Izvir Završnice in Zelenica sta tako prijetna, da se tja kar pogosto odpravim. Da mi ni preveč dolgčas pa vsakič po drugi poti. Tokrat sem sicer načrtovala nadaljnji vzpon na Roblek a sem izlet vseeno zaključila na Izviru Završnice. Še do Zelenice nismo uspeli priti. Ker sem odšla gor po poti, po kateri še nisem šla. Nekaj časa bom potrebovala, da bom dojela zakaj točno so oznake v hribih. Na spletni strani hribi.net te sicer opozorijo, da se za vzpon na Završnico odpelji mimo table, ki te usmeri tja, a ker ne morem iz svoje kože, sem rekla "dobro, gremo pogledat kakšna je pot od tam od koder te usmerjajo table." Napaka! Iz Tinčkove koče je vzpon na izvir Završnice dolg 45 minut, če pustiš avto malo nižje pa kako uro in pol. Ampak po poti kjer smo šli včeraj mi smo do koče na izviru Završnice porabili tri ure in ker je bila ura, ko smo prispeli do oče že pozna, smo tu izlet zaključili in se vrnili nazaj. Na poti smo prečkali več lepih planin, med njimi Sevško Zabreško planino ki me je navdušila. Koča je bila zaprta, zato ljudi ni bilo. Uživali smo v samoti in miru in čudovitem razgledu na blejsko jezero. Vesela sem bila, da smo se "izgubili" in šli po novi poti. Vendar pa se je pot naprej precej zavlekla skozi pisan gozd. Gozdnat del se je končal pri Tinčkovi koči od koder sem prvotno hotela štartat. In še vedno nas je čakalo 45 minut do izvira Završnice. Od tu naprej je pot oteževal še sneg, ki je bil na nekaterih delih na pol stopljen na nekaterih delih pa zaledenel. Snega tokrat res nisem bila vesela. Počasi se navajam na pomlad, se je zelo veselim in sem res uživala na zeleni in sončni Zabreški planini, medtem, ko me je sonce zaradi snega, od katerega se je odbijalo, bolj motilo, kot ne. Vem pa, kako čudovita zna biti Smokuška planina, ko snega tam ni. Ampak vseeno smo se imeli lepo. Naslednjič se do Tinčkove koče odpeljem in grem res na Roblek.