Lovrenška jezera

Zadnje čase malo manj hodimo na izlete. Veliko je bilo agility tekem jeseni, pa tudi slabega vremena. Prejšnji vikend smo, kljub malce slabšemu vremenu odšli na Krvavec. Ampak je bilo kar nekaj megle na vrhu, zato smo se sprehodili gor in dol, nismo se pa kaj dosti zadrževali tam. Ta vikend pa je bilo vreme na vzhodu Slovenije le nekoliko lepše, zato smo odšli na Lovrenška jezera. Čudovit kraj, vreden obiska. Naredili smo krog od Rogle, do jezer, potem pa smo se preko Peskov vrnili na Roglo. Prijeten izlet, veliko ljudi je nabiralo gobe, sicer pa smo večino časa uživali v samoti, soncu in prelepi naravi.

Nov dom

Saj ne, da se nam zadnje čase ne dogaja veliko. Pravzaprav se, ogromno.
Za začetek. Preselili smo se. Iz majhnega stanovanjca v veliko hišo. Z majhnim, majhnim vrtkom. Prej ga sploh nismo imeli, imeli pa smo super sosede z ogromnim vrtom, ki so nam vedno dovolili, da se pri njih igramo. Pogrešamo jih. Njih in njihov vrt. Imamo pa tukaj druge prednosti. Malce ven iz Ljubljane smo šli in tu naokoli imamo ogromno polj in gozdov za sprehajanje. Mislila sem, da bo Ben tisti, ki bo problematičen za navajanje na nov dom. Zadnjič, ko sem se preselila je bil precej depresiven. Zdaj pa se zdi čisto v redu. Le navadil se še ni, da se ne splača ves čas hoditi za menoj po hiši. Zdi se mi, da ima Nike več težav z navajanjem na nov dom. Ni še našla prostora, ki bi bil njen. V starem stanovanju je kraljevala na postelji. Tu pa sem uvedla nekaj sprememb. To, da kužki spijo na postelji me ni motilo zaradi prostora. Pravzaprav se rada stiskam k njima. Moti pa me, da imam zaradi njiju ves čas umazano posteljo. Sploh zaradi Nike, ki pušča ogromno dlak. Ker pa v prejšnjem stanovanju nisem imela dnevne sobe in se nisem mogla tako nikjer crkljat z njima, sem jima dovolila na posteljo. Zdaj imamo dnevno sobo in kavč, kamor smeta, postelja pa je rezervirana zame. Pridna sta in pravila upoštevata. Problem pa je, ker Nike ne ve kam naj se da. Navajena je, ne le, da spi na postelji, pač pa je večino časa skrita pod kovtrom. Počasi se je navadila, da je posteljo zamenjal kavč. Ponoči pa spi v spalnici v boksu ob postelji. Mislim, da se bo hitro navadila tudi ona.

Čarobni dan v Arboretumu

V Nedeljo je bila v Arboretumu Volčji Potok prireditev "Čarobni dan", namenjena otrokom. S kužki smo bili povabljeni, da pokažemo nekaj trikcev in malo agilitya. Poleg tega pa je bil naš namen tudi, da otrokom povemo še kaj o tem kako se do kužkov pristopi, kako in koliko časa potrebujemo, da kužke naučimo kakšen trikec in podobno. Kot vedno so bili gledalci navdušeni, otroci pa so z veseljem poskušali tudi sami z našimi kužki narediti kak trikec.

Foto: Uroš Bokal

VSE NAJBOLJŠE BEN!!

Moj sonček mali črni danes praznuje 7. rojstni dan. Njegov videz že krasi nekaj sivih dlak, njegov karakter pa se je vrgel po meni. Starejši kot je, bolj je otročji, bolj je nor in bolj igriv. Vsak dan je boljši in vsak dan ga imam rajši. Naj še naprej raste v tem duhu. Vse najboljše moj mali črni norček!!

Zadnji dnevi počitnic v Preddvoru

Poletja še ni mimo, naše poletne počitnice pa se končujejo. Zadnji dan smo tako preživeli res prijetno. Na našem najljubšem koncu Slovenije, na gorenjskem. Kopali smo se v jezeru Črnava v preddvoru. To je še en tak kraj, kjer niso povsod izobešene table, da se pes ne sme kopati v jezeru. Lahko se in nihče nič ne teži. Poleg tega so psi dovoljeni dobrodošli tudi v hotelu ob jezeru, sem prebrala na njihovi spletni strani, kjer je to celo podčrtano. O prelepi okolici pa tako ali tako nimam zgubljati besed. Navdušena sem. Že komaj čakam, da bom tja zvlekla vse ljudi, ki se mi bodo pustili.
Edina škoda je, ker se na ta kraj nisem spomnila prej.

In seveda sem že nekaj dni kasneje res tja odpeljala svoja najmlajša prijatelja Jerco in Urbana in seveda njuno Bibo. Kljub malce hladni vodi smo pogumno plavali, celo Urban.

Pasji mladiči

Na deževen dan, ko sem prebrala pol knjige, pospravila stanovanje, psa spita, utrujena od včerajšnjega pohajanja, mi je bilo tako dolgčas, da sem iz neznanega razloga, odprla spletno stran Bolha.com. Začela sem brskati po oglasih za živali. Tega nisem še nikoli počela in raje tudi nikoli več ne bom. Ker me preveč razburja. Koliko ljudi oddaja in prodaja pse, čistokrvne, brez rodovnika, starše pa lahko vidiš, ker sta oba domača. In parjena najbrž načrtno. Zakaj pa nimata rodovnika? Ker ljudem ni do tega, da bi naredili vzrejno dovoljenje? Hja... Saj ne rečem, tudi vzrejno dovoljenje je kar lahko dobiti, tako, da se človek skoraj lahko vpraša, zakaj bi ga pa res sploh imel? Potem pa se prodajajo rodovniški Parsoni, nihče pa jih ne kupi, ker so na Bolhi cenejši Jacki, pač brez rodovnika. "Kdo ga pa rabi, saj ne bomo hodili na razstave?" Najbolj zanimiv oglas, ki sem ga videla pa je bilo prodajanje mešancev med eno in drugo pasmo, očitno mešanci, za 100€. No ja, če ljudje to kupujejo ...
Po drugi strani pa poznam primere rodovniških psov s toliko težavami, da včasih res razumem, ko si kdo misli, kako je res brez veze, da ima pes rodovnik.

Saj se je za vprašati kje sploh kupiti psa? Tudi tisti, ki imajo rodovnik, niso nujno zdravi, še manj socializirani tako, kot bi mogli biti.
Za tiste, ki jim je vseeno, kaj bojo dobili in so se pripravljeni spopasti z vsemi morebitnimi zdravstvenimi in karakternimi težavami, ki jih prinaša pes "sumljivega" izvora, še vedno priporočam posvojitev psa iz zavetišča. Če želi človek kaj vedeti o psu, posvoji kako leto starega. Tako ve koliko bo pes velik in kakšen karakter ima. Poleg tega se mu ni treba ukvarjati z učenjem sobne čistoče in podobno. Plača prispevek za cepljenje zavetišču in to je to.
Tisti, ki kupi čistokrvnega psa, brez rodovnika, je po mojem mnenju zelo nespameten. Pes, ki nima rodovnika je uradno mešanec in bi moral biti zastonj. Stroški prvih dveh mesecev za leglo, bi morala biti kazen za lastnika pasje mame, ker ni poskrbel, da se nenačrtovano leglo ne bi zgodilo.

Če si človek želi določene pasme, pa bi moral zelo dobro izbrati in se pozanimati kje psa kupi. Razumem, da se vsi ljudje ne spoznajo na to, na kaj morajo biti pozorni. Sama se zato obračam na koga, ki psa iste pasme že ima in se pozanimam kje so KVALITETNA legla z zdravstvenimi testi in primerno socializacijo ter primernim karakterjem staršev.

Nakup psa ni nakup kilograma paradižnika, ki ga opravimo mimogrede. O nakupu se moramo pozanimati, razmisliti, poizvedovati... Življenje s psom si moramo zamisliti tudi čez deset let, ker ga bomo takrat še imeli. Predvideti morebitne spremembe, menjavo stanovanja, službe, partnerja, povečanja družine z otroci,... V vse te misli moramo vključiti tudi psa, še preden ga kupimo. S tem se izognemo številnemu oddajanju psov zaradi pomanjkanja časa. Tudi sama časa preteklo leto nisem imela obilo. Pa svojih psov nisem oddajala. Odpovedala sem se čemu drugemu. Tako sem se pač odločila, preden sem psa kupila.

Bodimo odgovorni, ko psa kupujemo in takrat, ko se naša psica goni in razmišljamo, da bi eno leglo mogla imeti. Ni potrebe. Vse preveč psov, ki že živijo, išče domove. Zakaj bi dajali na svet nove mladiče, ki jih nihče ne bo hotel imeti. In pazimo na našega samca, da se ne klati prosto naokoli in nadleguje domove ljudi, ki imajo goneče psice. Naj se ne pari prosto po vasi.

Naše živali so naša odgovornost in ta ni majhna!!

Roblekov dom

Po dolgem času smo spet odšli malo v hribe. Vročina je že precej manjša, sploh na malo večji nadmorski višini. Zato naslednji pohod planiramo že ta vikend. Jupi. Včeraj smo šli na Roblek. Od Tinčkove koče. Pot je kar precej naporna, sploh če si malo zakrnel. (celo označena kot bol naporna) Obstajajo tudi druge poti, ki so bolj "normalne" ampak mi si pač takšne ne znamo izbrat. Očitno. Tako smo gor, še huje je bilo dol, hodili po nekakšni mešanici melišča in zemlje, ki precej drsi, zato je bila hoja navzdol še bol naporna kot gor. Poleg tega pe je vse skupaj še precej strmo. Nikakor ne priporočam družinicam in tistim z manj kondicije. Vzpon torej priporočam po kakšni drugi, manj naporni poti. Jaz sem bila kar precej utrujena in poti nisem nadaljevala na Begunjščico. Jo bom kdaj drugič, ko bom nabral malo več kondicije oz. bom šla do Robleka po kakšni manj strmi poti in se ne uničila že do tja.

Zlatko je seveda šel naprej na Begunjščico. Vračala sva se mimo Smokuške planine. Ker Zlatko še kar ni imel dovolj je šel še na Vrtačo. Mi pa smo se medtem sprehodili do Zelenice. V hribih smo bili cel dan. Bilo je zelo prijetno. Vendar očitno res nimam nobene kondicije, ker sem bila uničena. Priznam. Na koncu smo se nagradili še s hitrim skokom v jezero Završnice.