socializacija

Nike nič ne šparam. Moje življenje je v gibanju, nikoli nisem pri miru, kar naprej hodim naokrog in najbolje je, da se Nike takoj privadi na takšno življenje. Seveda imam s seboj vedno boks, kamor gre lahko spat, ko je utrujena, ampak je vseeno povsod z menoj. Tako je že bila na morju, na Iški, kamor se hodimo kopat, ko nimamo veliko časa, na treningu agilitya, na plezanju, v Bohinju,...

Zadnjič smo jo peljali na socializacijo v mesto. Najprej je bila malo zmedena in prestrašena med vsemi tistimi nogami, vendar se je hitro vživela in potem je šla ovohat marsikaterega mimoedočega. na splošno je malce previdna in predno se poda v akcijo malo preveri teren, ampak, ko vidi, da je vse ok, je nič več ne ustavi. Najbrž mi ni treba posebej povdarjat kako ponosna sem bila, ko so jo vsi občudovali in sem za seboj poslušala vzdihljaje >>O lej kok luškan kuža.<< in podobno.
Poleg socializacije se tudi pridno učiva. Nekako se mi zdi, da je čisto v redu, če dobi kakšen obrok tudi iz posode, ne le s klikanjem. ampak, ker je tako navdušena, ko nekaj dela in ker mene tako navdušuje, kako hitro se uči, se moram kar prisiliti, da ji dam kakšen obrok tudi kar tako.