LETOS PA RES

Ha, nekdo očitno le bere ta blog, poleg mene :D

Potem pa veselo na delo. Vsaka sezona se začne z "letos se bomo pa res potrudili, da gremo" in vsaka konča z "drugo leto pa res". Ampak, ampak tokrat je malo drugače. Tokrat se je končala z "LETOS PA RES". Juhu, EO prihajamo. Rieden v Nemčiji, kjer smo letos januarja že bili na tekmi B.A.C.K.
Še prej pa remo z Lukasom malo na morčka. Da se odpočijemo od agilitya, čeprav smo zdaj počivali skoraj cel mesec. Sprejela sem namreč veliko odločitev, o kateri sem razmišljala že zelo dolgo a sem odlašala. Neke smo sterilizirali. Razlogov za to je veliko. Piko na i pa je dodal Nyíl. Tako kot sem pri Nike postola odprte možnosti za leglo, jih bom zdaj tudi pri njemu. A ker ima Nike 6 let in vem, da legla sigurno ne bo imela, ima pa težave pri gonitvah sem se odločila, da je čas da to končno narediva. In zdaj je za nama. Izkušnja ni bila lahka. Razlog zakaj sem toliko časa odlašala je ta, da mi je bilo strašno težko operirat zdravo psico. In pri Nike se je to res izkazalo kot težka izkušnja. Ker je že tako ali tako občutljiva in mi je vedno težko, če moram s čim še poslabšat njeno razpoloženje. In po sterilizaciji je bila res boga.Sedela je v oksu, se slinila in glasno jokala do večera, ko se je končno malo pomirila in zaspala. In cel teden je ležala in se ni premaknila iz postelje, medtem, ko večina psov že po nekaj dneh funkcionira dokaj normalno. Tako da sem preklicala vse možne ljudi in veterinarje, če je to normalno. Zagotavljali so mi, da je, pomirila sem se pa šele zdaj, ko so za nama trije tedni in zgleda, kot da je res vse v redu z njo.

Moram rečt, da se počuti super, je razigrana, dobre volje in kar mi je najbolj všeč, dejansko se igra z Nyílom in to veliko, vsak dan. Lovita se in ruvata za cufe, super je. Saj vem, da sem to že napisala, ampak tega sem res vesela. Priznam, da sem mislila, da ga Nike res ne bo nikoli sprejela in bosta pač živela eden mimo drugega. Tako dobrega odnosa res nisem pričakovala. In Ben. Ko sem jemala Nike sem hotela psičko, ker ima Ben težave s samci. Zdaj sem si rekla, da ju bom že imela pod kontrolo. Tudi Ben ga je sprejel, sem in tja ga malo postavi na njegovo mesto v hiši, sicer pa mirno tolerira vse njegove trapaste ideje. Moj Benček je res zakon!!

KRIŠKA GORA

Facebook je kriv, da je objav na blogu manj. Tega tukaj tako ali tako nihče ne bere, razen mene, ampak temu je v končni fazi tudi namenjen. Nyíla smo prvič peljali na malo bolj "zaresen" hrib. Še zmeraj nizkega, d ani bilo preveč a mislim, da počasi sem in tja lahko začne nabirat kondicijo tudi v hribih. Šli smo na Kriško goro. Kaj dosti nimam za komentirat. Lepo je tam gori. Ni prav naporna, malo višja Šmarna gora.

VSE NAJBOLJŠE ZA POL LETA

Ne moram verjet, da ima ta moj mali mladiček že pol leta. In sploh ni več tako majhen. Pravzaprav ima videz popolnoma odraslega psa. Samo obnaša se še malo trapasto, kar me samo veseli.
Vse najboljše za polovičko moj mali krokodil!

VELENJSKO JEZERO

Včeraj smo se odpravili okoli Velenjskega jezera. Smo ratali malo penzionisti odkar imamo mladiča, hodimo po ravnih urejenih potkah. Ampak zdaj ima že 5 mesecev in kmalu bomo lahko šli tudi na kak pravi izlet. Do takrat pa uživamo ob jezercih. Pot je okoli Velenjskega jezera speljana okrog in okrog. Prijeten sprehod, tokrat nas je žal ustavila zapora na cesti, ker je bila baje nevarnost ugrezanja tal, zato smo se mogli obrniti. Drugič okoli celega. Potem smo šli domov preizkusit nov žar in ker je treba mladiča počasi navajat tudi na življenje na višji nadmorski višini smo šli po kosilu še na Rašico,ki je nizka in kamor vodi res položna pot. In po vseh teh sprehodih so psi, vključno z mladičem, končno popadali dol. Ker ta mladič ima res neomejeno energije.
In najlepše. Nike se je ob njem že popolnoma sprostila, zadnje čase se, kar večkrat, z njim celo malo ruva s cufo. Juhu.

NYÍL KROKODIL

Mladič raste s svetlobno hitrostjo. Komaj pet mesecev ima, pa imam občutek, da ga imam že doooolgo in da je že popolnoma odrasel. Tudi izgleda tako. Mladičkast izgled je že zdavnaj izgubil, zrasel je, dlako ima že odraslo. Pogrešam mini mladička. Prehitro zrastejo! Je pa njegov značaj še popolnoma otročji, tako da ne pozabim, da imam še zmeraj mladiča. Najnovejše odkritje so stopnice. Zadnjič je odkril kako it po stopnicah navzdol in od takrat je to glavna zabava, da gre lahko dol. Amapk smešno je, ker še ne zna gor. In potem ostane spodaj in se cmeri. Ali še bol smešno, včasih se ustavi na sredi in ne zna ne dol ne gor. In potem kar leži tam na sredini stopnic. Mogoče pa mu paše, da ima celo hišo pod kontroli :).
Sicer pa je super, polno motiviran za igro ves čas, kar s seboj prinese da se brez problema uči. Tunelčki so njegova strast in leti skoznje kot tavelik. Ostalo bo pa še malo počakalo, da še malo zrasteva.

še en filmček, ko je še čisto majčkeno mlajši.

ŠMARTINSKO JEZERO

Ja v Sloveniji res nista samo Primorska in Gorenjska. Po sili prilike smo začeli odkrivati tudi Štajersko. In se je izkazalo, da ima kar nekaj zanimivosti, ki jih je kar vredno videti in kar nekaj krajev, ki jih je vredno obiskati. Predvsem pa ima mnogo jezerc in ribnikov. Seveda je Bohinjsko jezero zame še zmeraj številka ena, to pa ne pomeni, da se mi da vedno znova hoditi samo tja. Tako smo šli včeraj k Celju pogledat Šmartinsko jezero. Je kar veliko, tako da smo si lahko okoli privoščili kar lep sprehod. Žal pot ni speljana okrog in okrog ampak vseeno je sprehod lep in prijeten. Edino kar me je zmotilo je bilo nenavadno veliko število mrtvih rib. Zaradi tega sem posumila, da morda kaj ni v redu z vodo in to je malo pokvarilo mojo idejo o čofotanju. Ampak recimo, da tudi ribe pač umirajo, vseeno je bilo poleg mrtvih notri tudi precej živih. In srečala sem celo nekoga, ki se je v jezeru kopal, tako da ne vem kako grozno že ne more biti. Skratka luštno.

Saludos des de Sewilla

V petek popoldan smo se kar takoj po službi odpravli k Nini,da pridemo čim prej. Tokrat smo potovali z avtom, ne letalom, da smo lahko šli vsi, midva in kužki. Vožnja do Sewille traja 23h, brez postankov, tako smo jih mi računali malo pod 30, na koncu pa smo zaradi okoliščin potovanje razvlekli na 32h in se v Sewillo pipeljali komajda živi. Zato sva se z Domnom odločila, da bova pot nazaj malo bolj raztegnila. Ampak ker se nama je na poti nazaj pridružil Zlatko in je potem en lahko ves ča spal zadaj, smo jo udarili še bolj direkt in potovanje skrajšali na 27h. Na poti, sploh tako dolgi, človek doživi marsikaj. Tokrat sem se prvič odpravila na takooooo dolgo pot in priznam, da sem se nanjo malce površno pripravila, zato sem na poti doživela, sem in tja, kakšno presenečenje.
Pot do Sewille pelje čez štiri države. Slovenijo, Italijo, Francijo in Španijo.
Daleč najmanj navdušena sem nad Italijo. Že sama okolica mi ni všeč, največ ceste se vleče in vleče čez hribe mimo Genave, ki je še posebej neprijetna. Počivališča so grda in zanemarjena, tako da smo se tukaj ustavljali le za obvezni wc. Vsaj ti so brezplačni. Bencin in cestnine pa obupno drage. Na poti nazaj smo se ustavili na Azurni obali v Canesu. Moram rečt, da me ni kaj dosti impresioniral. Plaže so na tem delu precej boge in na večino pes tako ali tako ne sme. Ker pa smo bili zgodnji in ni bilo nikogar smo si vseeno privoščili kratek sprehod.
Od vseh mi je bilo najbolj všeč potovanje po Franciji, razen cestnin. Ne začnejo se na enem koncu avtoceste in na drugem končajo ampak se moraš za plačilo cestnine kar naprej ustavljati, kar je pri tako dolgi vožnji res malo nadležno in še sem in tja kakšno kolono povzročijo. Skupek cestnin kar nanese, bencin pa je tu precej cenejši kot v Italiji. Imajo zelo lepo urejena počivališča z veliko zelenja, kjer lahko mečeš žogice kužkom in si privoščiš prijetno malico. Poleg tega se da zaiti z avtoceste, ker se najde zelo prijetne kraje za sprehode.
Španija ina prav tako prijetna počivlišča od koder pogosto celo vodijo vrata z avtoceste, kamor se lahko greš sprehoditi.Bencin je tu najcenejši, v delu Katalonija pa računajo cestnine, ki niso zanemarljive. Imajo pa obupen sistem plačil. Na bencinskih postajah na avtocestah nimajo bankomatov, cestnino pa lahko plačaš samo z gotovino (ki je ne moreš dobiti nikjer, ker ni bankomatov. Imajo pa mašino za tehtanje :S) ali kreditno kartico. Znajdi se zdaj, če ti je gotovine zmanjkalo in je ne moreš nikjer dvigniti.
In pomemben del, nihče od špancev ne govori angleško, potem ti na cestninski postaji vtaknejo nek listek v roke in uspejo sestavit skupaj besede plačati sedem dni. Toliko, če gre kdo potovat po Španiji, bankomati so redka zadeva, tako da imejte pripravljene dovolj gotovine ali si dajte prej delat kreditno kartico.



Do zdaj sem bila pri Nini vedno sama in sem pogrešala svoje kužke. Tokrat je bilo vzdušje popolnoma drugačno, veliko bolj sproščeno, ker res nisem nikogar pogrešala in se mi ni k nikomur mudilo domov. Škoda da so nas tja pripeljale okoliščine, ki so nas a vseeno, obe z Nino sva bili veseli, da je spoznala Nyílčka še predno bo imel eno leto. Nad njim je navdušena. Kako da ne, saj je res super. Užival je 100 na uro. Najbolj se je zabavala Nike, ki je tokrat veliko število psov ni motilo, saj je tam več kot dovolj prostora, da si ne hodijo v napoto. Je pa Nikica prišla na svoj račun s skakanjem v bazen. Zadnje čase je nekaj trmarila in ni hotela tečt agilitya. Vem, da mi je mladiča strašno zamerila a vseeno sem se začela bat, da ni z njo kaj narobe, da je kaj ne boli. A pri Nini je pokazala, da je čisto v redu in je res samo jezna. Tam je namreč šibala kot zmeraj. Nje je to okolje res odgovarjalo. Pa še srn tam ni in se nisem imela česa bati na sprehodih, ki so bili tako veliko bolj sproščeni. No ja, bile so race a za njimi poleteti pač ne more.
Mislim, da je bil nad vsem še najmanj navdušen Ben. Oba z Nyílom sta bila na koncu tedna že popolnoma utrujena. Oba mi namreč sledita na vsakem koraku in tam sem ves čas skakala naokoli, tako da se tudi onadva nista umirila. Slaba španka bi bila. še siseste si ne znam vzet in se umirit vsaj za kako urico. Nič čudnega, da je Ben na koncu, ko sem pripravljala avto za odhod, ves navdušen skočil na zadnje sedeže in bil že med prvimi kosi prtljage pripravljen za odhod.







Zdaj smo doma, ponovno utrujeni in malo žalostni, ker smo morali zapustiti sončno Sewillo in Nino, ki ji je naša družba še kako dobro dela. Nekoliko boljša je in se lahko celo nasmeji, lepo jo je videti nasmejano, čeprav vem, da je to le površinski nasmeh. Žal pa je za nami ostala še večja praznina. Vse bi dala, da bi lahko čas zavrtela nazaj in Nini vrnila tisto, kar ji je pomenilo največ v življenju. Ampak kmalu bo boljše, vem da bo kmalu spet srečna. Nikoli in nihče ne bo nadomestil male Winnie a čas celi rane in prinaša nove stvari, ki človeku zapolnijo srce.
Nimka živi predaleč, počasi se navadim, da je ni, ampak ko sva skupaj se spomnim, kako jo pogrešam. Vse najine traparije. Prav ni pošteno!