Zadnjič sem reklamirala studijsko fotografiranje psov. Uršo je prehitel Blayo in včeraj posnel nekaj odličnih fotografij mojih psov. Pri takih modelih to seveda ni težko. Sta profesionalna modela, ki pridno čakata v pozi ki jo želi fotograf in še bolj pomembno, Sposobna sta pozirati v nedogled. Da nastane ena taka fotografija je namreč potrebno narediti nešteto posnetkov. Ben in Nike sta se res izkazala. Nike je izjemno fotogenična in njene slike so skoraj vedno čudovite. Čisto druga zgodba je Ben. S svojo skuštrano frizuro, frfrujem, ki mu nenehno leze na oči, ki jih je že tako težko ujeti iz črne gmote njegove dlake, je mora fotografov. Ampak kot pravi model se zna nastaviti tako, da lahko dober fotograf iz njega potegne bistvo njegovega karakterja. Moj sladki Ben je tokrat zasenčil Nike, ki je na sliki sicer lepa kot vedno, ampak pred prisrčnostjo skuštranega mešančka, ki s prosečimi očmi zre v nebo se lahko skrije. Seveda sem prej malo uredila tudi njegovo frizuro in tako je Ben dokaz, da so starejši bolj šarmantni. Bolj star, bolj nor in vedno lepši moj sladki Panetone.

Caorle-Italija

Na sončen velikonočni ponedeljek nas je prijazna družinica vzela s seboj na izlet. Niso se mogli upret našim prosečim očem in so dovolili, da ta se v njihovem prtljažniku peljala tudi Ben in Nike. Odpeljali smo se v italijansko obmorsko mestece Caorle. Mestece, ki je izven sezone, podobno, kot mesta ob blatnem in gardskem jezeru, mesto mrtvih, poleti pa oživi in postane prepolno letno letovišče. A sezona se je očitno že začela. Pričakovali smo le nekaj ljudi, pa smo se ušteli. V mestu se je že prebudilo življenje in ljudje smo se po ulicah gnetli kot mravlje. A kljub temu, da je bilo v mestnem središču kar nekaj ljudi, je ogromna peščena plaža ostala dokaj prazna in tako smo se lahko kar precej v miru podili po njej. Ben in Nike sta presodila, da je za kopanje še prezgodaj, zato sta ostala pridno na suhem. Plaža Caorelj je polna naplavljenih školjkic, tako smo jih nabrali kar nekaj veder. Včasih me malce zanese in postanem pravi otrok. Navdušena nad plažo in nešteto školjkami se sploh nisem mogla dvignit od njih in sem jih nabirala in nabirala in se pri tem zabavala. Z Benom, Nike in otroki smo tekali po plaži in plezali po sipinicah, skratka, dan je bil zelo lep. Po takšni peščeni plaži se je izven sezone res prijetno sprehajat, dolga je kilometre in lahko hodiš v nedogled, poleg tega so mehka tla prijetna za hojo. V sezoni pa jaz tja pod nobenim pogojem nebi šla tja na počitnice.










Naslednjič pa moramo izlet obvezno organizirat tako, da bo la z nami še sosedova psička Biba. Danes ni mogla in je bila zelo žalostna. In seveda, idejo za naslednji izlet že imam.

STUDIJSKO FOTOGRAFIRANJE PSOV

Vem, da imate vsi nešteto slik vaših kužkov, ki tekajo po travnikih in med drevesi, skačejo čez ovire,... to pa je nekaj posebnega. Studijsko fotografiranje psov. Za več informacij kliknite spodnjo povezavo.
studijsko fotografiranje

KO IMA PES POLNO RIT VSEGA

Enkrat sem že pisala o kulinaričnih muhah moje Nike in celo svojih dvomih o tem, da bi zadostila njenemu izbranemu okusu in ji ponudila kaj boljšega. V resnici sem to že preizkusila pri Benu in ugotovila, da to vodi le še v bolj in bolj izbirčnega psa. Ker pa želim požrešnega psa, ki mu bo hrana motivacija za delo nikakor ne mislim dopustit, da bi do tega prišlo. Mala izbirčnica se trenutno obnaša tako, kot, da jo bo skleda ugriznila. Vendar pa je jasno, da je njena kraljevska ritka enostavno prepolna. Nisem edina, ki je prišla do te ugotovitve. Tudi Nina je malo TiŠan v prvih mesecih hranila preveč in mala je sicer nekaj jedla, prave požrešnosti pa ni pokazala. Dokler ni Nina odkrila, da jo enostavno preveč hrani in ko je obrok malce zmanjšala je mala postala še kako požrešna. Zdi se, kot, da je imeti vedno malce lačnega psa kruto. Pa ni, če hočeš požrešnega psa, dobrega za šolanje tako pač mora biti. Jaz pa grem stavit, da pes, ki se obnaša tako, kot se na zgornjem posnetku Nike nikakor ni lačen. Jaz že nebi bila tako izbirčna, če bi bila lačna. Sploh ne do hrane, ki jo sicer jem ampak mi ravno zdaj pa malo ne paše. Ker dva dni prej jo je jedla z veseljem, dva dni kasneje pa prav tako. Ne nasedajte prosečim lepim učkom, ki vas le presneto dobro vrtijo okoli tačk, ko jim ponnudite nekaj boljšega.

Na prijetnem sprehodu po meni zelo ljubem Šobcu naletim na tole.

Taka stvar me res razjezi. In ni bilo prvič, da je koš za smeti, ki je zelo jasno namenjen pasjim iztrebkom, saj ima ušesa in na njem na veliko piše WC poln plastenk in kaj jaz vem česa. Ali so ljudje res tako leni, da se jim ne da poiskat naslednjega koša, ali je res tako težko odnest tisto plastenko ali tetrapak drugam? Če so lahko nosili polno, ali je res težko odnest še prazno? Pa ko so koši tam naokrog res na gosto nametani. Potem pa ljudje od pesjanarjev pričakujejo, da bodo povsod vedno skrbeli, da jih naši psi ne bodo motili, da ne bodo lajali, se podili med njimi, da se ne kopajo v isti vodi, kot oni, ker se bo zgodilo ne vem kaj, jim bo odpadla kakšna dlaka ali kaj? In seveda, povsod moramo pobirat pasje iztrebke. Zakaj bi jaz pobirala pasje kakce, da ne bojo motili gospode, če potem ta gospoda s svojimi smetmi zapolni "smetnjak naših kužkov". Zaradi takšnih stvari se bom še manj sekirala, ko se bojo moji psi poleti veselo kopali po vseh jezerih in vodah, kjer se iz neznanih razlogov NE SMEJO! Kako včasih ne maram človeške rase.

Naslovnica Kinologa

Že ko je bila še čisto majhna, sem vedela, da je velik potencial, lepa, fotogenična, fotografski aparati so jo kar sami iskali in si želeli zabeležiti njeno lepoto na spominsko kartico, tiskalniki so koprneli po tem, da bi tiskali fotografije z njeno podobo, ljudje so me ustavljali na ulici, da bi jo lahko občudovali, mlade gospodične so ob pogledu nanjo vzdihovale, zdaj pa je končno tu, kjer je njeno mesto, na vrhu, na naslovnici, Amromeka Abella Bee, naslednji prekmurski top model :D

Izvir Završnice in Zelenica sta tako prijetna, da se tja kar pogosto odpravim. Da mi ni preveč dolgčas pa vsakič po drugi poti. Tokrat sem sicer načrtovala nadaljnji vzpon na Roblek a sem izlet vseeno zaključila na Izviru Završnice. Še do Zelenice nismo uspeli priti. Ker sem odšla gor po poti, po kateri še nisem šla. Nekaj časa bom potrebovala, da bom dojela zakaj točno so oznake v hribih. Na spletni strani hribi.net te sicer opozorijo, da se za vzpon na Završnico odpelji mimo table, ki te usmeri tja, a ker ne morem iz svoje kože, sem rekla "dobro, gremo pogledat kakšna je pot od tam od koder te usmerjajo table." Napaka! Iz Tinčkove koče je vzpon na izvir Završnice dolg 45 minut, če pustiš avto malo nižje pa kako uro in pol. Ampak po poti kjer smo šli včeraj mi smo do koče na izviru Završnice porabili tri ure in ker je bila ura, ko smo prispeli do oče že pozna, smo tu izlet zaključili in se vrnili nazaj. Na poti smo prečkali več lepih planin, med njimi Sevško Zabreško planino ki me je navdušila. Koča je bila zaprta, zato ljudi ni bilo. Uživali smo v samoti in miru in čudovitem razgledu na blejsko jezero. Vesela sem bila, da smo se "izgubili" in šli po novi poti. Vendar pa se je pot naprej precej zavlekla skozi pisan gozd. Gozdnat del se je končal pri Tinčkovi koči od koder sem prvotno hotela štartat. In še vedno nas je čakalo 45 minut do izvira Završnice. Od tu naprej je pot oteževal še sneg, ki je bil na nekaterih delih na pol stopljen na nekaterih delih pa zaledenel. Snega tokrat res nisem bila vesela. Počasi se navajam na pomlad, se je zelo veselim in sem res uživala na zeleni in sončni Zabreški planini, medtem, ko me je sonce zaradi snega, od katerega se je odbijalo, bolj motilo, kot ne. Vem pa, kako čudovita zna biti Smokuška planina, ko snega tam ni. Ampak vseeno smo se imeli lepo. Naslednjič se do Tinčkove koče odpeljem in grem res na Roblek.