Pot do Sewille pelje čez štiri države. Slovenijo, Italijo, Francijo in Španijo.
Daleč najmanj navdušena sem nad Italijo. Že sama okolica mi ni všeč, največ ceste se vleče in vleče čez hribe mimo Genave, ki je še posebej neprijetna. Počivališča so grda in zanemarjena, tako da smo se tukaj ustavljali le za obvezni wc. Vsaj ti so brezplačni. Bencin in cestnine pa obupno drage. Na poti nazaj smo se ustavili na Azurni obali v Canesu. Moram rečt, da me ni kaj dosti impresioniral. Plaže so na tem delu precej boge in na večino pes tako ali tako ne sme. Ker pa smo bili zgodnji in ni bilo nikogar smo si vseeno privoščili kratek sprehod.
Od vseh mi je bilo najbolj všeč potovanje po Franciji, razen cestnin. Ne začnejo se na enem koncu avtoceste in na drugem končajo ampak se moraš za plačilo cestnine kar naprej ustavljati, kar je pri tako dolgi vožnji res malo nadležno in še sem in tja kakšno kolono povzročijo. Skupek cestnin kar nanese, bencin pa je tu precej cenejši kot v Italiji. Imajo zelo lepo urejena počivališča z veliko zelenja, kjer lahko mečeš žogice kužkom in si privoščiš prijetno malico. Poleg tega se da zaiti z avtoceste, ker se najde zelo prijetne kraje za sprehode.
Španija ina prav tako prijetna počivlišča od koder pogosto celo vodijo vrata z avtoceste, kamor se lahko greš sprehoditi.Bencin je tu najcenejši, v delu Katalonija pa računajo cestnine, ki niso zanemarljive. Imajo pa obupen sistem plačil. Na bencinskih postajah na avtocestah nimajo bankomatov, cestnino pa lahko plačaš samo z gotovino (ki je ne moreš dobiti nikjer, ker ni bankomatov. Imajo pa mašino za tehtanje :S) ali kreditno kartico. Znajdi se zdaj, če ti je gotovine zmanjkalo in je ne moreš nikjer dvigniti.
In pomemben del, nihče od špancev ne govori angleško, potem ti na cestninski postaji vtaknejo nek listek v roke in uspejo sestavit skupaj besede plačati sedem dni. Toliko, če gre kdo potovat po Španiji, bankomati so redka zadeva, tako da imejte pripravljene dovolj gotovine ali si dajte prej delat kreditno kartico.
Do zdaj sem bila pri Nini vedno sama in sem pogrešala svoje kužke. Tokrat je bilo vzdušje popolnoma drugačno, veliko bolj sproščeno, ker res nisem nikogar pogrešala in se mi ni k nikomur mudilo domov. Škoda da so nas tja pripeljale okoliščine, ki so nas a vseeno, obe z Nino sva bili veseli, da je spoznala Nyílčka še predno bo imel eno leto. Nad njim je navdušena. Kako da ne, saj je res super. Užival je 100 na uro. Najbolj se je zabavala Nike, ki je tokrat veliko število psov ni motilo, saj je tam več kot dovolj prostora, da si ne hodijo v napoto. Je pa Nikica prišla na svoj račun s skakanjem v bazen. Zadnje čase je nekaj trmarila in ni hotela tečt agilitya. Vem, da mi je mladiča strašno zamerila a vseeno sem se začela bat, da ni z njo kaj narobe, da je kaj ne boli. A pri Nini je pokazala, da je čisto v redu in je res samo jezna. Tam je namreč šibala kot zmeraj. Nje je to okolje res odgovarjalo. Pa še srn tam ni in se nisem imela česa bati na sprehodih, ki so bili tako veliko bolj sproščeni. No ja, bile so race a za njimi poleteti pač ne more.
Mislim, da je bil nad vsem še najmanj navdušen Ben. Oba z Nyílom sta bila na koncu tedna že popolnoma utrujena. Oba mi namreč sledita na vsakem koraku in tam sem ves čas skakala naokoli, tako da se tudi onadva nista umirila. Slaba španka bi bila. še siseste si ne znam vzet in se umirit vsaj za kako urico. Nič čudnega, da je Ben na koncu, ko sem pripravljala avto za odhod, ves navdušen skočil na zadnje sedeže in bil že med prvimi kosi prtljage pripravljen za odhod.
Zdaj smo doma, ponovno utrujeni in malo žalostni, ker smo morali zapustiti sončno Sewillo in Nino, ki ji je naša družba še kako dobro dela. Nekoliko boljša je in se lahko celo nasmeji, lepo jo je videti nasmejano, čeprav vem, da je to le površinski nasmeh. Žal pa je za nami ostala še večja praznina. Vse bi dala, da bi lahko čas zavrtela nazaj in Nini vrnila tisto, kar ji je pomenilo največ v življenju. Ampak kmalu bo boljše, vem da bo kmalu spet srečna. Nikoli in nihče ne bo nadomestil male Winnie a čas celi rane in prinaša nove stvari, ki človeku zapolnijo srce.
Nimka živi predaleč, počasi se navadim, da je ni, ampak ko sva skupaj se spomnim, kako jo pogrešam. Vse najine traparije. Prav ni pošteno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar