Najbolj sladek smrček na svetu, miss fotogeničnosti, tasmanski vrag in mala človeška pošast.
BENETTON & NIKE & NYÍL
sobota, 9. oktober 2010
PASJE RAZSTAVE, NE HVALA!
PASJE RAZSTAVE
Vsakemu svoje, ampak NE HVALA!!
Prejšnji vikend se je v Celju odvijala evropska razstava psov. Z Benom in Nike smo se že nekaj časa nazaj pridružili društvu za terapijo s pomočjo psov "TAČKE POMAGAČKE". Kot terapevtska psa ne delata, ker za terapijo nista primerna. Nihče od nju namreč ni navdušen, da se ju v nedogled boža, prav tako sta po eni strani malo plašna, po drugi strani pa je Nike malo preveč vihrava in bi za tearpijo morala biti bolj umirjena. Ker nobenega od njiju za naše skupno življenje nočem umirjati, kvečjemu obratno, spodbujam njuno hiperaktivnost, sem se odločila, da pomagam pač drugače. Primerna pa sta za nastope in predstavitve društva na raznih prireditvah. Zato sta skupaj s še nekaterimi člani predstavljala društvo tudi na celjski razstavi ta vikend.
Še enkrat sem si potrdila prepričanje, da razstav ne maram! Nekaj psom podobnega cele dneve čepi na mizicah, kjer jih parfumurajo, češejo,... Videti je kodrom podobne pse z nemogočimi frizurami, nekaj metel s nefunkcionalno dolgo dlako in meni se ni niti en od teh psov zdel prav posebej zadovoljen da je tam. Da ne omenim smrada od pasjih iztrebkov po štirih dneh razstavljanja okoli razstavišča. Tudi če 70% ljudi pobira pasje iztrebke, je to pri tisočih psih, ki so bili tam PREMALO!! Mi smo se pobrali kolikor hitro smo lahko in se šli sprehajat v naravo.
Ampak za dobrodelne namene smo potrpeli. Edina dobra stvar, tam je bila hala za shopping, ki je spraznila mojo denarnico in napolnila pasjo omarico.
NASTOPI, NASTOPI
na osnovni šoli Miška Kranjca so imeli v četrtek MAVRIČNO MESTO, sejem, ki se pri njih odvija vsako leto. Povabili so nas na kratek nastop. Nike se ni počutila v redu, kasneje sem ugotovila, da je pravzaprav bolj resno zbolejla, kot je bilo videti na prvi pogled. Na tleh mesta nastopa pa je bilo razstresenih polno kokic, zato je bilo težko prepričati Bena, da počne karkoli drugega kot sesa. Sama z nastopom še zdaleč nisem bila zadovoljna, otroci pa so bili navdušeni nad tistimi nekaj trikci, ki sem jih pokazala. To pa je konec koncev tudi najbolj pomembno.
Vendars em po nekaj nastopih, ki sem jih imela v zadnjem času ugotovila, da je nujno, da pripravim izdelano točko, ker sicer pozabim večino dobrih trikcev. Sama namreč nisem nastopaški tip in imam pred vsakim nastopom še vedno izjemno tremo. Možgani odpovejo, potem se pa tolčem po glavi, joj pa še to bi lahko, pa še tisto bi lahko...
Naš projekt, poleg Nikinega slaloma v agilityu seveda je zdaj sestaviti eno privlačno točko za na oder.
Oznake:
razmišlanja-članki
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar