Pasje življenje

Moj Benči me vsak dan bolj navdušuje. Ne morem verjeti, da je to isti kuža, kot pred petimi, sedmimi leti. Poleg tega, da od lanskega poletja plava in lovi žogice je vedno bolj navdušen tudi nad trikci in celo agilityem (če ni prevroče). Nikoli ne bom sigurno vedela zakaj je bil Ben nekoč tak, kot je bil. Zakaj je bil tako slabo motiviran za agility in kakršno koli norenje ampak vseeno lahko postavim teorijo, ki drži ali pa ne, se je za zamislit. Mislim, da je v času, ko sva se začela učit agility in tekmovat Bena obirala njegova debelost. Imel je 20% večjo težo kot zdaj, kar je kar precej. ( Nič čudnega, da se mu ni dalo gibati. Tudi predebelemu človeku se ne da toliko gibati. In ker se mu je v tistem času zameril, mu je ostal kot ne kaj slabega v spominu. (predebeli psi bi se mogli smatrati kot mučenje živali. Kar se tega tiče sem kar tečna. Če srečam predebelega psa to lastniku kar povem. Mnogim grem zaradi tega na živce, sploh, ker nekatere opozarjam vedno, ko se vidimo. Nekateri pa me upoštevajo in s tem močno izboljšajo kvaliteto življenja svojega ljubljenčka. Poleg zmanjšanja količine hrane močno priporočam več gibanja, ki večini psom manjka.) Zdaj leti čez parkur in izgleda, kot, da pri tem dejansko uživa. Zato trenirava vsakič ko treniram z Nike treniram tudi z njim. Vseeno odtečeva samo eno kombinacijo največ dvakrat. In tekmoval bo še vedno samo na zimskih tekmah.
Veliko bolj bistveno je njegovo veselje do igre. In do trikcanja. Večerni ritual trikcanja je nekaj najbolj zabavnega. Ben je 10x bolj histeričen od Nike (tega definitivno nisem pričakovala) Dela kot zmešan. Včasih mu komaj dopovem, da se malo umiri. Ker če hočem kaj malo bolj resnega narest, kot naprimer kaj ga dejansko naučit, se mora malo umirit. Ampak je zabaven na smrt. res se mu nasmejim. Navdušena pa sem tudi nad napredkom izvajanja nekaterih trikcev, pri katerih sem že zdavnaj obupala, da jih bo kdaj znal, kot je treba. Ampak krivda da jih ni znal do sedaj je sigurno na moji strani. Jaz sem tista, ki sem imela prenizke kriterije in sem mu dopuščala površnost, ker sem se prepričana, da več ne zmore. Pa zmore!!!
In pri kriterijih nisem popuščala samo njemu ampak tudi Nike. Zdaj ne popuščam več in oba sta se naučila nekaj stvari, za katere sme že zdavnaj rekla, da tako kot jih delata jih pač delata. Ampak ni res. Oba znata boljše, če se le malo bolj potrudita. Tako zdaj Ben objema igračko, Nike dela stojo na sprednjih tačkah in še marsikaj drugega smo izboljšali.
In ker je Ben tako napredoval je skrajni čas, da dobi filmček s posnetki prejšnjega Benčka in današnjega Benčka, za vse, ki mislijo, da se ne da.

Aja pa še dodatek. Navdušeni smo nad svojim novim domom. Prej smo sicer ravno tako živeli izven mesta, v naravi in se imeli lepo ampak tukaj je še lepše. Edino kar pogrešamo so sosedje, kakršnih najbrž nikoli več ne bomo imeli. Ampak v zameno smo dobili veliiiiko travnikov in gozdov za sprehajanja na dosegu nog in tačk. K bivšim sosedom se bomo pa z veseljem odpeljali na obisk.

In še en kolaž za dodatek. Če pes doma kaj uniči, obrne okoli smeti itd. je po mojem mnenju zato vedno kriv latnik. Ker moraš svojega psa poznat in vedet, kaj je treba pred njim umaknit. Pri nas so to definitivno smeti iz katerih še sveže diši po današnjem kosilu. In če jih ne umaknem sem sama kriva, če pridem domov in se zgodi kaj takšnega. Že dolgo se zaradi tega ne jezim več. Ampak psa se obnašata tako, kot, da ju bom pretepla. Jaz sem pa malo zlobna in si ne morem pomagat, da ju malo ne hecam in se vedno delam jezno. In sta skrušena. V očeh jima vidim : "Vem da nebi smel, ampak si nisem mogel pomagat in splačalo se je." :) Oba sta kot polita cucka, samo Nike res izgleda, kot da jo je na smrt groza, zato nje ne hecam preveč. Ben pa ve, da nisem jezna zares in z ušes nazaj, kot, da ve, da je naredil kaj narobe stoji, sto na uro maha z repom in čaka, da se bom nehala delat jezno in mi bo lahko skočil v naročje :). Ma če ta ni en velik cuker.