Nike in njene muhe

Podoživljam Benovo mladost. Nike se je po prvi gonitvi precej spremenila. Postala je veliko bolj scrkljana, mirnejša. Zunaj še vedno divje skače, nori in se je vedno pripravljena z mano igrati, pa vseeno je precej bolj umirjena, kot je bila. Zdaj pa ima vneto uho in si sploh ni čisto nič podobna. Kar pa mi dela skrbi je to, da ne je. Briketov se praktično ne dotakne. Vendar pa je popolnoma zdrava in ješča, ko je treba Benu pomagat počistit meso iz golaža, ki se je po nesreči znašlo na tleh kuhinje. Tako vem, da z njo ni pravzaprav nič narobe, le zbirčna je postala, ugotovila, da obstaja kaj boljšega od briketa in se zdaj, damica, zmrduje. Vem, da bi jo lahko pripravila, do tega, da bi jedla brikete tako, da ji pač nebi dala za jest nič drugega, bo že jedla, ko bo lačna. Vprašanje, ki se mi poraja ob tem je, če hočem biti taka do nje? Jaz namreč jem tisto kar mi paše, takrat, ko mi paše, grešim, se bašem... Ponavadi ljudje tudi ustrežejo okusom svojih otrok, jih sprašujejo kaj bi radi jedli...Kužki pa...brikete in pika! Bojo že pojedli, ko bojo dovolj lačni. Ob vsej tej ljubezni do njih pa takšna selekcija. Zakaj pa nebi človek hotel ugodit njihovim izbranim okusom? Zakaj nebi oni jedli tistega, kar si želijo, če jim to ni nujno treba? Ker gre njihovo zmišljevanje lahko v neskončne atmosfere? Če se še spomnim Bena. Najprej ni hotel jest briketov, potem jih je nekako pojedel, če sem dala gor malo paštete, na koncu ni hotel jest niti makaronov s faširanim mesom. (pustimo to, da po kastraciji posesa VSO hrano. Do kam gre torej lahko Nike, koliko naj popuščam? Naj samo dam brikete, ki jih prej JE jedla, ki jih je očitno imela rada, pa ok, ne bo jedla teh, tiste pa bo? Mislim, da sem ravnokar našla odgovor na svoje vprašanje. To je torej ena dobra lastnost pisanja bloga, razmišljanje na glas prinaša tudi nekatere odgovore. Meja je. Ne morem biti tako kruta do nje. Ne morem je siliti, da je nekaj, česar ne mara, če sama tudi ne jem nečesa, česar ne maram. Lahko pa omejim vrtenje okrog prsta tako, da ji ponudim nekaj, kar vem, da je prej jedla in vztrajam, da tokrat bo jedla, čene pa naj bo lačna! Mislim, da je to dober kompromis.