ST. CROIX DU VERDON N2

Vsako leto eno in isto. Naloženi do zadnjega prostega kotička.

Gremo. In ja. Pri 11ur dolgi poti dovolimo, da si punci čas krajšata tudi z risankami. Seveda v francoskem jeziku.

Lansko leto nam je bilo ob francoskem jezeru st. Croix tako lepo, da smo se že takrat odločili, da je vredno prevoziti 1000 kilometrov in preždeti 11 dolgih nočnih ur v avtu, da potem 10 dni res uživamo.

Jutranji sprehod za ene... 

... in dremež za druge.

Letos smo vseeno zastavili malo bolj aktivno in smo si ogledali tudi nekaj aktivnosti v bližini.

Ko smo prišli je bilo vreme nekoliko hladnejše, kot sem ga bila vajana.  iz Rimskih 36 sem prišla na krasnih franscoskih 26. Prve dni je bilo celo tako hladno, da sem v senci oblačila jopico. Vseeno je bilo jezero prijetno za kopanje. Še toliko bolj prijetno pa je bilo  izletkati. Za začasni dom smo si izbrali Camping municipal les roches. Kamp z dvema zvezdicama, ki nudi vse kar rabiš, ko KAMPIRAŠ. Temu primerno pa je tudi ugoden. 30€ na noč smo odšteli za 4 osebe, 3 pse, parcelo z elektriko na kateri nam nihče ni štel šotorov. Naš prvi izlet je bil ... 

VILLE DE REGUSE

Eno od prijetnih vasic kjer stojijo še stari mlini na veter. Takoj ob parkirišču je bilo krasno, senčno otroško igrišče, kjer sta se punci zaigrali za debelo uro. Zato smo žal zamudili čas, ko je bil mlin odprt (tega nismo vedeli, sicer bi se igrali kasneje). Smo rekli, da pridemo kak drug dan nazaj ampak se to kar ni zgodilo. Škoda v resnici. Ampak baje si moraš kaj pustiti na naslednjič. Ob igrišču je bil vrtec. Zanimivo mi je bilo kako glasni in živahni so bili tam otroci. Na glas so si vrteli glasbo, otroci so peli. Slišati so bili, kot, da jim je res fajn. Naši vrtci so veliiiiiko bolj tihi. Ker sem hotela narest družinske fotke pred mlinom sem morala tamale podkupit s sladoledom. Vasička je zelo prjetna, nima pa neke velike gostinske ponudbe. Neko azijsko restavracijo, pa bar s skromno skrinjo s sladoledom, kjer niso imeli kornetov. In ker sem dobila izrecno željo po kornetu, smo mogli po sladoled drugam. 
Ko smo se vračali v kamp smo nad sosednjim hribom opazili dim. Nekaj kilometrov stran je zagorelo v eni od vasic. Dovolj daleč, da nam ni bilo nevrano, žal mi je za ljudi, ki so utrpeli škodo, smo prebrali da so jih kar nekaj mogli evakuirat. Za nas pa je bilo vseeno zanimivo opazovat letala kako so polnila vodo. Dve letali sta gasili izmenjaje in požar na srečo ukrotili v nekaj urah. 

Medtem ko se otroci igrajo, lahko celo berem.

Moj mali Don Kihot

 

PRAZGODOVINSKI MUZEJ V MESTU QUINSON

Obiskali smo tudi prazgodovinski muzej. Razdeljen je na notranji del muzeja, ki je plačljiv in zunanji, ki se ga da obiskati brezplačno. Zunanji muzej je bolj fascinanten, sploh za otroke. V samem muzeju pa povejo nekaj zanimivih stvari o okolici tako, da se kar splača poslušati vodiča na aplikaciji. 
Kako poleti v muzej s psi? V muzej ne smejo, zato smo ga pač obiskali ločeno. Skozi zunanji del so šli z nami. Srečneži so ga pač videli dvakrat. Enkrat v mojem timu, drugič pa v Domnovem. So pa lepo notri na hladu, v muzejskem predverju svojo družino čakali eni drugi kužki, tako da to pa očitno ne komplicirajo. V tej vasi, ki je tudi nekoliko večja je za sladoled poskrbljeno. 

Najljubša restavracija. Tile robniki so domiselno narejeni iz odrabljeni tirnic.

Vsaka vasica ima več takšnih vodnjakov. Tudi s pitno vodo.

RITZ

Rimske ostanke stebrov smo obiskali že lani. Ker nam je bil všeč, smo ga spet. Tamalima je bilo tu najbolj  zanimivo otroško igrišče. 14 julija imajo Francozi državni praznik ob katerem organizirajo zabave in tudi ognjemete. Sicer sem res proti kakršni koli pirotehniki. Ampak tokrat smo se znašli direktno pod ognjemetom. Kužki so ostali v avtu, Nike na srečo ne sliši nič več, druga dva pa sta imuna na poke. Je bilo kar zanimivo. Najprej so na trgu v mestu organizirali nekakšno gasilsko veselico in vsi so bili tam. Okoli 21.30 je iz parka začela donet glasna elektronska glasba. Sem si mislila, ok, to pa naredijo party. Mi smo se igrali na igrišču in okoli 22te ure se je proti parku začela vit množica.  Pridružili smo se še mi, zanimalo nas je kaj se dogaja. Res sem pričakovala velik light show in cel kup ljudi, ki plešejo. Ampak ne, samo housič je bil res glasen, ljudje (družinice z otroki) pa so posedali v parku, kot da igra Mozart. Naenkrat je glasba utihnila in nekdo (najbrž župan) je imel na odru govor.

Po govoru je nebo razsvetlil ultra dolg ognjemet. Vsaj meni se je zdelo, da ga kar ni konec. Nikoli še isem bila tako direktno pod njim in moram priznat, da če odmislim Nike, ki ventilira od strahu pred poki ( v preteklosti, zdaj je vsaj to pozitivna stran starosti, da tega ne sliši več), je bilo kar fascinantno. In ko ga je bilo konec se zabava ni nadaljevala. Vse je ostalo tiho in vsi so odpujsali domov. Vključno z nami. Zanimiv mi je bil res predvsem uvod v ta ognjemet. Ta ultra glasen techno in park s posedajočimi družinicami. Nekako ne gre skupaj. No moja Astrid je malo nagnjena k žuranju ( ne, da me to res veseli, ker me ne, jo je pa zdaj luštno gledat). Ona je plesala na ta techno kot zmešana.  

PRVO KAMPIRANJE ZA BLOOM

Malo me je skrbelo kako se bo na kampiranje odzvala Bloom. Je le bevskajoči mudi. Mlada, polna energije. Sicer je res, da se doma lahko kar lepo umiri, pa vseeno. V kampu  in na plaži je le veliko dogajanja. Spet se je izkazalo, da se znajo tudi mudiji lepo vesti. Na parceli je bila pridna. Sem sicer pogled na pot mimo parcele zastrla z ograjico na katero sem obesila brisače, da ni videla čisto vsakega mimoidočega. Ampak ni le to, je mogla bit le veliko privezana pa tega ni vajena. In je to zelo lepo prenesla. Se je pa precej pritoževala, če sem jo dala v boks. Newbie in Nike se ne, ona se je pa kar. Na srečo je blo to treba le, ko smo šli v kopanice ali kaj takega. Privezane ob avtu, brez nadzora se jih pa vseeno ne upam pustit. Se mi zdi, da je lahko štrik pregriznjen v trenutku. Ampak enkrat je bila takšna situacija, ko je Domen to naredil, pa so pridno počakali. Ljudi ni bilo veliko, prvi teden še man. Tako namje uspelo, da smo našli plažo, kjer smo bili čisto sami. Da so psi vsaj tam lahko svobodno tekali. Čeprav niso lih ne vem kaj izkoriščali tega dara. Nike je itak ves čas spala na brisači, Newbie sedi ob vodi in zre v valove ali praska po kamnih. Plava on ne. Bloom pa je hodila z mano plavat in je potem tudi večino časa počivala na brisači. Tudi ponoči je bila pridna. Nič ni bevskala, če je slišala kakšne glasove, česar sem se tudi malo bala. Lepo je spala. Je pa res, da kam povije tišina in ob polnoči ni nihče več pokonci. Ne vem zakaj me je bilo sploh strah. Do zdaj so še vsi psi lepo prenesli kampiranje. 

Ne zdi se mi, da smo prišli letos kaj prej kot lani. Mogoče kak dan. Ampak kot, da se sezona ni še zares začela. Lansko leto je bilo vseeno malo več ljudi. Letos kamp definitivno ni bil tako poln, plaže pa sploh ne. Vsaj prvi teden ne. Za vikend se je malo povečalo število ljudi. Jaz seveda preferiram prvo, sam povem. Ampak meni je tu res všeč, ker tudi, ko je "gužva" najdeš na plaži, ki je večja in je več ljudi velik prostor zase, se ne hodi en po drugemu. Najdeš pa tudi manjše plažice, kjer se ti nihče ne pridruži, če si prvi tam.  Samo enkrat nismo imeli sreče, seveda na praznik, da bi bili čisto sami. 

Je pa zanimivo. Prvi del plaže, kamor se gre lahko tudi z avtmobilom, je načeloma kužkom prepovedan. Ampak mi smo bili tako lani, kot letos na tem delu plaže in nam NIKOLI ni NIHČE težil. Celo policaji ne, ki paradira po plaži VSAK dan. Poleg naših je na tej isti plaži vedno veliko psov. Torej so,  kljub kao prepovedi, zelo tolerantni.  Lani je bil dostop z avtom za plačat, letos ne, se mi pa zdi, da so postavljali rampo ravno ko smo zadnji dan odhajali. Sicer lani plačilo ni bilo drago. 5€ na dan, kar se mi res ne zdi preveč. Ko se konča cesta se prične makedamska pot in tam se nehajo pojavljati table za prepoved psov. Niso uradne pasje plaže, prepovedani pa tu psi niso več. In sveda, seveda se je tam našel en frajer, ki mi je zatežil zaradi psov. Si res mislim, pa dobro,se full umaknem, ti  greš lahko kamorkoli, kdo ti je kriv, da greš lih sem, kjer sem pa lahko tudi jaz s svojimi psi. prav AAAAAAAAAAAAAAA Seveda sem se prepozno spomnila, da bi ga vprašala, če je on kupil karto za lovit ribe. Eh kaj bi se sekirala, itak sem šla smo mimo. Naj omenim, da je voda jezera krasna. Baje je tako čista, da bi jo lahko pili. No  mi je nismo, kužkom pa nisem branila. In še ena prednost jezera pred morjem. Ni slano, psov po kopanju ni treba tuširati. Še sebe ne. Pa res je fajn, ker ni tako vroče. Je, čez dan. Zvečer pa se prijetno  ohladi in se da spati. 

Tudi sicer je bilo bolj tiho. Lani je bila ves čas slišati glasba z mesta nad kampom. Letos je bilo to samo enkrat. To pa kar priznam, da mi je bilo čisto prijetno, da smo imeli glasbeno ozadje. Tudi na ta njihov praznik je bil žur tam, letos ne. Upam, da se niso ljudje pritoževali nad hrupom. Ker saj ni, da bi rabila full nekega dogajanja. Samo tako, bolj živo se je zdelo lani zaradi teh nekaj dogodkov in malo glasbe s hriba.

Je pa letos enkrat na teden na parkirišču pod kampom bila tržnica, ki je lani ni bilo in je bilo kar fajn. Na njej so prodajali dobrote iz različnih držav. Tako si lahko kupil angleški zajtrk s fižolom, špansko paelo, italianske olive in suhe paradižnike in seveda domače sire in nešteto izdelkov s sivko. Za hišo, telo in želodček. Sivka ... Provansa je itak znana po Sivki. Po njej diši celo mesto. Povsod je. Vsak jo ima pred hišo, povsod ob cesti raste, zato je prav užitek spustiti okna in uživati v prejetnem vonju celo med vožnjo. 

Naš dom za naslednjih 10 dni

Obožujem kampiranje. otroci se cel dan in cel večer preganjaj po kampu in se zabavajo. Če si v apartmaju tega ne moreš tako doživeti. Kampiranje je način dopustnikovanja, ki ga enostavno moraš imeti rad. Čeprav je malo manj udobno, čeprav se moraš do wcja sprehoditi in ga deliti in včasih malo počakati na tuš. Ampak čar tega, da si cel dan zunaj, da imajo otroci cel dan družbo, te izkušnje so neprecenljive. Moji punci obožujeta kampiranje.

V Franciji je sicer malo zoprno, ker se otroci malo težko sporazumevajo ampak nekako se znajdejo tudi tu. Za lovljenje ne rabiš veliko besed. Smo pa dobili sosede z nemčije in tako sta imeli punci družbo.  Nemško se namreč znata sporazumeti. Učenje jezikov v zgodnjem otroštvu je vedno dobra izbira in če takole potuješ pride pogosto zelo prav. 

Poseben čar imajo tudi počitnice brez vseh animacij. Saj ne rečem, včasih tudi meni paše. A priznam, da me zelo navdošuje opazovat kako se tamali res lahko zamotita brez ničesar. Na plaži se spomnita in iz vejic in listov izdelamo jadrnice. Iz kamenčkov in vejic naredita družinsko sliko, plezata po drevesih in iz njih naredita od gradu do gusarske ladje. Predvsem mi je pa všeč, da ta igra lahko res dolgo traja. Vmes se seveda kdaj skregata ampak presenetljivo, manj kot imata, majkrat dejansko se skregata. Danes imajo otroci res vsega preveč. V kamp smo s seboj vzeli nekaj igrač, najboljša ideja pa so bile vodene barvice. S sosedovo punco smo priredili kar nekaj slikarskih razstav.

Tale delfin zmaga. Z nami je  že tretje leto. 

Družabne igre na plaži.

Katamaran by Karin

Jadrnica by Astrid. Pljujeta oba.

Čas za friziranje.

Umetnost na plaži. Slike iz naravnih materialov. 

Vodene barvice so hit.

Slikarska razstava podlučkami.

Kako se pa mami zamoti na paži. Da ni vedno knjiga.

Najboljše igrišče ... drevesa. 

Skratka imeli smo se krasno. Naslednje leto imamo sicer druge nore plane, sem pa se bomo zagotovo še vrnili. 

Saj vem, da je slik dovolj, pa sem vseeno dodala še video. Sicer pa, zadnji dve leti je malo zamrlo moje navdušenje nad fotografijo. Sem se švercala na mobi, ki je pač vedno z mano. Tako, da nisem vzela fotoaparata s seboj, ker smo kle itak že bili ... napaka. Toliko novih stvari, ki so zdaj pofotkane s slabo kamero. Ne, ne. Se vračam na stara pota. Nikamor več brez resnega fotiča.

SOCIALIZACIJA. KAJ TO JE IN KAJ TO NI?

 

Človek se vsak dan nauči kaj novega. Na vseh področjih z leti ljudje prihajajo do novih dognanj in tudi v svetu kinologije ni nič drugače. Kljub temu, da imam pse ves čas pa sem iz šolanja, lahko bi rekli, kar malo ven. Sem pa vesela, da mlade punce veliko delajo na novostih. Tako se je posodobil tudi način socializacije in šolanja. Kaj torej socializacija zares je in kaj ni? Nekaj besed bom namenila temu za tiste tri moje bralce, ki to itak že vejo in če morda veeno kdo zaide na ta blog :).

Dobili smo mladička. Seveda ga je treba čim prej in čim boljše socializirati. Zato ga takoj začnemo s seboj voziti povsod. Peljemo ga v mesto, med ljudi. Peljemo ga na avtobus, vlak ... Navajamo ga na pse zato ga peljemo v pasji park. Če se psov boji, ga tja peljemo še večkrat, da se navadi. K njemu pokličemo druge pse in ga držimo, da ga vohajo. Da bi bila izkušnja pozitivna ga med tem hranimo. Eanko delamo v interakciji z ljudmi. Če se boji predmetov ( na primer kipa, kolesa ... ) ga k predmetu zvabimo in ga ob predmetu hranimo. S seboj ga jemljemo, ko gremo na kavo, v trgovino... To delamo vsak dan, raje večkrat kot manjkrat. Navajamo ga na različne podlage, stopnice, mostove ...

STOP!!

Na prvi pogled se to zdi v redu a je za pasjega mladička vsega tega PREVEČ.  Res je, da ga je potrebno navajati na različne situacije. A veliko počasneje. Mladička najprej navadimo na njegovo okolico. Tja ga peljemo, ko je tam mir in ni drugih ljudi in psov. Dovolimo mu, da prosto raziskuje in gre le do tja do kamor si sam želi. Za nič ga ne potrebujemo posebej nagrajevati ali hvaliti. In tu opazujemo kužka. Če je bolj pogumen, ga lahko hitreje izostavimo kompleksnejšim sizuacijam, če je plašen, gremo počasneje. Vsekakor socializacija ni to,da ga peljemo med gručo ljudi v mesto. Kužek še nima nobenih izkušenj. Dovolj je, če ga peljemo na tržnico popoldne, ko ni nikogar več tam in ga pustimo vohljati in raziskovati. Šele kasneje ga peljemo nekam kjer so ljudje, a malo ljudi. Nikakor kužka ne izpostavljamo veliki množici, po možnosti glasnim situacijam. Tam doživlja le stres in lahko kakršnekoli strahove le še povečamo. Tudi stiki s kužki naj bodo umirjeni. Vsekakor je za mlade kužke dobro, da srečajo čim več kosmatincev. A vedno izbiramo le umirjene pse. Kužku dovolimo, da se sam odloči kako blizu bo šel. Če je zadržan, če se psov boji, nanje laja, poskužamo vseeno priti v stik a ostanemo od psa oddaljeni toliko stran, da se kuža še lahko pomiri in približevanje gradimo počasi. V takšnih primerih je skoraj obvezna DOBRA pasja šola. Za nasvet katera, mi lahko pišete na ZS. Če se kuža boji določenih predmetov, ga ne silimo v bližino le teh. Pustimo ga kjer je in se predmetu približamo sami, se ga dotaknemo in mirno vrnemo h kužku. Kužku lahko na vrt na tla nastavimo različne predmete, ki različno dišijo, ga plejemo na različne podlage. Izpostavimo ga umirjenemu prometu. Če povzamem, vse kardoživi prvič naj najprej doživi v umirjeni verziji in ga postopoma izpostavljamo večjim psihičnim obremenitvam. Po vsakem takem dogodku naj počiva. Več kot trikrat na teden ga ni potrebno izpostavljati novim situacijam. Kužka je potrebno naučiti tudi, da se umiri.  Najprej se umirjamo doma. Usedemo se na tla,kužka vzamemo k sebi inga zelo počasi in čisto umirjeno božamo. Pri tem res ne uporabljamo hitrih gibov. Božamo, dokler se kuža popolnoma ne umiri. To situacjo lahko uporabimo tudi,da kužka navajammo na striženje nohtov, pregledovanje un umivanje zob, pregledovanje ušes. Med božanjem se dotaknemo teh delov telesa in podaljšujemo koliko časa jih lahko držimo, kuža ne odreagira. Umirjanje vadimo tudi tako, da se v parku usedemo na klopco, kužka damo na kratko vrvico in samo sedimo ter opazujemo okolico in pri tem ne delamo nič. Niti ga ne božamo.  Najprej to počnemo 5 minut in podaljšujemo koliko časa lahko to počnemo. Za večino stvari nagrade s hrano sploh niso potrebne. 

Vsekakor pa ima vsak kuža  svoj značaj in se mu je treba prilagoditi. Dobra pasja šola je priporočljiva prav za vsakega pasjega mladička. A pri izbiri se je treba res pozanimati in dobro razmisliti kam kužka odpeljati. Najbližja in najcenejša pasja šola navadno niso najboljša izbira. 

In še ena stvar. V teh prazničnih dneh. Nikar ne vozite svojih kužkov na božične tržnice. Neštete vonjave, glasna lasba, veliko ljudi. Lemalo kužkov se ob tem počuti prijetno, tudi če sicer priporočam, da je kuža čim večji del vašega življenja, da vas spremlja "povsod", pa to v določenih situacijah vseeno ne velja. 

Veselo repkajte. 



Pa srečno novo leto!

GREMO V ŠOLO

 

MUDIJI LAJAJO

Če povem odkrito. Mudiji sploh ne lajajo. Newbie laja. Nyil ni lajal, razen v eni okoliščini. Takoj, ko je prišel z avta je rabil 5 minut, da se je zlajal. Nato se je umiril in bil ok. Niti na prišleke v hiši ni odreagiral. Newbie laja za vse mudije v Sloveniji. Bloom pa je pravzaprav zelo podobna Nyilu. Z eno razliko. Ima Newbia poleg sebe. Na srečo ( v tem primeru, sicer ne) je zelo, zelo pridna učenka. Takoj je pobrala to bevskanje in je začela bevskat na ljudi, na pse, pač, mini Newbie. 

Že predno smo jo pripeljali domov sem se odločila, da grem z njo v pasjo šolo. Da se boljše socializira kot se je Newbie in ker si tega preprosto želim. Malo organiziranega  in vodenega dela in nek čas, ki bo zagotovo samo za naju. In ker vseeno imam nekaj pojma o vzgoji in šolanju, sem se odločila,da je zagotovo dovolj dobro, če izberem najbližjo in najcenejšo šolo. Samo, da nekam greva. Ampak ko sem prišla na prvo uro, nisem mogla verjet, da je neka šola res lahko tako brezvezna. Da me je dejansko čisto zamorila. Če je nekaj brezveze, je brezveze, tudi če stane manj denarja. Rajši dam nekaj malega več in imam vsaj nekaj od tega. In sem začela raziskovati naprej ter našla drugo skrajnost. Tečaj, zasebni, nepasje šole, kjer bi mi za šolanje vzeli 1000€ plus še nekaj. Kar zataknilo se mi je, ko sem slišala to številko.  In to za nekaj, proti čemur se ves čas kar s težavo borim. Za nedelo. Glavna metoda pri tem je namreč, da prekineš vse delo in psa zdolgočasiš. No naj povem, da ne deluje, ker namreč ravno to sem nehote, po spletu okoliščin, naredila z Newbiem. In polje rekla,dače že, dadelam maks enkrat na dan. Lol, koliko pa misli, da delamo s temi mladiči? 
Me je pa pogovor s to inštruktorico vseeno malo prizemljil. Dojela sem namreč, da bom lahko ali težko, mogla malce ločit aktivnnost z Newbiem in Bloom. In malo zgago bo treba mlace omejiti, ker prihaja v leta, koje začela malce preizkušati meje.

 In tako sem zadnjič, ko smo dobili obiske Newbia odstranila, danes pasva odšli sami v mesto. In izkazalo se je, da imam precej sproščenega  mudija, ki NE LAJA. 

Sploh si ne predstavljam, da bi kao nehala delat z njo. Saj bi mi vzeli vse veselje. Kakšen neumen nasvet res. In ne laja. Brez Nwebia je popolnoma umirjena, ne lajana ljudi,ne pse, ne prišleke, ne na zvonec ... Sploh nisem mogla verjet svojim očem, ko sem zadnjič to videla. 

Na koncu sem le izbrala pasjo šolo. Šolo, ki dela drugače kot večina.Ne nagrajuje s hrano karnaprej, uči, da se kuža umiri sam. Pravzaprav, če se spomnim pogovora z inštruktorico drage šole je princip dejansko nekaj takega, samo treba ga je malo bolj podrobno razumeti. Vsekakor pa to ni takšna znanost, za katero je potrebno računati 1000€  Se da za popolnoma normalno ceno. Nama z Bloom zelo paše pasja šola Psi in Mi. 

DOBRODOŠLA STARLIGHT GLIMMER AKA SUPERSTR BLOOM

 Kaj ali koga smo pripeljali iz Franjcije? Ja kužka jasno. Nekaj časa sem imela filozofijo, da dva psa iste pasme, še posebej te malce komplicirane, ki jih imam jaz, v enem domu ni najboljša odločitev. Tako sem se odločila, da poleg Nike zagotovo ne bom imela še enega parsona, da se ne bosta spodbujala pri lovu. Tako sem se odločila, da dva mudija ne bom imela, da se ne bosta spodbujala pri lajanju ... In sem razmišljala kakšen bo moj naslednji pes. Celo o še enem parsonu. Tu kjer živim zdaj, kjer se sprehajam zdaj, bi si to celo upala. Ker res redko srečam kaj divjadI. Ampak sem po dolgem premisleku spoznala, da nočem še enega psa. Hočem mudija. Ta pasma mi je enostavno pisana na kožo. To je to. Ravno prava velikost, krasen karakter. Z eno izjemo. Lajanje. Ampak na to se vrnem kasneje. Nisem čisto planirala mladiča še letos ampak zadnje čase so se kar dogajale neke usodne zgodbe ki so me na koncu pripeljale do krasnega legla v Italiji. In ker smo šli slučajno ravno ob pravem času v to smer na počitnice, jah kaj smo pa hoteli, usojena nam je bila. 

Je vse, kar bi si lahko želela in več. Sem in tja malce zadržana, sicer pa kar pogumna in sproščena. Zelo odzivna na delo, z veliko motivacijo do igre. vleče se, lovi in prinaša žogice. Je pametna, hitro se uči. In zelo je simpatična, ko dela. Veliko delava na socializaciji.

Ker so glede prevzemov psov novi zakoni je Bloomka k meni prišla z že 4imi mesci.  Zdaj namreš pes ne sme iz legla predno je celjen za steklino in Italiani se tega kar striktno držijo. Po en strani mi je to prišparalo nekaj mladičkastih težav, morda kakšno neprespano noč, po drugi pa zaradi tega nisem imela čisto puppya. Kar je pa tudi kar malo škoda. Se mi zdi, da sem bila kar oškodovana za puppy time in je čisto prehitro postala mladi kuža. 

Kako jo bosta sprejela Nike in Newbie, sploh Newbie, ki ob drugih psih karlaja in laja in neneha? Kot, da je že ves čas z nami. Newbie ni lajal sploh. Pravzaprav se zdi, kot damu pašedružba šeenega mudija. Veliko se igrata in zelo nežen zna bit z njo. Vzamem nazaj, da ni dobra ideja imeti dva psa iste pasme. Odlčna ideja je, ker le sebi podobni lahko razumejo takšno igro, kot se jo grsta onadva. 
Nike jo večino časa ignorira. Kot vse v bistvu. Včasih pa se za trenutek celo pridruži igri.