Ben se je zelo izkazal. Kuža, ki je nekoč nekontrolirano skočil v vsakega psa in je bil vedno pripravljen na pretep in najslabše, je tega vedenja zelo dobro naučil še Nike, je pokazal, da z vztrajnostjo lahko rešimo marsikateri problem. Z izkušnjami, ki sem jih pridobila s svojimi psi, z reševanjem problemov tečajnikov, s poslušanjem različnih strokovnjakov nama je kar dobro uspelo. Res je, da je Ben še zmeraj Ben in ga je potrebno nadzorovati. Vendar se je naučil toliko samokontrole, da je sposoben mirno prenašati, da ga ovohava samec, ne da bi kaj dosti trznil. Zgodilo se je že celo to, da je ob tem pomahal z repom. In še posebej se je izkazal, ko smo s tečajniki obiskali živalski vrt. Vzela sem ga s seboj. Pri 4ih samcih, ki so ga seveda radovedno ovohavali ni niti enkrat zarenčal. Mirno je hodil z njimi in v bistvu zanje ni kazal večjega interesa. Priden moj Benček. Naslednji projekt je v red spraviti malo pošast. Nekoč se bo našemu krdelcu pridružil še kakšen član. In predno se to zgodi, morata biti "tastaradva" porihtana. Zadnja stvar, ki jo želim je, da Nike prenese Benčkovo vedenje v mladosti še na mladiča. Pa veselo na delo.
Ampak izkazali sva se tidu z Nike. Parson russel terier, za katerega je vedno veljalo, da ima veliko srce v majhnem telesu. Ampak Nike je malce posebna. Je izredno občutljiva. Sem in tja stopi na plano terierski krakter in takrat je popolnoma usekana. Ampak večino časa je precej umirjena. Na tekmah, med veliko ljudi se potegne vase. Noče se igrati. Zaživi spet, ko je na poligonu, samo ona in jaz, brez toliko ljudi, ki se suče okoli nje. Kakšno ruvanje pred štartom? Ampak z učenjem igre in klikanjem igre se dejansko sprosti tudi med množico ljudi, ko čaka na štart. Tako da zdaj se tudi ona pred tekom veselo igra. Pa mi je uspelo izvleči iz nje tistega skritega terierja.
Čeprav nam mogoče v agilityu ne gre preveč dobro, ker prav vedno naredim kakšno neumnost, nam gre pa kar dobro v življenju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar