Božični Prestranek 2012

Ben me je spet pozitivno presenetil. Ker obožuje podlago v jahalnicah ga na te tekme vedno prijavim. Pa čeprav moram biti zaradi tega na tekmi prav cel dan. Ker midva sva še vedno v enki in bova tam tudi ostala. Ker nama je v enki lepo. Pričakovala sem, da se ne bo prav vlekel. Ampak da bo tako tekel pa ne. Ko sem začela tečt me je prešinilo. Pa saj moj Ben šiba, šiba kot raketa. Predvsem pa tako hitro kot še nikoli. Škoda, ker je spustil zadnji palčko vv slalomu in zato tek ni bil tako popoln, kot bi lahko bil. Podobno je bilo tudi v Agilityu. Spet z napako v slalomu. Presneti slalom. Kljub temu sva uspela zmagati. Nisva bila najboljša zaradi tistega slaloma. Ampak kaj naj, če so bili drugi še slabši ;).
Zdaj v enki tekmuje tudi winnie. Ampak ker ima že dva pogoja ne bo več dolgo. Tudi ona je imela v jumpingu težave s slalomom. Ker se ji je tako mudilo je eno palčko spustila in bila tako diskvalificirana. Kljub temu je prišla na skupno tretje mesto, saj je z tekom brez napake zmagala v agilityu. Bravo Winnie! Tako sta Ben in Winnie skupaj stala na stopničkah. In če se to ne ponovi v kateri od naslednjih tekem ne bosta nikoli več. Ker Winnie res ne bo ostajala v enki.
Ker je to tako neponovljiv dogodek sem nujno hotla sliko s podelitve,, ko z Nino stojiva z najinima črnuhoma skupaj na stopničkah. Ampak ironično, podelitev sva zamudili. Vseeno je bila sodnica pripravljena pozirat z nama, tako da sliko le imamo.
Imamo pa tudi filmček.



Nike pa ... Agility je bila ena velika katastrofa. Jumping pa ni bil tako slab.
Meni se takooo pozna če ne treniram. Zdaj pa je vreme obupno. V Ljubljani je samo blato, kak dober teden je celo bil sneg. Trenirat se torej ne da. Vsake toliko grem sicer k Nini ampak to je premalo.
Parkurji so bili pa lepi. Zato sva jih z Nino takoj v nedeljo kar postavili in potrenirali. Nekoč sem si želela živet na gorenjskem. Ampak sem si premislila. Ko bom velika se bom preselila na kras. Po celem dnevu dežja so tam tla suha. Tu je pa blato potem še cel mesec :S. Komaj čakam, da se razmere malo stabilizirajo in bomo lahko spet trenirali.

Vesel božič in srečno novo leto!

Letos nismo posneli nič novega, kar pa ne pomeni, da vam ne želimo veselega decembra, s čim manj petardami in čim več lučkami, ter slastnimi priboljški, predvsem pa vedno dobro družbo !
Lahko pa seveda uživate v lanski in predlanski čestitki.

Še malo o moji Nike

Čez vikend smo bili pri Nini. Ker ima srečnica Nina poligon kar na svojem prelepem vrtu smo tudi trenirali. Nina je za agility zelo talentirana, (seveda tudi za druge stvari) zato zelo rada treniram z njo. Opazi vse neumnosti, ki jih naredim in z njeno pomočjo so moji teki vedno boljši in boljši. O Nike mi ni potrebno izgubljati besed. Tudi ona je naravni talent za agility.
In še posnetek z najinega treninga:

Še malo o mojem Benčku

Toliko je govora o tem kako se je moj kuža razvil. Res sem vložila veliko truda vanj. Ampak se je splačalo. Zdaj je postal moj popoln kuža. In popolnost je ravno v tem da ni popoln. Agility je še vedno njegova šibka točka. Teče le, če je dovolj hladno, če se mu da,...No zdaj teče v vsakem primeru, razlika je le v zagnanosti. Ampak precejšna. Za to imam pa Nike. Ben pa je popoln in najboljši povsod drugje. Da ne bo pomote. Tudi Nike je super. Zadnjič sem srečala enega človeka, ki me je vprašal če je to Milo. Veliko ljudi me to sprašuje. To je pes iz filma Maska. (Jack russel) Od tam ljudje poznajo to pasmo. In potem me je vprašal, če ima veliko energije in ko sem rekla, da ja je rekel, da kako cool, da to pozdravlja.  Ja tudi meni je bila všeč ta energija in veliko srce v majhnem kužku. Tudi jaz sem razmišljala podobno kot večina, dokler Parsona nisem imela. Zanimivo in zabavno. Ljudje se ne zavedajo da je ta super energija, ki je vsem tako všeč, usmerjena predvsem v tla in lovljenje mišk, kopanje lukenj, raziskovanje gozda in nenazadnje, tekanje za divjimi živalmi. Preusmerjanje te neskončne energije na sebe pa zahteva še več energije od lastnika psa. Na sprehodih kot da Nike ni. Ben leta za žogicami in je ves čas pod mojimi nogami, ona pa se zaposli sama in z mano se ukvarja smo če se res potrudim za njeno pozornost. Dejstvo pa je, da se mi ves čas za to pozornost ne da trudit. Na sprehodih bi se kdaj z veseljem tudi sprostila in se ukvarjala z Benčkom, ki pa SI želi moje pozornosti. Toliko o tem kako cool je energija terjerjev. Je pa res, da je delo z njo precej bolj enostavno. Agility teče tudi če jo postavim pred ovire direktno iz postelje. Poslušnost dela brez posebnega truda. Hitro se uči in za delo je idealna. Medtem ko sem se mogla za Benovo pozornost pri delu močno, močno trudit. Ampak tudi on zdaj dela rad.
In o tem sem pravzaprav hotela danes govoriti, pa sem se malce razpisala. Dovolj besed, vse je videno.

Pasje življenje

Moj Benči me vsak dan bolj navdušuje. Ne morem verjeti, da je to isti kuža, kot pred petimi, sedmimi leti. Poleg tega, da od lanskega poletja plava in lovi žogice je vedno bolj navdušen tudi nad trikci in celo agilityem (če ni prevroče). Nikoli ne bom sigurno vedela zakaj je bil Ben nekoč tak, kot je bil. Zakaj je bil tako slabo motiviran za agility in kakršno koli norenje ampak vseeno lahko postavim teorijo, ki drži ali pa ne, se je za zamislit. Mislim, da je v času, ko sva se začela učit agility in tekmovat Bena obirala njegova debelost. Imel je 20% večjo težo kot zdaj, kar je kar precej. ( Nič čudnega, da se mu ni dalo gibati. Tudi predebelemu človeku se ne da toliko gibati. In ker se mu je v tistem času zameril, mu je ostal kot ne kaj slabega v spominu. (predebeli psi bi se mogli smatrati kot mučenje živali. Kar se tega tiče sem kar tečna. Če srečam predebelega psa to lastniku kar povem. Mnogim grem zaradi tega na živce, sploh, ker nekatere opozarjam vedno, ko se vidimo. Nekateri pa me upoštevajo in s tem močno izboljšajo kvaliteto življenja svojega ljubljenčka. Poleg zmanjšanja količine hrane močno priporočam več gibanja, ki večini psom manjka.) Zdaj leti čez parkur in izgleda, kot, da pri tem dejansko uživa. Zato trenirava vsakič ko treniram z Nike treniram tudi z njim. Vseeno odtečeva samo eno kombinacijo največ dvakrat. In tekmoval bo še vedno samo na zimskih tekmah.
Veliko bolj bistveno je njegovo veselje do igre. In do trikcanja. Večerni ritual trikcanja je nekaj najbolj zabavnega. Ben je 10x bolj histeričen od Nike (tega definitivno nisem pričakovala) Dela kot zmešan. Včasih mu komaj dopovem, da se malo umiri. Ker če hočem kaj malo bolj resnega narest, kot naprimer kaj ga dejansko naučit, se mora malo umirit. Ampak je zabaven na smrt. res se mu nasmejim. Navdušena pa sem tudi nad napredkom izvajanja nekaterih trikcev, pri katerih sem že zdavnaj obupala, da jih bo kdaj znal, kot je treba. Ampak krivda da jih ni znal do sedaj je sigurno na moji strani. Jaz sem tista, ki sem imela prenizke kriterije in sem mu dopuščala površnost, ker sem se prepričana, da več ne zmore. Pa zmore!!!
In pri kriterijih nisem popuščala samo njemu ampak tudi Nike. Zdaj ne popuščam več in oba sta se naučila nekaj stvari, za katere sme že zdavnaj rekla, da tako kot jih delata jih pač delata. Ampak ni res. Oba znata boljše, če se le malo bolj potrudita. Tako zdaj Ben objema igračko, Nike dela stojo na sprednjih tačkah in še marsikaj drugega smo izboljšali.
In ker je Ben tako napredoval je skrajni čas, da dobi filmček s posnetki prejšnjega Benčka in današnjega Benčka, za vse, ki mislijo, da se ne da.

Aja pa še dodatek. Navdušeni smo nad svojim novim domom. Prej smo sicer ravno tako živeli izven mesta, v naravi in se imeli lepo ampak tukaj je še lepše. Edino kar pogrešamo so sosedje, kakršnih najbrž nikoli več ne bomo imeli. Ampak v zameno smo dobili veliiiiko travnikov in gozdov za sprehajanja na dosegu nog in tačk. K bivšim sosedom se bomo pa z veseljem odpeljali na obisk.

In še en kolaž za dodatek. Če pes doma kaj uniči, obrne okoli smeti itd. je po mojem mnenju zato vedno kriv latnik. Ker moraš svojega psa poznat in vedet, kaj je treba pred njim umaknit. Pri nas so to definitivno smeti iz katerih še sveže diši po današnjem kosilu. In če jih ne umaknem sem sama kriva, če pridem domov in se zgodi kaj takšnega. Že dolgo se zaradi tega ne jezim več. Ampak psa se obnašata tako, kot, da ju bom pretepla. Jaz sem pa malo zlobna in si ne morem pomagat, da ju malo ne hecam in se vedno delam jezno. In sta skrušena. V očeh jima vidim : "Vem da nebi smel, ampak si nisem mogel pomagat in splačalo se je." :) Oba sta kot polita cucka, samo Nike res izgleda, kot da jo je na smrt groza, zato nje ne hecam preveč. Ben pa ve, da nisem jezna zares in z ušes nazaj, kot, da ve, da je naredil kaj narobe stoji, sto na uro maha z repom in čaka, da se bom nehala delat jezno in mi bo lahko skočil v naročje :). Ma če ta ni en velik cuker.

Lovrenška jezera

Zadnje čase malo manj hodimo na izlete. Veliko je bilo agility tekem jeseni, pa tudi slabega vremena. Prejšnji vikend smo, kljub malce slabšemu vremenu odšli na Krvavec. Ampak je bilo kar nekaj megle na vrhu, zato smo se sprehodili gor in dol, nismo se pa kaj dosti zadrževali tam. Ta vikend pa je bilo vreme na vzhodu Slovenije le nekoliko lepše, zato smo odšli na Lovrenška jezera. Čudovit kraj, vreden obiska. Naredili smo krog od Rogle, do jezer, potem pa smo se preko Peskov vrnili na Roglo. Prijeten izlet, veliko ljudi je nabiralo gobe, sicer pa smo večino časa uživali v samoti, soncu in prelepi naravi.

Nov dom

Saj ne, da se nam zadnje čase ne dogaja veliko. Pravzaprav se, ogromno.
Za začetek. Preselili smo se. Iz majhnega stanovanjca v veliko hišo. Z majhnim, majhnim vrtkom. Prej ga sploh nismo imeli, imeli pa smo super sosede z ogromnim vrtom, ki so nam vedno dovolili, da se pri njih igramo. Pogrešamo jih. Njih in njihov vrt. Imamo pa tukaj druge prednosti. Malce ven iz Ljubljane smo šli in tu naokoli imamo ogromno polj in gozdov za sprehajanje. Mislila sem, da bo Ben tisti, ki bo problematičen za navajanje na nov dom. Zadnjič, ko sem se preselila je bil precej depresiven. Zdaj pa se zdi čisto v redu. Le navadil se še ni, da se ne splača ves čas hoditi za menoj po hiši. Zdi se mi, da ima Nike več težav z navajanjem na nov dom. Ni še našla prostora, ki bi bil njen. V starem stanovanju je kraljevala na postelji. Tu pa sem uvedla nekaj sprememb. To, da kužki spijo na postelji me ni motilo zaradi prostora. Pravzaprav se rada stiskam k njima. Moti pa me, da imam zaradi njiju ves čas umazano posteljo. Sploh zaradi Nike, ki pušča ogromno dlak. Ker pa v prejšnjem stanovanju nisem imela dnevne sobe in se nisem mogla tako nikjer crkljat z njima, sem jima dovolila na posteljo. Zdaj imamo dnevno sobo in kavč, kamor smeta, postelja pa je rezervirana zame. Pridna sta in pravila upoštevata. Problem pa je, ker Nike ne ve kam naj se da. Navajena je, ne le, da spi na postelji, pač pa je večino časa skrita pod kovtrom. Počasi se je navadila, da je posteljo zamenjal kavč. Ponoči pa spi v spalnici v boksu ob postelji. Mislim, da se bo hitro navadila tudi ona.