SVETOVNI DAN PUPPYEV

Baje da je danes svetovni dan puppyev. Nič ne vem o tem, sam vidim, da vsi popajo mladičke na fb. Jaz pa objavljam namesto puppyev selfiče. Tako malo za hec. Mogoče bom vseen tud puppye no, če je lih že tak dan.

PIVŠKA JEZERA IN SVETA TROJICA

Nedelja in sonček. Kaj drugega naj bi počeli, kot šli na izlet. V hribih je še veliko snega, mi pa komaj čakamo pomlad in na koncu zime nas res ne mika, da bi še tja lezli, kjer se debele odeje snega kar držijo in držijo. Ne, ne. Mi gremo raje tja kjer piha veter, na primorsko. Poiskali smo Pivška presihajoča jezera. Natančneje Petelinjskega. Kolikor sem uspela razbrati iz zemljevida(in videla kasneje tudi z razgleda z vrha Sveta trojica, so tri večja jezera, ki pa so malce vsakksebi narazen. Od enega do drugega je kar fajn it s kakšnim prevoznim sredstvom, ki ima kolesa. Magari s skirojem, samo peš ne. In ker Nike skiro napada, Nyíl pa ga še ne pozna smo se raje držali enega, na druga bomo šli drugič. Benček je ostal doma. No, pri Silvotu, kjer mu res ni bilo nič hudega. Še sreča, ker mislim da bi mu bilo kar težko prehoditi vse to kar smo prehodili mi. Od parkirišča pri muzeju Pivških jezer je do Petelinjskega jezera slabe pol ure tako na oko. In če smo že vidlei tablo Sveta Trojica in sem že doma pomislila, da bi skočiči še tja gor smo pač šli. Čeprav je od tu najbrž najdaljša pot tja gor. Pa kaj, tako ali tako nam primanjkuje dolgih sprehodov in ta je bil končno en tak, omembe vreden, dolg slabih pet určk po čudoviti, primorsko-notranjski, kraški naravi. In na koncu smo bili kakopak vsi prijetno in dobesedno crknjeni. Tako kot to mora bit!

ŠE MALO, ŠE MALO, ŠE PAR DETAJLEV

Samo še malo, še kak mesec ali dva in bo šlo zares. Uradno že lahko začnemo ampak še ne znamo ovir. Slalom še ni zaprt, da o conah na mostu sploh ne govorimo ampak vseeno, še malo še malo. Da pa bo čakanje še težje, knjižico že imamo. Juhu. Lahko bi šla tako, samo za občutek na kakšno italiansko tekmo, kjer imajo tekme ravno za take mladiče, ki še ne znajo mosta in slaloma. Samo zdaj jih ni. Komaj čakam res.

MILE IN ŠE MALO AGILITYA

Takole izgledam po treningu s Petro. Vsa čast vsem, ki imajo več kot dva psa. Jaz sem bila po temlel treningu danes ubita. Slika sploh ni šala. Čista resnica je. Da ne bo pomote, to je super. Zmatrana jaz in celo psi. Jaz totalno oni čisto malo :). Tole spodaj je Nyíl, Nike žal, ampak res žal nimam posnete, ker sva imeli tudi midve nekaj res lepih tekov. Škoda, samo žal nima časa ves čas nekdo snemat. Si bom mogla najet osebnega snemalca, ker čene ne bo nič.

NI LEPŠEGA OD VONJA PO GOZDU

Gledam prijatelje in znance, kako vsi nekam odhajajo, dopustnikujejo, potujejo in se malo smilim sama sebi, ker moram ždeti doma. Služba pač, kaj čem. in tudi no money, no funny.
In potem grem na sprehod v gozd za hišo, sonce sije (končno), ptički pojejo in mir je, nikjer nikogar. In v zraku je vonjo po gozdu, pogretih drevesnih deblih in pomladi. In se zavem, da mi je lepo, pa čeprav sredi ljubljane, ja sredi Ljubljane je gozd, po katerem lahko hodiš ure in ure. Ne, ne potrebujem it daleč.

KOMAJ ČAKAMO POMLAAAAD!!!

Res, dovolj nam je dežja, sivine, mraza, blata. Hočemo sonce, hočemo toplo vreme, hočemo pomlad. Če ne pride kmalu bomo za vedno pobegnili k Nimki v Španijo!! Ne bomo ampak vseeno. Komaj čakamo lepše dni. Sem in tja nas kakšen obišče že zdaj. V nedeljo smo tak dan izkoristili in odšli na sprehod okoli Šmartinskega jezera. Nočem preveč hoditi po tistih joncih, ker bom imela v prihodnosti za to še preveč priložnosti, pa vseeno. Sem in tja je treba pobegnit tudi na ta prelepi konec Slovenije. Sonček je sijal, družba je bila odlična, kaj dosti ni za zgubljat besed. Imeli smo se fino. Nič čudnega, da komaj čakamo na še več takšnih dni.


In tekme, kmalu se začnejo tekme. Juhu. In danes sem prejela tudi Nyilovo delavno knižico. Je še na pošti zaenkrat. Tako da s ene morem hvaliti s slikico. Ampak imava jo. Pustimo dejstvo, da na tekmo še ne moreva ker še ne znava vseh ovir ampak prvič v življenju sem nekaj naredila pravočasno. Da ne bom lovila last minute panic s to knjižico ampak bova samo štartala, ko bova ready. Komaj čakam tudi to.

ZIMSKE POČITNICE

Saj vem, saj vem, tem učiteljem je full lepo, delajo full malo, ves čas imajo počitnice,... Ja počitnic pa res ni malo in spet so tu. Ampak kaj ko vsak dan dežuje :(. In vremenska napoved vsak dan obljublja, da jutri bo pa res boljše. In ker nič boljše ni kazalo, sem si rekla, da grem na kras, obiskat Jean, ne glede na vreme. Psi pač morajo ven, tudi če dežuje. In sem šla. In ko sem se vozila proti primorski je tako nalivalo, da sem si mislila: " Sem pa res izbrala prav najhujši dan za it na izlet." Ampak ko sem za seboj pustila Nanos se je nebo začelo svetliti in dežne kaplje so postajale vse manjše. In nekje pri Senožečah je nehalo deževati. Nič ni bilo megle, oblaki so sicer bili ampak taki, prijazni. In tako sva z Jean preživele celo popoldne v kraških gozdovih in na kraških travnikih v prijetnem, zelo toplem vremenu. Brez blata, ker kraška tla poberejo vso vodo, kar se da hitro. Zato sva nekaj malega lahko celo posedali po tleh. Kakor se je sprva to zdela nora ideja, se je izkazalo, da je bila v resnici vrhunska. Kužki so se super raumeli. Z Jean imava podobno grupico. Obe enega seniorja, ki ne sme preveč noret, enega, ki mora biti močno pod kontrolo, da ne gre za srno in enega mladega norca. Vsaj en dan brez dežja, mi je vsaj malo polepšal turobne počitnice. (ki so kljub temu prehitro minile, da ne bo pomote).


In naslednji dan je v Ljubljani spet deževalo, čeprav je napoved obljubljala, da ne bo. Pa je in to ne malo. Ampak radarska slika je obljubljala, da proti primorski pa ne dežuje, zato sem se se spet odpravila v tisto smer. Ampak tokrat ni bilo treba tako daleč, samo do Logatca. Šla sem na sprehod z Bučjanom. Vesela sem, da sem ga videla, bilo je prijetno s celo nekaj sončnimi žarki. Edino kar zmeraj pozabim je, da je tam sneg zmeraj malo dlje kot v Ljubljani. Snega nisem preveč vesela ampka vseeno. Sprehod brez dežja in v prijetni družbi je v redu, tudi če je na tleh nekaj snežne odeje.


Samanta mi je izdala še eno zaimivo lokacijo, ki smo jo šli raziskat naslednji dan. Zelo blizu obale a obljubila sme ji, da lokacije zares ne izdam. Bomo pa mi večkrat šli tja na sprehod, sploh takrat kadar bomo namenjeni na morje. Na sami obali namreč ne poznam lokacij, kamor bi šla lahko na res dolg sprehod sproščeno, s spuščenimi psi seveda. Tam je sprehajanje omogočeno predvsem po urejenih, po možnosti betoniranih poteh, polnih ljudi. Kar pa nam ne ustreza, rabimo naravo. In to smo odkrili zdaj. Kot ponavadi seveda nismo našli čisto tistega, kar smo iskali. Mislim, da smo odšli v napačno smer. Ampak nič hudega, ker je res lepo, bomo še prišli in našli naslednjič, tokrat pa smo vseeno uživali v prijetnem sprehodu. Kljub temu, da je bilo na parkirišču nekaj avtomobilov smo bili tam sami. Res je bilo prijetno, ker je bil tam gori en tak res spokojen mir. Samo Benečk je bil malo bogi. Se mi zdi, da ga daljši sprehodi res utrujajo. Precej hudo mi je, ker spoznavam, da najverjetneje na dolge in naporne sprehode ne bo mogel več hoditi z nami. Zaradi tega mi je res hudo. A vsaj na sprehode med tednom, ki so krajši lahko hodi. Re sp aje, da je zaradi počivanja verjetno tudi malo brez kondicije in lahko d ajo bo počasi nabral vsaj za takšne sprehode, ki so morda malo daljši a ne prav zares naporni, kot je bil na primer ta.

In dan kasneje smo se z Ugrinom, Lili, Sandijem in Nušo odpravili na izlet še na Pokljuko. Popolnoma druga slika kot dan prej. Vsaj meter snega in neskončna množica ljudi, ki je smučala, tekala na smučeh in se drugače rekreirala in uživala v sončnem zimskem dnevu. A Pokljuka je velika in tako smo tudi tam našli kotiček, kjer so se psi lahko sproščeno natekali.

Tako da, kljub temu, da so bili prvi dnevi počitnic deževni in turobni, smo se na koncu imeli pa čisto fino.