Ko dan je čudovito lep, mi pojdemo na potep ...

Zadnje čase nismo hodili v hribe. Razlogov za to je veliko. Ampak mislim, da se stvari vračajo na stare tirnice. Hvala bogu, šele zdaj sem ugotovila kako sem hribe pogrešala. V soboto smo se, v res prijetni družbi Boštjana in njegove bande, ter Nine in njene bande, dvignili nad meglo na Ratitovec. Dobesedno. Na Ratitovcu je sijalo sonce in nas konkretno grelo, z vrha pa smo gledali kar gosto meglo v dolini. Tokrat smo osvojili pravi Ratitovec. Dan je bil res prijeten, samo čisto prekratek. Slabost zime, dan se konča že ob petih, zato smo morali ob štirih že pohiteti proti dolini, da ne bi hodili po temi, saj nismo pomislili, da bi s seboj vzeli svetilke. Res škoda, ker se mi nikakor še ni šlo domov. Poti na Ratitovec je nešteto. Prvič, ko sem šla gor sem šla čisto z druge poti. Mogoče mi je tista celo malo lepša, je pa daljša in se pravzaprav ne spomnim od kje natančno smo šli gor. Ampak je bila ta tudi zelo lepa. Seveda pa, če je človek v dobri družbi dan ni težko lep!