deželo kjer je v jami živel zmaj. Kradel je mlade svetlolaske. Prislili jih jel, da so zanj pekle palačinke in kuhale marmelado. Ker zmaj ni bil nikoli sit, ni bila dovolj ena mladenka, da je pekla in kuhala zanj, rabil jih je vedno več. Nekega dne je ukradel svetlolasko Karin.  A to je bila zanj usodna napaka. Svetlolaska je bila prebrisana punca. Pridno je kuhala marmelado in skovala načrt, kako bo zmaja udomačila. Vsakič, ko mu je skuhala marmelado, mu je namignila kakšno podrobnost kaj je naredila, da je bila še slajša.
Zmaja je kuhanje marmalade začelo vedno bolj zanimati. Nekega dne je prišel k nje in rposil, če ji lhako pomaga. Karin mu je z veslejem ugodila. Zmaj je kuhal in kuhal in ob tem vedno bolj užival. Deklic sploh ni več potreboval in Karin je eno po eno spustila domov. Zmaj pa tega sploh ni opazil. Potem mu je nekega dne predlagala, da ga o dpelje v gozd in mu pokaže kje rastejo najslajše jagode za marmelado.  Zmaj ji je poslušno sledi. Karin je napihnil amilni mehurček in ta je skupaj s Karin odnesle tudi zmaja. Od takrat naprej je zmaj pekel palačinke in kuhal marmelado za Karin.


Saj Karin teh zgodbic v resnici ne potrebuje. So bolj zame :) Bojo pa aktualne kakšno leto kasneje. Zdaj pa res rabi samo to, da ima možnost vse to opazovati. Se mi zdi, da bi lahko sedela ure pri jezeru in gledala labode kako pijejo vodo in se čistijo. Kako res enostavno in preprosto je to in kako sem vesela, da sem lahko del tega preprostega sveta. In kako lahko je ob opazovanju nje, tudi sam uživati v preprostih stvareh. Pomladi, cvetočih travnikih, sončnih žarkih, ki svetiho skozi cvetke dreves, vonju poretega lesa …



Fotografije: Jaz
Ilustracije: Sarah Kay