Nyíl Krokodil

Nyíl Krokodil je doma. Nike je bila popolnoma iz sebe ko sem ga pripeljala. Renčala je name in od mene ni želela vzet niti priboljška. Držala se je nekaj dni, ni hotela v isti prostor, v katerem je bil mladič in niti slučajno se ji ni smel približati. Sploh. Ben pa je kradel vse igračke, s katerimi se je igral. Počasi pa se umirjata. Nike ga pusti blizu in nanj še zarenči a ne zmeraj. Ben ga ignorira in zdi se, da mu je gladko malo vseeno. Mladič se derena njiju in ju želi spraviti v igro a je pri svojih poizkuih še neuspešen. Vendar mislim, da bo bosta počasi popustila in se z njim celo igrala.
Mladič se zelo hitro uči. Zaenkrat ima super odpoklic od ljudi, psov in celo konjskih fig. Začela sve se učiti pozornost in pogled v oči. Gleda me zelo lepo, ne glede na to kje sva, kdo je okoli in kaj dela. Tudi tarčo že osvajava in položaj sedi. Poleg tega, da se hitro uči dobre stvari, se žal tudi slabe. Kar dobro osvaja fehtanje za hrano in od Bena se uči tudi lajanja na obiske. Nja.
Vsekakor je mladič kakršnega sem si želela. Živahen, požrešen, vleče se s cufo, teka za žogicami in jih prinaša, skače v naročje... Zaenkrat je popoln.

SAMO ŠE 3X SPAT

Naša zadnja "Slovenija moja dežela" slikica v 4. Naslednjič bomo že v 5. V petek takoj po službi se odpravimo na Madžarsko, tam prespimo in v soboto dopoldan gremo po Nyíla. Najlepše darilo za valentinovo definitivno.

PSI IN OTROCI

Otroci in katerekoli živali. Ljudje in katere koli živali. Recimo, da sem nekoč izjavila, da skušam razumeti tudi ljudi, ki ne marajo psov, jih spoštovati. Recimo da jih. Vsak ima pravico nečesa ne marati, jaz imam rada naravo in ne maram mest. Recimo. Ampak eno je ne marati, drugo je pa biti dejansko prepričan, da žival v bližini otroka lahko otroku škodi. Kaj, zakaj in kako? Recimo, da pes lahko otroka ugrizne. Ampak če ima odrasel človek situacijo pod kontrolo, je velika verjetnost, da se to ne bo zgodilo. Sicer pa se lahko zgodi kaj? Se otrok umaže, se naleze kakšne bolezni, mu začne rast dlaka po obrazu, začne lajat???? Ali lahko pride v stik z naravo, razvije pozitiven odnos do drugih bitji, ki si mimogrede, z vso pravico delijo planet z nami. Ampak ljudje smo pač ljudje. Pozitivnega odnosa večina niti do ljudi nima, kaj šele odnosa do živali.
Aja saj res, če so otroci v stiku z živalmi se lahko zgodi, da veliko tekajo in se igrajo v naravi. Potem pa nimajo časa, da visijo pred računalniki, negujejo salo in se razvijajo v motorične invalide, ki so na vse alergični. Ja, zavijmo jih v vatko.

Nyíl

Čeprav že celo leto vem, da se bo zgodilo, lahko počasi rečem da je uradno. Lahko bi počakala še en mesec, da pride domov ampak enostavno ne morem počakati. Ta vikend smo obiskali Madžarsko prestolnico. Nekaj o vtisih, predno preidem na bistvo. Prenočili smo v Bed-brakfast hotel Budapest. Izredno jih moram pohvaliti. Soba je popolnoma v redu, nič posebnega ampak udobna. Za zelo ugodno ceno pa poleg prenočišča dobiš še zajtrk. In kar je najpomembnejše. Dovolijo pse za katere ne računajo dodatnega denarja. Zadnje čase me res malo jezi kam v višave grejo cene doplačil za psa. Včasih sem doplačala 3€, zdaj moram vsaj 5, nekej celo 10€ za psa na noč. Če imaš enega še gre, če imaš dva ali več, je pa to že kar lepa vsota. Pohvale torej hotelu, mesto je zelo lepo, malo iz tira pa so me vrgle ceste. Če zgrešiš svojo začrtano pot si konkretno v riti. Nikjer namreč ni možnosti brniti, ceste so ogromne, z malo uvozi in izvozi in še te stranske uličice so vse enosmerne. Če se zmotiš moraš čez pol mesta. Poleg tega so ceste včasih tako smešno označene, da se mimogrede lahko znajdeš na napačnem pasu. Skratka vožnja čez Bidimpešto je ena težkokategorična adrenalinska izkušnja. Je pa lepo, se splača.
Ampak, da ne bom preveč trapala o Budimpešti. Zakaj smo si sploh privoščili vikend oddih (če lahko rečem oddih) tam?

Zato:

Štorklja bo za valentinovo k nam prinesla novega družinskega člana. Eden od teh dveh ljubkih mladičkov se nam bo pridružil. Ne vem še katri, ker sta še malo premlada, da bi že izbrala, a vseeno smo ju obisklai. Za zdaj sta to Milan in Miloš Szélvész. Kasneje bo eden od njih postal moj Nyíl.Ni mi treba povdarjat kako komaj čakam, da mine ta mesec. Mladička sta čudovita. Všeč mi je kako raziskujeta svet in se brez težav gibljeta po ovirah, kot je na primer balance disc, kot da bi hodila po ravni in trdi podlagi. Taka pogumneža. Kjut na smrt! Sicer pa sta res še mlada in sta veliko spala. Vseeno sem ju uspela malce spoznati in zelo težko sem šla domov brez enega od njiju. Mogoče je bilo lažje ravno zato, ker še ne vem kateri bo to.


