Foto: Srdan Mohorič
Dogajal se je še en popolnoma agility vikend. V soboto je bila tekma na Ptuju. Zaradi lepe okolice je to ena mojih najljubših tekem. Všeč mi je, če se lahko okoli vadbišča kje sprehodim in Ptuj je lepo mesto, Drava pa ponuja možnosti za prijetne in dolge sprehode na svojem obrežju.
Ampak da se osredotočim na tekmo. Beni je tudi tokrat počival in ni tekmoval. Malo mi je žal, ker se mi zdi, da je bil kar voljan teči. Pa sem ga malo podila po ovirah, ki so bile nastavljene za ogrevanje, mu metala žogico, ki jo, mimogrede pridno prinaša, če ni v bližini male posesivne Nike, ki hoče vse zase. Pri meni se je čohljal in crkljal, kljub temu, da ni tekmoval je pojedel svoj delež hrenavke, tako, da mislim, da mu ni nič manjkalo.
Nike pa se je odrezala odlično. Jumping je tekla brez napake in za sekundo in pol prehitela drugega po vrsti. Od najpočasnejšega psa k najhitrejšemu. Ne bom skrivala, da sem bila ponosna na svojo malo zverinico, saj je kuža, ki ga je prehitela res dober.
Malce manj sreče sva imeli v agilityu. Ušla mi je s štarta in potem je šlo vse narobe, ker sem jaz ratala nerodna, nekaj sem se lovila po parkurju, nisem naredila nobene menjave, ki sem jo hotla... Sicer je šlo nekako čez vse ovire po načrtovanem vrstnem redu, samo tako grozno, da ni bilo ničemur podobno. Ja, tako, kot se znam pohvalit, se znam tudi skritizirat. Agility je bil tokrat obup. Ampak res ne treniram dovolj, zato sem danes odšla na trening malo potrenirat šibke točke, ki so bile na treningu odlične. Nobena cona ni bila preskočena, noben vhod v slalom zgrešen. In vadili sva čakanje na štartu, ker mislim, da je tako v večini primerov lažje štartat. To mi pove predvsem to, da moram čim več hoditi na tekme, da padeva not.
Naslednji dan smo šli v Avstrijo, v Flavia Solvo. Skoraj smo zamudili, pa smo bili po urniku pol ure prej tam. Tako sem skoraj takoj, ko sem prišla imela ogled, štartala sem pa prva. Nike je preskočila dve coni. Most še ignoriram na tekmi. Ker ima tekoče cone se mi zdi brez veze popravljat preskočeno cono. Po mojem mnenju moram po tem takem most ponavljat toliko časa, da je cona narejena ali pa sploh ne ponavljat. Ker ne vem ali bi jo v drugo naredila tako raje ne ponavljam. Ko pa je preskočena cona na gugalnici, ki je sicer res nikoli ne preskoči jo grem ponavljat ne glede na vse. In sem se zaradi take preskočene cone diskvalificirala. Ampak v splošnem sem bila s tekom veliko bolj zadovoljna kot dan prej na Ptuju. Agility je bil precej težek. Bi rekla, da bi morali biti Avstrijci precej dobri vodniki, glede na težavnsot parkurjev. Tale jumping si je definitivno zaslužil višjo oceno. Ampak bi ga zvozila, še vhod v slalom je zadela, samo ne vem zakaj je šla zdaj ven pri zadnji palčki. Take stvari me malo jezijo,priznam, ker so res butaste. To da zgreši vhod v redu, ampak da gre pa z zadnje ven je pa kar nekaj. Ampak sem tekla naprej in se spet diskvalificirala. V redu, v splošnem sem nekako zvozila tudi ta jumping, če odštejemo to napako. Poleg obeh tekov smo tekmovali še v ekipnih tekih. Prvič se je zdiskala, ker je šla v napačen tunel. Ampak kar me pri tekmah najbolj jezi ni to, da se pes zdiska ampak, da nimaš več možnosti ponoviti teka in poskusizi popraviti napake. Tokrat se mi je izpolnila želja, da to lahko. V ekipi so načeloma štirje od katerih se štejejo trije najboljši teki. Ker smo bile v naši ekipi samo tri je lahko ena ponavljala. Ta sreča je doletela naju. Tako sem ponavljala tek in ga izpeljala bolje.
Razen vhoda v slalom, ki je bil zgrešen že drugič. Pa kaj, bo že. Trenirat, trenirat.
Na tekmo sta nas prišla pogledat tudi skrbnika od našega ata Obija. Škoda, ker Obija ni več in ga nisem mogla v živo spoznat. Je pa Karin naredila nekaj odličnih slik Nike v agilityu:
foto: Karin Mutzbauer
Aja in skoraj sem pozabila na še en pomemben dosežek tega vikenda. Kira je naredila zadnji pogoj in gre tekmovat v trojko. Z Rolandom sta bila v nedeljo fenomenalna. Čestitke obema. Roland dobi naslednjič veliko kost, Kira pa Toffifee ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar