PRIHAJA POMLAD

Čisto zares. Vem, da sem skoraj tečna s tem soncem, samo tako je ko ga ni in ni. Ampak po neštetih deževnih vikendih je končno posijalo sonce tudi pri nas. In končno smo se spet odpravili v hribe. V soboto na Nanos z Slatkotom, ki je prišel na obisk, aleksandrom, Nimko in Rafaelom. Kako močno pogrešam naše druženje vidim šele ko smo skupaj. Ker me ti ljudje res nasmejijo do solz. Slatko je dobil poseben tretma, striženje z razgledom na Nanosu. Ampak že zvečer se je vrnil v Anglijo.



N nedeljo pa sva z Mihom odšla na Valvasor. Prav previsoko nism hotela, ker sem vesela, da prihaja pomlad in mi ni kaj dosti do tega, da bi gazila po snegu. Pa ga je bilo kar precej tudi na Valvasorju. Ampak samo bol proti vrhu. Na izhodišču je bila suha zelena travica, tla topla, da smo lahko poležavali in se martinčkali. Malo smo tudi snemali, da končno sestavin en promocijski filmček od Nike, česar se lotevam že dve leti. Prvotni plan je bil, da gremo posnete delat v Šobec. Ampak ko sem se pripeljala tja me je doletel pravi šok. Letos ni bilo od zime nič skoraj ves čas. Samo megla in dež. A v samo enem tednu je le pokazala svoje zobe v vsej svoji ostrini. Z ledenim dežjem je v dobrih dveh dneh pokrila pol Slovenije v debel led. Zaradi tega se je polomilo ogromno dreves, da ne govorim o tem, da so bila številna naselja brez elektrike tudi po 14 dni. Če se pelješ po primorski cesti na poti med Uncem in Senožečim ni niti enega celega drevesa. Prizadel ap aje tudi gorenjsko. Kamp šobec je zaprt, stanje pa takšno, da ko sem se pipeljala tja in zagledala vse razdejanje, ki ga je naredila ledena ujma, sem dejansko začela jokati, grozno. Ampak naši delavci so izredno pridni Podrta drevesa so umaknjena z večine gozdnih poti, tako da se da kar precej nemoteno hoditi po hribih in drugih gozdnih poteh.

LONDON BABY

London Baby

Tokrat sem potovala brez Bena in Nike. Tega ne počnem pogosto. Ampak ker štejem Slatkota med svoje ljubljenčke si dovolim, da to tematiko vključim v blog, čeprav nima nobene veze s psi. Slatko nam je pobegnil v Anglijo. Za dve leti. Z Aleksandrom sva ga šla med zimskimi počitnicami obiskat. Vreme v Angliji naj bi bilo kislo. Ampak nas je presenetilo in razveselilo s tremi dnevi sonca. Hip hip hura za London. V London sem si želela že dolgo in ta obisk kar odlašala in odlašala. Zadnjih 8 let tudi zato, ker nerada hodim naokrog brez kosmatincev. Ampak mislim, da jima ni bilo nič hudega. Počakala sta me na Bledu. Mi pa smo preživeli skupaj nekaj zanimivih dni. Obiskali smo National History Museum in Madame Tussauds. Sicer pa smo se držali bolj zunaj. V Ljubljani nisme videla sonca že lep čas in tako mi ni bilo kaj dosti do tega, da bi se zadrževala notri. London smo prepešačili po dolgem in po čez. Podzemno smo komaj kaj koristili. Zamenjali smo dva hostla. Prvi je izgledal precej obupno. Tipična stara londonska hiša z ozkimi stopnicami. V sobi je bila postelja ki je spominjala na zakloniško ležišče, večja omara, manjša omara in lijak. Kopalnica je bila tudi iz časov druge svetovne vojne. Ampak dobili smo sveže brisačke, mila in grelnik za vodo ter čajčke in kavice. Drugi hostel, ki je bil precej dražji je izgledal dosti bol fancy. Na prvi pogled. Ponudba je bila pa precej slabša. Še manjša soba v kateri so bile le postelje in lijak. Kakšna brisača, grelnik za vodo in kava?? Imeli pa so menzo, kjer si lahko kupil kavo in zajtrk. Za to ceno bi ga res lahko ponudili. Tako se je izkazalo, da je bil prvi hostel, ki je izgledal na prvi pogled dosti slabše, v resnici precej bol prijeten. Ampak tam smo tako ali tako samo spali. Hrana: Tipični fish&chips kaj pa drugega. Drago za umret, zato smo tri dni pač jedli najcenejše. Probali smo nekaj kitajske ampak kitajska hrana je pač internacionalna in je povsod bolj kot ne enaka. Pivo stane v pubu 7 funtov, kar je skoraj 10€. Zapravili smo kar lep kupček denarja ampak se je splačalo.
Še dodatno pa sem si potrdila, da nisem mestni človek. Najbolj sem uživala v lepo urejenih Londonskih parkih. Tam sem malo pogrešala kužke, saj bi se lahko sprehajali z nami in kar vidim kako bi Ben užival in se valjal po skrbno pokošeni travi. V mestu tudi ni nobene divjadi in tako bi bila Nike popolnoma varna. Ampak... smo uživali sami. V soboto smo si privoščili tudi izlet z ladjo do Greenwicha. Predmestje Londona mi je bolj všeč kot London sam. Pa ne,da mi London nebi bil. Zanimiv je. Fascinirala me je velikost vseh stavb in njihove tipične hiše. Ampak je tam vse preveč betona in čisto preveč ljudi. Kako ločiš angleža od turista? Res, da je tam bolj toplo kot pri nas ampak vseeno, pri 10 stopinjah so vsi v kratkih rokavih in kratkih hlačah. In tudi zvečer grejo vse tete žurat v minikah in brez žab. Norci, ni kaj. Seveda smo si privoščili tudi nekaj nočne zabave. Zanimivo je, kako zaprejo lokal. V enem trenutku plešeš in se ti še sanja ne, da je to tvoj zadnji ples. Naenkrat glasba ugasne, prižgejo se luči in pridejo varnostniki, ki vse pomečejo ven. Dajo ti točno tri minute, da spiješ kar imaš. Če ne moreš, pač pusti. Mislim, da je bil lokal prazen in zaprt pet minut po tem ko so se prižgale luči. Nič tega, da je odprto dokler se pije. Potem ostanejo klubi. Nešteto jih je in za goste se borijo tako, da te od povsod cukajo za rokav in vabijo da pridi v njihov club. Ampak povsod se vrti rap, ki smo ga imeli polno glavo in smo se raje odpravili domov. Peš, ker nisem imela s seboj kartice za podzemno. ( žur je bil popolnoma nenačrtovan) Ampak saj smo imeli hostel praktično v centru. Samo eno určko peš. Jap, London je čisto majčkeno mestece. Slatko ne živi v Londonu ampak v Swanseju, obalnem mestecu. Moj prihodnji obisk Anglije bo raje tam. Čeprav je bil London zanimiv in zabaven p a mislim, da bi mi bila Swansea veliko bolj všeč. Ker je manjša, manj obljudena in ponuja več narave. Pa še cenejša je. Edina slaba stvar je, da je tja veliko ugodneje potovati z letalom kot z avtom. Torej kužki spet ostanejo doma.

