Tokrat smo kampirali v kampu Koren. Prijeten kamp, ki nudi lepe prostore za kampiranje, za malo bolj zahtevne pa prijetne lesene hišice, kamor smejo tudi kužki. Ker smo prišli v temi sem šele zjutraj zares videla kako lepo je tu. Ta dolina reke Soče me res nikoli ne razočara.
Navsezgodaj. No ja, tako bi moralo biti. Zjutraj enkrat smo se pač odpravili na Krn. Dva tisočak ki se ga lahko lotimo z Lepene mimo slavnega Krnskega jezera ali pa iz strani Kobarida. Iz vasi Krn. To pot smo ubrali mi. Že med vožnjo smo doživeli zanimivo izkušnjo. Ravno smo naleteli na kravjo karavano, ki se je gnala na pašo na planino.
Punce se ne dajo prav nič motiti. Zdaj je cesta njihova. Tako smo šli za njimi manj kot 10/h, po klancu navzdol pa celo 20/h. Poizkusili smo jih prehiteti. Nekaj smo jih, samo ena skupina se ni dala. Če smo kakšno od njih le prehiteli se je potrudila, da nas je prehitela nazaj. Te krave so res zanimiva bitja. Z njimi imam kar nekaj zanimivih izkušenj. Definitivno so samozavestne živali, s hrbtenico, ki stojij za svojimi idejami in dejanji. "Krava" res ali nebi smela biti žaljivka!
Na Krn greš tudi od tu lahko po dveh poteh. Naravnost gor ali malo oz. veliko naokrog, čez planino Kuhinja, pa potem po grebenu. Slednjo smo izbrali mi in šli. Pot traja približno štiri ure in pol. Najprej se od vrha oddaljuješ. Pot je zanimiva, pestra, malo po planini, malo po skalah, malo po melišču, malo po travcah. Vmes srečaš tudi jezero v Lužnici in če imaš srečo še kakšno žival. Mi smo daleč daleč videli kozoroge. Na enem mestu prideš do točke, ko izgleda, da te z vseh strani obdajajo strme stene in je iz te kotanje mogoče priti samo, če stene preplezaš ali nazaj po poti, po kateri si prišel. pa ni res, če zaupaš poti in ji slediš te ta lepo pripelje ven iz na videz brezizhodnega do prelepega jezera. Od tu se že vidi koča na Krnu. Potem pa sledi melišče. Na koncu tega mukotrpnega meliščenja in gazenja po snegu sem mislila, da sem že na vrhu. Hm, če pomislim imam podobno izkušnjože izkrnskih jezer, ko sem bila prepričana, da sem na vrhu, pa je bil vrh še kar daleč. Tudi na tej strani se je zgodilo podobno. Že sem se veselila zadnjih korakov, ko sem prispela do table : "KRN 1H" Ojoj. Pa smo šli naprej. Še ena zanimivost je na krnu. Ostanki vojne. Povsod ležijo ostanki bomb, konzerv od fižola in rib, ter kupi nakopičene bodeče žice. Tu previdnost, da se v žice ne zaplete kakšna pasja tačka ni odveč. Pa ostanki utrb in razsteljeni vrhovi grebena. KO smo se končno zares približevali vrhu se je zgodilo še enkrat. Ko sem prilezla, prepričana, na vrh Krna, sem ga spet zagledala, na sosednjem hribu. Pa ta se heca. In koča malo pod vrhom, ki se vidi skoraj iz povsod, vrh pa skoraj od nikjer ves čas zavaja in izgleda, da je bližje kot je. Ampak ni panike. smo šli pač še na en hrib.
Problem je bil le, ker so se s sosednjih gora nevarno približevali nevihtni oblaki. Tako smo vrh sam samo potapkali, se pofočkali in pobegnili na varno v kočo. Komaj smo dobro prišli do koče že se je ulilo. Koča je bila zaprta, ampak na srečo se koče drži bivak, kamor se lahko zatečeš in smo se. Ovili smo se v odeje in čakali, da nevihta mine.
In, ko se je malo umirilo smo jo ucvrli dol, kolikor hitro smo mogli. Če že tako nemaram hoditi navzdol še tolko manj maram teči. Mi ni treba posebej razlagati kako so me bolela kolena in stegna naslednji dan. Nike in Ben sta bila ubita še dva dni. Nike, kljub svojim mišicam, sem ji videla, da bi rada skakala, pa reva ne more.
V nedeljo smo imeli v planu it plezat. Vstali smo počasi, ustavili smo se še v Bovcu na kavi, ker smo kot po stari navadi pozabili en artikel za pripravo kave. Najprej posodo, ko smo le to kupili pa je po uvodnem prevrevanju(razkuževanju) zmanjkalo plina. Plezali smo bolj slabo, ker je spet deževalo, potem se mi pa ni več dalo. Tako smo kaj hitro še ob Soči pomalicali ,taveliki norci so se v Soči tudi okopali in potem smo odpeljali našeg novega Kangooja čez Vršič domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar