ZIMSKE POČITNICE

Saj vem, saj vem, tem učiteljem je full lepo, delajo full malo, ves čas imajo počitnice,... Ja počitnic pa res ni malo in spet so tu. Ampak kaj ko vsak dan dežuje :(. In vremenska napoved vsak dan obljublja, da jutri bo pa res boljše. In ker nič boljše ni kazalo, sem si rekla, da grem na kras, obiskat Jean, ne glede na vreme. Psi pač morajo ven, tudi če dežuje. In sem šla. In ko sem se vozila proti primorski je tako nalivalo, da sem si mislila: " Sem pa res izbrala prav najhujši dan za it na izlet." Ampak ko sem za seboj pustila Nanos se je nebo začelo svetliti in dežne kaplje so postajale vse manjše. In nekje pri Senožečah je nehalo deževati. Nič ni bilo megle, oblaki so sicer bili ampak taki, prijazni. In tako sva z Jean preživele celo popoldne v kraških gozdovih in na kraških travnikih v prijetnem, zelo toplem vremenu. Brez blata, ker kraška tla poberejo vso vodo, kar se da hitro. Zato sva nekaj malega lahko celo posedali po tleh. Kakor se je sprva to zdela nora ideja, se je izkazalo, da je bila v resnici vrhunska. Kužki so se super raumeli. Z Jean imava podobno grupico. Obe enega seniorja, ki ne sme preveč noret, enega, ki mora biti močno pod kontrolo, da ne gre za srno in enega mladega norca. Vsaj en dan brez dežja, mi je vsaj malo polepšal turobne počitnice. (ki so kljub temu prehitro minile, da ne bo pomote).


In naslednji dan je v Ljubljani spet deževalo, čeprav je napoved obljubljala, da ne bo. Pa je in to ne malo. Ampak radarska slika je obljubljala, da proti primorski pa ne dežuje, zato sem se se spet odpravila v tisto smer. Ampak tokrat ni bilo treba tako daleč, samo do Logatca. Šla sem na sprehod z Bučjanom. Vesela sem, da sem ga videla, bilo je prijetno s celo nekaj sončnimi žarki. Edino kar zmeraj pozabim je, da je tam sneg zmeraj malo dlje kot v Ljubljani. Snega nisem preveč vesela ampka vseeno. Sprehod brez dežja in v prijetni družbi je v redu, tudi če je na tleh nekaj snežne odeje.


Samanta mi je izdala še eno zaimivo lokacijo, ki smo jo šli raziskat naslednji dan. Zelo blizu obale a obljubila sme ji, da lokacije zares ne izdam. Bomo pa mi večkrat šli tja na sprehod, sploh takrat kadar bomo namenjeni na morje. Na sami obali namreč ne poznam lokacij, kamor bi šla lahko na res dolg sprehod sproščeno, s spuščenimi psi seveda. Tam je sprehajanje omogočeno predvsem po urejenih, po možnosti betoniranih poteh, polnih ljudi. Kar pa nam ne ustreza, rabimo naravo. In to smo odkrili zdaj. Kot ponavadi seveda nismo našli čisto tistega, kar smo iskali. Mislim, da smo odšli v napačno smer. Ampak nič hudega, ker je res lepo, bomo še prišli in našli naslednjič, tokrat pa smo vseeno uživali v prijetnem sprehodu. Kljub temu, da je bilo na parkirišču nekaj avtomobilov smo bili tam sami. Res je bilo prijetno, ker je bil tam gori en tak res spokojen mir. Samo Benečk je bil malo bogi. Se mi zdi, da ga daljši sprehodi res utrujajo. Precej hudo mi je, ker spoznavam, da najverjetneje na dolge in naporne sprehode ne bo mogel več hoditi z nami. Zaradi tega mi je res hudo. A vsaj na sprehode med tednom, ki so krajši lahko hodi. Re sp aje, da je zaradi počivanja verjetno tudi malo brez kondicije in lahko d ajo bo počasi nabral vsaj za takšne sprehode, ki so morda malo daljši a ne prav zares naporni, kot je bil na primer ta.

In dan kasneje smo se z Ugrinom, Lili, Sandijem in Nušo odpravili na izlet še na Pokljuko. Popolnoma druga slika kot dan prej. Vsaj meter snega in neskončna množica ljudi, ki je smučala, tekala na smučeh in se drugače rekreirala in uživala v sončnem zimskem dnevu. A Pokljuka je velika in tako smo tudi tam našli kotiček, kjer so se psi lahko sproščeno natekali.

Tako da, kljub temu, da so bili prvi dnevi počitnic deževni in turobni, smo se na koncu imeli pa čisto fino.