pa pojdimo...

Odločitev je padla, ta vikend pa res počivamo, poležavamo in ne gremo nikamor! Aha, pa kaj še, pri tem vremenu. Po dnevih in dnevih padavin, ki se jemljejo od nevem kje, mesecih megle, ni šans!!!Prvi plan je bil, da v soboto prie na obisk Sheila s Tino, pa nas je skenslala. Draga moja Tina, še žal ti je lahko!
Pa pojdimo od začetka. Prejšnjo soboto smo mogli it peljat moje tačke na servis v ajdovščino. Takoj ko je Nina slišala, da se bomo mudili na njenem koncu je priletela še Nina ;) s svojim Benčkom. Šli smo proti Otliškem oknu a na vrh nismo prispeli, nekaj m inut pred vrhom smo se obrnilo, ker je pihalo tako, da smo mislili, da nas bo odpihnilo.


Potem smo šli še v staro Gorico na miklavžev sejem. Luštno, ampak psičkom take reči niso všeč. Smo se zmenili, da jih od zdaj za take "neumnosti" raje puščam doma.

V nedeljo se je kazalo nekja sonca in smo šli na Blegoš. Hrib s čudovitim razgledom z vrha a potjo po severni, senčni strani, tako smo skoraj sončni dan praktično vrgli stran, saj smo prišli na vrh, ko je sonce skoraj že zašlo, poleg tega je bilo pasje mraz in je tudi tu močno pihalo.



in sem bila spet cel teden uničena, pa sem rekla, bom počivala. Ampak, ker sem jaz jaz in vem kaj je počitek samo hipotetično sem danes zjutraj spet kuhala čaj in pakirala pohodniški ruzak. In ni mi žal. To je bil eden lepših dni v letošnjem letu, ker je leta skoraj konec, lahko zagotovo to trdim. Sonce je sijalo z vso močjo, na nebu se je sem in tja sprehajal kakšen prosojen oblaček in Kofce gora nudi čudovit razgled na okoliške hribe, bela snežna odeja, ki je v Ljubljani, zaradi dežja, skoraj ni več, vso sliko samo še polepša. Ni bilo megle, ni pihalo...Nič čudnega, da smo ostali skoraj do sončnega zahoda in seveda naredili milion fotk. Pot je bila še kar naporna a se nisem nič pritoževala, užitek ob pogledu na okolico ob vsakem koraku odtehta vsak napor in po dolgem času avto ni bil tisto, čessar sem se najbolj veselila, ko sem se vračala dol. Kljub mokrim čevljem bi lahko še kar hodila in hodila. Uživala pa sta očitno tudi Ben in Nike. Ko smo se "sankali" po riti navzdol, sta nas z veseljem preganjala, strgala sta mojo rokavico, kdo bi jima zameril,...In Ben, moj dragi ben, ki se me ves čas drži kot klop, je odhitel po sneženi poti in kar izginil. To mu ni niti najmanj podobno ampak on se je odločil, da je ta zanimivi kraj vredno samostojno raziskovat. Očitno se je imel fino. Tam nekje dol pri koči nas je počakal in potem smo jo vsi veseli in zadovoljni mahnili proti domu.
O počitku ne duha ne sluha, soncenas je zdelalo in smo uničeni. Jutri pa je nov dan, ki ne bo nič manj naporen, čaka vas zanimivo presenečenje! Do jutri torej...

In seveda nekaj od neštetih slikic prelepega dne...