Doma imam dva čudovita psička, ki utrujena od napornega vikenda spokojno spita. Zame je to najlepši pogled na svetu. V soboto smo šli na dolg sprehod na Lubnik. Po malem vsi grešimo zakon, saj verjamem, da ima večina pasjih lastnikov le te kdaj spuščene z vrvice. In to, kdaj naj bi psi res bili na vrvicah je najbrž subjektivno mnenje. Ampak tam kjer je več ljudi in več psov bi pa res VSI morali biti pripeti. Ker ljudje, tudi, če je vaš pes prijazen do vseh, vsi ostali niso. In tudi vsi lastniki si ne želimo, da bi se naši psi ovohavali z vašimi. In na Lubniku je dvakrat prišel k nam nek kuža, katerega lastnici se ni zdelo, da bi ga mogla pripeti, čeprav se Ben očitno in glasno ni strinjal z njegovim vohljanjem okoli nas. To mi gre res na živce. Če smo imeli vsi, prav vsi razen nje pse pripete, a se ji to res ni zdelo čudno. Pa nisem hotela bit ena od tistih, ki se dere " PSE NA VRVICE". Ampak gospa se ne zaveda, da si ne želi, da bi še jaz spustila svoje pse. To mi gre res na živce. Ker se res trudim, da bi odvračala Benovo pozornost od drugih psov in gre sam od sebe raje daleč naokrog, kot mimo njih, potem pa pride spuščen pes, ki ne šmergla lastnika ali pa je lastniku vseeno, če jaz vlečem svojega psa stran, medtem ko njegov nadležno tlači nos v njegovo rit. Ben je miren in miren in ko vidi, da vsiljivež ne gre stran, ja kaj pa naj drugega, kot da mu na grd način pove, da naj se pobere. Latnik ti pa potem reče, da nič čudnega, da je pes živčen, če si ti živčen. Saj res tako zgleda, ko potem še ti lastniku grdo poveš, da naj že prime tega svojega psa. Nič čudnega, da potem iščemo kraje ki so osamljeni in kjer nikogar ni. Na srečo jih je v Sloveniji kar nekaj. Ampak večno se pač ne morem jaz vsem izogibat. V tečaju male šole svojim tečajnikom poudarjam, da je njihova odgovornost, da ko vidijo drugega psa pripetega, morajo tudi svojega pripeti. Saj ne gre za to, da lahko njihov ali vaš ali naš pes naredi nekaj komu drugemu. Gre tudi za to, da lahko kateri koli drugi pes naredi nekaj vašemu. Nikoli ne veš zakaj ima nekdo psa pripetega. Mogoče zato, ker se drugih psov boji, mogoče ga lastnik ravnokar nekaj uči in noče, da ga motimo, mogoče ima pes kakšno nalezljivo bolezen, mogoče je psica ki se goni. Psi niso vedno na vrvicah samo zato, ker ne ubogajo. Ljudje imamo za to veliko razlogov. In kultura pasjega lastnika je, da ne pusti svojega psa da leti vsepovprek naokrog do drugih ljudi in drugih psov.

No pa da se vrnem na lepše reči. Nina je dobila most. In ker je izredno talentirana agilitašica in ima dobro oko in zna sestaviti dober parkur, (ta danes je bil res odličen) smo se danes odpravili k nje na trening. Tak skupinski, z Ruby, Molly, Indy in vsemi ostalimi našimi psi. Celo Bela se nam je pridružila. Hvala Nini za odličen trening. In Anji za slikice. Glede na razmere za trening v Ljubljani, se mi zdi, da bomo Nino kar pogosto "izkoriščali". Ker sem videla danes v kakšno veselje ji je to.
spodaj je en kratek posnetek. Nina, ko bova svetovni prvakinji bova povedali, da trenirava pri tebi v Majcnih, brez skrbi ;).

Po treningu smo šli na sprehod na morje. No tega dela ne mislim več ponavljat. Bil je lep sončen dan in na morju je bila vsa Slovenija. Vse lepo in prav, lepo, da grejo ljudje na zrak ampak jaz se bom drugič raje umaknila na sprehod kam drugam, kam na travnike, kjer ni ljudi.


Foto: Anja Gubanec

svet je krut, Ljudje pa smo najbolj kruta bitja na njem.

Moj blog je poln lepih trenutkov iz mojega življenja. Žal pa se na svetu dogajajo tudi slabe stvari. Novo leto prinese krutosti, kot si jih normalen človek ne bi mogel niti zmisliti. Letos mi je bilo recimo zelo žal psičke, za katero pač vem, da se je nekega decembrskega večera, ko so se ljudje veselili, pili svoja kuhana vina, občudovali prelepa novoletna okrasja in se zabavali ob metanju petard ene od teh tako prestrašila, da je pobegnila. Prestrašena je tavala po Šiški polni cest in žal zatavala na obvoznico, kjer jo je povozil avto. To me spomni na moje prvo novo leto z Benom ki je prav tako pobegnil zaradi žvižgov raket in zataval v pokljuške gozdove. Njega smo na srečo našli ga pa od takrat prenseto dobro pazim. Tokrat pa sem zvedela za še bolj žalostno zgodbo, ki jo bom delila in si želim, da bi se širila naprej in upam, da bodo ljudje o njej razmišljali. Ne razumem, res ne razumem kako lahko za lastno zabavo povzročaš trplejnje drugim. Ali se nekaterim ljudem res zdi, da živali nimajo nobenih čustev, nimajo čutnih celic?? Saj niso plišaste igrače. Živa bitja so halo!!!



Some kids placed strong firecracker in the mouth of this animal and made sure he could not open it. The world is like this. To these kids it must have been a macabre fun for a few minutes and then they continued with their life like nothing happened.

To this animal, his life ended during those minutes, with a pain so deep that is better to forget.

If you are against the mistreatment of animals, share this so that more people see what we are capable to do and how inhumane we could be.

Friends, I'm really sorry if this picture hurts you, I got hurt while posting too. I'm sharing this because of that I hope if some one near you tries to do these kind of things, you will at least try to tell them that this is really a harsh. Will you?

TILE TRIJE DNEVI SO BILI ENI NAJLEPŠIH

Novo leto je dan, ki ga že od nekdaj ne maram. Vsi praznujejo to, da zamenjamo koledar na steni. Brez veze. Odkar imam pse, ki se bojijo petard pa ga imam toliko manj rada. Izogibam se prisiljenih zabav in se umaknem na kar se da miren kraj. Dober del teh praznikov pa so seveda počitnice. V sredo smo se šli sončit na Viševnik. Enkrat sem že bila tam, pa je bila takšna megla, da nisem videla ničesar okoli sebe. Tokrat je bilo drugače, vse se je svetilo v soncu, bilo je nekaj snega in končno sem videla kam sem tudi zadnjič že lezla. Vzpon na Viševnik je kar težak. Precej strm. Razgled z njega je lep, saj zreš Triglavu z oči v oči, sicer pa me ta gora ni tako zelo navdušila. Bila sem že na marsikateri lepši. Toliko za informacijo, če se bo kdo želel odpraviti tja. Kofce gora mi je recimo veliko bolj všeč, ker je bolj odprta. Pa še marsikatera druga. Tako da, kot pravi moj prijatelj ZZ, odkljukano. Ampak važna je družba in ta je bila super.


Potem smo naslednji dan odšli na počitnice k Boštjanu in njegovima Molly in Indy. Prišli so še Nina z Benčkom in Winnie. Skupaj smo preživeli štiri čudovite dni z dolgimi sprehodi po zasneženem, skoraj pravljičnem Logatcu in v popoldanskem poležavanju v prijetni, s kaminom ogrevani sobici. Ob takšnih dneh si človek res zaželi da bi lahko ustavil čas. Žal se pokanju na silvestrovo nismo mogli izogniti. Še huje pa je bilo, da nekdo ni uspel porabiti municije takrat in je večer kasneje neutrudno še kar spuščal glasne rakete. In tega še kar ni konec. Škoda ker se je treba vrniti k vsakodnevnim opravkom. Ampak tako pač je.

PRAZNIKI

December je, praznik so skoraj za nami. Zaenkrat nimamo večjih težav zaradi petard. Pri nas se jih ne sliši dosti. Toliko kolikor pa jih slišimo na sprehodih, pa Ben uspešno premaguje strah. Če sama popolnoma ignoriram pok, ga tudi on. Ne morem verjeti, za igro z njegovo najljubšo žogico pozabi tudi na petarde. Če le niso preveč blizu in tako preglasne. Tako lahko načeloma hodimo na sprehode nemoteno, tudi v tem času. Vseeno bomo za novo leto pobegnili ven iz mesta kjer poka manj in ob polnoči zatesnili vsa okna, dali glasbo naglas in upali, da se ne bodo bali prehudo. Tako, kot lani bomo tudi letos novo leto dočakali pri Boštjanu v Logatcu. Božič pa je že mimo. Božični večer smo preživeli z družino, božčni dan pa z drugo družino, tisto, s katero nas ne veže krvna povezava, pač pa tista druga, prav tako pomembna, prijateljska. Božič je namenjen preživljanju časa z najbližnjimi. Tega smo se držali in preživeli res lepe božične praznike. Ker niso mogli biti z menoj čisto vsi, ki jih imam rada bodo pa nekateri za novo leto.
V nedeljo smo šli uživat na sonček v Šobec. Bilo je tako toplo, da smo za nekaj časa odvrgli večino toplih oblačil in bili celo v kratkih rokavih. Za Božič bi sicer moralo biti vse prekrito s snegom, ampak tudi tako ni bilo tako slabo.



Dan po božiču pa smo odšli na ekskurzjo po Štajerski. ZZ še ni bil v Prekmurju, ne na Ptuju, ne v Mariboru. Zato smo ga odpeljali na izlet.





Seveda, ker smo bili ravno na tistem koncu in ker imajo v Prekmurju ravno mladičke smo pač mogli še tja. Zadnje čase se res malo vidimo in prekmurce pogrešamo, zato mimo priložnosti da jih obiščemo nismo mogli.


blažena med mladički, pri Metki lahko znova in znova podoživljam trenutke, ko sem malo Nikico takole pestovala :)



tale hoče na vsak način z mano, kar glejte torbice, po novem se skrivamo v hlačnicah...

Vesel božič vsem!

Božični Prestarnek

To soboto se je odvijala tradicionalna božična tekma na gradu Prestranek. Ben obožuje jahalnice, zato, če ga ne prijavim na nobeno tekmo, ga bom na te. Zadnjič v Ivanič gradu je bilo dovolj hladno, da se je premikal in nekako odtekel parkur, ampak ne vem kaj mu je v teh jahalnicah tako všeč. V soboto je tekel kot puščica, dva čista teka, z odličnimi slalomi, kljub hitrosti celo narejenimi conami. Čeprav Ben nikoli ni zares spoznal kaj je pravzaprav cona. Med tekom ni nikogar nalajal in se ni nikjer obiral, skratka bil je moj prvak in dejanski prvak, saj je zmagal. Za ta dva teka mi je pa res žal, da ju ni kdo posnel.
Nike ni bila tako dobra, v agilityu mi je podrla eno palčko in en hop spustila. Glede na to, da sem 5 kazenskih točk itak mela sem se odločila, da se s tem ne bom obremenjevala in bom tekla naprej, tako sva se diskvalificirali. Nič hudega. V bistvu je bilo kar nekaj trikov, za katere sem se spraševala, če jih bom zvozila in sem jih kar lepo, napako sem naredila pa tam, kjer sem si vzela preveč na "easy", ker je zgldalo lahko in izvedljivo. Še veliko se imava za naučiti. Je bila pa to najdaljša tekma. 220 tekmovalcev. Trajala je kar do osmih zvečer. Od osmih zjutraj. Ampak v dobri družbi je lahko človek tudi 12h na agility tekmi.

NIKE DOBI SESTRICO ...

In še eno, in še eno in bratca. vsi čudovitih barv, težki toliko, kot je bila Nike ko je imela tri tedne, mi je danes povedala Metka. Glede na to, sem jima z Rolandom močno hvaležna, da sta se odločila, da se ne dasta in sta ji pomagala, da je zrasla v to kar je. Živo mišico na štirih nogah s super karakterjem. Z nekaj pomanjkljivosti... Ampak ta post ni njen Simona. Ta post je od C-jevčkov. Tako se reče že tretjemu leglu psarne Amromeka, katerega imena se bojo začela na črko C.
naj jih predstavim:

Amromeka C. dekle št.1


Amromeka C. dekle št. 2


Amromeka C. fant (po tradiciji one and only ;))


Amromeka C. dekle št. 3


Pa imamo spet problem. Seveda bi Simona kar imela enega od njih. Ampak sem Metki zabičala, da mi naslednja 4 leta ne sme dat nobenega mladiča! Zdaj se mora pa Metka tega držat! ;)