ZIMA, ZIMA BELA

Leto sej pa zima res zima. Prva pošiljka snega je prišla že med jesenskimi počitnicami. Takrat sem se je razveselila, se počutila že čist decembrsko in vse je bilo oh in sploh zabavno. Potem decembra, ko bi za pravo vzdušje sneg moral bit, je le ta štrajkal. Ga ni in ni bilo. In ko sem že pospravila zimsko obutev in se pripravila na pomlad je zapadlo. Kar precej, a se je hitro stopil. Spet sem mislila, da je to to. Zime je konec, svoje možgane sem pripravila na veliko agility treningov. Ampak potem je zapadlo ponovno, tokrat se ni stopilo hitro in je zapadlo naslednji dan še malo več snega in naslednji dan še malo več in še kar pada in pada in snega je toliko, da ne vem več kam ga odmetavat izpred hiše. Tudi na sprehod grem komaj. Psov se sploh ne vidi ven s te snežne odeje. In najhujše. Sneg je tudi pri Nini. Agility torej odpade. Kljub temu, da je pod snegom vsa Slovenija, se držijo tisti, ki živijo prav ob morju. Ko zapustiš tunele Črnega Kala se odpre nov svet. Svet brez snega. Ljubljančani imamo poleg snega še meglo, da bi jo lahko rezal z nožem. Nič čudnega, da potem bežimo k morju, če se le da. Spet lahko omenim kakšno srečo imam da živim v tako super državi, kjer je popolnoma drug svet samo streljaj stran. Je pa zabavno, kako ljudje nikoli nismo zadovoljni. Koprčani rinejo malo višje, vsaj do Divače, kjer se lahko zabavajo na snegu, delajo snežake in igluje in ne vem kaj še. Mi pa bežimo k njim, kjer ni snega. Ampak tako pač je. Jaz imam zimo in sneg rada. Ampak tokrat je tega res malce preveč. Najbolj od vsega pa mi seveda manjka sonce. Benu in Nike je vseeno. Važno je, da poskrbim za nekaj zabave. A v toliko snega se težko gibata in mislim, da to ni več zabavno niti njima. Zato sem ju včeraj peljala na morje, kjer smo se celo popoldne igrali na suhi travi, z žogicami. Komaj čakam, da sneg izgine vsaj pri Nini, da bomo lahko še malo poskakali čez ovire. V Ljubljani ga bomo tako ali tako imeli do junija, če bo šlo tako naprej.

Veseli december in te presnete petarde

Pa sem mislila, da se moj Ben boji petard. In berem zdaj, kakšne reakcije imajo šele nekateri psi na poke. Vidim, da pri nas sploh ni hudo. Kadar res močno poka se Ben res trese in sope ter noče lulat ampak se mi zdi, da se da preživet. Če pa poka samo občasno se pa sploh ne odziva več. Se mi zdi, da se stanje celo izboljšuje, ne slabša. Kolikor berem pa se psom stanje z leti slabša. Ubogi kužki. Se res ne da brez tega. Upam, da ne hvalim dneva pred nočjo in ne bo začelo pokati že danes zvečer ampak mi letos sploh še nismo slišali petarde. Ljudje, ki živijo bliže blokovskim naseljem pa se pritožujejo, da poka in je hudo. Zadnjič sem bila malo razočarana, ker tudi okrašenih domov ljudje tukaj nimajo. Ampak če to prinese s sabo nezanimanje za vse kar prinaša novo leto, tudi metanje petard naj kar bo tako. Super je!

Božični Prestranek 2012

Ben me je spet pozitivno presenetil. Ker obožuje podlago v jahalnicah ga na te tekme vedno prijavim. Pa čeprav moram biti zaradi tega na tekmi prav cel dan. Ker midva sva še vedno v enki in bova tam tudi ostala. Ker nama je v enki lepo. Pričakovala sem, da se ne bo prav vlekel. Ampak da bo tako tekel pa ne. Ko sem začela tečt me je prešinilo. Pa saj moj Ben šiba, šiba kot raketa. Predvsem pa tako hitro kot še nikoli. Škoda, ker je spustil zadnji palčko vv slalomu in zato tek ni bil tako popoln, kot bi lahko bil. Podobno je bilo tudi v Agilityu. Spet z napako v slalomu. Presneti slalom. Kljub temu sva uspela zmagati. Nisva bila najboljša zaradi tistega slaloma. Ampak kaj naj, če so bili drugi še slabši ;).
Zdaj v enki tekmuje tudi winnie. Ampak ker ima že dva pogoja ne bo več dolgo. Tudi ona je imela v jumpingu težave s slalomom. Ker se ji je tako mudilo je eno palčko spustila in bila tako diskvalificirana. Kljub temu je prišla na skupno tretje mesto, saj je z tekom brez napake zmagala v agilityu. Bravo Winnie! Tako sta Ben in Winnie skupaj stala na stopničkah. In če se to ne ponovi v kateri od naslednjih tekem ne bosta nikoli več. Ker Winnie res ne bo ostajala v enki.
Ker je to tako neponovljiv dogodek sem nujno hotla sliko s podelitve,, ko z Nino stojiva z najinima črnuhoma skupaj na stopničkah. Ampak ironično, podelitev sva zamudili. Vseeno je bila sodnica pripravljena pozirat z nama, tako da sliko le imamo.
Imamo pa tudi filmček.



Nike pa ... Agility je bila ena velika katastrofa. Jumping pa ni bil tako slab.
Meni se takooo pozna če ne treniram. Zdaj pa je vreme obupno. V Ljubljani je samo blato, kak dober teden je celo bil sneg. Trenirat se torej ne da. Vsake toliko grem sicer k Nini ampak to je premalo.
Parkurji so bili pa lepi. Zato sva jih z Nino takoj v nedeljo kar postavili in potrenirali. Nekoč sem si želela živet na gorenjskem. Ampak sem si premislila. Ko bom velika se bom preselila na kras. Po celem dnevu dežja so tam tla suha. Tu je pa blato potem še cel mesec :S. Komaj čakam, da se razmere malo stabilizirajo in bomo lahko spet trenirali.

Vesel božič in srečno novo leto!

Letos nismo posneli nič novega, kar pa ne pomeni, da vam ne želimo veselega decembra, s čim manj petardami in čim več lučkami, ter slastnimi priboljški, predvsem pa vedno dobro družbo !
Lahko pa seveda uživate v lanski in predlanski čestitki.

Še malo o moji Nike

Čez vikend smo bili pri Nini. Ker ima srečnica Nina poligon kar na svojem prelepem vrtu smo tudi trenirali. Nina je za agility zelo talentirana, (seveda tudi za druge stvari) zato zelo rada treniram z njo. Opazi vse neumnosti, ki jih naredim in z njeno pomočjo so moji teki vedno boljši in boljši. O Nike mi ni potrebno izgubljati besed. Tudi ona je naravni talent za agility.
In še posnetek z najinega treninga:

Še malo o mojem Benčku

Toliko je govora o tem kako se je moj kuža razvil. Res sem vložila veliko truda vanj. Ampak se je splačalo. Zdaj je postal moj popoln kuža. In popolnost je ravno v tem da ni popoln. Agility je še vedno njegova šibka točka. Teče le, če je dovolj hladno, če se mu da,...No zdaj teče v vsakem primeru, razlika je le v zagnanosti. Ampak precejšna. Za to imam pa Nike. Ben pa je popoln in najboljši povsod drugje. Da ne bo pomote. Tudi Nike je super. Zadnjič sem srečala enega človeka, ki me je vprašal če je to Milo. Veliko ljudi me to sprašuje. To je pes iz filma Maska. (Jack russel) Od tam ljudje poznajo to pasmo. In potem me je vprašal, če ima veliko energije in ko sem rekla, da ja je rekel, da kako cool, da to pozdravlja.  Ja tudi meni je bila všeč ta energija in veliko srce v majhnem kužku. Tudi jaz sem razmišljala podobno kot večina, dokler Parsona nisem imela. Zanimivo in zabavno. Ljudje se ne zavedajo da je ta super energija, ki je vsem tako všeč, usmerjena predvsem v tla in lovljenje mišk, kopanje lukenj, raziskovanje gozda in nenazadnje, tekanje za divjimi živalmi. Preusmerjanje te neskončne energije na sebe pa zahteva še več energije od lastnika psa. Na sprehodih kot da Nike ni. Ben leta za žogicami in je ves čas pod mojimi nogami, ona pa se zaposli sama in z mano se ukvarja smo če se res potrudim za njeno pozornost. Dejstvo pa je, da se mi ves čas za to pozornost ne da trudit. Na sprehodih bi se kdaj z veseljem tudi sprostila in se ukvarjala z Benčkom, ki pa SI želi moje pozornosti. Toliko o tem kako cool je energija terjerjev. Je pa res, da je delo z njo precej bolj enostavno. Agility teče tudi če jo postavim pred ovire direktno iz postelje. Poslušnost dela brez posebnega truda. Hitro se uči in za delo je idealna. Medtem ko sem se mogla za Benovo pozornost pri delu močno, močno trudit. Ampak tudi on zdaj dela rad.
In o tem sem pravzaprav hotela danes govoriti, pa sem se malce razpisala. Dovolj besed, vse je videno.

Pasje življenje

Moj Benči me vsak dan bolj navdušuje. Ne morem verjeti, da je to isti kuža, kot pred petimi, sedmimi leti. Poleg tega, da od lanskega poletja plava in lovi žogice je vedno bolj navdušen tudi nad trikci in celo agilityem (če ni prevroče). Nikoli ne bom sigurno vedela zakaj je bil Ben nekoč tak, kot je bil. Zakaj je bil tako slabo motiviran za agility in kakršno koli norenje ampak vseeno lahko postavim teorijo, ki drži ali pa ne, se je za zamislit. Mislim, da je v času, ko sva se začela učit agility in tekmovat Bena obirala njegova debelost. Imel je 20% večjo težo kot zdaj, kar je kar precej. ( Nič čudnega, da se mu ni dalo gibati. Tudi predebelemu človeku se ne da toliko gibati. In ker se mu je v tistem času zameril, mu je ostal kot ne kaj slabega v spominu. (predebeli psi bi se mogli smatrati kot mučenje živali. Kar se tega tiče sem kar tečna. Če srečam predebelega psa to lastniku kar povem. Mnogim grem zaradi tega na živce, sploh, ker nekatere opozarjam vedno, ko se vidimo. Nekateri pa me upoštevajo in s tem močno izboljšajo kvaliteto življenja svojega ljubljenčka. Poleg zmanjšanja količine hrane močno priporočam več gibanja, ki večini psom manjka.) Zdaj leti čez parkur in izgleda, kot, da pri tem dejansko uživa. Zato trenirava vsakič ko treniram z Nike treniram tudi z njim. Vseeno odtečeva samo eno kombinacijo največ dvakrat. In tekmoval bo še vedno samo na zimskih tekmah.
Veliko bolj bistveno je njegovo veselje do igre. In do trikcanja. Večerni ritual trikcanja je nekaj najbolj zabavnega. Ben je 10x bolj histeričen od Nike (tega definitivno nisem pričakovala) Dela kot zmešan. Včasih mu komaj dopovem, da se malo umiri. Ker če hočem kaj malo bolj resnega narest, kot naprimer kaj ga dejansko naučit, se mora malo umirit. Ampak je zabaven na smrt. res se mu nasmejim. Navdušena pa sem tudi nad napredkom izvajanja nekaterih trikcev, pri katerih sem že zdavnaj obupala, da jih bo kdaj znal, kot je treba. Ampak krivda da jih ni znal do sedaj je sigurno na moji strani. Jaz sem tista, ki sem imela prenizke kriterije in sem mu dopuščala površnost, ker sem se prepričana, da več ne zmore. Pa zmore!!!
In pri kriterijih nisem popuščala samo njemu ampak tudi Nike. Zdaj ne popuščam več in oba sta se naučila nekaj stvari, za katere sme že zdavnaj rekla, da tako kot jih delata jih pač delata. Ampak ni res. Oba znata boljše, če se le malo bolj potrudita. Tako zdaj Ben objema igračko, Nike dela stojo na sprednjih tačkah in še marsikaj drugega smo izboljšali.
In ker je Ben tako napredoval je skrajni čas, da dobi filmček s posnetki prejšnjega Benčka in današnjega Benčka, za vse, ki mislijo, da se ne da.

Aja pa še dodatek. Navdušeni smo nad svojim novim domom. Prej smo sicer ravno tako živeli izven mesta, v naravi in se imeli lepo ampak tukaj je še lepše. Edino kar pogrešamo so sosedje, kakršnih najbrž nikoli več ne bomo imeli. Ampak v zameno smo dobili veliiiiko travnikov in gozdov za sprehajanja na dosegu nog in tačk. K bivšim sosedom se bomo pa z veseljem odpeljali na obisk.

In še en kolaž za dodatek. Če pes doma kaj uniči, obrne okoli smeti itd. je po mojem mnenju zato vedno kriv latnik. Ker moraš svojega psa poznat in vedet, kaj je treba pred njim umaknit. Pri nas so to definitivno smeti iz katerih še sveže diši po današnjem kosilu. In če jih ne umaknem sem sama kriva, če pridem domov in se zgodi kaj takšnega. Že dolgo se zaradi tega ne jezim več. Ampak psa se obnašata tako, kot, da ju bom pretepla. Jaz sem pa malo zlobna in si ne morem pomagat, da ju malo ne hecam in se vedno delam jezno. In sta skrušena. V očeh jima vidim : "Vem da nebi smel, ampak si nisem mogel pomagat in splačalo se je." :) Oba sta kot polita cucka, samo Nike res izgleda, kot da jo je na smrt groza, zato nje ne hecam preveč. Ben pa ve, da nisem jezna zares in z ušes nazaj, kot, da ve, da je naredil kaj narobe stoji, sto na uro maha z repom in čaka, da se bom nehala delat jezno in mi bo lahko skočil v naročje :). Ma če ta ni en velik cuker.