Ljubljana

Zadnja tekma kvalifikacij. Nike disk, adijo Belgija. Priznam, na glas priznam, da sem si kar želela na evropsko letos in sem kar razočarana, ker se nama ni uspelo kvalificirati. Sploh, ker sem se na vsaki tekmi zdiskala zaradi totalnih neumnosti, tudi tokrat seveda. In ker se mi kar ne uspe in ne uspe učit z lastnih napak, ki jih ponavljam kar naprej. Ampak ker v vsaki slabi strani najdem nekaj dobrega sem jo tudi v tej. Na evropsko vsekakor nebi vzela Benčka, ker bi mu bilo tam verjetno res dolgčas. Razen, če bi se res odločila potem kam naprej potovat. Samo zadnje čase ni nič kazalo v tej smeri, da bi se to res zgodilo. Tako bom pa lahko vzela tudi Benčka in bomo raje skupaj odšli kam na lepše.


Sicer pa je bil na stopničkah spet moj zlati Benček. S 15 kazenskimi točkami. Bravo Ben. Zdaj vemm, zakaj gre on tako v svojem tempu čez parkur. Le kam bi se mu mudilo, raje gre lepo počasi in zanesljivo, pa gre pokalček sigurno z nama.


Hvala Mihu in Moniki za slike!

VSE NAJBOLJŠE A-JEVČKOM ZA 4KO

Moja mala pošast danes praznuje 4ko. Vse najboljpe ji želim. Pa to, da bi se njena Simona malce bolj potrudila in jo malo lepše vodila in ga malo manj lomila :). Vse najboljše tudi Sheili, Aiski in Ashu!

Benček je pa delil tortico, ki jo je pritekel na tekmi v soboto, tako da je lahko pihala svečke :D

AGILITY MARIBOR

Benček je čisto v svojem stilu spet zmagal. Počasi a zanesljivo :). Cono v agilityu je naredil tako, da se na posnetku sliši navdušen uau. Na vseh zadnjih tekmah je naredil tako čudovite cone, kot bi ga vsa ta leta trenirala kot zmešana. Ampak njemu je očitno tekanje do konca con bol naravno kot skočiti s sredine mosta. Škoda, ker tega po njemu ni povzela še Nike. S prvim pogojem v A2 in petimi pikami v jumpingu (slalom, kaj pa drugega) je bil na koncu prvi na stopničkah.
Še zdaj ne vem pa kaj točno njega pripravi, da včasih teče na polno, včasih se pa komaj premika. Parkurji so bili spet idealni zanj. Ravne linije kjer bi res lahko potegnil ampak on se je po svoje sprehodil čez parkur. Pa mu je bilo naklonjeno tudi vreme. Kdo bi ga razumel? Vseeno sem ga prijavila kar na vse tekme v letošnji sezoni, ker drugače je na tekmah malo dolgočasno. Si upam, ker poletja kar ni in ni. Do zdaj je bila samo tekma v Slo. Bistrici sončna, sicer pa vsako tekmo dežuje. Sprašujem se kdaj bo tega konec in bomo na tekmah spet uživali v sončku.

Hvala Moniki in Metki za slike!


Tudi z Nike sva šli lepo samo v agilityu sem se jaz tako zmedla, da mi ni bilo jasno kam in sem potem sicer šla prav ampak dobila sem pet pik za izogibanje in mala baraba je preskočila cono. Škoda. Jumpng sva šli tudi zelo lepo ampak je šla v napačno luknjo. Tako se tokrat nismo pridružili Rolandu, ki je bil spet z obema na stopničkah. Letos bomo očitno o evropskem samo sanjali in ga spet gledali od doma. Bo že. Pa drugo leto.

Valvasor

Obožujem dolge dneve. Zadnje čase smo kar malo opustili pohajanje po hribih. Ampak se vračamo na stara pota. Sicer nam vreme malce nagaja in v petek je celo napovedan sneg ampak ker je dan dolg si lahko izlet v malce nižje hribčke privoščimo tudi med tednom. Tako lahko kar v sredo po službi skočimo do Bleda na obisk k Tini in Sheili in se mimogrede povzpnemo na kak hribček tam okoli. Za začetek in povratek v pohodništvo smo danes odšli na Valvasor. Ujeli smo še nekaj sončka in po dolgem času uživali čisto malo nad tisočko.

Po kar nekaj letih tekmovanja v nivoji ena je moj Benček končno napredoval v nivo 2. Pa ne, ker bi rabil toliko časa, da je zbral vse pogoje ampak ker sem si ves čas mislila, da so v enki tako ravne linije, ki mu bolj ustrezajo, da je zanj bolje, da ostane kar v tem nivoju. Dolgo časa je bilo res tako. Ampak zadnje čase je moj kuža tako nor, da skače z enakim veseljem tudi če je kakšen ovinek sem in tja. Takšne spremembe v njegovem vedenju gre sigurno pripisati tudi zmanjšanju njegove telesne teže. Mirja Lapanja, ki je sodila na tekmi v Slovenski Bistrici se je izkazala s parkurji. Bili so lepi in tekoči in pisani na kožo mojemu Benčku. Tako je na svoji prvi tekmi v dvojki osvojil drugo mesto. Bravo mali moj veseljak.



Pridna je bila tudi Nike. V agilitu sva zmagali, kljub temu, da sem vmes pozabila parkur in se sem in tja ves čas nekaj "štrikala". Moje vodenje zna bit včasih obupno. Ampak Nike je tako pametna in odreagira na vse moje popravke v zadnjem trenutku, da pride čez, tudi če se malo loviva po parkurju. Kar je zanimivo je, da pri vsem tem zapletanju uspe še vedno zmagat. V jumpingu pa sva bili diskvalificirani, ker sem bila spet nesposobna jaz in sem jo v slalom pripeljala tako grozno, da je vhod ponovila 6x predno ji ga je uspelo zadeti. :S S preostalim delom teka sem pa zadovoljna, tako da, naj mi bo. Skupano sva vseeno uspele bit druge, takoj za teto Kiro in Rolandom. Tako nama je končno uspelo dobiti nekaj točk na kvalifikacijah za Evropsko prvenstvo, na katerega si res želim it. V naprej se bom mogla pa bolj potrudit, da bomo lahko skupaj s prekmurci zastopali naše barve v Belgiji.

HVAR 2013

Sredi noči enega zadnjih aprilskih dni, so trije dvonožni in dva štirinožna člana komune, tiho zapustili svojo hišo, spakirali vse kar imajo in se odpravili na dolgo, dolgo pot. Na počitnice na Hvar. :)
Dolga vožnja seje izplačala popolnoma. Na Hvaru smo se utaborili v majhnem, simpatičnem kampu Lili, ki je nudil ugodno prenočišče in kjer za psa ne zaračunajo dodatno. V kampu, v apartmajih je situacija precej drugačna. Kamp je res majhen a v tem času ni bil toliko obiskan, da bi se lahko bali za prostor. Na tej strani otoka ni razen sem in tja kakšne majhne vasice pravzaprav nič drugega razen morja in skal. Niti resne trgovine. Sem hodijo kampirat predvsem plezalci, saj je spodaj v vasici Sv. Nedelja lepo in priljubljeno plezališče. za razliko od plezališč, ki sem jih vajena ima to "oskrbnika", ki se mu je treba najaviti že prej, če želiš plezati. Ko smo si šli plezališče ogledat pa nam je dal ta človek kar jasno vedeti, da je gužva in bi raje videl, da gremo kam drugam. Zelo prijazno. Plezalce, še posebej tistih iz Slovenije je bilo na Hvaru v tem času res veliko. hitro sem ugotovila, da tudi sama nisem preveč navdušena nad zadrževanjem v tem plezališču, saj ima vedno več plezalcev s seboj tudi svoje štrinožne prijatelje, ki prosto tekajo po plezališču in to nikakor ne gre skupaj z mojima, ki prenesea stike z drugimi psi samo, če je to nadzorovano. Smo se pač odločili, da gremo plezat drugam ali pa tudi ne, kakor bo pa naneslo.
Tudi v kampu sta imela kužke s seboj še dva "taborčka".  Eni od njih so lepo skrbeli, da se je kuža držal samo njihovih šotorov, drugim pa se je zdelo, da je čisto v redu, če njihov pes hodi naokoli, šnjofa po drugih šotorih, serje po celem kampu in nadleguje tiste, ki jim to paše in tiste, ki jim ne. Ampak mi smo se hitro zmenili, da okoli naših šotorov pač ne bo hodil in potem so počasi dojeli, da je čisto v redu, da tudi okoli drugih ne. Res ne vem kako si to ljudje predstavljajo. Saj je lepo, da je pes s teboj, da je lahko spuščen in je priden in prijazen. Ampak sam se pač ne more sprehajat po kampu in delat kar mu paše in hodit težit vsem ljudem po kampu. Ampak itak večine ljudi cel dan ni bilo, ker so plezali in je bil tako večino časa čisto prazen. Pod kampom pa je ležala čudovita peščena plažica in tudi sem je komajda zašel kak človek, tako smo lahko po milji volji uživali, noreli, se drli (beri: lajali) in s tem nismo nikogar motili.  Kljub temu, da je bila temperatura vode še nekoliko nizka smo se kopali prav vsak dan. Kdo bi se lahko uprl, da se nebi vrgel v tako modrino. Malce smo se bali, da bi nas lahko v tem času zunaj še zeblo. Sploh, ker je bila zima tako dolga in so sicer temperature komaj pomladne. Ampak ta teden je bilo na Hvaru pravo poletje. Toplo tudi ponoči.
Prvi dan smo se odpravili na pohod na najvišji vrh Hvara, sv. Nikola. Tam je bilo tako lepo, da so me komaj spravili dol.
Čez nekaj dni smo se celo vrnili in tam počakali sončno vzhod. Stari stric, ki ima na vrhu nekakšno gostilno nam je prijazno nudil prenočišče in ni prav nič kompliciral zaradi psov.
Z enem od članov komune, Aleksandrom sva se en dan odpravila kolesarit čez hrib v mesto Hvar. Kužke je medtem pazil Zlatko, drug član komune. Ko sta šla kolesarit onadva, sem uživala s kužki jaz. Vse smo se zmenili in preživeli čudovite prvomajske počitnice. Zdaj pa že nestrpno čakamo poletje, ko nas bo odneslo, kod ve kam..

