SOCIALIZACIJA. KAJ TO JE IN KAJ TO NI?

 

Človek se vsak dan nauči kaj novega. Na vseh področjih z leti ljudje prihajajo do novih dognanj in tudi v svetu kinologije ni nič drugače. Kljub temu, da imam pse ves čas pa sem iz šolanja, lahko bi rekli, kar malo ven. Sem pa vesela, da mlade punce veliko delajo na novostih. Tako se je posodobil tudi način socializacije in šolanja. Kaj torej socializacija zares je in kaj ni? Nekaj besed bom namenila temu za tiste tri moje bralce, ki to itak že vejo in če morda veeno kdo zaide na ta blog :).

Dobili smo mladička. Seveda ga je treba čim prej in čim boljše socializirati. Zato ga takoj začnemo s seboj voziti povsod. Peljemo ga v mesto, med ljudi. Peljemo ga na avtobus, vlak ... Navajamo ga na pse zato ga peljemo v pasji park. Če se psov boji, ga tja peljemo še večkrat, da se navadi. K njemu pokličemo druge pse in ga držimo, da ga vohajo. Da bi bila izkušnja pozitivna ga med tem hranimo. Eanko delamo v interakciji z ljudmi. Če se boji predmetov ( na primer kipa, kolesa ... ) ga k predmetu zvabimo in ga ob predmetu hranimo. S seboj ga jemljemo, ko gremo na kavo, v trgovino... To delamo vsak dan, raje večkrat kot manjkrat. Navajamo ga na različne podlage, stopnice, mostove ...

STOP!!

Na prvi pogled se to zdi v redu a je za pasjega mladička vsega tega PREVEČ.  Res je, da ga je potrebno navajati na različne situacije. A veliko počasneje. Mladička najprej navadimo na njegovo okolico. Tja ga peljemo, ko je tam mir in ni drugih ljudi in psov. Dovolimo mu, da prosto raziskuje in gre le do tja do kamor si sam želi. Za nič ga ne potrebujemo posebej nagrajevati ali hvaliti. In tu opazujemo kužka. Če je bolj pogumen, ga lahko hitreje izostavimo kompleksnejšim sizuacijam, če je plašen, gremo počasneje. Vsekakor socializacija ni to,da ga peljemo med gručo ljudi v mesto. Kužek še nima nobenih izkušenj. Dovolj je, če ga peljemo na tržnico popoldne, ko ni nikogar več tam in ga pustimo vohljati in raziskovati. Šele kasneje ga peljemo nekam kjer so ljudje, a malo ljudi. Nikakor kužka ne izpostavljamo veliki množici, po možnosti glasnim situacijam. Tam doživlja le stres in lahko kakršnekoli strahove le še povečamo. Tudi stiki s kužki naj bodo umirjeni. Vsekakor je za mlade kužke dobro, da srečajo čim več kosmatincev. A vedno izbiramo le umirjene pse. Kužku dovolimo, da se sam odloči kako blizu bo šel. Če je zadržan, če se psov boji, nanje laja, poskužamo vseeno priti v stik a ostanemo od psa oddaljeni toliko stran, da se kuža še lahko pomiri in približevanje gradimo počasi. V takšnih primerih je skoraj obvezna DOBRA pasja šola. Za nasvet katera, mi lahko pišete na ZS. Če se kuža boji določenih predmetov, ga ne silimo v bližino le teh. Pustimo ga kjer je in se predmetu približamo sami, se ga dotaknemo in mirno vrnemo h kužku. Kužku lahko na vrt na tla nastavimo različne predmete, ki različno dišijo, ga plejemo na različne podlage. Izpostavimo ga umirjenemu prometu. Če povzamem, vse kardoživi prvič naj najprej doživi v umirjeni verziji in ga postopoma izpostavljamo večjim psihičnim obremenitvam. Po vsakem takem dogodku naj počiva. Več kot trikrat na teden ga ni potrebno izpostavljati novim situacijam. Kužka je potrebno naučiti tudi, da se umiri.  Najprej se umirjamo doma. Usedemo se na tla,kužka vzamemo k sebi inga zelo počasi in čisto umirjeno božamo. Pri tem res ne uporabljamo hitrih gibov. Božamo, dokler se kuža popolnoma ne umiri. To situacjo lahko uporabimo tudi,da kužka navajammo na striženje nohtov, pregledovanje un umivanje zob, pregledovanje ušes. Med božanjem se dotaknemo teh delov telesa in podaljšujemo koliko časa jih lahko držimo, kuža ne odreagira. Umirjanje vadimo tudi tako, da se v parku usedemo na klopco, kužka damo na kratko vrvico in samo sedimo ter opazujemo okolico in pri tem ne delamo nič. Niti ga ne božamo.  Najprej to počnemo 5 minut in podaljšujemo koliko časa lahko to počnemo. Za večino stvari nagrade s hrano sploh niso potrebne. 

Vsekakor pa ima vsak kuža  svoj značaj in se mu je treba prilagoditi. Dobra pasja šola je priporočljiva prav za vsakega pasjega mladička. A pri izbiri se je treba res pozanimati in dobro razmisliti kam kužka odpeljati. Najbližja in najcenejša pasja šola navadno niso najboljša izbira. 

In še ena stvar. V teh prazničnih dneh. Nikar ne vozite svojih kužkov na božične tržnice. Neštete vonjave, glasna lasba, veliko ljudi. Lemalo kužkov se ob tem počuti prijetno, tudi če sicer priporočam, da je kuža čim večji del vašega življenja, da vas spremlja "povsod", pa to v določenih situacijah vseeno ne velja. 

Veselo repkajte. 



Pa srečno novo leto!

GREMO V ŠOLO

 

MUDIJI LAJAJO

Če povem odkrito. Mudiji sploh ne lajajo. Newbie laja. Nyil ni lajal, razen v eni okoliščini. Takoj, ko je prišel z avta je rabil 5 minut, da se je zlajal. Nato se je umiril in bil ok. Niti na prišleke v hiši ni odreagiral. Newbie laja za vse mudije v Sloveniji. Bloom pa je pravzaprav zelo podobna Nyilu. Z eno razliko. Ima Newbia poleg sebe. Na srečo ( v tem primeru, sicer ne) je zelo, zelo pridna učenka. Takoj je pobrala to bevskanje in je začela bevskat na ljudi, na pse, pač, mini Newbie. 

Že predno smo jo pripeljali domov sem se odločila, da grem z njo v pasjo šolo. Da se boljše socializira kot se je Newbie in ker si tega preprosto želim. Malo organiziranega  in vodenega dela in nek čas, ki bo zagotovo samo za naju. In ker vseeno imam nekaj pojma o vzgoji in šolanju, sem se odločila,da je zagotovo dovolj dobro, če izberem najbližjo in najcenejšo šolo. Samo, da nekam greva. Ampak ko sem prišla na prvo uro, nisem mogla verjet, da je neka šola res lahko tako brezvezna. Da me je dejansko čisto zamorila. Če je nekaj brezveze, je brezveze, tudi če stane manj denarja. Rajši dam nekaj malega več in imam vsaj nekaj od tega. In sem začela raziskovati naprej ter našla drugo skrajnost. Tečaj, zasebni, nepasje šole, kjer bi mi za šolanje vzeli 1000€ plus še nekaj. Kar zataknilo se mi je, ko sem slišala to številko.  In to za nekaj, proti čemur se ves čas kar s težavo borim. Za nedelo. Glavna metoda pri tem je namreč, da prekineš vse delo in psa zdolgočasiš. No naj povem, da ne deluje, ker namreč ravno to sem nehote, po spletu okoliščin, naredila z Newbiem. In polje rekla,dače že, dadelam maks enkrat na dan. Lol, koliko pa misli, da delamo s temi mladiči? 
Me je pa pogovor s to inštruktorico vseeno malo prizemljil. Dojela sem namreč, da bom lahko ali težko, mogla malce ločit aktivnnost z Newbiem in Bloom. In malo zgago bo treba mlace omejiti, ker prihaja v leta, koje začela malce preizkušati meje.

 In tako sem zadnjič, ko smo dobili obiske Newbia odstranila, danes pasva odšli sami v mesto. In izkazalo se je, da imam precej sproščenega  mudija, ki NE LAJA. 

Sploh si ne predstavljam, da bi kao nehala delat z njo. Saj bi mi vzeli vse veselje. Kakšen neumen nasvet res. In ne laja. Brez Nwebia je popolnoma umirjena, ne lajana ljudi,ne pse, ne prišleke, ne na zvonec ... Sploh nisem mogla verjet svojim očem, ko sem zadnjič to videla. 

Na koncu sem le izbrala pasjo šolo. Šolo, ki dela drugače kot večina.Ne nagrajuje s hrano karnaprej, uči, da se kuža umiri sam. Pravzaprav, če se spomnim pogovora z inštruktorico drage šole je princip dejansko nekaj takega, samo treba ga je malo bolj podrobno razumeti. Vsekakor pa to ni takšna znanost, za katero je potrebno računati 1000€  Se da za popolnoma normalno ceno. Nama z Bloom zelo paše pasja šola Psi in Mi. 

DOBRODOŠLA STARLIGHT GLIMMER AKA SUPERSTR BLOOM

 Kaj ali koga smo pripeljali iz Franjcije? Ja kužka jasno. Nekaj časa sem imela filozofijo, da dva psa iste pasme, še posebej te malce komplicirane, ki jih imam jaz, v enem domu ni najboljša odločitev. Tako sem se odločila, da poleg Nike zagotovo ne bom imela še enega parsona, da se ne bosta spodbujala pri lovu. Tako sem se odločila, da dva mudija ne bom imela, da se ne bosta spodbujala pri lajanju ... In sem razmišljala kakšen bo moj naslednji pes. Celo o še enem parsonu. Tu kjer živim zdaj, kjer se sprehajam zdaj, bi si to celo upala. Ker res redko srečam kaj divjadI. Ampak sem po dolgem premisleku spoznala, da nočem še enega psa. Hočem mudija. Ta pasma mi je enostavno pisana na kožo. To je to. Ravno prava velikost, krasen karakter. Z eno izjemo. Lajanje. Ampak na to se vrnem kasneje. Nisem čisto planirala mladiča še letos ampak zadnje čase so se kar dogajale neke usodne zgodbe ki so me na koncu pripeljale do krasnega legla v Italiji. In ker smo šli slučajno ravno ob pravem času v to smer na počitnice, jah kaj smo pa hoteli, usojena nam je bila. 

Je vse, kar bi si lahko želela in več. Sem in tja malce zadržana, sicer pa kar pogumna in sproščena. Zelo odzivna na delo, z veliko motivacijo do igre. vleče se, lovi in prinaša žogice. Je pametna, hitro se uči. In zelo je simpatična, ko dela. Veliko delava na socializaciji.

Ker so glede prevzemov psov novi zakoni je Bloomka k meni prišla z že 4imi mesci.  Zdaj namreš pes ne sme iz legla predno je celjen za steklino in Italiani se tega kar striktno držijo. Po en strani mi je to prišparalo nekaj mladičkastih težav, morda kakšno neprespano noč, po drugi pa zaradi tega nisem imela čisto puppya. Kar je pa tudi kar malo škoda. Se mi zdi, da sem bila kar oškodovana za puppy time in je čisto prehitro postala mladi kuža. 

Kako jo bosta sprejela Nike in Newbie, sploh Newbie, ki ob drugih psih karlaja in laja in neneha? Kot, da je že ves čas z nami. Newbie ni lajal sploh. Pravzaprav se zdi, kot damu pašedružba šeenega mudija. Veliko se igrata in zelo nežen zna bit z njo. Vzamem nazaj, da ni dobra ideja imeti dva psa iste pasme. Odlčna ideja je, ker le sebi podobni lahko razumejo takšno igro, kot se jo grsta onadva. 
Nike jo večino časa ignorira. Kot vse v bistvu. Včasih pa se za trenutek celo pridruži igri. 

POČITNICE OB FRANCOSKIH JEZERIH

Že nekaj časa nismo bili na konkretnih počitnicah. Hoteli smo v Grčijo ampak nismo šli, ker je problem tja pridet s psi oz. je problem, če si ga narediš. Vsekakor je krasen izgovor, da se na kar dolgo pot ne podaš. Pa smo rekli, gremo spet potovat po Franciji, pa je prišlo delo okoli hiše in smo čakali delavce, pa smo spet šli samo za 5 dni kampirat v Belveder nad Izolo, ki je sicer meni najljubša možnost slovenske obale, pa vseeno, niso to  ravno počitnice, ki jim rečeš počitnce. 

Letos sem si zaželela malce drugačen dopust. Ker je z dvema majhnima puncama res naporno pogosto prestavljat šotor, sem se odločila, da gremo, ampak bomo tokrat na enem mestu. Da smo res malo bolj dopustniški. Bomo že od tam hodili na izlete. Da pa bomo res šli, brez izgovorov, sem se odločila, da si dopust v naprej rezerviram, pa čeprav prostor za kampiranje. In sem se lotila iskanja kam bi šli. Osredotočila sem se na Francijo. Ker je poletje, smo seveda želeli biti ob vodi. Odprla sem kar google map in poiskala jezera v Franciji, ki so bila najmanj oddaljena od Slovenije.  Poiskala sem kampe okoli jezera in odkrila, da so neverjetno poceni. Kampiranje v začetku julija je stalo v povprečj 30€ na noč. Cena je zajemala 4 osebe, od tega dva otroka, ki ju tudi računajo a manj, dva psa, velikansko parcelo, kjer niso šteli koliko šotorov postavim na njej ter elektriko.  Seveda sem hotela takoj rezervirat.  Skorj pa sem naredila bedarijo, ker sem na netu našla kamp Du Lac in mislila, da je to ime kampa in po pomoti skoraj rezervirala počitnice res čisto na zahodu, kamor se pa res nisem hotela voziti. Ne letos, kako drugo leto pa malo bolj premično in zagotovo. Še pravočasno sem ugotovila, da du lac pravzaprav pomeni ob jezeru in se tako imenujeo bolj kot ne vsi kampi, sem našla enega, ki je obetal dovolj, da sem rezervirala 14 dnevne počitnice. Na enem mestu. 

SAINTE CROIX DU VERDON

In smo šli. Kot navadno smo daljši del poti čez Italijo skočili ponoči. Srečo imamo, da je Domen ponočnjak, ki nima težav z nočno vožnjo. Med potjo nam je tako hladneje in lažje je voziti tako dolgo, ker otroci in psi, občasno pa tudi mami, spimo. Najprej smo imeli v Italiji en malo dlajši postanek, ker smo šli obiskat našega bodočega družinskega člana. Še pred tem pa smo se ustavili ob italianskem morju na zajtrku. Kljub temu, da je bilo zgodaj in sem predvidevala, da ne bo narobe, če gremo s psi na katerokoli plažo, ker itak še nobenega ne bo, sem poskušala najti kakšno pasjo plažo. In res. V Savoni sem našla eno. Bau bau Willage. A kaj ko vstop na plažo stane 40€ za dve odrasli osebi in psa. Vprašam se kdo res plača, poleg vseh hoteov še tako ceno vstopa na plažo. Ampak ljudje imajo denar in imajo na srečo radi različne stvari. Tudi jaz marsikaj plačam ampak cmarjenja na peščeni plaži pod enim dežnikom nikaor ne. Vsakem svoje. Predvidevam, da je kje še kakšna plaža a naš avto je še pred Savono naznanil strahotnolakoto, zato smo z avtoceste zavili malo prej in se ustavili na pumpi ter ta zajtrk pojedli kar na običajni nepasji plaži. Ki je bila ob tako zgodnji jutranji uri prazna in nismo nikogarmotili. Včasih je res najpametneje, če človek ne komplicira preveč. Potem smo dopoldan preživeli v pasji družbi malo višje od Savone. Ko je bil čas za odhod, sta bili tamali ravno prav utrujeni, da sta večino preostanka poti prespali. Zbudili sta se ravno toliko prezgodaj, da je Astrid lahko malce pojamrala, da ji je slabo, ko so se po ovinkasti cesti peljali do jezera. Jezero je kakšnih 30 km odmaknjeno od avtoceste. In ravno zaradi oddaljenosti od česarkoli ter občutljivega želodčka moje mlajše hčere smo v prihodnjih 14 dneh opustili ideje o daljših izletih. No pa tudi zato ker je bilo dovolj vroče, da je bilo prijetneje namakti se v jezeru, kot pohajati naokrog. Bomo to raje delali jeseni.

Ko sem parcelo rezervirala, sem prosila, če je lahko blizu jezera in ima senco. Dali so mi idealno parcelo, ogromno, čisto v prvi vrsti ob jezeru, s senco na vsaj enem delu skozi cel dan in ograjo na dveh straneh, hribčkom na eni strani, četrto stran pa smo malo zaparkirali in tako so bili psi lahko na parceli ves čas spuščeni. Če sem zelo zahtevna je bila edina stvar, ki mi je manjkala drevo, kamor bi lahko obesila visečo mrežo. Ampak vsega pa res ne moreš imeti. Drevesa imajo druge parcele, niso pa ograjene. Tako da, če imaš psa in greš tja prosi za parcelo št. 49 :) . Poleg tega je zelo blizu kopalnicam in izhodu iz kampa.

KAMP (Municipal les roches)
Celoten kamp je razparceliran in ima dovolj velike parcele in dovolj sence. Kopalnice so minimalistične a čiste. Wc papir in milo za roke je potrebno nositi s seboj. Imajo tudi pralni stroj. Opomba za drugič. Vzami pol manj oblek in pralni prašek. Prane stane 4€ pa je vendar boljše kot trogat s sabo toliko oblek, ki jih na koncu itak ne uporabiš, ker je tam le sistem morja, ko si večino časa v kopalkah. Vesela sem bila, ker ni veliko komarjev. Na trip advisorju sem prebrala nekaj referenc in nekdo se je pritožil, da je kamp ob hrupni cesti. To je dejansko res. Zjutraj so pridno praznili smetnjake vsak dan, kar pa je povzročalo precejšni hrup ampak to sem vzela v zakup, odmislila in nas ni motilo. V kampu je majhna trgovinska hišica kjer imajo zalogo marsičesa in greš lahko med 8 in 10.30 po bagete in karkoli drugega pač rabiš, ker je dobro založena. Za kasnejše ure je trgovinica v vasi nad kampom. Zame osebno je to luksuzni kamp. Ima velike parcele, možnost nakupa živil, žar, asvaltirane ceste po katerih se lahko otroci podijo s kolesi in skiroji, majhno otroško igrišče na plaži. Manjša slabost je neznanje jezika, saj si tako otroci težje najdejo družbo. A kjer je volja je moč.Otroci prilagodijo igre in prav tako gre. Tako so se špricali z vodnimi pištolicami, vozili s kolesi in igrali enostavne družabne igre. Tam počitnikujejo predvsem francozi, nekaj malega je italianov in nemcev, potem pa sem in tja kak dodatek kot smo slovenci pa kak nizozemec ... slovence smo v kampu srečali ene, ki so bili tam dva dni in od daleč sem slišala še nekoga, ki se dere naj mu prinesejo mobitel v slovenščini :D A v kampu teh nisem srečala.Vse ostalo je zame nepotreben balast, tu sicer lahko najameš tudi prikolico, ni pa nobenih glampingov in mobilnih hišic ... 
Ob jezeru so še drugi kampi. Druga stran jezera me je zanimala in v načrtu sem se imela zapeljat tja. Ampak se nam kar ni dalo premaknit, ker smo bili zadovoljni kjer smo in smo si rekli, zakaj spreminjat lokacijo, če nam je ta fajn. Malo mi je žal, da nisem šla preverit, morda za drugo leto, da bi šli tja pa vseeno malo spremenili. No ja, drugič.
Definitivno slaba stran teh kampov: kratek obratovalni čas recepcije. Če potuješ je odprtje recepcije po šesti uri nujno, ker če se le malo zadržiš ne prideš došestih nikoli v kamp, vsaj jaz imam to izkušno od vseh potovanj do zdaj.

PLAŽA

Skoraj me je kap, ko sem šele en dan pred odhodom, ne vem zakaj, pogledala spletno stran kampa in na dnu odkrila skico, ki kaže, da psi ne smejo na plažo. Nikjer. Malo sem se zasekirala, ker tega nisem opazila prej, zdaj vem, da je bilo to dobro. Ker smo imeli polovico že plačano smo pač šli tja. Nekje imajo zagotovo pasjo plažo, če nikamor ne smejo a ne? Malo pa sem se sekirala, ker sem se spomnila obiska otoka Rab, kar nekaj let nazaj. Tam so v kampu dovolili pse, na plažo pa niso smeli. Kakšna trapasta politika, sem si mislila. Kam pa naj človek v kampu da psa, v šotoru ga valda ne moreš pustit, v avtu tudi ne. In sem zamenjala kamp. Tja pa prišla enkrat zvečer, ko na plaži že skoraj ni bilo nikogar, samo na sprehod. Takoj je k meni prihitel varnostnik in me spodil s palže kot da sem najhujši kriminalc ker imam psa. Bala sem se podobne izkušnje in vprašala receptorja, kam grem lahko s psi. Rekel mi je, da je kakšnih 10-15 minut hoje naprej del kamor psi lahko grejo, da pa so lahko na travi tudi drugje po plaži. Ok smo rekli, bomo raziskali. In potem smo prvi večer res kar nekaj časa hodili in povsod so bile table s prekrižanim psom, spodaj pa napis, psa na vrvico. Kaj zdaj, ne smejo al morjo bit na vrvici? Odločili smo se, da bomo dvoumnost tabel vzeli v svoj prid in poskusili res tako, da bojo psi na travi. Itak niso neki plavalci, tako da bo zanje ok.
     

Kljub tablam psi na plaži niso bili noben probem. Nismo bili edini, kar nekaj jih je bilo. Vsi lepo pod nadzorom, pa to ne pomeni ves čas na vrvici. Policaji so se čisto vsak dan s kolesi peljali po plaži in samo pozdravili, nihče ni nič težil. Enkrat samkar so opozorili lastnika, da morajo biti pripeti. Pa še to samo zato, ker sta policaja prišla mimo ravno v trenutku, ko se je en pes dejansko malo zakadil v drugega. Ampak to opozorilo je bilo spoštljivo in umirjeno, brez groženj z neskončnimi globami. Kar se tega tiče sem res navdušena. 
Drugi večer pa smo šli na sprehod malo dlje in odkrili krasno sprehajalno pot brez porometa, ki je res vodila do neskončnega števila plažic, kjer pa niti teh tabel ni bilo, pa tudi manj ljudi. Če si se torej sprehodil malo dlje, si imel pa res psa lahko čisto svobodnega. Sence je ogromno. Voda pa .... Morda malo spominja na slovensko morje. Pride dan, ko je kristalno čista, pride pa tak, ko napiha svinjarije in je čista malo manj. Sicer pa topla.

senčne plaže

Med tednom se kar nekaj ljudi res lepo porazgubi, čez vikend je ljudi malo več, pa še vedno se da. Ni pretirane gužve. Kar nekaj je dnevnih gostov. Dostop do jezera je za avtomobile plačljiv, je pa vstop na območje zelo ugoden. 5€ na dan na avto ali 3€ popoldne. Meni se to zdi zelo v redu cena, prostora znotraj območja za parkiranje pa ogromno, pripelješ se lahko čisto do jezera. Izven tega območja so po mestu parkirišča brezplačna, tako da če želiš pešačit, lahko tudi teh 5€ prišparaš, samo potem imaš avto daleč stran. Še jaz, ki sem v osnovi škrtuh, bi raje to plačala :D. 
Všeč mi je tudi, ker so POVSOD lepo urejena javna stranišča.

Ena plaža je takoj pod kampom, je pa od vseh najslabša. Večji del dneva jena soncu in voda je najmanj čista. Taka malo pristaniška, pa vseeno priročna, če se ti kak dan ne da hoditi in visiš kar cel dan pred šotorom, tja pa se greš samo sem in tja ohladiti. Ker sem s te plaže videla našo parcelo, sem lahko v tem primeru pustila kužke v avtu, avto pa odprt.  In to smo nekajkrat tudi naredili. 

Večino dni pa smo se le zmigali malo dlje, na plažo kjer je bilo veliko dreves in sence, voda pa veliko lepša. Dekleti sta v jezeru malce pogrešali školjke. Je pa zabavno plavati med drevesi.

nov trend, nošenje stola na plažo.

plavanje med drevesi

DRUŽABNO ŽIVLJENJE:

Zdi se, da je jezero nekje bogu za hrbtom, v bližini ničesar razen res simpatične vasice nad kampom. Tam je zgolj nekaj restavracij in prostor za prireditve, ni pa nikakršnih stojnic, trgovinic s spominki in podobno kar imajo radi ljudje. Je pa res luškana. Povsod diši po sivki, naokrog pa se sprehaja kar lepo število mačk.   Kljub temu je kraj precej živahen. Če iščete takšnega, kjer bo mir in tišina, ta zagotovo ni pravi za vas. Na prireditvenem prostoru se kar naprej kaj dogaja, glasbo pa ponese seveda tudi do kampa. 

Odkrili pa smo, da kraj le ni tako bogu za hrbtom. Le nekaj minut stran z avtom je mestece Riez z zanimivimi rimskimi ostanki. Tam pa je tudi večja trgovina, tržnica, trgovinice s spominki, stojnice ... In lepi trgi ter krasno, senčno otroško igrišče, prirejeno tudi za manjše otroke. Zabavno je, da francozi očitni zelo radi balinajo. Povsod so balinišča, na katerih tudi ves čas nekdo dejansko balina. 
                                                        SAINT CROIX  DU VERDON

                                                                              RIEZ

REKREACIJA
Predvsem za kužke. Možnosti za sprehode so neskončne. Že ob jezeru je nekaj kilometrov dolga sprehajalna pot, ki ni dostopna za promet. S te poti lahko skreneš pa tudi v hribe a poleti je hitro vroče ker je rastje le nizko. Če se odpelješ pa za avtom malo stran od jezera pa je prav tako veliko narave. Aja in SIVK. Povsod so polja sivke in sončnic. Z Newbien sva vsako jutro pobegnila na dooolg sprehod in kopanje samo za naju, kjer se je lahko nadivjal in predvsem nalajal, dokler niso na plažo priši drugi ljudje. Vedno znova me preseneča kako se lahko ta pes potem popolnoma umiri in cel dan pridno sedi na plaži, brez da bi pisnil. Skoraj. Je le Newbie. Je bil pa to zanj dober trening tudi kar se psov tiče. On namreč precej neustavljivo laja, ko zagleda psa. Tu pa jih je bilo toliko, da se je dejansko nekoliko umiril in ga ni več tako zelo vznemiril prav vsak pes, ki je šel mimo njega. Nike? Sovraži jutranje sprehode in cel sprehod vleče nazaj, zato sem jo s sabo vzela le enkrat. Pikica je že stara in raje malo dlje poležava. Z veseljem pa se nam je pridružila na večernih sprehodih, ko smo šli vsi skupaj.

 

MOJE SPLOŠNO  MNENJE
Absolutno priporočam !! Slabost je edino oddaljenost kraja od Slovenije in drage cestnine. Ampak sem preračunala. Če greš tako kot mi, za 14, dni prideš čez ceneje kot, če grez za isti čas v Belvedere nad Izolo. Pa se je tole veliko udobneje, več je sence ... in prednost počitnikovanja na jezeru je sladka voda. Psov ni treba tuširati vsak dan, zaradi slane vode. Všeč mi je tudi občutek svobode in to, da nimaš občutka, da te želijo na vsakem koraku obrat do kosti. Parkirišča so brezplačna ali ugodna, hrana v trgovini je primerljiva kot v Sloveiji, le hrana zunaj je nekoliko dražja. Ampak pri zdajšnjih cenah pri nas tudi ne več toliko. Je pa to razlog, da si vseeno nismo privoščili francoskih kulinaričnih dobrot. Tokrat smo namreč dopusnikovali malo na low budget. No ja, pojedli smo ogromno francoskih baget in smrdljicega sira, le a so bili iz trgovine, ne iz restavracije. To tudi šteje.  Opazila sem tudi, da veliko ljudi ob jezeru ribari, nisem pa nikjer opazila, da bi lahko kupil kakšne karte za ribarjenje. Nekako se zdi, da to tam pač lahko počneš. mi nismo, če pa imate ribiško palico jo le vzemite s seboj, če se odrpavite tja. Vreme je bilo tudi idealno. Iz Slovenije so poročali o res visokih temperaturah. Mi nismo imeli več kot 30 stopinj, zvečer pa se ohladi celo toliko, da prav paše topel puover, ko zvečer posedaš ob šotoru. In tudi dobrim, toplim spalkam sem bila kar hvaležna ponoči.  Torej, kljub poletju je bilo dobro, da sem spakrala tudi nekaj toplih oblačil. (to sem se naučila iz potovanja po angliji).
Slaba stran Francijeje vsekakor jezik. Nikjer ni dodana angleščina, niti na zelo turističnih krajih, tako da si mraš vse prevajat. Na sečo imamo v teh časih dobre prevajalce ves čas s seboj na mobitelu. Ampak je vseeno adležno ker je težko ugotovit kaj je ime mesta, povsod je zravennek sveti ... tako da s težavo ugotavljam, kje smo sploh bili :D.

