BUDIMPEŠTA

Med prazniki smo odšli na izlet v Budimpešto. Obiskat smo odšli Nyílovo vzrediteljico in psičko, s katero bomo parili Nyíla.
Sprehodili smo se ob Donavi in se povzpeli na Budimpeško goro Nagy-Kevély. Nekaj podobnega kot naša Šmarna gora. Pod njo pa so bile grajske ruševine, ki so me še bolj navdušile. Konec Budimpešte, kjer smo bivali mi je fajn. Dosti narave in zelenja, medtem ko so drugi deli Budimpešte za kužke kar neprijazni. Pogosto vidiš znak, da kam ne smejo. Tudi ob Blatnem jezeru, kjer smo se na poti tudi ustavili na primer. Ampak vsaj tam se zid, da je to mišljeno predvem za čas kopalne sezone, zato smo si sprehod ob obali vseeno privoščili.
Spali smo v Bed& Brekfast hotel Budapest, kjer smo že spali in bili zelo zadovoljni z razmerjem cene in ponudbe. cca 30€ (cene se spreminjajo) /noč za dvosobno posteljo, dovoljeni kužki, ki jih ne računajo ekstra, vključen preprost a okusen zajtrk. Skrataka fino. In še na koncu, blizu narave, kjer se 10 min stran z avtom sprehajaš po lepi naravi. Do centra je malo dlje, je pa dosegljiv s tramvajem, kar je vsekakor boljpe kot it tja z avtom. Jaz sem sicer do zdaj vedno rinla z avtom v center in se potem zgubljala, ampak naslednjič se bom na tramvaj usedla tudi jaz in avto pustila pri hotelu.
Ja ta center smo tokrat spustili. Tega mi je čisto malo žal, ker je bil le božični čas in je takrat mesto drugačno, kot sicer. Ampak s psi se je tako ali tako zoprno sprehajat po gužvi, ki je tam že sicer, kaj šele v tem času. Pa kdaj drugič.
Žal smo bili tam samo 3 dni in prvi večer smo odšli na sprehod in večerjo z Rebeko, naslednji dan pa je imela Rebeka photo shooting v studiju, kamor nas je povabila zraven in se seveda tudi nismo mogi upreti.
Vseeno smo hoteli it v to mesto ko smo se vračali domov, pa smo se tako zgubljali med velikimi ulicami da smo si z avta ogledali še druge strani mesta, ki jih prej nismo videli, nad sprehodom po mestu pa obupali in šli kar odmov. Smo se pa pred tem tako ali tako sprehodili ob Donavi, kar je za kužke itak bolj prijetno.

KUŽKI SEM, KUŽKI TJA

V Slovenijo se je preselil še en mudi. Nyílova nečakinja, ki sliši na ime Ba. Seveda si nisem mogla pomagat, da se nebi takoj zmenila za skupan sprehod. Mala me je navdušila. Ves čas je bila pod mojimi nogami. Igriva, pogumna, družabna, skratka, točno takšna kot mora bit. Čudovita. Kar malo sem fouš Francetu :). Čeprav Nyíl popolnoma zapolni mojo pozornost in vse trenutke, ko imam čas zanj in si sploh ne predstavljam, da bi imela mladiča poleg njega. Tako da ni sile. Nyíl s svojim, malce posesivnim, karakterejm je bil tudi najmanj navdušen nad tem, da sem se toliko ukvarjala z mladičem.

ŠTIRI TAČKE ŠE ENKRAT

Zadnjič sem že omenjala, da smo spet trikcali pred kamerami oddaje štiri tačke. Videti nas je nekje pri minutah 3:00

FOTO DELAVNICA

Prejšnjo nedeljo smo odšli na izlet na Šmartinsko jezero, kjer smo se udeležili Uršine delavnice fotografiranaj s telefonim. Neverjetno je, kako lahko človek z nekaj informacijami naredi mnogo več. In to celo z mojim telefonom, ki ima ekstremno slabo kamero. Kasnejša obdelava naredi čudeže, kaj bi si zatiskali oči. Poleg na novo osvojenega znanja pa smo se seveda tudi veliko družili, se zabavali inspoznali nove ljudi, kar jesuper stranski produkt takšne delavnice.



V soboto pa smo bili po dolgem času na agility tekmi. Nike se je odrezala odlično in odtekli sva dva čudovita teka, v jupingu celo zmagali, samo gugo je preskočila v agilityu, za kar pa sem bila kriva jaz, ki nepotrebno paničarim kar naprej, tam kjer ni treba.

4 TAČKE

Da nebi kdo rekel, da nič ne delamo. Pa delamo in to veliko. Že zadnjič smo šli ekat na parkur in kazat trikce za ozadje v oddajo 4Tačke. Danes pa smo bili tja spet povabljeni in smo prav tako kazali trikce. Nike in Ben sta v tem že zverzirana, Nyíl pa rabi še malo vaje. Nekaj sem se hodila igrat z njim celo v trgovine, ko je bil mladič ampak očitno ne dovolj. Sicer s eje tam kar lepo obnašal, lepo ležal in pokazal kako zna bit priden, ko sem delala z drugima dvema, ko pa je morgel on nekaj pokazat pa je malo zmrznil. Nič hudega. Ampak če bom hotla z njim kaj več nastopat bom mogla pa res malo več vadit. Takole v čudnih okoljih in situacijah.

Prejšnjič je z nami nastal simpatičen posnatak, verjamem da bo tudi tokrat. KOmaj čakam nanj, do takrat pa dodaam povezavo od tistega zadnjič.

GO NIKE&SIMONA

Ta sezona nama ni bila pisana na kožo. Na kvalifikacijah za evropsko sva si pritekli nekih 6 točk, kar je že smešno slabo. Za svetovno malo več, v zahvalo eni vrhunski zmagi z vrhunskim tekom. Nič čudnega, da sem bila šokirana, ko mi je Filip rekel, da vsa v pokalu Slovenije skupno tretji. Res? Resno, ne morem verjet, kako nama gre lahko enkrat tako dobro, drugič pa tako obupno. Mislim, Mrkopalj sva razturali, Cantabrio pa kot da prvič tečem. Res ne vem v čem je fora, da lahko enkrat tako dobro odtečem ,drugič sem pa tolk zanič. Pa ni toliko odvisno od težavnosti parkurja, ker lahko tud full težkega zelo dobro odvodim. Me res živci tako izdajo? Samo po moje tudi to ne, ker ne tečem vedno slabo na velikih tekmah in tudi slučajno ne vedno dobro na majhnih, Znam tud čist zaj**** na 4fun tekmi. Ma prav smešno al žalostno al ne vem kaj. Koikor mi je agility samo zabava, jelogično da mi ni v vesleje, če mi nikoli nič ne uspe. No ampak tokrat je govora o tem kako nama je uspelo. Uspelo nama je prilezt na tretje mesto pokala Slovenije. Tudi to ni zanemarljivo, tako da GO NIKE IN SIMONA.

AGILITY CANTABRIA

Obljubila sme opis same tekme. Glede na to, da Nyilko začenja predvsem to, kako je šlo njemu. No, dejstvo je, da je bilo vse skupaj precej kaotično. Tekmovali smo 4 dni in z vsakim sme tekla 8 tekov. Nike je od tega odtekla eno nulo, enkrat je imela zaradi cone 5 pik(zame je to že kar nula) vse ostalo je bil disk. Tudi Nyil je bil vse teke diskvalificiran, kar sem sicer pričakovala ker slalom sem ga sicer nekaj na hotro naučila in če je šel vanj res počasi, ga je celo znal, iz hitrosti in v parkurju pa dejansko ne. Ampak je bil tudi ostal del tekov kaos. Šele zadnji nama je nekako uspel in je do slaloma zgledal zelo lepo. Zato dam v posnetek samo tega. Ker ostali teki so bili tako kaotični, da niti zabavni niso bili. Precej lepše je bilo zadnjič v Mrkopalju. Ampak ok, izkušnja je bila. Je bio pa te štiri dni tekme zelo vroče in čakanje med enko in trojko je bilo tako dolgo, da na koncu z Nike dejansko nisem imela več zaresne volje. Enkrat smo se vmes celo šli kopat, enkrat malo nazaj v kamp ampak je čakanje vseeno predolgo trajalo. še posebej, ker se, razen z Nino, nisme mogla z nikomer nič pogovarjat. Zanimivo je bilo bit na tekmi, kjer so sami novi obrazi in ljudje vodijo nekoliko drugače, kot v Sloveniji. Nezanimivo je pa to, da noben od njih ne govori niti besede angleško. In s tem zelo resno mislim, niti besede. In pol se res ne moreš nič pogovarjat. Ker tistih par besed, ki jih jaz znam špansko tudi ni kaj dosti koristilo :).