TOSKANA

Tri babe in sedem psov, smo se odločile, da se odpravimo na izlet v Toskano. Nimka, Majka, Simka, Nyíl, Nike, MikMik, KangaRoo, Benšek, Djin in Quillo smo se napakirali v avtodom in šli. Tone je žal ostal doma, ker ima spet nekaj težav s hrbtom in dolgi sprehodi zanj niso prirporočljivi. Drugače kot sicer, ko se na potovanja odpravljam na način »grem in bom sproti videla kaj mi bo všeč«. Tokrat smo malo raziskale kam se splača it. Našle smo plažo, ki naj bi bila po mnenju avtorja prispevka najboljša pasja plaža ever. Kar se pasjih plaž v resnici izogbam ne vem, če je res najboljša, definitivno je pa zares super. Ampak do tja še pridemo.


Tako smo se v nedeljo popoldne odpravile. Najboljša stvar, ki jo ponuja avto dom, poleg tega, da lahko kjerkoli prespiš, je hladilnik in zmrzovalna skrinja. Da si lahko kadarkoli na poti zamisliš, da bi sladoled in si ga iz skrinje enostavno vzameš. Ceste v Italiji so me spet presenetile s svojo pestrostjo. Do Bolonije se vije spodobna avtocesta, od tam do Firenc pa ... khm. Žal nimam fotografije, ki bi o tem pričala ampak je res. Cesta je ponekod že tako zdelana, da iz nje raste trava. V popravilu sicer, ampka so pa čakali do zadnjega trenutka. Te pa ves čas, ko se voziš po njej ruka in vse kar ni varno pospravljeno po omarah avtodoma leti po tleh. Tunelov je neskončno. Nekatri so spodobni, drugi pa taki, da samo moliš, da se v njih ne zgodi kaj, pa tudi, če nisi veren. Bencinskih črpalk ni in ni in ni na spregled. Zanimivo doživetje ni kaj. In ker smo šli na pot pozno popoldne, cesta se je pa kar vlekla in vlekla, naša res odlična šoferka Nina (kapo dol za upravljanje z avtodomom, res) pa je postajala utrujena, smo se odločili, da prespimo na poti. Zato smo tudi iskali bencinsko črpalko. Ko smo končno le naleteli na eno, pa je bila zaprta in je delovala tako neprijazno, da smo se določila, da tam vseeno ne bomo spale. Odločile smo se, da se ustavimo v prvem mestecu, naselju, karkoli pač pride. In prišel je Poggibonsi. Ker je bila tema nismo dosti izbirale kam bi se dale. Videle smo nekakšno nakupovalno središče ali nekja temu podobnega, ki je bilo dovolj razsvetljeno, da se nam je zdelo varno in smo zavile tja. Potem pa ugotovile, da smo prišle pred nočni klub in se odličile, da tam tudi ne bomo spale. Malo naprej smo našle pač nekakšno industrijsko cono. Ampak saj je vseeno, je le za prespat. Zjutraj smo videle, da kraj niti ni tako slab in bi lahko našle kaj čisto prijetnega za prespat, tudi za kužke spustit. Namenjene smo bile naprej, proti morju. In smo šle.


Pred nami sta bili še dobr dve uri vožnje proti kraju Grosseto. Oz. natančneje, Marine de Grosseto. Na poti smo srečali polja sončnic in se seveda ustavili za obvezno slikanje. Toskanska pokrajna je lepa točno toliko, kot se govori in nič manj. Z razliko od ostalih Italianskih pokrajn, po katerih sem se že vozila do sedaj, tudi precej bolj urejena. Ker je bilo vroče pa smo vseeno pohiteli proti morju.


Marina de Grosseto je turistično naselje. Tam lahko najdete nekaj prijetnih apartmajev. Zanimivost za lastnike psov in konec koncev tudi družinice je, da je večina apartmajskih vrtičkov ograjenih. To pomeni, da so lahko na vrtu psi prosti in ni nevarnosti, da bi kam pobegnili. Vsaj večina.  Tu so seveda še hoteli in peščena plaža polna dežničkov. Za nas malce preveč naseljeno, kljub temu pa me je razveselilo to, da nikjer nisem opazila tabel, ki bi prepovedovala vstop psom kamorkoli. Potem nasso nas prijetno presenetila prosta in predvsem brezplačna parkirišča. Svoj prostor smo našli v senci borovcev in šli raziskat plažo. Kot rečeno, plaža polna čevapčičev. Ne preveč po našem okusu. Zato smo se odpravili raziskovat naprej. Nekej v bližini bi vendar mogla bit tista najboljša pasja plaža na svetu. In res smo jo našli. Koordinate, ki smo jih našli na internetu so nas odpeljale kakšen kilometer naprej, kjer smo ponovno, brez težav našli parkirišče. Brezplačno. Skozi prijeten borov gozdiček smo se odpravili na sprehod v smeri plaže in kamlu smo zagledale znak. Pasja plaža. Sledile smo puščicam in prispele na plažo. Res zanimiv pogled. Povsod so bili ljudje, to je že res a čisto vsak je imel ob sebi vsaj enega štirinožca. Kljub velikemu številu štirinožcev, ki sploh niso bili na povodcih, je na plaži vladal red. Kužki so se s svojimi lastniki sončili in plavali. In kljub ne tako majhnemu številu ljudi, smo na ogromni pasji plaži našli kar precejšen prazen prostor zase tudi mi s svojimi sedmimi štirinožci. In zabava v valovih se je začela. Veter tu kar dobro piha invalovi so kar veliki. Nyíla in Nike to ni kaj dosti motilo. Nas pa tudi ne, ohladitev je prišla še kako prav. Na plaži smo ostali skoraj do zadnjega in se odločili, da tudi prihodnji dan na plažo pridemo zelo zgodaj zjutraj, ko še ne bo nobenega, vmesni čas preživimo kje v senci in se vrnemo spet pozno popoldne, ko na plaži spet ne bo toliko ljudi. Kljub temu, da je plaža pasja nas je le veliko, zasedemo veliko prostora in smo zelo glasni. Kljub temu, da je plaža pasja nam je ljubše, če drugih ljudi in psov ni preveč. Zjutraj smo plaži res kraljevale same.


Prenočiti smo nameravale kar na parkirišču, kjer smo parkirale a smo zreven ugledale parkirišče za kamperje, ki pa je bilo plačljivo in bolj kot ne prazno. Zdelo s enam je čudno, da nekaj avtodomov pa je le plačalo parkirnino, kljub temu, da je bilo zraven možno parkirati brezplačno. Malonas je zaskrbelo, da tako lepo, kot zgleda le ni in nas bo sredi noči kdo vrgel pokonci in nam napisal kako debelo kazen. Zato smo šle kar vprašat gospoda, ki je kampiral na parkirišču, zakaj je notri in ne zunaj. Pojasnil nam je, da je bil zunaj pet dni, potem pa so mu vlomili v avtodom. Na parkirišču naj bi bilo varneje. Zato smo se tudi me odločile, da parkiramo raje znotraj parkirišča, plačamo tisith 15€ za 24h in se počutimo malo bol varne. Ostale smo dan in pol Prijazni fant, ki je parkirišče računal pa nam je računal samo 24h. Prostoru se res nebi moglo reči kamp, ker to ni. Nima prosotra za pomivanje posode, nima resni kopalnic, ima pa kemično srtanišče in za 10€ na 24h (brez kakršnihkoli doplačil na osebo ali psa seveda) sprejema tudi osebna vozila, kar pomeni, da bi se za kakšen dan dalo tam postaviti tudi šotor. Odvisno kakšno komoditeto človek pričakuje.

Po dveh dneh smo se odpravili raziskovat Toskano naprej. Pri Ferencah smo našli ogromno jezero. Imenuje se Bilancino in se nahaj ob mestu Barberino di Mugello. Avtodom smo pustili na robu vasi, kjer je bilo ravno nekaj prosotra za to. Nekaj malega ljudi, ki se je znašlo tam, se je odpeljalo nižje, na parkirišče tik ob jezeru. A ker smo rade same smo ostale zgoraj. Kasneje pa smo ugotovile, da je tudi cesta do spodnjega parkirišča kar malo razrita. Ne da se nebi dalo prit, če pa to ni potrebno, zakaj bi. In še prijeten sprehod smo tako imeli predno smo se šli kopat. Ob jezeru nas je čakalo novo prijetno presenečenje. Nikjer ni bilo nikogar. Nikogar. Čez nekaj časa smo nekje za vogalom zaslišale pasji lajež, torej je v bližini moral bit še nekdo, za drugim vogalom je kar naenkrat v vodo skočila neka ženska, mimo je priplaval še en plavalec in priveslal čoln. To je bilo pa to, kar je bilo ljudi. Na drugi strani jezera je bil videti kamp, tako da nekaj turizma očitno že je moglo bit a na naši strani ne prav dosti. Okoli jezera je bila speljana sprehajalna pot, zato je pse sem in tja vznemiril, kdo ki je prišel mimo a več ali manj smo bili sami. Zato je bilo kopanje tam, kljub sedmim psom, ki imajo vsak svojo posebnost, ki jo je treba malce nadzorovat zelo sproščeno. Če povam po pravici so bile ob jezeru table, ki so prepovedovale kopanje. Ne znam italiansko, zato ne vem čemu. A ker so se kopali tudi drugi ljudje smo se tudi mi. Voda je bila prijetno topla valov ni bilo, kot na morju, zato so se kopali tudi tsti kužki, ki so malo bolj občutljivi. Popolno.
Tokrat smo dejansko prespale tam kjer smo parkirale. In nihče nas ni ukradel. Za nadaljne raziskovanje toskane pa žal ni bilo časa, ker smo se morale vrniti domov. V petek je bilo treba na letališče po rafaela, čez vikend pa nas je že čakala nova dogodivščina v hrvaških hribih.


Splošen vtis o Toskani je torej takšen:
• Pokrajna čudovita
• Ljudje prijazni
• Kužki dobrodošli
in še kakšen minus
• Slabe ceste
• Obupno drag bencin in avtoceste

Vredno ponovnega obiska in definitivno jo priporočam tudi drugim.

MUVE

Niso psi, agility in pohajanje vse kar počnem. Rada se igram z otroci, rada ustvarjam, le z bordom spuščam po sneženih strminah, sem in tja še kako steno preplezam in poleg tega tudi kdaj zaplešem. In priznam, nič hudega mi ni, če kdaj stopim tudi na oder. Poleg poplesavanja po agility parkurjih zaplešem kdaj tudi kako drugače. Kot začetnica se še malo lovim ampak važno je da v tem res uživam!

NYÍLOVA PRVA TEKMA

Najprej bom z zelo, zelo, ZELO pohalila KD Domžaleza vrhunsko organizacijo tekme. In se jim zahvalila, ker so izjemoma dovolili, da je Nyíl tekel kot potekmovalec. Torej uradno še ni štartal, sva pa šla preizkusit kako se bo na tekmi obnašal. Bil je res priden. Ponosna sem na njegovo čakanje na štartu pa tudi na narejene cone. Na koncu sem se le odločila, da bova na mostu imela 2on2off. Ne da se mi, enstavno se mi ne da ukvarjat s tekočimi, ker ne prideva nikamor. Takole pa kar gre. Video je žal samo od agilitya insamo polovičen, ker je potem zmanjkalo spominske kartice. Klasika. Nekaj je pa le, tako vsaj za vtis. Je pa bilo čudovito teči z njim na tekmi. Se že veselim vseh ostalih.

OD NEKDAJ LEPE SO LJUBLJANKE SLOVELE AL LEPŠE OD NIKE BILO NI NOBENE....

Prijateljica Maja je imela za faks nalogo, d aposname kratek film. Prosila me je za pomoč in meni res ni bilo težko. In sva sestavili tale filmček.