Mama Peach in njena mladička



Pa še en video. Kot se spodobi sta delala neumnosti in takoj, ko sem v roke prijela kamero s tem nehala. Tako da imam cel kup relativno neuporabnih posnetkov iz katerih se je dalo vseeno izluščiti nekaj zanimivih delčkov.

SO BILI BOŽIČI

10 dni hitro mine, prehitro, če se imata človek in pes lepo. Med prazniki je bila naša hiša definitivno polna. Že pred božičem sta prišla Slatko in Vojka, po božiču pa še Slatkojeva nova punca iz Swansee. Spet smo malo pohajali po Sloveniji. Šli smo v Prekmurje. Roland se je na žalost en dan prej poškodoval, tako da Amromeke nismo obiskali. Obiskali pa smo Andrejo in najvišji vrh na Goričkem :).


Slatkojevo punco smo seveda mogli peljati v Bovec. Tako kot se spodobi za vse, ki so prvič v Sloveniji. Tokrat smo spali v prijetni kočici Edelweiss, kjer so kužki zelo dobrodošli v apartmajih in restavraciji. In imajo tudi zelo okusne pice, če lahko naredim malo reklame. Nazaj grede pa smo se ustavili še na Rabeljskem jezeru v Italii in v Tamarju.






Potem sta prišla Nimka in Rafko z vsemi kužki. Slatko & Mikaela ter Vojka so odšli praznovat novo leto nekam v hribe, mi z Nimko pa smo bili kar doma. Naša vasička se je še enkrat izkazala kot odličen kraj za praznovanje novega leta. Naša hiša pa tudi. Zunaj se je slišalo pokanje petard nekje od daleč, iz mesta, v kuhinjo pa prav nič. Ob polnoči so v zrak spustili nekaj kratkih ognjetov. To ni trajalo dolgo, kvečjem kakšne pol ure. Ampak z malo glasbe, ki ni rabila bit preglasna, se tudi tega ni slišalo v kuhinjo. Kužki so tako novo leto preživeli v popolnem miru.



1. januarja smo se odpeljali v Rieden v Nemčijo. Na B.A.C.K. 3 dnevno tekmo. Ker je bilo pri nas res mrzlo smo en dan prej panično kupovali plaščke za kužke, da jih nebi zeblo. Zase pa pakirali vsa možna topla oblačila. Po izkušnjah so jahalnice v katerih so tekme zelo mrzle. spraševala sem se celo, če sem nora, da sploh gremo tja zmrzovat za tri dni. Potem pa nas je tam čakalo prijetno presenečenje. Tekma je bila v ogromni jahalnici, pravzaprav nekakšen stadion, ki je bil čisto primerno ogrevan, kužki so bili notri in sploh nam ni bilo hudo. In tudi sicer tam ni bilo tako zelo mrzlo. Poleg tega, da smo se po dolgem času družili z Nimko, je bilo čudovito bit na tako veliki tekmi. Sicer sva vedno uspeli narest kakšno trapasto napako, da nama ni uspel noben pameten rezultat, ampak na splošno nama je šlo kar v redu in sem zadovoljna s teki.

JUJU IN BENOVO LEPO VEDENJE.

Saj vem, da kar naprej ponavljam kako se je Ben razvil iz totalne katastrofe v zelo oh in sploh super psa. Samo, če je pa res. In res je ekstremna razlika med tem kaj je bil in kaj je zdaj. In po vsem njegovem razvoju glede motivacije za igro in delo, bom govorila še malo o njegovem popravku v vedenju. Svoje čase je bil Ben precej napadalen do drugih samcev. Tak sladek kuža se je ob samcu popolnoma spremenil. Noben ni smel blizu. Potem sem ga učila in naučila, da če ga že vidi, da gre vsaj mimo in se vanj ne vtika. Učenje je bilo uspešno in že dolgo se lahko gibam med drugimi samci, ne da bi Ben skakal vanje, če le oni njega pustijo pri miru. Vseeno sva delala tudi na tem, da je lahko samec res blizu, da ga Ben lahko tudi povoha, pa drugi samec njega tudi in Ben to mirno prenese. Tudi to nama kar gre. In ker je tako priden sem naredila uslugo agilitaški kolegici in v varstvo vzela njenega samčka. Tvegala sem nekaj nemira v hiši, ampak sem. In Ben me je zelo presenetil. Prvi dan se je sicer kar precej repenčil. Po prvem sprehodu pa so se stvari popolnoma spremenile. Ben ne da je pustil Jujuja pri miru ampak se je z njim celo igral. In to na veliko. Podila in lovila sta se po travniku kot največja prijatelja. Potem je bilo mirneje tudi doma. Res ga je imel ves čas malo pod kontrolo, ampak JuJu se je mirno sprehajal po hiši, igral z njegovimi igračkami in z mano, se čohal pri meni in moj pridni kuža je vse to mirno prenesel. Tako da se je JuJu živ in cel vrnil k Tanji. Bravo Benček!

ZIMSKA PRAVLJICA

Zima je prišla, z njo pa sneg sigurno ne, še vedno pa dež, dež, dež. In treningi za nekaj časa skoraj niso mogoči. Razen, če ti je popolnoma vseeno v kakšnem blatu tečeš. Meni ni, še manj pa je Nike. Ampak zahvaljujoč Maruši & Co., imava z Nike možnost vseeno trenirati. Povabili so naju v svojo skupinico in zdaj imava zimske treninge v jahalnici. juhu!!
Hvala, hvala, hvala Maruša, ker nama to omogočaš!!!! Tako je zima veliko bolj zabavna.