Za marsikaterega prebivalca zemlje, tistega na dveh nogah, ki si pravi višje razvita vrsta, sem čudakinja s psi. Kar naprej se ukvarjam z njimi, jih učim neumnosti, jih mučim, ker morajo za tisti briket kar naprej nekaj delati in ves čas jih vlačim s seboj. To smo mi, jaz in moji psa, pa če vam je to všeč ali ne. Če vam je, se lahko družite z nami, vedno smo veseli vseh novih prijateljev. Če ne, nas ne potrebujete razumeti, pustite nas pri miru. Veliko ljudi počloveči pse. Njihova stvar. Jaz jih ne, čeprav se komu na prvi pogled tako zdi. Čeprav si včasih v šali pravim »mami« svojih psov nimam za svoje otroke, nimam jih za vajo predno bom imela otroke in nimam jih namesto otrok, kot mi včasih kdo očita. Imam jih, ker si želim imeti PSE. Imam jih kot PSE, a če še kdo ne ve, so tudi psi živa bitja, s čustvi, veseljem in žalostjo. Ljubeznijo, ki jo dajejo brezpogojno, v neizmerni meri in si jo zaslužijo nazaj. Imam jih, ker me ta bitja razveseljujejo, mi krajšajo čas, mi je prijetno, ko zvečer ležijo ob meni, ko gledam televizijo in moji prsti drsijo skozi njihove kožuščke. Ker so me vedno veseli, ko pridem in vem, da so vedno žalostni, ko odidem. Ko sem si kupila psa, sem vedela, da se moje življenje spreminja, da ga bom mogla prilagajat, da bom po službi vedno mogla odhitet domov in, da bom mogla prilagajat vse svoje počitnice, vsa druženja s prijatelji. Zato sem zdaj veliko več časa v naravi in za sabo potegnem tudi prijatelje, ki psov nimajo. Večina mi je za to hvaležna. Sem in tja, pa se najde tudi kakšen, ki ne more in ne more razumeti, zakaj vendar te pse ves čas in povsod vlačim s seboj? Kaj se res ne morem za en dan ločiti od njih. Ne, ne morem se in se niti nočem! Ker prvič težko dobim varstvo za cel dan, drugič pa, kot sem rekle, ker se nočem. Ne, kužki niso človeška bitja. Res je. Vendar vseeno rada preživljam čas z njimi in če ves teden delam, včasih celo deset ur dnevno, imam za svoja kosmatinca že tako premalo časa in ko ga imam, grem rada v naravo, z njima! Ker kljub temu, da nista človeka in ne razmišljata, imata tudi onadva čustva. Ko me ni me pogrešata in ko smo skupaj in se z njima igram je v njunih očeh taka sreča, da, ne nočem biti en dan brez njiju, če mi tega ni treba. Tako pač je, čudno gor ali dol. Torej dragi moji, prijatelji in bodoči prijatelji. Vzemi ali pusti, takšna pač sem, kdor ne mara mojih psov, pač ne more biti moj prijatelj, ker to smo mi, jaz IN MOJI PSI!