ZAGORJE, 1. EO KVALIFIKACIJE 2014

In šlo nam je odlično!! Dva čista teka z Nike, skupno 3. mesto ob Rolandu z Ammy in Poloni z Roo. #x parson russel. Najbrž imava že zdaj več točk, kot lani celo sezono. Sem kar malo jezna, ker grem naslednji vikend v Berlin in ne bom šla na tekmo. Za ta Berlin sem se zmenila že oktobra (in seveda vse že plačala) in sploh nisem razmišljala, da bodo takrat tekme. Ampak ok, če eno spustim in nama bo šlo tudi v naprej tako dobro, kot zdaj bo super. Mogoče nama letos dejansko uspe ptidt na to Evropsko. Priznam, tega si želim. Skratka, Škrgetovi nesmoselni parkurje, kjer je težavnost trojke, bolj kot izpeljati parkur, to, da si ga zapomniš, so bili tokrat samo brez smisla. Zapomnila sem si pa ga. Zame sicer v redu, da težavnost ni prevelika, po drugi strani pa brez izziva. Razen izhod iz cone. To je bila edina vprašljiva stvar in izvedli sva jo odlično. Cona je bila p'fect. Samo še malo se moram sprostit na teh tekma, na gui namreč res brezveze panilarim, ker jo NIke obvlada in je zaradi tega vedno tako-tako. Mirja je rekla, da bi ona to gugo mi sodila. Pošteno, tud sama bi si jo in je bila edina stvar s katero na tej tekmi nisem bila zadovoljna. Skratka, zdaj pa le tako naprej.

AISKA OKREVA

Aiska okreva. Ne morem povedat kako sem vesela. In si lahko samo mislim, kako vesela sta šele Roland in Metka. Zdaj je doma. Upam, da jo bom kmalu lahko tudi jaz kaj počohala, predvsem pa upam, da se napadi ne bodo ponovili. Držimo vse tačke, da bo z njo vse v redu.

OTVORITEV SEZONE AGILITYA, PLAVANJA IN ROLANJA

Tako težko je biti vesel in dobre volje, ko veš, da ljudje, ki jih imaš rad doživljejo hude trenutke. Nikina sesta Ais ima hude epileptične napade. Napadi so se začeli v petek dopoldan in se neprekinjeno nadaljevali dokler Roland in Metka nista uspela priti na kliniko v Ljubljani, kjer je Ais dobila zdravilo, pomirjevala, dali pa so jo v umetno komo, da zaščitijo njene možgane. Po 48h urah pa z njo žal ni nič boljše. Brez moćnih pomirjeval napadi ne popuščajo. Res si želim, da bi me jutri zjutraj poklicali in mi povedali, da se je njeno stanje izboljšalo. Ves čas se mi to krade v spomin.
A če bi s tem, da sem doma, žalostna kakorkoli pomagala,... Tako pa ne morem nareditit nič, prav nič. Raje, kot da ves čas mislim na to, grem nekam, kjer lahko pozabim.

Tudi Roland in Metka. V petek sta prespala pri meni in v soboto smo šli skupaj na prvo tekmo v sezoni. Njihova mala Mee je naredila že drugi pogoj in jih tako vsaj malo razveselila. Benček ni tekmoval. Z Nike pa imava za seboj tudi dva uspešna teka. Agility se je sicer končal z diskvalifikacijo a je bil tek kar lep in sem nanj kar ponosna. Še posebej na cone. Most je bil zelo lep in ostala je tudi na gugalnici. Samo jaz nisme jaz, če vsaj nekaj ne naredim narobe, tako sem jo potem tako čudno pripeljla v slalom, da ga je zgrešila in od slaloma naprej je šlo vse po svoje. Na srečo je bil slalom čisto na koncu. V jumpingu pa je podrla dve palčki. Sicer bi na dveh delih lahko stvar še malše lepše odpeljala ampak v grobem je bilo kar lepo. Tako lepo, da je prehitela vse smalčke, tudi mami Ammy in vse large, le 2 mediuma sta jo prehitela, en za stotinko in drug za nekaj tisočink. Bravo Nike.



Metka in Roland sta po tekmi odšla še na kliniko in domov. To kar se njima zdaj dogaja je grozno. Občutek nemoči in čakanje na to kaj bo, kaj bo?

Mi pa smo se danes odpravli na obalo. Na obisku je Slatko in Nimka je dala vrhunsko idejo. Odšli smo se rolat od Kopra do Izole in nazaj seveda. Najprej smo sprehodili kužke med vinogradi v Ankaranu. Otvorili smo tudi plavalno sezono. Kdo je bil glavni in prvi v vodi? Moj Tone. Vsi ostali pa so mu sledili. Ko smo sprehodili kužke so oni počivali, tako da smo se lahko šli tudi mi malo rekreirat.
Rolala nisem že dolgo in nisem se počutila tako suverena, da bi imela kužke s seboj. Poleg tega se zna Nike kar dobro zmešat in zna rolerje tudi napadat. posebej njo bi bilo treba na to navajat počasi. In dokler s ene navadi bo med tem ko jaz rolam raje ostala doma. Ampak smo jih potem odpeljali še na en sprehod, tako da so tudi oni danes uživali, ne samo mi.
Rolerje je bilo potrebno najprej posesati, ker so toliko časa stali, da se je na njih nabral adebela plast prahu in pajčevine. In to sploh ni šala. Cesta od Izole do Kopra je v večini ravna, z izjemo enega klanca, ki je navzgor še šel, navzdol pa se nihče ni upal spustiti. Smo pač sezuli rolerje in šli tam raje v nogavicah. In to se nam je zdelo tako zabavno, da me je od smeha močno bolel trebuh in sem komaj držala rolerje v rokah in hodila. Potem sem se nekaj nekaj afnala in z vsemi 60 kilami zgrmela na rit. Mislim, da bom nekaj časa bom spala na desnem boku. Ampak je bilo vredno. S Sletkotom in Nino življenje res nikoli ni dolgočasno.

ČEMŠENIŠKA PLANINA IN VSE OSTALO

Vikend je bil čudovit. Sonce je sijalo in na obisku imamo Vipko. Soboto smo otvorili z enim doolgim in casual treningom s Petro. Končno se nam nikamor nimudilo. Tekli so vsi, Tone, Vip in Nike. Toneta že daje vročina in ni bil preveč navdušen. Sta bila pa Vipka in Nike toliko bolj. Potem smo uživali še na enem dolgem sprehodu po mengeških poljih. V Nedeljo pa smo se za spremembo odpravili na drug konec Slovenije, kot ponavadi. V Zasavje, na Čemšeniško planino. Zasavje nikoli ni bil moj najljubši konec Slovenije, zato se tja odpravim samo takrat, ko imamo v zagorju tekmo. Ampak h vribih nad zasavjem je čisto zares lepo. Kdo bi si mislil. Posebnost tega konca je Čemaž. Zelena "solata", ki pokriva celotna gozdna tla. In je tako živo zelene barve. Izgleda zelo zanimivo. In ta reč je dejansko za jest. Če se jo kdo loti nabirat pa mora bit zelo previden, saj vmes raste rastlina, ki je Čemažu zelo podobna, a v nasprotju z njim, smrtno strupena. Čemaž ima močan vonj in okus po česnu. Sem enga pojedla in se tega okusa nisem znebila cel dan. Vse dokler nisem zvečer obiskala prijateljice, ki mi je skuhala še okusno večerjo. Dobro je imeti prijatelje, ki tako lepo skrbijo zate. In na koncu vikenda so vsi psi utrujeni in vsak zaseda svoj fotelj okoli mene. Lepo je videti utrujene in srečne pse. Razen Nike, ki je malo manj sračna, ker se goni in neuspešno osvaja Bena, ki se niti slučajno ne zmeni zanjo.

