SINDROM ZLOMLJENEGA REPA

Sindrom zlomljenega repa je posledica namakanja v mrzli vodi ali predolgega namakanja v vodi, tudi če ni premrzla. Začilna je za lovske pse, kar pa ne pomeni, da ga ne more staknit tudi kak drug pes. Rep psa se povesi, saj mišice zaradi prehlada popustijo. Mišice pa lahko popustijo tudi zaradi preutrujenosti.

Benčku se rep pogosto povesi po zelo dolgih sprehodih, kadar je utrujen. A navadno ga vseeno lahko dvige, če ga malo spodbudim, s čim res razveselim oz. po nekaj urah počitka. Po včerajšnem sprehodu pa se mu rep do danes še ni dvignil in ko ga hočem dvignit jaz, ga boli. Pa sploh nismo pretiravali, šli smo samo čez Rožnik v Tivoli, kar je naša kar pogosta pot in ne traja niti tri ure. Grozno je, ko ugotoviš, da se tvoj kuža stara in da obstaja možnost, da ne bo mogel s teboj več na vse izlete, da ga boš moral za težje podvige puščat doma. Očitno že, če bo sprehod trajal več kot dve uri. Nisem še pripravljena na to. Poleg tega vem, da je Benček najbolj srečen, če je z mano, pa kjerkoli že sva. Kako naj ga pustim doma in uživam na izletu brez njega? Veliko novih stvari v življenju bom mogla sprejeti. Že tako ne počnem skoraj ničesar, kar ne vključuje psov in veljam za malo premaknjeno. Zdaj pa me bo vest pekla še bolj, če ju bom pustila sama doma in kam odšla, če bom vedla, da moram Benčka doma puščat tudi ko bom šla na izlet s psi. Ampak ok, nismo še tako daleč. Ker mislim, da si mora tudi star pes ohranjat kondicijo bo na Rožnik in Šmarno goro še vedno odšel z mano. Vprašanja koliko časa pa se mi bo lahko pridruževal ko bom šla na hrib, za katerega potrebuje več energije.

LJUBLJANA

Pa so šle kvalifikacije mimo. Po začetnem optimizmu me je neskončno različnih situacij, ki jim nisem bila kos, spustilo na realna tla. Še zadnja možnost, ki bi me pripeljala na EO se je klavrno končala z 10 res bednimi kazenskimi pikami ob sicer zelo lepem teku. Ampak če čebula nebi mela če.... In zdaj je počasi čas da naredim en blooper film o svojih briljantnih podvigih na parkurjih. Do takrat pa...

AGILITY V AJDOVŠČINI

KD Ajdovščina je letos organizirala dvodnevno tekmo s štirimi agility teki. Najeli so nogometno igrišče v športnem centru v ajdovščini ob kempu, ki smo ga zasedli agilitaši, ki smo tam ostali kar cel vikend. In se je odprla sezona kampiranja, vreme je bilo pa končno poletno in kot nalašč primerno za kampiranje. Malce prevroče za agility mogoče. Ampak z malce pomoči vode je kar šlo.
To je bila res najlepša tekma. Samo še alpe adria, 2010 ji konkurira. In kaj mi je bilo tako všeč. Organizacija, okolica, predvsem pa sproščeno vzdušje na tekmi. Nobena pomembna tekma ni bila, nikomur se ni šlo za rezultate, pač pa za trening in zbiranje pogojev seveda. Malce bi lahko pokritizirala parkurje vsaj enega sodnika, ki so bili tokrat pa res že pretirano nezanimivi ampak ok. Res smo se imeli fino. Škoda ker je bilo treba v ponedeljek v službo in nismo mogli kar malo podaljšati. Komaj čakam počitnice.

VSE NAJBOLJŠE NIKE

Po eni strani se mi zdi, kot da je Nike z mano že od nekdaj, po drugi strani pa se mi zdi, da sem jo dobila včeraj in ji še vedno včasih pravim mladič. V resnici pa je danes dopolnila kar 5 let. Vse najboljše moja lepotička mala.
In končno sva naredili tudi video, kjer se predstavlja v vsej svoji lepoti, norosti in razigranosti.

BRZE PATIKE

Z NImko sva kupili soperge, ki so super udobni in fini za tečt ampak na smrt grdi. Najina šala je, da od zdaj naprej, ko imava hitre čevlje bova pa res dobro tekli. In sva sestavili filmček na to temo. In ne moreš verjeti, na yubitubiju obstaja dejansko komad na temo patik. Seveda je šel za ozadje.



V nedeljo smo šli končno spet malce v hribe. Gužvat smo se šli na Golico. Je lepa in fajn, ampak je preveč ljudi. Malčk preveč. Ampka na srečo na vrhu, med potjo je bilo še kar v redu in smo srečali samo sem in tja koga. Smo izbrali malce netipično pot in je šlo.

MALO IZ ŽIVLJENJA

Ben se je zelo izkazal. Kuža, ki je nekoč nekontrolirano skočil v vsakega psa in je bil vedno pripravljen na pretep in najslabše, je tega vedenja zelo dobro naučil še Nike, je pokazal, da z vztrajnostjo lahko rešimo marsikateri problem. Z izkušnjami, ki sem jih pridobila s svojimi psi, z reševanjem problemov tečajnikov, s poslušanjem različnih strokovnjakov nama je kar dobro uspelo. Res je, da je Ben še zmeraj Ben in ga je potrebno nadzorovati. Vendar se je naučil toliko samokontrole, da je sposoben mirno prenašati, da ga ovohava samec, ne da bi kaj dosti trznil. Zgodilo se je že celo to, da je ob tem pomahal z repom. In še posebej se je izkazal, ko smo s tečajniki obiskali živalski vrt. Vzela sem ga s seboj. Pri 4ih samcih, ki so ga seveda radovedno ovohavali ni niti enkrat zarenčal. Mirno je hodil z njimi in v bistvu zanje ni kazal večjega interesa. Priden moj Benček. Naslednji projekt je v red spraviti malo pošast. Nekoč se bo našemu krdelcu pridružil še kakšen član. In predno se to zgodi, morata biti "tastaradva" porihtana. Zadnja stvar, ki jo želim je, da Nike prenese Benčkovo vedenje v mladosti še na mladiča. Pa veselo na delo.






Ampak izkazali sva se tidu z Nike. Parson russel terier, za katerega je vedno veljalo, da ima veliko srce v majhnem telesu. Ampak Nike je malce posebna. Je izredno občutljiva. Sem in tja stopi na plano terierski krakter in takrat je popolnoma usekana. Ampak večino časa je precej umirjena. Na tekmah, med veliko ljudi se potegne vase. Noče se igrati. Zaživi spet, ko je na poligonu, samo ona in jaz, brez toliko ljudi, ki se suče okoli nje. Kakšno ruvanje pred štartom? Ampak z učenjem igre in klikanjem igre se dejansko sprosti tudi med množico ljudi, ko čaka na štart. Tako da zdaj se tudi ona pred tekom veselo igra. Pa mi je uspelo izvleči iz nje tistega skritega terierja.

Čeprav nam mogoče v agilityu ne gre preveč dobro, ker prav vedno naredim kakšno neumnost, nam gre pa kar dobro v življenju.

SO CLOSE

Ja ne. Tako kot ponavadi. Ena uvrstitev, nekaj točk, pa mi že stopi v glavo in mislim da vse znam. V resnici pa kvalifikacije ne potekajo kaj dosti drugače kot lani. Eno tekmo smo tako spustili, ker smo se preganjali po Berlinu. Ostalo pa so diskvalifikacije in toliko kazenskih točk, da si uspem prislužiti le nekaj pik, ki mi prav nič ne koristijo. Pa Evropsko gor ali dol. Jezi me dejstvo, da se pritožujem nad parkurji določenih sodnikov, ker so brezsmiselni in težavnost v trojki ni kaj večja od najlažje enke. Brez kakršnega koli izziva. V resnici pa je moje vodenje na nivoju, ko kaj dosti več od tega nisem sposobna odteč brez kazenskih točk. Saj res, da je agility v prvi vrsti zabava in je! Ampak lepo bi pa bilo, če bi se treningi kaj poznali in bi bili sposobni odtečt tudi kak parkur brez napake. Čeprav z agilityem v Mariboru sem pravzaprav kar zadovoljna. Je bil kar težek prakur in če se nebi tako trapasto obirala pri enem hopu bi mi še dejasnko uspelo izvest tisti tunel pod mostom. Razen tega in cone na mostu sem z agilityem še kar zadovoljna. Jumping pa...razpad sistema. Vse skupaj bi bilo pa pol manj zabavno, če na tekmah nebi bilo Petre, ki tako zavzeto spremlja vsak moj tek, da se semjim vsakič ko gledam posnetek.

Jah z Nimko nama gre obema odlično. Maribor je bil "so close" :D





Aja in seveda najpomembnejše. Aiska se počuti dobro. Sicer je na zdravilih ampak živahna in scrkljana kot prej. Lepo jo je spet stiskati k sebi in prejemati njene pasje poljubčke!