Ko sem dobila Nike sem si rekla iii končno imam psa z rodovnikom, zdaj grem pa lahko na kakšno razstavo. No, blizu razstav smo bili ravno toliko, kolikor smo na njih nastopali s trikci, sicer pa me takšni dogodki ne vidijo blizu. Tudi za trikce ne več. Rebeka me je prosila, če bi Nyila odpeljala enkrat, vsaj toliko da dobi kakšno oceno ali kakšen nazivček ali karkoli. Nekako ji nisem rekla čisto ne ampak potem vseeno nisem šla. Enostavno me pasje razstave ne zanimajo. In ker sem iemla končno psičko z rodovnikom sem si rekla, da bom mogoče kdaj imela kakšne mladičke. Ampak tudi za to nisem iz pravega testa. Mislim, da za to nimam bivanjskih pogojev in strašno težko bi mi bilo imet doma mladičke in jih potem oddat. In vem, da zame noben človek nebi bil dovolj dober nov lastnik, tako d abi najbrž obdržala pse, jasno pa je, da imam enega parsona naenkrat popolnoma dovolj. Da ne bo pomote, tudi dveh mudijev ne vem če bi se lotila imet. Eni in drugi imajo svojevrstne značajske značilnosti in jih sicer obožuem ampak si ne predstavljam, da bi mi dva mudija skakala v obraz, se vrtela kot zmešanain lajala ko zagledata žogico. Ne, tudi en mudi naenkrat mi je čisto zadosti. Pa vseeno je s samcem drugače, ker nisme jaz tista, ki bi se doma navezala na mladičke in jih nebi hotela oddat, zato sem se odločila, da z Nyílom vseeno narediva vzrejni pregled, če bi ga kakšna gospodična želela za očeta svojih mladičkov. Zakaj pa ne?
Tako sva včeraj odšla na tega vzrejnega. Lukas je bil slučajno ta vikend v Ljubljani in je šel z nama. Čez Nyíla ni pripomb. Naravnost čudovit je. Lep, z odličnom karakterjem, skratka, idealen bodoči očka. Jaz pa. Ja, kot sem rekla, te razstave niso zame. Včeraj sme se počutila, kot da imam prvič psa na drugi strani vrvice. Bila sem nerodna, nisem ga znala postavit, tako da si ga ogledajo, njemu s eje tud zdelo brezveze stat tam pri miru. Dvakrat sem bila celo okregana s strani komisije, kaj delam, če sem res čist nesposobna. Ja lepo od njih, ni kaj, čeprav jim prej pojasniš, da pač ne veš kaj od tebe pričakujejo in naj ti povejo. Kaj jaz vem kako mora pes stat in kaj oni gledajo. Jaz vem kako mora on laufat, ne stat. Da ne govorim o njihovi resnosti, ko gledajo in ocenjujejo pse. Sem se probala nekaj pošalit, pa so me tako pogledali, da sem mislila, da bom kar pobegnila. Saj nekaterim smo najbrž agilitaši smešni, ko tam laufamo med nekimi ovirami, ampak men so ti razstavljalci bolj. No ja, to je to za naju, kar se tiče najboljega približka razstav.
Vzrejno dovoljnenje pa imava. Zdaj mora pa poleg ocenjevalcem Nyíl ugajat še kakšni mični gospodični!
Ni komentarjev:
Objavite komentar