Še ne gremo domov...

Ker gremo raje v Sežano k Nini, Benu in Tišan. Dobro no, k Winnie. Takšno je njeno pravi ime, ampak se je je Tišan zelo prijelo. Ji tako paše.
V soboto smo šli na tekmo v Portorož. Spremenili so lokacijo in urnik tekme. Enkarji smo štartali že zjutraj in ker je bila tekma na morju smo ostali do konca. Dvojka in trojka so tekli šele ob 16h. Bilo je precej vroče ampak moram priznat, da me ni prav nič mikalo, da bi se vrgla v tole naše morje, ki je kar naplavljalo in naplavljalo razno svinjarijo. Bljak. Da ne govorim o obali in "plaži". Tekma je bila tokrat v marini Portorož. Na otočku, za katerega večina sploh ni vedela, da obstaja. In me je prav razočaralo, kako neurejena, zanemarjena in zapuščena je bila obala morja. Res bi se lahko malo potrudili in uredili otoček, ker bi lahko bil kar lepa plaža. Čeprav, samo morje ni za nikamor, tako, da se najbrž nihče nebi hodil tja kopat, pa vseeno bi se prostor lahko kako drugače izkoristilo. Škoda je pač, da še te, tako majhne obale nismo sposobni vsaj malo urediti. Drugo razočaranje pa je bila sadna kupa v restavraciji v marini, ki so nam jo sicer organizatorji tekme tako priporočali. Pač ne morem mimo tega, ker mi ni vseeno kaj dobim za svoj denar in tokrat sem se počutila res okradeno. Sadna kupa je bila namreč tako boga, kepica sladoleda daleč najmanjša kar sem jih kdaj dobila, smetana, če temu lahko tako rečeš na kupi tudi, cena pa takšna, da te na rit vrže. 6€ pa niti dežnička nisem dobila zraven. In potem si je natakar še sam od sebe hotel vzet napitnino in mi očitno ne bi prinesel nazaj drobiža ki je ostal od denarja, ki sem mu ga dala, če ga nebi po tem, ko se je nekajkrat sprehodil mimo naše mize opomnila, da mi je dolžan še nekaj denarja. Ne, mimo tega pač ne morem it, ker tako razočarana nad tem kar sem dobila za svoj denar že dolgo nisem bila. Res pa je, da je krivda moja, saj bi jo lahko zavrnila takoj, ko sem jo dobila, pa sem jo pojedla. Sem si mislila ok, slabo, ampak ok. No razjezil me je potem račun za to reč :S.
Aja o tekmi sem pravzaprav govorila. Jah, res je bilo vroče in bi bilo bolje, da sploh nebi tekla, ker se mi tako ni dalo, da se mi ni dalo niti ukazov dajat. Nič čudnega, da potem Nike ni hotela v pol tunelov, če sem ji rekla naj gre skozi šele, ko bi že mogla ven priti. Ampak dobro, tudi slabe dni moramo imet. Poletje pač ni letni čas zame in če je več kot 25 stopinj ne funkcioniram. Kako naj potem moj pes.
V nedeljo smo se še kar mlo zadržali na primorskem. Šli smo v Vipavo, hoteli smo it malo k vodi, k izviru Vipave ampak tja psi ne smejo. Ne, da morajo bit na vrvici. Sploh ne smejo v park! Ti primorci. Tudi k Solkanskemu mostu psi ne smejo. Kar nekaj!! Potem smo se pač odši ohladit v Vipavsko Belo.





Ampak kljub vsemu skupaj smo se imeli vse dni na primorskem super. Mala Tišan je taka faca. Pirenejci pa res niso bili nikoli pasma, ki bi jim posvečala kakršnokoli pozornost in mi prej niso všeč, kot, da so mi. Ampak! Tale mala Tišan. Tako je grda, da je že prav lepa. Ma dobro, zdaj mi niti grda ni več, mislim, da mi je zdaj ko sem se je malo navadila res prav luškana. Je pa do konca posrečena. Polna enih idej, brez strahu se loti nešteto stvari. Ko smo prišli v Belo je bil v vodi nekakšen surf in kdo je bil na njem in se vzil po vodi še predno ga je zagledal. Mali hudiček, kdo pa. Sladka je do konca. Čez poletje se bo gužvala v naši hiši in hmm, mogoče spustim na koncu poletja domov samo Nino in malega Bena.