Na deževen dan, ko sem prebrala pol knjige, pospravila stanovanje, psa spita, utrujena od včerajšnjega pohajanja, mi je bilo tako dolgčas, da sem iz neznanega razloga, odprla spletno stran Bolha.com. Začela sem brskati po oglasih za živali. Tega nisem še nikoli počela in raje tudi nikoli več ne bom. Ker me preveč razburja. Koliko ljudi oddaja in prodaja pse, čistokrvne, brez rodovnika, starše pa lahko vidiš, ker sta oba domača. In parjena najbrž načrtno. Zakaj pa nimata rodovnika? Ker ljudem ni do tega, da bi naredili vzrejno dovoljenje? Hja... Saj ne rečem, tudi vzrejno dovoljenje je kar lahko dobiti, tako, da se človek skoraj lahko vpraša, zakaj bi ga pa res sploh imel? Potem pa se prodajajo rodovniški Parsoni, nihče pa jih ne kupi, ker so na Bolhi cenejši Jacki, pač brez rodovnika. "Kdo ga pa rabi, saj ne bomo hodili na razstave?" Najbolj zanimiv oglas, ki sem ga videla pa je bilo prodajanje mešancev med eno in drugo pasmo, očitno mešanci, za 100€. No ja, če ljudje to kupujejo ...
Po drugi strani pa poznam primere rodovniških psov s toliko težavami, da včasih res razumem, ko si kdo misli, kako je res brez veze, da ima pes rodovnik.
Saj se je za vprašati kje sploh kupiti psa? Tudi tisti, ki imajo rodovnik, niso nujno zdravi, še manj socializirani tako, kot bi mogli biti.
Za tiste, ki jim je vseeno, kaj bojo dobili in so se pripravljeni spopasti z vsemi morebitnimi zdravstvenimi in karakternimi težavami, ki jih prinaša pes "sumljivega" izvora, še vedno priporočam posvojitev psa iz zavetišča. Če želi človek kaj vedeti o psu, posvoji kako leto starega. Tako ve koliko bo pes velik in kakšen karakter ima. Poleg tega se mu ni treba ukvarjati z učenjem sobne čistoče in podobno. Plača prispevek za cepljenje zavetišču in to je to.
Tisti, ki kupi čistokrvnega psa, brez rodovnika, je po mojem mnenju zelo nespameten. Pes, ki nima rodovnika je uradno mešanec in bi moral biti zastonj. Stroški prvih dveh mesecev za leglo, bi morala biti kazen za lastnika pasje mame, ker ni poskrbel, da se nenačrtovano leglo ne bi zgodilo.
Če si človek želi določene pasme, pa bi moral zelo dobro izbrati in se pozanimati kje psa kupi. Razumem, da se vsi ljudje ne spoznajo na to, na kaj morajo biti pozorni. Sama se zato obračam na koga, ki psa iste pasme že ima in se pozanimam kje so KVALITETNA legla z zdravstvenimi testi in primerno socializacijo ter primernim karakterjem staršev.
Nakup psa ni nakup kilograma paradižnika, ki ga opravimo mimogrede. O nakupu se moramo pozanimati, razmisliti, poizvedovati... Življenje s psom si moramo zamisliti tudi čez deset let, ker ga bomo takrat še imeli. Predvideti morebitne spremembe, menjavo stanovanja, službe, partnerja, povečanja družine z otroci,... V vse te misli moramo vključiti tudi psa, še preden ga kupimo. S tem se izognemo številnemu oddajanju psov zaradi pomanjkanja časa. Tudi sama časa preteklo leto nisem imela obilo. Pa svojih psov nisem oddajala. Odpovedala sem se čemu drugemu. Tako sem se pač odločila, preden sem psa kupila.
Bodimo odgovorni, ko psa kupujemo in takrat, ko se naša psica goni in razmišljamo, da bi eno leglo mogla imeti. Ni potrebe. Vse preveč psov, ki že živijo, išče domove. Zakaj bi dajali na svet nove mladiče, ki jih nihče ne bo hotel imeti. In pazimo na našega samca, da se ne klati prosto naokoli in nadleguje domove ljudi, ki imajo goneče psice. Naj se ne pari prosto po vasi.
Naše živali so naša odgovornost in ta ni majhna!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar