MALO IZ ŽIVLJENJA

Ben se je zelo izkazal. Kuža, ki je nekoč nekontrolirano skočil v vsakega psa in je bil vedno pripravljen na pretep in najslabše, je tega vedenja zelo dobro naučil še Nike, je pokazal, da z vztrajnostjo lahko rešimo marsikateri problem. Z izkušnjami, ki sem jih pridobila s svojimi psi, z reševanjem problemov tečajnikov, s poslušanjem različnih strokovnjakov nama je kar dobro uspelo. Res je, da je Ben še zmeraj Ben in ga je potrebno nadzorovati. Vendar se je naučil toliko samokontrole, da je sposoben mirno prenašati, da ga ovohava samec, ne da bi kaj dosti trznil. Zgodilo se je že celo to, da je ob tem pomahal z repom. In še posebej se je izkazal, ko smo s tečajniki obiskali živalski vrt. Vzela sem ga s seboj. Pri 4ih samcih, ki so ga seveda radovedno ovohavali ni niti enkrat zarenčal. Mirno je hodil z njimi in v bistvu zanje ni kazal večjega interesa. Priden moj Benček. Naslednji projekt je v red spraviti malo pošast. Nekoč se bo našemu krdelcu pridružil še kakšen član. In predno se to zgodi, morata biti "tastaradva" porihtana. Zadnja stvar, ki jo želim je, da Nike prenese Benčkovo vedenje v mladosti še na mladiča. Pa veselo na delo.






Ampak izkazali sva se tidu z Nike. Parson russel terier, za katerega je vedno veljalo, da ima veliko srce v majhnem telesu. Ampak Nike je malce posebna. Je izredno občutljiva. Sem in tja stopi na plano terierski krakter in takrat je popolnoma usekana. Ampak večino časa je precej umirjena. Na tekmah, med veliko ljudi se potegne vase. Noče se igrati. Zaživi spet, ko je na poligonu, samo ona in jaz, brez toliko ljudi, ki se suče okoli nje. Kakšno ruvanje pred štartom? Ampak z učenjem igre in klikanjem igre se dejansko sprosti tudi med množico ljudi, ko čaka na štart. Tako da zdaj se tudi ona pred tekom veselo igra. Pa mi je uspelo izvleči iz nje tistega skritega terierja.

Čeprav nam mogoče v agilityu ne gre preveč dobro, ker prav vedno naredim kakšno neumnost, nam gre pa kar dobro v življenju.

SO CLOSE

Ja ne. Tako kot ponavadi. Ena uvrstitev, nekaj točk, pa mi že stopi v glavo in mislim da vse znam. V resnici pa kvalifikacije ne potekajo kaj dosti drugače kot lani. Eno tekmo smo tako spustili, ker smo se preganjali po Berlinu. Ostalo pa so diskvalifikacije in toliko kazenskih točk, da si uspem prislužiti le nekaj pik, ki mi prav nič ne koristijo. Pa Evropsko gor ali dol. Jezi me dejstvo, da se pritožujem nad parkurji določenih sodnikov, ker so brezsmiselni in težavnost v trojki ni kaj večja od najlažje enke. Brez kakršnega koli izziva. V resnici pa je moje vodenje na nivoju, ko kaj dosti več od tega nisem sposobna odteč brez kazenskih točk. Saj res, da je agility v prvi vrsti zabava in je! Ampak lepo bi pa bilo, če bi se treningi kaj poznali in bi bili sposobni odtečt tudi kak parkur brez napake. Čeprav z agilityem v Mariboru sem pravzaprav kar zadovoljna. Je bil kar težek prakur in če se nebi tako trapasto obirala pri enem hopu bi mi še dejasnko uspelo izvest tisti tunel pod mostom. Razen tega in cone na mostu sem z agilityem še kar zadovoljna. Jumping pa...razpad sistema. Vse skupaj bi bilo pa pol manj zabavno, če na tekmah nebi bilo Petre, ki tako zavzeto spremlja vsak moj tek, da se semjim vsakič ko gledam posnetek.

Jah z Nimko nama gre obema odlično. Maribor je bil "so close" :D





Aja in seveda najpomembnejše. Aiska se počuti dobro. Sicer je na zdravilih ampak živahna in scrkljana kot prej. Lepo jo je spet stiskati k sebi in prejemati njene pasje poljubčke!

ZAGORJE, 1. EO KVALIFIKACIJE 2014

In šlo nam je odlično!! Dva čista teka z Nike, skupno 3. mesto ob Rolandu z Ammy in Poloni z Roo. #x parson russel. Najbrž imava že zdaj več točk, kot lani celo sezono. Sem kar malo jezna, ker grem naslednji vikend v Berlin in ne bom šla na tekmo. Za ta Berlin sem se zmenila že oktobra (in seveda vse že plačala) in sploh nisem razmišljala, da bodo takrat tekme. Ampak ok, če eno spustim in nama bo šlo tudi v naprej tako dobro, kot zdaj bo super. Mogoče nama letos dejansko uspe ptidt na to Evropsko. Priznam, tega si želim. Skratka, Škrgetovi nesmoselni parkurje, kjer je težavnost trojke, bolj kot izpeljati parkur, to, da si ga zapomniš, so bili tokrat samo brez smisla. Zapomnila sem si pa ga. Zame sicer v redu, da težavnost ni prevelika, po drugi strani pa brez izziva. Razen izhod iz cone. To je bila edina vprašljiva stvar in izvedli sva jo odlično. Cona je bila p'fect. Samo še malo se moram sprostit na teh tekma, na gui namreč res brezveze panilarim, ker jo NIke obvlada in je zaradi tega vedno tako-tako. Mirja je rekla, da bi ona to gugo mi sodila. Pošteno, tud sama bi si jo in je bila edina stvar s katero na tej tekmi nisem bila zadovoljna. Skratka, zdaj pa le tako naprej.

AISKA OKREVA

Aiska okreva. Ne morem povedat kako sem vesela. In si lahko samo mislim, kako vesela sta šele Roland in Metka. Zdaj je doma. Upam, da jo bom kmalu lahko tudi jaz kaj počohala, predvsem pa upam, da se napadi ne bodo ponovili. Držimo vse tačke, da bo z njo vse v redu.

OTVORITEV SEZONE AGILITYA, PLAVANJA IN ROLANJA

Tako težko je biti vesel in dobre volje, ko veš, da ljudje, ki jih imaš rad doživljejo hude trenutke. Nikina sesta Ais ima hude epileptične napade. Napadi so se začeli v petek dopoldan in se neprekinjeno nadaljevali dokler Roland in Metka nista uspela priti na kliniko v Ljubljani, kjer je Ais dobila zdravilo, pomirjevala, dali pa so jo v umetno komo, da zaščitijo njene možgane. Po 48h urah pa z njo žal ni nič boljše. Brez moćnih pomirjeval napadi ne popuščajo. Res si želim, da bi me jutri zjutraj poklicali in mi povedali, da se je njeno stanje izboljšalo. Ves čas se mi to krade v spomin.
A če bi s tem, da sem doma, žalostna kakorkoli pomagala,... Tako pa ne morem nareditit nič, prav nič. Raje, kot da ves čas mislim na to, grem nekam, kjer lahko pozabim.

Tudi Roland in Metka. V petek sta prespala pri meni in v soboto smo šli skupaj na prvo tekmo v sezoni. Njihova mala Mee je naredila že drugi pogoj in jih tako vsaj malo razveselila. Benček ni tekmoval. Z Nike pa imava za seboj tudi dva uspešna teka. Agility se je sicer končal z diskvalifikacijo a je bil tek kar lep in sem nanj kar ponosna. Še posebej na cone. Most je bil zelo lep in ostala je tudi na gugalnici. Samo jaz nisme jaz, če vsaj nekaj ne naredim narobe, tako sem jo potem tako čudno pripeljla v slalom, da ga je zgrešila in od slaloma naprej je šlo vse po svoje. Na srečo je bil slalom čisto na koncu. V jumpingu pa je podrla dve palčki. Sicer bi na dveh delih lahko stvar še malše lepše odpeljala ampak v grobem je bilo kar lepo. Tako lepo, da je prehitela vse smalčke, tudi mami Ammy in vse large, le 2 mediuma sta jo prehitela, en za stotinko in drug za nekaj tisočink. Bravo Nike.



Metka in Roland sta po tekmi odšla še na kliniko in domov. To kar se njima zdaj dogaja je grozno. Občutek nemoči in čakanje na to kaj bo, kaj bo?

Mi pa smo se danes odpravli na obalo. Na obisku je Slatko in Nimka je dala vrhunsko idejo. Odšli smo se rolat od Kopra do Izole in nazaj seveda. Najprej smo sprehodili kužke med vinogradi v Ankaranu. Otvorili smo tudi plavalno sezono. Kdo je bil glavni in prvi v vodi? Moj Tone. Vsi ostali pa so mu sledili. Ko smo sprehodili kužke so oni počivali, tako da smo se lahko šli tudi mi malo rekreirat.
Rolala nisem že dolgo in nisem se počutila tako suverena, da bi imela kužke s seboj. Poleg tega se zna Nike kar dobro zmešat in zna rolerje tudi napadat. posebej njo bi bilo treba na to navajat počasi. In dokler s ene navadi bo med tem ko jaz rolam raje ostala doma. Ampak smo jih potem odpeljali še na en sprehod, tako da so tudi oni danes uživali, ne samo mi.
Rolerje je bilo potrebno najprej posesati, ker so toliko časa stali, da se je na njih nabral adebela plast prahu in pajčevine. In to sploh ni šala. Cesta od Izole do Kopra je v večini ravna, z izjemo enega klanca, ki je navzgor še šel, navzdol pa se nihče ni upal spustiti. Smo pač sezuli rolerje in šli tam raje v nogavicah. In to se nam je zdelo tako zabavno, da me je od smeha močno bolel trebuh in sem komaj držala rolerje v rokah in hodila. Potem sem se nekaj nekaj afnala in z vsemi 60 kilami zgrmela na rit. Mislim, da bom nekaj časa bom spala na desnem boku. Ampak je bilo vredno. S Sletkotom in Nino življenje res nikoli ni dolgočasno.

ČEMŠENIŠKA PLANINA IN VSE OSTALO

Vikend je bil čudovit. Sonce je sijalo in na obisku imamo Vipko. Soboto smo otvorili z enim doolgim in casual treningom s Petro. Končno se nam nikamor nimudilo. Tekli so vsi, Tone, Vip in Nike. Toneta že daje vročina in ni bil preveč navdušen. Sta bila pa Vipka in Nike toliko bolj. Potem smo uživali še na enem dolgem sprehodu po mengeških poljih. V Nedeljo pa smo se za spremembo odpravili na drug konec Slovenije, kot ponavadi. V Zasavje, na Čemšeniško planino. Zasavje nikoli ni bil moj najljubši konec Slovenije, zato se tja odpravim samo takrat, ko imamo v zagorju tekmo. Ampak h vribih nad zasavjem je čisto zares lepo. Kdo bi si mislil. Posebnost tega konca je Čemaž. Zelena "solata", ki pokriva celotna gozdna tla. In je tako živo zelene barve. Izgleda zelo zanimivo. In ta reč je dejansko za jest. Če se jo kdo loti nabirat pa mora bit zelo previden, saj vmes raste rastlina, ki je Čemažu zelo podobna, a v nasprotju z njim, smrtno strupena. Čemaž ima močan vonj in okus po česnu. Sem enga pojedla in se tega okusa nisem znebila cel dan. Vse dokler nisem zvečer obiskala prijateljice, ki mi je skuhala še okusno večerjo. Dobro je imeti prijatelje, ki tako lepo skrbijo zate. In na koncu vikenda so vsi psi utrujeni in vsak zaseda svoj fotelj okoli mene. Lepo je videti utrujene in srečne pse. Razen Nike, ki je malo manj sračna, ker se goni in neuspešno osvaja Bena, ki se niti slučajno ne zmeni zanjo.

Odkrila sem efekte v picasi, za obdelavo slik. :D juhu

ZIMSKI POKAL

Moj dragi Tone, najboljši pes na svetu je spet pokazal, da je lahko najboljši. In je zmagal zimski pokal v A2/J2. Bravo Tonček. Nekoč sem se bahala, da mi je Tone prinesel toliko pokalov, da jih lahko mečem stran in delim naokoli in porabljam za šolska tekmovanja. Res je, polica je polna. Ampak prav vsak od njih ima velik pomen in nobenega od njih ne bom vrgla stran. Ker jih je pritekel Tone. Vsak, ki pozna najine začetke ve, kakšno vrednost ima prav vsak od teh pokalčkov. In kaj je še boljše. Zmagal ni zato, ker je deini tekel nulo. Sploh ni imel najpočasnejšega časa. Konjušnice so res njegov teren.

Popolnoma druga zgodba je Nike. V agilityu je bila druga, s petimi kazenskimi točkami, ker je skočila cono na gugi. Kaj se je zgodilo v Jumpingu pa še zdaj ne vem. Razpad sistema. Res moram začet zaupat temu psu in predvsem trenirat parkurje, kjer se TEČE!!!!! Ker tole ni za nikamor. Je res škoda, ker Nike je res fenomen. Pol pa jaz delam take neumnosti.