AGILITY TAKO IN DRUGAČE IN ŠE KAJ DRUGEGA

Po toliko skoraj se že mora zgodit da nama tud rata. In končno nama je. V soboto sva uspeli odtečt dve nuli. In zmagali! V obupnih pogojih, ko je malo pred tekom nalivalo in popolnoma namočilo tla, sva še zmeraj odtekli tek brez napake. Se pravi zmoreva. Nimava posnetka. Saj zato nama je pa tako dobro šlo :). Ja nič nebi imela proti, če bi v takšnem stilu nadaljevali. Je pa res, da je sicer full fino, če tečeš vekiko čistih tekov. Po drugi strani pa, če ne in ti potem končno rata si toliko bol vesel in ponosen.

Kaj pa Nyíl? Še zmeraj ne znava slaloma, ki je še čisto malo odprt. In cone, cone, cone. Ne, nikakor to ni moja najljubša ovira. Ker se mi enostavno ne da v nedogled ponaljat enih in istih stvari, ne da se mi hodit na vadbišče in zniževat mosta vsakič za to, da naredim pet/deset tekov čezenj. Pa sva poskusila metodo s tarčo. Ampak problem je že v začetku, ker je ta moj Nyíl tako zelo površen. To je pokazal že pri trikcih, ko je rabil skoraj celo leto, da je prijel predmet s gobčkom. Sploh se ne potrudi, da bi naredil tako kot je treba ampak naredi nek približek. In pri trikcih je načeloma vseeno ampak tukaj bi bilo pa fino če bi se potrudil. Ampak on priteče do tarče in se tik pred tarčo obrne, ne da bi se je sploh dotaknil. Ve, da mora it k tarči ampak se ne potrudi, da bi se je dotaknil, če se pa že potrudi, ko ugtovi, da ne bo nagrajen pa se dotakne tako na začetku tarče, da mi je čisto vseeno, tudi če se nebi. In to traja že tedne in nikakor ne napredujeva naprej. Malo sem zgubila voljo, priznam.
In zdaj sem pred odločitvijo, 2on2off? Ker se mi zdi, da sicer ne bova nikoli prišla do tekme. Ne maram 2on2off con, ker se ne maram ustavljat na parkurju. Že štarti in guge me živcirajo, zdaj pa še to. Ampak dejstvo je, da če naučiš to dobro in si na začetku pridno dosleden, imaš potem manj težav. Definitivno so bol sigurne. Ne vem zakaj se jim tako upiram. Ker tekoče je težje naučit, z Nike imava večne težave s tem. Ampak Nike zdaj res ne bom šla učit drugače, kar je je. Nyíla bi pa rada naučila tako kot je treba. Gugo na primer naredi zelo lepo. In še zmeraj lahko tekoče naučim vsaj za naravnost linije tud kasneje. Mislim, če hočeva še v tem življenju prit na kako tekmo.

V nedlejo smo agility spustili(dvodnevna tekma) in se šli raje potepat po Rakitni. Sigurno sem že omenjala ta zelo lep kraj, kar blizu Ljubljane. Čisto malo sem se tekem tudi naveličala, saj so bile zdaj res vsak vikend in še bojo. Zato se mi je zdelo čisto ok, če greva na tekmo samo en dan v tem vikendu, ne oba dneva.
A in še ena zabavna stvar, Nike in Ben sta se naučila nabirat borovnice. Res sta zabavna, ko jih trgata z grmičevja. Nyíl pa, nja njegova površnost mu najbrž tudi tukaj otežuje, da bi se tega naučil sam.

SKORAJ

Kvalifikacije za evropsko so se končale in letos nismo bili niti blizu tega, da bi se skoraj kvalificirali, ker smo zmeraj naredili eno trapasto napako in skoraj dobili nekaj točk. Ampak jih nismo nič. Kaj češ. tako ali tako ne bi šli, ker imamo letos drugačne plane za poletje in žal omjene finance. Kot vedno itak. Vseeno imamo nekaj lepih tekov, s katerimi se lahko pohvalimmo. In nekaj tekem še pred sabo letos, kjer bomo lahko še uživali in se dokazovali, da tudi mi zmoremo. Sploh nekaj takih v tujini načrtujemo. Manjših, nepomembnih, za sprostitev. In teh nekaj tekov, za še kar se hvalit, je tukaj...