Na Vršiču je še sneg, zato smo se popoldne kepali, naslednji dan zjutraj pa "kopali" v Nadiži. ( pesički itak, dejansko pa smo se za sekundo vrgli not tudi mi, ampak je res mrzla brrrr )Kok je to cool, obožujem razgibanost naše male deželice.
V soboto smo šli na "kobariški" breginjski stol. Na zemljevidu je kobariški, ampak domačini pravijo, da je breginjski, kar je lokacijsko logično, ker se dejansko dviga nad Breginjem. Ampak dovolj o geografiji. Šli smo z druge strani kot ponavadi in nas je kar dobro namučil, mene še tri dni po tem vse boli. Mi hodimo gor kar tradicionalno, vsako leto, Nike pa je bila gor prvič. Ben je spet pokazal, da je taka počasnela pravzaprav zaradi mene in je spet sledil Bagiju naprej, ki šiba po hribih kot gams. Enkrat bi ga res mogla dat tečt agility z njim, me prav zanima kaj bi ratalo.
V nedeljo smo šli plezat v Trento na velike balvane. Super stene za plezat, super prostor pod stenami, veliki travniki in super razgled. Je pa bilo tokrat kar v redu, da so nebo večino časa rahlo prekrivali oblaki, ker če bi sonce sijalo z vso močjo bi bilo peklensko vroče. Ni ravno poletno plezališče, bolj za zgodnjo pomlad. Imam pa še nekaj neporavnanih računov s steno, zato se sigurno še vrnemo. Naslednjič, ko gremo tja bomo spali v kakem kempu bižje Trenti in sigurno napademo ponovno, en dan pa se končno že odpravimo na ta presneta krnska jezera, kamor se že toliko časa odpravljam, pa me vedno zanese kam drugam.
Ja za tale izlet sva spustila eno tekmo. Je kar težko ta čas, ko so tekme, dogaja se pa še toooliko drugih stvari. Z veseljem prisostvujem na tekmah, ne toliko zaradi tekmovanja samega, tudi zaradi druženja z agilitaši, ampak moram kakšno tekmo spustit tudi za druga veselja. Se pa že veselim naslednje sobote, se vidimo v Mariboru.
Ni komentarjev:
Objavite komentar