LAC DE SERRE-PONCON
Odločili smo se, da se domov vrnemo po drugi poti, čez hribe, da bo bolj zanimivo. In vseeno naredimo postanek še na enem jezeru. Tega sem prav tako našla, ko sem šla s prstom po googlemapu. Kampi ob tem jezeru so bili nekoliko dražji. Tisti, tik ob jezeru (camp serre-poncon) je imel take cene, kot, da ima zlate parcele. 5 min hoje nad njim, pa je bil še en manjši kamp (Loupibou). Tam je bila cena nočitve za vse nas 40€ na noč. Sprejemljivo. Tako smo ostali dve noči še tam. Ko smo prispeli, sem rekla receptorki, če lahko dobimo parcelo z nekaj sence in nas je dala na edino, ki naj bi jo še imela ampak je bila tik pod cesto, brez kakršnihkoli ograj. Najprej nisem bila preveč navdušena, predvsem zaradi lokacije tik ob cesti. Potem pa se je izkazalo, da je to najboljše možno mesto. Res je bila na parceli ves čas senca, razgled pa nor. Pa sem mislila, da sem imela v prejšnem kampu lep razgled, ker sem bila tik ob jezeru. In pod parcelo je bil travnik ker sta punci in psa tudi precej svobodno tekali in niso dobivali idej, da bi šli za parcelo na cesto. Kamp je bolj osnoven ampak simpatičen. Ni trgovinice. Lahko zvečer naročiš kruh in ga zjutraj dobiš, to je pa to.  Ni otroškega igrišča, je pa bazen. Ker je bila parcela tako luštna, s senco, travo po kateri so se podili, sem cel dan preživela kar tam. 14 dni smo se hodili kopat na jezero, nobene potrebe nisem imela. Pasalo mi je en dan samo meditirat. K jezeru smo šli zvečer samo na sprehod. Čez dan pa smo skočili kar v bazen, ko nam je postalo malo vroče. Kužki so medtem počakali v avtu, ki je bil sevededa odprt in prezračen ter zasenčen. Sicer pa so parcele v tem kampu kar odprte in precej na soncu. In niso tako razparcelirane, kot v prejšnem. imajo pa nekaj glampingu podobnega, tako da lahko najameš že postavljen šotor. In recepcije so odprte dlje.

Čakala nas je dolga, 10 urna pot domov.  Še enkrat smo se ustavili pri kužkih v Italiji.  Zabavno je to potovanje s psi in otroci, ki so izgovor, da se moraš večkrat ustavljat. V resnici sva prav toliko kriva midva, ki se hočeva ustavit na tem gradu, ob unem obzidju, pri tej cerkvi ... Majhne francoske vasi so čudovite, povsod so luštne kamnite zgradbe, očarljivi vodnjaki, majhni pisani lokalčki ...  Zato smo se na to pot podali po lokalnih cestah in porabili 7h za pot, ki sicer traja 3h. In tudi kasneje, ko smo se peljali proti domu smo se še enkrat ustavili na sprehodu, pojedli večerjo in otroke pripravili na spanje. Sama vožnja se vleče, čas ne gre nikamor ... ko pa narediš takole postanek dve uri mineta, da ti res ni jasno kdaj. Ni pa težko, če se voziš po lokalnih cestah in naletiš na lepa mesta za postanke.

In zdaj smo doma.  Povečali smo število družinskih čalnov a o tem kaj več kasneje. Kljub temu, da sem za počitnice izbrala čudovit kraj, ki je bil vreden vse vožnje, sem vesela, da sem doma. Zdaj pa lahko v miru uživam preostanek počitnic :D. In si vzamem cel mesec, da razpakiram avto :).