SO BILI BOŽIČI

10 dni hitro mine, prehitro, če se imata človek in pes lepo. Med prazniki je bila naša hiša definitivno polna. Že pred božičem sta prišla Slatko in Vojka, po božiču pa še Slatkojeva nova punca iz Swansee. Spet smo malo pohajali po Sloveniji. Šli smo v Prekmurje. Roland se je na žalost en dan prej poškodoval, tako da Amromeke nismo obiskali. Obiskali pa smo Andrejo in najvišji vrh na Goričkem :).


Slatkojevo punco smo seveda mogli peljati v Bovec. Tako kot se spodobi za vse, ki so prvič v Sloveniji. Tokrat smo spali v prijetni kočici Edelweiss, kjer so kužki zelo dobrodošli v apartmajih in restavraciji. In imajo tudi zelo okusne pice, če lahko naredim malo reklame. Nazaj grede pa smo se ustavili še na Rabeljskem jezeru v Italii in v Tamarju.






Potem sta prišla Nimka in Rafko z vsemi kužki. Slatko & Mikaela ter Vojka so odšli praznovat novo leto nekam v hribe, mi z Nimko pa smo bili kar doma. Naša vasička se je še enkrat izkazala kot odličen kraj za praznovanje novega leta. Naša hiša pa tudi. Zunaj se je slišalo pokanje petard nekje od daleč, iz mesta, v kuhinjo pa prav nič. Ob polnoči so v zrak spustili nekaj kratkih ognjetov. To ni trajalo dolgo, kvečjem kakšne pol ure. Ampak z malo glasbe, ki ni rabila bit preglasna, se tudi tega ni slišalo v kuhinjo. Kužki so tako novo leto preživeli v popolnem miru.



1. januarja smo se odpeljali v Rieden v Nemčijo. Na B.A.C.K. 3 dnevno tekmo. Ker je bilo pri nas res mrzlo smo en dan prej panično kupovali plaščke za kužke, da jih nebi zeblo. Zase pa pakirali vsa možna topla oblačila. Po izkušnjah so jahalnice v katerih so tekme zelo mrzle. spraševala sem se celo, če sem nora, da sploh gremo tja zmrzovat za tri dni. Potem pa nas je tam čakalo prijetno presenečenje. Tekma je bila v ogromni jahalnici, pravzaprav nekakšen stadion, ki je bil čisto primerno ogrevan, kužki so bili notri in sploh nam ni bilo hudo. In tudi sicer tam ni bilo tako zelo mrzlo. Poleg tega, da smo se po dolgem času družili z Nimko, je bilo čudovito bit na tako veliki tekmi. Sicer sva vedno uspeli narest kakšno trapasto napako, da nama ni uspel noben pameten rezultat, ampak na splošno nama je šlo kar v redu in sem zadovoljna s teki.

JUJU IN BENOVO LEPO VEDENJE.

Saj vem, da kar naprej ponavljam kako se je Ben razvil iz totalne katastrofe v zelo oh in sploh super psa. Samo, če je pa res. In res je ekstremna razlika med tem kaj je bil in kaj je zdaj. In po vsem njegovem razvoju glede motivacije za igro in delo, bom govorila še malo o njegovem popravku v vedenju. Svoje čase je bil Ben precej napadalen do drugih samcev. Tak sladek kuža se je ob samcu popolnoma spremenil. Noben ni smel blizu. Potem sem ga učila in naučila, da če ga že vidi, da gre vsaj mimo in se vanj ne vtika. Učenje je bilo uspešno in že dolgo se lahko gibam med drugimi samci, ne da bi Ben skakal vanje, če le oni njega pustijo pri miru. Vseeno sva delala tudi na tem, da je lahko samec res blizu, da ga Ben lahko tudi povoha, pa drugi samec njega tudi in Ben to mirno prenese. Tudi to nama kar gre. In ker je tako priden sem naredila uslugo agilitaški kolegici in v varstvo vzela njenega samčka. Tvegala sem nekaj nemira v hiši, ampak sem. In Ben me je zelo presenetil. Prvi dan se je sicer kar precej repenčil. Po prvem sprehodu pa so se stvari popolnoma spremenile. Ben ne da je pustil Jujuja pri miru ampak se je z njim celo igral. In to na veliko. Podila in lovila sta se po travniku kot največja prijatelja. Potem je bilo mirneje tudi doma. Res ga je imel ves čas malo pod kontrolo, ampak JuJu se je mirno sprehajal po hiši, igral z njegovimi igračkami in z mano, se čohal pri meni in moj pridni kuža je vse to mirno prenesel. Tako da se je JuJu živ in cel vrnil k Tanji. Bravo Benček!

ZIMSKA PRAVLJICA

Zima je prišla, z njo pa sneg sigurno ne, še vedno pa dež, dež, dež. In treningi za nekaj časa skoraj niso mogoči. Razen, če ti je popolnoma vseeno v kakšnem blatu tečeš. Meni ni, še manj pa je Nike. Ampak zahvaljujoč Maruši & Co., imava z Nike možnost vseeno trenirati. Povabili so naju v svojo skupinico in zdaj imava zimske treninge v jahalnici. juhu!!
Hvala, hvala, hvala Maruša, ker nama to omogočaš!!!! Tako je zima veliko bolj zabavna.

Sevilla-Španija

Tokratne krompirjeve počitnice sem preživela v Španiji pri Nimki. Žal ponovno brez kužkom. Ampak za tolažbo sem imela 6 Nininih in Rafaelovih, Nimko in celo Slatkota, ki je priletel iz Anglije. Seveda sem pogrešala svoje kužke in naslednjič se tja odpravim poleti, z avtom, svojimi kužki (ja, v množini ;) ) in Domnom. Ampak ob teh šestih mrcinah je težko zares koga pogrešat, ker imaš ves čas nekoga v naročju, za čohat, sprehajat, metat žogico in celo tečt agility. Rafael mi je posodil Quilla, Nimka pa Benčka.
In spet bom govorila o vremenu. Res je cool, ko se lahko konec oktobra vržeš v bazen, se sprehajaš naokorg v kratkih rokavih in kratkih hlačah. Skoraj me je premamilo, da bi kupila sosednjo hiško. :). Ampak ker je povsod lepo, doma pa le najlepše, sem se mogla po enem tednu vrniti v meglo in mraz. Ampak k svojim kužkom. Kar pa je seveda vredno največ.

Filmček treninga:


in slike:

SVETOVNI DAN ŽIVALI V ZAVETIŠČU GMAJNICE

Včeraj je bil svetovni dan živali. V ljubljanskem zavetišču Gmajnice je bil dan odprtih vrat. Skupaj s kinološkim društvom
Agility Ilirija smo organizirali dobrodelno tekmo v agilityu in rally obediencu. Obšli so me spomini, kako sem devet let nazaj, tam posvojila malega psička. Zdaj pa je bil tam moj izkušen modrec prava mala zvezda s srečno življensko zgodbo.

Tokrat na tekmi nisem samo tekmovala ampak sem nivo 1 sodila. Ker je bila tekma 4fun. Zelo zabavna izkušnja, ki bi jo z veseljem kdaj ponovila še na kakšni 4fun tekmi. Ni pa se za bat da bi me mikalo to, da bi se šla uradno sodnico. Ker je dejstvo, da je nekaj popolnoma drugega sodit 20 psov v lepem vremenu ali 150 v dežju ali na žgočem soncu. Bom vseeno raje ostala le tekmovalka.

Sicer pa smo pripomogli k posvojitvi kar nekaj muck, dveh ptic in rezervaciji nakej zapuščenih kužkov, kar je bil namen vsega skupaj. Lepo je bilo sodelovati z zavetiščem in biti del tega. Držimo pesti, da nov dom najdejo tudi ostale živali in jih v zavetišče priroma čim manj.

slike: Sandi Okanovic

Spet smo varuške

Spet smo varuške. tokrat kar obema naenkrat, Vip in Sheili. Sem kar zadovoljna z vedenjem vseh štirih, ki se prav lepo razumejo in do trenj med njimi pride samo takrat, ko se vrnem iz službe in me hočejo vsi naenkrat pozdravit.
Priznam pa, da so štirje psi kar naporni. Največji problem je seveda, ker ne morem vseh naenkrat čohat in ne morem vsem naenkrat posvečat časa in potem vedno kakšen leži na kavču, ker enostavno ne pride do mene v tej gužvi in žalostno gleda, ker je izvisel. Ni za moje mehko srce. Ponavadi je to Nike, ki me kar preseneča, ker tokrat ni ves čas skrita pod odejo v sobi ampak se ves čas druži z nami.
Na treningu tečem z vsemi. Respect vsem, ki imajo stalno toliko psov. Sicer kar uživam, samo utrujena sem pa po treningu na smrt. In najbolj bedno je, da imam na tekmi s seboj 4 pse, tekmujuem pa samo z enim. Še malo pa si bom res dala delat knjižico za Vip :D
Sheila lahko trenira, ker je bila s Tino na tečaju agilitya, zato pozna večino ovir. In ko teče neizmerno uživa. Je kar greh, da Tina ne trenira več z njo. Jo je treba malo pošpikat v tej smeri.
Najlepše od vsega pa je, da se je vreme malo umirilo in lahko spet malo hodimo naokoli in uživamo v naravi.


Letos je tako slabo vreme da delam sončke na koledar na dneve brez dežja. Dejansko je danes sedmi zapored. Uživali smo ga na Krimu, v Ribnici in Smrjenah. Malo proti dolenjski za spremembo. Po vrnitvi s Krima nam je celo pasalo malce namočit tačke v Iški. Najbrž še zadnje čofotanje letos. Uživali zelo!!!

Čarobni dan

Včeraj smo v Arboretumu Volčji Potok na zelo prijeten način zaključili poletne počitnice. Tam se je odvijal otroški festival "čarobni dan" in z revijo "moj pes" smo po dolgem času spet malce nastopali. Vedno znova me zabava kako se odvija zgodba z mojimi kužki. Ben, ki je bil nekoč skrajno nemotiviran za delo in parson, od katerega sem pričakovala nepremagljivo željo do dela ob kateremkoli času in kadarkoli. Parson sicer še vedno ima nepremagljivo željo do dela a ne kjerkoli in kadarkoli. Dejstvo je, da moja Nike ni ljubitel nastopov pred množico in se pred ljudmi obnaša kot da jo bo zdaj zdaj kdo pojedel in potrebuje kar nekaj časa, da se sprosti. Ben po drugi strani ni toliko motiviran za delo samo, no ja, ni bil. Je pa popolnoma navdušen, če lahko nastopa pred množico in da se ukvarjam z njim, pa naj počneva karkoli. Dolgo nazaj sva naredila tudi en tečaj Rally obedienca in ker je bila ravno priložnost sva šla čez en parkurček. Šlo mu je kar dobro. Tako je poleg trikcev predstavljal tudi Rally. In po dolgem času smo se spet družili z Blayotom ki je spet naredil veliko dobrih fotk.