Odkrila sem efekte v picasi, za obdelavo slik. :D juhu

ZIMSKI POKAL

Moj dragi Tone, najboljši pes na svetu je spet pokazal, da je lahko najboljši. In je zmagal zimski pokal v A2/J2. Bravo Tonček. Nekoč sem se bahala, da mi je Tone prinesel toliko pokalov, da jih lahko mečem stran in delim naokoli in porabljam za šolska tekmovanja. Res je, polica je polna. Ampak prav vsak od njih ima velik pomen in nobenega od njih ne bom vrgla stran. Ker jih je pritekel Tone. Vsak, ki pozna najine začetke ve, kakšno vrednost ima prav vsak od teh pokalčkov. In kaj je še boljše. Zmagal ni zato, ker je deini tekel nulo. Sploh ni imel najpočasnejšega časa. Konjušnice so res njegov teren.

Popolnoma druga zgodba je Nike. V agilityu je bila druga, s petimi kazenskimi točkami, ker je skočila cono na gugi. Kaj se je zgodilo v Jumpingu pa še zdaj ne vem. Razpad sistema. Res moram začet zaupat temu psu in predvsem trenirat parkurje, kjer se TEČE!!!!! Ker tole ni za nikamor. Je res škoda, ker Nike je res fenomen. Pol pa jaz delam take neumnosti.

PRIHAJA POMLAD

Čisto zares. Vem, da sem skoraj tečna s tem soncem, samo tako je ko ga ni in ni. Ampak po neštetih deževnih vikendih je končno posijalo sonce tudi pri nas. In končno smo se spet odpravili v hribe. V soboto na Nanos z Slatkotom, ki je prišel na obisk, aleksandrom, Nimko in Rafaelom. Kako močno pogrešam naše druženje vidim šele ko smo skupaj. Ker me ti ljudje res nasmejijo do solz. Slatko je dobil poseben tretma, striženje z razgledom na Nanosu. Ampak že zvečer se je vrnil v Anglijo.



N nedeljo pa sva z Mihom odšla na Valvasor. Prav previsoko nism hotela, ker sem vesela, da prihaja pomlad in mi ni kaj dosti do tega, da bi gazila po snegu. Pa ga je bilo kar precej tudi na Valvasorju. Ampak samo bol proti vrhu. Na izhodišču je bila suha zelena travica, tla topla, da smo lahko poležavali in se martinčkali. Malo smo tudi snemali, da končno sestavin en promocijski filmček od Nike, česar se lotevam že dve leti. Prvotni plan je bil, da gremo posnete delat v Šobec. Ampak ko sem se pripeljala tja me je doletel pravi šok. Letos ni bilo od zime nič skoraj ves čas. Samo megla in dež. A v samo enem tednu je le pokazala svoje zobe v vsej svoji ostrini. Z ledenim dežjem je v dobrih dveh dneh pokrila pol Slovenije v debel led. Zaradi tega se je polomilo ogromno dreves, da ne govorim o tem, da so bila številna naselja brez elektrike tudi po 14 dni. Če se pelješ po primorski cesti na poti med Uncem in Senožečim ni niti enega celega drevesa. Prizadel ap aje tudi gorenjsko. Kamp šobec je zaprt, stanje pa takšno, da ko sem se pipeljala tja in zagledala vse razdejanje, ki ga je naredila ledena ujma, sem dejansko začela jokati, grozno. Ampak naši delavci so izredno pridni Podrta drevesa so umaknjena z večine gozdnih poti, tako da se da kar precej nemoteno hoditi po hribih in drugih gozdnih poteh.

LONDON BABY

London Baby

Tokrat sem potovala brez Bena in Nike. Tega ne počnem pogosto. Ampak ker štejem Slatkota med svoje ljubljenčke si dovolim, da to tematiko vključim v blog, čeprav nima nobene veze s psi. Slatko nam je pobegnil v Anglijo. Za dve leti. Z Aleksandrom sva ga šla med zimskimi počitnicami obiskat. Vreme v Angliji naj bi bilo kislo. Ampak nas je presenetilo in razveselilo s tremi dnevi sonca. Hip hip hura za London. V London sem si želela že dolgo in ta obisk kar odlašala in odlašala. Zadnjih 8 let tudi zato, ker nerada hodim naokrog brez kosmatincev. Ampak mislim, da jima ni bilo nič hudega. Počakala sta me na Bledu. Mi pa smo preživeli skupaj nekaj zanimivih dni. Obiskali smo National History Museum in Madame Tussauds. Sicer pa smo se držali bolj zunaj. V Ljubljani nisme videla sonca že lep čas in tako mi ni bilo kaj dosti do tega, da bi se zadrževala notri. London smo prepešačili po dolgem in po čez. Podzemno smo komaj kaj koristili. Zamenjali smo dva hostla. Prvi je izgledal precej obupno. Tipična stara londonska hiša z ozkimi stopnicami. V sobi je bila postelja ki je spominjala na zakloniško ležišče, večja omara, manjša omara in lijak. Kopalnica je bila tudi iz časov druge svetovne vojne. Ampak dobili smo sveže brisačke, mila in grelnik za vodo ter čajčke in kavice. Drugi hostel, ki je bil precej dražji je izgledal dosti bol fancy. Na prvi pogled. Ponudba je bila pa precej slabša. Še manjša soba v kateri so bile le postelje in lijak. Kakšna brisača, grelnik za vodo in kava?? Imeli pa so menzo, kjer si lahko kupil kavo in zajtrk. Za to ceno bi ga res lahko ponudili. Tako se je izkazalo, da je bil prvi hostel, ki je izgledal na prvi pogled dosti slabše, v resnici precej bol prijeten. Ampak tam smo tako ali tako samo spali. Hrana: Tipični fish&chips kaj pa drugega. Drago za umret, zato smo tri dni pač jedli najcenejše. Probali smo nekaj kitajske ampak kitajska hrana je pač internacionalna in je povsod bolj kot ne enaka. Pivo stane v pubu 7 funtov, kar je skoraj 10€. Zapravili smo kar lep kupček denarja ampak se je splačalo.
Še dodatno pa sem si potrdila, da nisem mestni človek. Najbolj sem uživala v lepo urejenih Londonskih parkih. Tam sem malo pogrešala kužke, saj bi se lahko sprehajali z nami in kar vidim kako bi Ben užival in se valjal po skrbno pokošeni travi. V mestu tudi ni nobene divjadi in tako bi bila Nike popolnoma varna. Ampak... smo uživali sami. V soboto smo si privoščili tudi izlet z ladjo do Greenwicha. Predmestje Londona mi je bolj všeč kot London sam. Pa ne,da mi London nebi bil. Zanimiv je. Fascinirala me je velikost vseh stavb in njihove tipične hiše. Ampak je tam vse preveč betona in čisto preveč ljudi. Kako ločiš angleža od turista? Res, da je tam bolj toplo kot pri nas ampak vseeno, pri 10 stopinjah so vsi v kratkih rokavih in kratkih hlačah. In tudi zvečer grejo vse tete žurat v minikah in brez žab. Norci, ni kaj. Seveda smo si privoščili tudi nekaj nočne zabave. Zanimivo je, kako zaprejo lokal. V enem trenutku plešeš in se ti še sanja ne, da je to tvoj zadnji ples. Naenkrat glasba ugasne, prižgejo se luči in pridejo varnostniki, ki vse pomečejo ven. Dajo ti točno tri minute, da spiješ kar imaš. Če ne moreš, pač pusti. Mislim, da je bil lokal prazen in zaprt pet minut po tem ko so se prižgale luči. Nič tega, da je odprto dokler se pije. Potem ostanejo klubi. Nešteto jih je in za goste se borijo tako, da te od povsod cukajo za rokav in vabijo da pridi v njihov club. Ampak povsod se vrti rap, ki smo ga imeli polno glavo in smo se raje odpravili domov. Peš, ker nisem imela s seboj kartice za podzemno. ( žur je bil popolnoma nenačrtovan) Ampak saj smo imeli hostel praktično v centru. Samo eno určko peš. Jap, London je čisto majčkeno mestece. Slatko ne živi v Londonu ampak v Swanseju, obalnem mestecu. Moj prihodnji obisk Anglije bo raje tam. Čeprav je bil London zanimiv in zabaven p a mislim, da bi mi bila Swansea veliko bolj všeč. Ker je manjša, manj obljudena in ponuja več narave. Pa še cenejša je. Edina slaba stvar je, da je tja veliko ugodneje potovati z letalom kot z avtom. Torej kužki spet ostanejo doma.