ŠE DOBRO, DA IMAMO MORJE TAKO BLIZU

Žal se moram še zmeraj pritoževati nad vremenm. Ves čas si givirim, da ne bom dovolila, da je vreme tisto, ki vpliva name, pa mi gre kar težko. Še zavedam se ne, kako sem brez volje v vsej tej Ljubljanski megli. Zjutraj bi si najraje povlekla kovter čez glavo in ostala v postelji ves dan. jaz, ki sem tako rada zunaj. Še v hribe se mi ne da in še na sprehod s psi se komaj odvlečem. Potem pa si vzamem en dan in se odpravim na morje. Ker zdaj v Kopru itak nekaj študiram in moram it v petek popoldan na izpit. Pa si rečem, da bi bilo čisto ok, če ostanem tam še v soboto. Odločitev je bila dobra, saj me je zjutraj zbudilo zlato sonce. In takrat sem se resnično zavedla, kako me megla mori. Kar brez razloga sem bila neskončno dobre volje in polna energije, da sem s svojima psoma brez težav preživela cel dan zunaj. Zjutraj sem se še nekaj malega učila za naslednji izpit, še to z navdušenjem, potem smo pa cel dan preživeli na plaži, slackali in se žogali. Kupila sem žogo za odbojko, za trikec. Bin in nike hodita po njej in jo kotalita pod sebj. Ampak Nike se je odločila, da je bolj zabavno, če jo z gobcem kotali gor in dol po plaži in potem je bila to zabava za cel dan. On odbijanje te žoge in še nešteto stravi si je zmislila. Na koncu dneva sem bila prepričana,da bo padla dol. Ampak ni. Moji psi očitno pridobivajo kvaliteto z leti. O Benu in njegovem napredku ves čas govorim. Zdaj pa se dogajaše malemu vragcu. Ponaredek parsona se počasi spreminaj v original. Čisto zaresnega parsona. Takega, kot so mi bili vedno všeč. Takšnega, ki visi na štriku in se ne sname dol, takšnega, ki se nikoli ne umiri in ima energije vedno dovolj za vse. Ko bi se po štirih urah norenja doma še kar igrala. Ko ne neha tečt agilitya. Takšnega, ki nima gravitacije in je več v zraku, kot na tleh. Če bo šlo tako naprej bo mogoče kdaj res zrela še za kakšen trening obrambe. Nekoč smo probali, pa je bila gospodična preveč občutljiva. Ampak mogoče ...
In seveda slikce ...
ps. Imam novega fotografa ;)

Ko zmešanc ne priznava svojega porekla

Ko zmešanc ne priznava svojega porekla in bi rad bil parson ali pirenejac. Ko želi učenec dokazati, da je lahko boljši od učitelja. In ko hoče zreli, odrasli modrec posnemat vse neumnosti svojih mlajših kolegic... Potem se ti zgodi to, da Tone na sprehodu leta naokoli in teka po gozdu in preganja kar neka, ker je videl, da to pač počne Nike. Smešno pri vsem skupaj je to, da njemu niti slučajno ni jasno kaj počne Nike, kadar se spusti za srno. Njemu se enostavno zdi cool da tečeta in se dereta. Zato on teče in se dere zdaj kar brezveze. Ni smešno, pa je. In potem se odloči, da ni dovolj, da bo oponašal eno od svojih mlajših kolegic. Če tista druga dela tud res zabavne reči. Skače po mizah in krade piškote. Če je Simka v kuhinji in se on pretihotapi v dnevno sobo, ne bo noben opazil, da vmes izgine vreča napolitank. Ne dokler se sit in srečen ne vrne v kuhinjo in ga izdajo droptine na bradi. Zdej pa imam, česar nisem hotela. Še enga parsona in pirenejca v bajti. Ampak na koncu res ne morem nič drugega kot to, da se zmešanemu starčku smejim.
Ampak da bo jasno. Ne pustim mu, da preganja živali po gozdu, niti da preveč v prazno laja. Tudi napolitanke bom raje skrivala. Zabava me samo to, kako je v glavi ta kuža vedno večji norček in ima vedno več idej. Ne moreš, da ga nimaš rad!

AGILITY 4FUN

V soboto smo šli sprobat novo vadbišče ŠKD Emona na 4fun tekmo. Kar fajn se majo na pokritem vadbišču, srečkoti. Mi smo se imeli pa tudi fajn. Nike je tekla kar v 1ki in open, Tone pa samo v 1ki. Ker štirje teki so zanj čisto preveč. V nedeljo smo odšli pa še v Tober. Tam je bila tekma sicer uradna ampak tudi bolj 4fun kot zares. Parkurji so bili uradno sicer v vseh treh kategorijah, v resnici pa noben ni bil niti za težjo 1ko. Resno, skoraj bi lahko rekla brez veze. Če nebi bila mnenja, da agility nikoli ni brezveze, tudi če se teče najlažji parkur. Samo da se teče. Nike je v soboto zmagala vse 4 teke, v nedeljo je pa zmago prepustila malemu Benčku. Pa naj mu bo ;). Končno je enkrat Nike odnesla več kot Tone. Tone je pa 4fun vzel preveč 4fun in se je zdiskal. Dvakrat. Ampak koga briga, važno je, da se imamo fajn. In v Tobru je bilo res luštno, saj je tam tako lepa okolica za sprehajat. Če je že tekma res kmečka. Da ne govorimo o umetnem podaljševanju. Ko v enakem času, ko mi spravimo čez 200 tekmovalcev,jih tam teče 80 . Sploh ne gre za čas, ki ga preživiš tam ampak za to, da pol časa buliš v prazen parkur, kar je res malo dolgočasno. Čeprav, konec koncev, življenje Z Nimko dejansko ne more biti nikoli zares dolgočasno. Ker z njo je zabavno tudi posedanje na klopci, dolga vožnja z avtomobilom, tudi, če stojiš v pet kilometerski koloni. Pač osvajaš tovornjakarje, ki se ravno tako dolgočasijo s tabo. Pa je vsem bolj prijetno.

TA SIVA ZIMA

Obdobje med novembrom in koncem zime je malce dolgočasno. Tekem ni, veliko je megle, dnevi so kratki,.... ampak... To še ne pomeni, da si mi ne zanmo tudi teh dni narediti zabavnih. Z Nimko in Slatkotom nikoli ni dolgčas!

Ni potrebno zgubljati besed, slike povejo vse.


In da nam ni dolgčas v bajti še dodatno poskrbi Tina, ki kar naprej hodi naokrog in tako mi sem in tja dobimo novega družinskega člana. Vipka je že napol moja. Postala je že tako domača, da misli, da je lahko ljubosumna, ko Slatko carta Nike :D. Jaz pa tako iz prve roke spoznavam pasmo, ki mi je prirasla k srcu. In če si slučajno premislim, je bila tokrat pri meni tudi njena borderka Mi. Štirje psi v hiši, avtu in na sprehodu. Hmm, kar zanimivo. Kangoo naenkrat postane premajhen. Ampak pri tako pridnih psih štiri ni problematična številka.
Ker Ljubljano in ostale kotline polni gosta megla, kot ponavadi, bežimo kam višje, višje na sonce. Ali pa k Nimki na primorsko seveda. Vendar ne morem stran od svojih ljubih gorenjskuh hribov. Nižje o snegu ni ne duha ne sluha. Kar nekaj pa ga je na Pokljuki, zato smo 1. december preživeli tam. Malo za vzdušje. Včeraj pa smo se šli kepat na Veliko Planino. Z vsemi štirimi in še enim zraven. Velika Planina mi je všeč, ker jo sestavlja več planin. Kljub obljudenosti pa se brez težav najdejo kotički, kjer skoraj ni ljudi. Brez težav se hodi po brezpotjih (če seveda ni megle, potem raje ne), kjer tudi številčnejše krdelo lahko brez težav teka gor in dol. Tudi Mi mi je prirasla k srcu. Ampak kljub vsemu imam 4 pse dlje časa v hiši kar težko, zato je Mi že včeraj zvečer odšla v varstvo k Manci. Kar hudo mi je bilo. Vseeno nam še vedno družbo dela malo vreščalo Vip.


In še malo in bojo spet počitnice. Kakšnih posebnih načrtov nimamo, vsekakor pa pobeg na sonce in obisk starih prijateljev, ki jih tako zanemarjamo zadnje čase.


BOŽIČNI PRESTRANEK

Lažem, da ni tekem. Seveda je božični Pretsranek. Ker je Ben v 2ki mi ni bilo potrebno tam viset prav cel dan. Tekma se tako ni vlekla v neskončnost kot ponavadi, kljub temu, da je trajala do 21h. Pri 250 tekmovalcih se je končala še hitro, pričakovala sem, da bo trajala vsaj še eno uro dlje. Ampak zaradi sončka čez dan nas ni tako zeblo in tudi zvečer je bilo znosno. Pravzaprav je minila še prehitro. Benček je odtekel dve nuli in odnesel bronasto medaljico.


Z Nike sva naredili dve napaki v vsakem teku eno in v 3ki to seveda pomeni, da sva pristali nekje daleč, daleč zadaj. Nič hudega, pa drugič. V splošnem sem kar zadovoljna.