JAMNIG KAO

Počasi bom postala znana po tem, da na falim cilj, ko se nekam na novo odpravim. Na super spletni strani Hribi.net ponavadi najdem opis poti, potem pa mi vedno znova uspe, da ne sledim navodilom tako kot je treba. In če potem še ni table smo tam. Tako smo danes uspeli zgrešiti Jamnik. Že začeli smo "dobro" ko nisem videla igrišča ob katerem naj bi parkirala. Nekako pa sem vedela, da sem pod pravim hribom, tabla pa me je tudi napotila na Jamnik. V opisu je pisalo, da je pot sprva asfaltna, zato se mi ni zdelo popolnoma narobe, da pot začnemo na cesti. Srečali smo tudi dva, ki sta se po njej sprehajala s psi in ju vprašali, če pot vodi na Jmanik in zagotovila sta nam, da ja. Malo smo tako šli po tej cesti, ki pa mi ni bila niti najmanj všeč iz treh razlogov. Cesta, cesta, ki je posuta s soljo in je takoj motila Benove tačke in senca. Brrr Odločila sem se, da se usedem v avto in grem drugam, če je to res pot na Jmanik. Naj bo še tako lepo tam gor, za tole se ne izplača. Ko smo podrobneje pogledali opis pa smo ugotovili, da to očitno je cesta gor, ni pa peš pot po kateri naj bi mi šli in kmalu smo našli pravo. Ne vem zakaj sta šla tista dva s psi po cesti?? V čem je to užitek? Ampak ok, važno da smo mi našli pravo pot, ki seje vila po gozdu, psi so veselo tekali, bilo je zelo prijetno, zaradi snega tudi malce naporno, načeloma lepo označeno kam je treba it, samo ena tabla se mi je zdela čudna, saj nas je usmerjala na Vodiško planino, table za Jamnik pa ni bilo. Takrat se mi je to zazdelo malo čudno ampak res ni bilo nobene druge poti, razen po cesti, ki smo jo prečkali. (Nekako se mi zdi, da bi takrat vseeno morali po njej) Potem sem se malo zazarla naokrog po razgledu in nenadoma zagledala Jamnik nekje spodaj. Super, pa smo ga zgrešili, samo kje?? Označeno ni bilo nikjer, da moramo kam zaviti, lepo smo sledili alpinističnim oznakam za pravo pot. Jah pa drugič. In smo odšli še malo naprej. Potemje izginila še tabla za Vodiško planino in se pojavila tabla za Vodice in res nismo več vedeli kam pravzaprav gremo. In ker nam Benček malce omejuje dolžino poti in smo imeli še druge načrte smo se raje obrnili. Vrnemo se spomladi. ALi morda poleti. Slaba stran izleta v tem letnem času je tudi ta, da smo večino časa hodili po senci in gledali sonček na sosednjih hribih. Za poleti je to odlično, jutri pa bomo raje odšli na sončka.

Slaba novica me je prebudila danes zjutraj. Nyílov bratec Zsuppsz je poginil. Imel je kardiomiopatijo. Bolezen srca. Njegova lastnica je že dolgo govorila, da je bolan ampak sem kar upala, da ni tako hudo. Zato me je novica danes kar pretresla in že cel dan tavam naokoli malo v šoku. Mišek mali, naj ti bo lepo na drugi strani mavrice in dragi moj Nyíl, prosim te ostani zdrav. In Ben in Nike prav tako.

Nekaj smo jih odšli narest v Bohinj. Enega najlepših krajev v Sloveniji, ki je še posebej v hladnih mesecih čudovit, ker je manj obljuden. Tudi poleti je eden boljših možnosti za ohladitev, žal pa se z mano o tem strinja vse preveč ljudi in je zato poleti tam zmeraj gužva. Da ne govorim o oderuških gorenjskih parkirninah. Ampak pustimo to, mi smo tam uživali.

BUDIMPEŠTA

Med prazniki smo odšli na izlet v Budimpešto. Obiskat smo odšli Nyílovo vzrediteljico in psičko, s katero bomo parili Nyíla.
Sprehodili smo se ob Donavi in se povzpeli na Budimpeško goro Nagy-Kevély. Nekaj podobnega kot naša Šmarna gora. Pod njo pa so bile grajske ruševine, ki so me še bolj navdušile. Konec Budimpešte, kjer smo bivali mi je fajn. Dosti narave in zelenja, medtem ko so drugi deli Budimpešte za kužke kar neprijazni. Pogosto vidiš znak, da kam ne smejo. Tudi ob Blatnem jezeru, kjer smo se na poti tudi ustavili na primer. Ampak vsaj tam se zid, da je to mišljeno predvem za čas kopalne sezone, zato smo si sprehod ob obali vseeno privoščili.
Spali smo v Bed& Brekfast hotel Budapest, kjer smo že spali in bili zelo zadovoljni z razmerjem cene in ponudbe. cca 30€ (cene se spreminjajo) /noč za dvosobno posteljo, dovoljeni kužki, ki jih ne računajo ekstra, vključen preprost a okusen zajtrk. Skrataka fino. In še na koncu, blizu narave, kjer se 10 min stran z avtom sprehajaš po lepi naravi. Do centra je malo dlje, je pa dosegljiv s tramvajem, kar je vsekakor boljpe kot it tja z avtom. Jaz sem sicer do zdaj vedno rinla z avtom v center in se potem zgubljala, ampak naslednjič se bom na tramvaj usedla tudi jaz in avto pustila pri hotelu.
Ja ta center smo tokrat spustili. Tega mi je čisto malo žal, ker je bil le božični čas in je takrat mesto drugačno, kot sicer. Ampak s psi se je tako ali tako zoprno sprehajat po gužvi, ki je tam že sicer, kaj šele v tem času. Pa kdaj drugič.
Žal smo bili tam samo 3 dni in prvi večer smo odšli na sprehod in večerjo z Rebeko, naslednji dan pa je imela Rebeka photo shooting v studiju, kamor nas je povabila zraven in se seveda tudi nismo mogi upreti.
Vseeno smo hoteli it v to mesto ko smo se vračali domov, pa smo se tako zgubljali med velikimi ulicami da smo si z avta ogledali še druge strani mesta, ki jih prej nismo videli, nad sprehodom po mestu pa obupali in šli kar odmov. Smo se pa pred tem tako ali tako sprehodili ob Donavi, kar je za kužke itak bolj prijetno.

KUŽKI SEM, KUŽKI TJA

V Slovenijo se je preselil še en mudi. Nyílova nečakinja, ki sliši na ime Ba. Seveda si nisem mogla pomagat, da se nebi takoj zmenila za skupan sprehod. Mala me je navdušila. Ves čas je bila pod mojimi nogami. Igriva, pogumna, družabna, skratka, točno takšna kot mora bit. Čudovita. Kar malo sem fouš Francetu :). Čeprav Nyíl popolnoma zapolni mojo pozornost in vse trenutke, ko imam čas zanj in si sploh ne predstavljam, da bi imela mladiča poleg njega. Tako da ni sile. Nyíl s svojim, malce posesivnim, karakterejm je bil tudi najmanj navdušen nad tem, da sem se toliko ukvarjala z mladičem.

ŠTIRI TAČKE ŠE ENKRAT

Zadnjič sem že omenjala, da smo spet trikcali pred kamerami oddaje štiri tačke. Videti nas je nekje pri minutah 3:00

FOTO DELAVNICA

Prejšnjo nedeljo smo odšli na izlet na Šmartinsko jezero, kjer smo se udeležili Uršine delavnice fotografiranaj s telefonim. Neverjetno je, kako lahko človek z nekaj informacijami naredi mnogo več. In to celo z mojim telefonom, ki ima ekstremno slabo kamero. Kasnejša obdelava naredi čudeže, kaj bi si zatiskali oči. Poleg na novo osvojenega znanja pa smo se seveda tudi veliko družili, se zabavali inspoznali nove ljudi, kar jesuper stranski produkt takšne delavnice.



V soboto pa smo bili po dolgem času na agility tekmi. Nike se je odrezala odlično in odtekli sva dva čudovita teka, v jupingu celo zmagali, samo gugo je preskočila v agilityu, za kar pa sem bila kriva jaz, ki nepotrebno paničarim kar naprej, tam kjer ni treba.