Ivanič grad 3.12.2011

No, pa da malo pokomentiram današnjo tekmo. Ivanič grad torej ni najlepše prizorišče tekme, kar bi si ga človek zaželel. Okolica ni ne vem kaj, možnost za sprehod sredenje dobre, odvisno od dežja prej, ker je veliko blata, okrog je pa kar nekaj gadbenega materjala, ker pčitno urejajo športni center. Hala je majhna in se v njej težko ogrevaš.... Ampak! Med ogledom parkurja za Bena se je pojavil Roland. Prepričana sem bila, da ga ne bo, ker je Ammy breja, pa je vseeno prišel samo s Kiro. In ker nikogar od tam že tako dolgo nisem videla, pa tudi slišimo se bolj malo, sem ga bila zelo vesela. Potem smo odtekli nekaj prav lepih tekov (ki bi seveda lahko bili tudi boljši, pa vseeno), nato so prišli še Zagrebčani z Živo (Amromeka Best from Toffifee). Hrvati niso uvedli strogega zakona, ki prepoveduje predtekmovalce zato sva se z Nike preizkusili tudi v kategoriji 3. Moram reči, da se mi parkurji po težavnosti niso zdeli bistveno drugačno od dvojke. Naredila sem nekaj neumnosti, nekaj stvari sem pa parv dobro izpeljala, s kakšno hudo slepo menjavo, ki mi sicer delajo težave, oz. so mi delale težave. Sem kar ponosna na naju, kljub temu, da noben tek ni bil brez napak. Zakaj so tekme cool. Slabost je, da ne moreš teka ponoviti in popraviti napak. Zato so treningi boljši, se pa vidi na tekmah kaj vse morava še trenirati. In dela imava ogromno!!! Ampak tako je vsaj zabavno. IN poleg tega, da sem se preizkusila v trojki je tekma, kjer tečeš več tekov bolj zabavna, sploh če tečeš v več kategorijah. Jaz sem tokrat tekla v vseh. Z Benom v enki in z Nike v dvojki in trojki. Ne bi imela še enega psa. Škoda ker z Nike ne morem teči v več kategorijah. To bi bilo super. Sploh ker Nike tako uživa. Super je imeti psa, ki mu je dejansko žur tečt še in še tekov in vsakič je samo bolj navdušen. Tudi Benči se je kar dobro odrezal. Ni sicer dal vsega od sebe in dvakrat je šel nalajat sodnico, ker njemu rata bedno, čim je en ovinek ampak sicer pa ni bilo tako slabo. Recimo, da je tekel.


Pritekla pa sta si Ben 2. mesto v agilityu in 3. v jumpingu in Nike 3. mesto v agilityu z 10 kazenskimi točkami. konkurenca res ni bila močna. Je bilo pa smešno, ker so nekateri odšli domov pred podelitvijo in sem jaz vzela njihove nagrade, tako sem bila kar naprej na stopničkah. In ko sem dejansko šla po svoje nagrade sem se mogla že skoraj zagovarjat zakaj sem tolikokrat gor :).
foto: Iztok Noč

Velika Planina

Res sem milila, da so bili že vsi na Veliki planini. In tisti, ki še niso bili, moraj tja obvezno it. Spet smo bili tam. Končno sem gor peljala tudi Nino, pa Borisa in Sabino. In vso pasjo družbo. Še nikoli ni bilo na Veliki planini tako malo ljudi kot to Soboto. Uživali smo na sončku in opazovalo gosto meglo pod nami, veseli, da smo se nad njo dvignili. Edina slabost tega je bila spet to, da je dan čisto prekratek. V meglo smo se mogli spustiti že ob 16h. Ob 17h je namreč tema :(. Pravzaprav sem si res želela, da bi lahko ostala v eni od tistih kočic do naslednjega jutra ali še kako noč dlje.

Benetton ali Panetone?

Benu je Nina spremenila ime. Iz Benetton se je prelevil v Panetone Speddy Benzales, krajše Tone. Že kar nekaj časa nazaj. Ampak prisežem, da odkar je Tone in ne Ben je to pes, ki si ga želim. Poln energije in vedno željan igre z žogico. Prijavila sme ga na tekmo agilitya v Ivanič grad. Po dolgem času bo spet tekmoval. Sem resno razmišljala ali naj ga prijavim kot Benetton ali kot Panetone? S težkim srcem sem ga prijavila z njegovim starim imenom. Ker ga ima pač v "rodovniku". To je sicer ena najgrših tekem ampak ker že dolgo nismo bili na tekmi jih malo pogrešam in se kar veselim, čeprav je prostor res grozen.



Sicer pa pridno treniramo. Res je škoda, da bi s tako dobrim psom, kot je Nike agility jemala tako neresno kot ga jaz. Zato sem se zadeve lotila bolj resno in zdaj treniram tako, da se temu res lahko reče trening. In napredek je viden. Po ogledih nekaj dobrih posnetkov drugih tekmovalcev (na primer Nine) sem dojela kaj dejansko pomeni to, da jo vedno čakam. In ko sem jo čakat nehala mi je kar naenkrat uspelo izvest vse slepe menjave. Fajn ne.

Ko dan je čudovito lep, mi pojdemo na potep ...

Zadnje čase nismo hodili v hribe. Razlogov za to je veliko. Ampak mislim, da se stvari vračajo na stare tirnice. Hvala bogu, šele zdaj sem ugotovila kako sem hribe pogrešala. V soboto smo se, v res prijetni družbi Boštjana in njegove bande, ter Nine in njene bande, dvignili nad meglo na Ratitovec. Dobesedno. Na Ratitovcu je sijalo sonce in nas konkretno grelo, z vrha pa smo gledali kar gosto meglo v dolini. Tokrat smo osvojili pravi Ratitovec. Dan je bil res prijeten, samo čisto prekratek. Slabost zime, dan se konča že ob petih, zato smo morali ob štirih že pohiteti proti dolini, da ne bi hodili po temi, saj nismo pomislili, da bi s seboj vzeli svetilke. Res škoda, ker se mi nikakor še ni šlo domov. Poti na Ratitovec je nešteto. Prvič, ko sem šla gor sem šla čisto z druge poti. Mogoče mi je tista celo malo lepša, je pa daljša in se pravzaprav ne spomnim od kje natančno smo šli gor. Ampak je bila ta tudi zelo lepa. Seveda pa, če je človek v dobri družbi dan ni težko lep!

Nov Pirenejec v mestu

Množijo se. Pirenejci v moji bližini namreč. V nedeljo smo se šli Ljubljančane. Stalna zasedba z Nino in na novo pridruženi Šiba in njena Špela. Preživeli smo prav prijetno dopoldne v Ljubljanskem parku Tivoli. Seveda brez poziranja ni šlo.
Ben je bil podoben že mnogim pasmam. Zadnja ugotovitev javnosti, ja, prav zares javnosti, je bila, da res zgleda kot Pirenejec. Ok, priznam, mogoče res malo. Podobnost z Winnie pa je več kot očitna :)

Izvir Završnice ali moja mala pozerja

Danes sem se odpravila v hribe, kar sama. No, ne sama, z Benom in Nike seveda. Včasih nam paše tudi, da gremo kam sami. Včasih pa gremo sami tudi zato, ker vsi ostali Martinujejo, mi pa vseeno ne čepimo doma in imamo raje lepe dnevne sončne izlete, kot ponočevanje. Danes smo sončne žarke lovili na Smokuški planini, kjer izvira Završnica. Odpeljala sem se tja in parkirala kar precej nizko. Potem sem se malce sekirala, ker sem se bala, da bom neskončno dolgo hodila po cesti. In sem res. Še sreča. Vzpon do izvira od tam do kjer naj bi se pripeljal z avtom, od Tinčkove koče, traja le 45 minut. Je pa res, da se da od izvira it še naprej, vsaj do Zelenice, lahko pa še kam. No ja, najbrž bi to vseeno bila boljša verzija, kot sprehajanje po gozdni cesti. Vseeno smo imeli lep, prijeten in dovolj dolg sprehod, da Ben in Nike zdaj ob meni mirno smrčita in bom šla lahko mirne vesti Martinovat tudi jaz. Kljub nagajivim idejam mojega fotoaparata pa je nastalo celo nekaj uporabnih slikic.

Ko mačke ni doma ....

Ben in Nike včasih kaj ušpičita, ko sta sama doma. Navadno gre za krajo hrane, posledično pa so povsod raztrgane embalaže v katerih je hrana skrita. Krivec za to pa sem seveda jaz, ki hrano pustim na dosegu, kljub temu, da vem, kaj sledi, če jo pustim. Nad tem, da se zaradi tega jezim sem že zdavnaj obupala. Ja, včasih sem se. Zdaj pa se jima samo še smejim, kako sta smešna, ko se pretvarjam, da se jezim in se jima zdi, da sta najbrž nekaj narobe naredila. Brez skrbi, oba zelo, zelo dobro vesta, kdaj sem jezna zares, kdaj pa se samo pretvarjam. Nisem si mogla kaj, da danes, ko je bil Ben spet na delu, nebi delala jezne in ga posnela.