ZIMA, ZIMA BELA

Leto sej pa zima res zima. Prva pošiljka snega je prišla že med jesenskimi počitnicami. Takrat sem se je razveselila, se počutila že čist decembrsko in vse je bilo oh in sploh zabavno. Potem decembra, ko bi za pravo vzdušje sneg moral bit, je le ta štrajkal. Ga ni in ni bilo. In ko sem že pospravila zimsko obutev in se pripravila na pomlad je zapadlo. Kar precej, a se je hitro stopil. Spet sem mislila, da je to to. Zime je konec, svoje možgane sem pripravila na veliko agility treningov. Ampak potem je zapadlo ponovno, tokrat se ni stopilo hitro in je zapadlo naslednji dan še malo več snega in naslednji dan še malo več in še kar pada in pada in snega je toliko, da ne vem več kam ga odmetavat izpred hiše. Tudi na sprehod grem komaj. Psov se sploh ne vidi ven s te snežne odeje. In najhujše. Sneg je tudi pri Nini. Agility torej odpade. Kljub temu, da je pod snegom vsa Slovenija, se držijo tisti, ki živijo prav ob morju. Ko zapustiš tunele Črnega Kala se odpre nov svet. Svet brez snega. Ljubljančani imamo poleg snega še meglo, da bi jo lahko rezal z nožem. Nič čudnega, da potem bežimo k morju, če se le da. Spet lahko omenim kakšno srečo imam da živim v tako super državi, kjer je popolnoma drug svet samo streljaj stran. Je pa zabavno, kako ljudje nikoli nismo zadovoljni. Koprčani rinejo malo višje, vsaj do Divače, kjer se lahko zabavajo na snegu, delajo snežake in igluje in ne vem kaj še. Mi pa bežimo k njim, kjer ni snega. Ampak tako pač je. Jaz imam zimo in sneg rada. Ampak tokrat je tega res malce preveč. Najbolj od vsega pa mi seveda manjka sonce. Benu in Nike je vseeno. Važno je, da poskrbim za nekaj zabave. A v toliko snega se težko gibata in mislim, da to ni več zabavno niti njima. Zato sem ju včeraj peljala na morje, kjer smo se celo popoldne igrali na suhi travi, z žogicami. Komaj čakam, da sneg izgine vsaj pri Nini, da bomo lahko še malo poskakali čez ovire. V Ljubljani ga bomo tako ali tako imeli do junija, če bo šlo tako naprej.