JUST ANOTHER MOM IN REAL LIFE

 Noro, najprej nekaj mesecev nobene objave, zdaj pa kar dve na en dan. Ja takle mamo, danes nisem zaspala pre tamalimi in se počutim, tako da pišem. Napisala sem tudi že dve strani v papirnat dnevnik od tamaučk. 
V glavnem, priznam, na IG (jaja tud jaz sem tako cool, da uporabljam kratice, čeprav do včeraj nisem vedla kaj pomenijo. Pa da razsvetlim morebitne bralce svojega bloga, ki so morda tudi tako nevedni kot jaz. IG je instargram. Saj vem, da tako nevednih v bistvu sloh ni, samo jaz sem zadnji preživeli, ki pravzaprav to tudi več ni, ker zdaj tud jaz vem kaj je Ig) Torej. Na IG rada pogledam kakšno objavo lepo urejenega doma, pa naj bo to sweet home whatever al pa just mama karkoli. Pač, malo se popasem po kataloško urejenih domovih raznih blogerk. In kaj me je navdihnilo za ta post. Ravno ime ene od blogerk, ki je ravno nekaj takega kot just another mom. Potem pa slike kjer je vedno skrbno urejena, njen dom pa prav tako. In si mislim. Pa ok, sej je jasno, da za fotko urediš in malo pospraviš. Ampak potem ime just another mom ne paše. Ali pač no. Samo jaz sem prvo asociacijo na ime dobila, da bi mogla bit malo bolj realna mama. Pa sem se zamislila. Če si jaz nadanem ime. Mom in real life in objavljam takšne fotke ... 

A me bo bral kdo razen Vesne in Petra? Vem, s prve sem zgrešila, ker moj dom ni pastelnih barv. Saj bi bil ampak sem preveč škrta, da bi kupila dražjo podlago, ki bi bila pastelna, pa sem kar tole rdeče modro, ki je bila v akciji in je prav cool, čeprav priznam, da ni ravno najbolj fotogenična. In dnevno sem, srečnica jaz, dobila od tasta za kar sem mu zelo hveležna ampak spet, ni prav IN. Sem si obljubila, da bo dobila novo podobo s pomočjo krednih barv in bo malo bol v stylingu ampak ne pred poletjem, ko bom jaz končno na dopustu in si bom dovolila male pustit še kakšna dva tedna v vrtcu, da bom lahko izvedla kak tak projekt kot je barvanje dnevne sobe. Potem bojo fotke mogoče malo bolj IG spodobne. Ampak najbrž ne dolgo, ker takoj, ko bosta punci doma, bo vsaj razmetano večino časa tako. Ker meni enostavno ne uspe, da bi imela pospravljeno. Če za vikend zmanjšam kup umazanega perila je že cel uspeh. So obdobja, ko mi uspe na vajetih držat kuhinjo pa še ta so redka. Trenutno me že tri dni čakajo odcveteni tulipani, da jih vržem v smeti. Ni časa. Služba, tamaučke, psi ... Ja ja lahko bi zdaj ampak zdaj me pa bolj zabava, da pišem blog. Bom jutri ... ko bom šla raje fotkat ... To je moja realnost. Si upam podoben post napisat za IG in stestirat če bom imela tudi jaz 2000 klikov in 1900 lajkov in ponudbe za reklamiranje sesalca :D??? Vesna, kaj praviš?

PSI S POSEBNIMI POTREBAMI

 

Imam srečo, da naletim na take. Benček je vsekakor bil malo pes s posebnimi potrebami, Nike je pa veliko.  V marsičem. Ko je bila mlada, je šla za srno, zdaj, ko je stara, gre za Domnom. No dejstvo je, da je malo tudi normalna. Rada ima krdelo skupaj in je res presrečna, če gremo na sprehod vsi skupaj in čisto nesrečna, če gremo na sprehodu narazen. Potem leta od enega in drugega in ne ve kaj bi. Žal imajo svoje potrebe, vedno večje, tudi otroci in zato kdaj žal moram narazen. Tako se je zgodilo danes. 
Sprehajali smo se po šobcu in ker želijo otroci malo na igrala, vsaj en od psov bi rad norel naokorog, ljudi je milion, ker je pač lep dan v vikendu, na lepem kraju. Pa se odločimo človeki, da peljeta ata in babi otroke na igrala, jaz pa pse na travnik. In Nike kot vedno gleda za Domnom in jo je treba na kolenih prosit, da gre z nama z Newbiem. 

Danes je še posebej trmasta in jo le s težavo prikličem tudi na priboljške. 

Ena sam starejši par gre tudi iz udobja kampa, v divjino, na travnik. In mama me gleda in se kar ne more premaknit naprej od mene. In potem me celo vpraša, če je pes moj, ko skos nekam nazaj vleče. In ji zagotovim, da je nisem ukradla. Ne vem ali naj bom jezna, ker s evtika vame al pravzaprav hvaležna. Če bi res kdo ukradel psa, bi se nekdo celo pobrigal, pa ga morda rešil. No Nike izkoristi priliko in sklizne. Prvič samo nekaj metrv stran amapk traja kar nekaj časa, da jo prikličem nazaj. Jo nagradim ampak ker je ne pripnem takoj, spet pobegne. Tokrat bolj zares. In pol si rečem, pa kje je razlika, za srno, za Domnom. Konča se enako. S tem, da s ejaz derem za njo, ona me ne šmirgla, gre, jaz laufam za njo. Ona nazaj v kamp, luta še enkaj časa, dokler se ne ustavi, ker pogrunta, da njenih človekov ni tam, kjer jih je pustila, pa tudi še malo naprej ne. In me končno počaka. Jo seved anagradim, ker me je počakala z ne preveč navdušenim odobravanjem , pripnem in gremo nazaj na travnik. K Domnu je že ne bom peljala za nagrado. In gremo na sprehod in pol se obrnem in zagledam karin in Domna, ki šibata za nami in Nike je presrečna. PRESREČNA. 

In kaj sem se iz te zgodbe naučila? Da moram definitivno začet delat na svoji kondiciji, ker je porazna. Vsaj pol ure sem rabla, da sem prišla k seb po tem, ko sem 5 minut laufala za njo. Katastrofa.
No ja, v splošnem je bil pa dan zelo lep. #ilovegorenjska pa take :D.