Najbolj sladek smrček na svetu, miss fotogeničnosti, tasmanski vrag in mala človeška pošast.
BENETTON & NIKE & NYÍL
petek, 30. julij 2010
Zunaj dežuje, sedim v topli suhi postelji, pijem jutranjo kavo in zraven opravljam malo prostovoljnega dela, vsaj tisto malo, kar lahko naredim, da pomagam zapuščenim, zavrženim, mučenim, zanemarjanim živalim. Ob meni brezskrbno smrčita moja dva kosmata sončka. Pogledam ju in pomislim, kako je njuno življenje lepo. Edina krivica, ki se jima dogaja je, da morata biti sem in tja kakšno urico sama in da z njima ne delim vsebine svojega krožnika. Benček je nekoč delil usodo živali o katerih pišem. Preden sem kupila Nike sem s seboj bila velike vojne o tem zakaj kupiti žival, če je toliko zapuščenih, ki jim lahko pomagam. Potem sem se odločila, da ne bom jaz zatrla svojemočne želje po parsončku, ker so drugi ljudje neodgovorni, kljub vsemu. Tako sem se odločila, da bom pač vedno imela kombinacijo parsona in enega zavetiščnika. Parsoni me vseeno enostavno preveč navdušujejo, da me nebi en spremlal. tukaj si dovolim biti sebična.
Občasno žrtvujem svoj čas in pomagam oddati živali, ki so bile zavržene tako, da naredim njihove opise za spletno stran posvojime. si. In tako spoznavam njihove zgodbe. Povoženi, pretepeni, Breje samičke, ki se zatečejo pod leso, imajo mladičke in do konca svojih moči skrbijo zanje. stari, odsluženi, ki jih nihče več ne mara. Na forumu sem prebrala post, kjer so zapisane dobre lastnosti posvojitve starega psa. Drži, če si nekdo želi imeti psa, pa nima dovolj energije, da bi se ukvarjal z razigranim in vihravim mladim psom je to odlična priložnost, da polepša življenje enemu od pasjih gospodov, ki jih nihče noče in s tem ubije dve muhi na en mah. Stari psi so nezahtevni in morda, morda bi lahko celo rekel, da hvaležni, čeprav tega izraza nemaram, ker sem že pisala o hvaležnosti posvojenih psov.
Nemalokrat mi silijo solze v oči, ko berem o njihovih zgodbah. Spoštujem ljudi, ki se s temi problemi spopadajo dnevno, vsak dan gledajo te grozote in razumem, zakaj ratajo otopeli predvsem do ljudi, asocialni in nasršeni.
Kljub temu pa, sva zanjič s kolegico našli mucko, staro komaj nekaj tednov, brez mame. Ko sva klicali zavetišče Gmajnice, pa si naju dobesedno nadrli, češ, kaj jim teživa, da oni so polni in naj se s tem sami ukvarjava. razumem, vem in vidim, da je zavrženih mačk res malo morje. vem, da so zavetišča polna, vendar bi kljub temu ob klicu na talšno ustanovo pričakovala malo lepši odnos. Jaz sem mačka našla, nisem ga jaz vrgla stran, vzeti ga ne morem, sicer bi ga sama po sebi in zavetišča sploh nebi klicala. Morda bi pričakovala vsaj kakšen nasvet. Na koncu so nama pomagali v kliniki za male živali 300 kosmatih.
Lepo bi bilo, če bi v dobi, v kateri živimo, v socialni družbi, ljudje naj bi bili bitja, ki razmišljajo, če bi se v tej dobi stvari počasi začele premikati na bolje. vendar je žal še vedno preveč primitivnih ljudi. Žal se tako obnašajo tudi do soljudi, ne le do živali, tako še dolgo ni pričakovati večjih sprememb. seveda je večinoma bolj pomembno, da je dobro poskrbljeno za avto, da se lepo sveti usnjena zofa, ter da to vidi sosed, kot to kako živijo ljudje in živali okoli nas.
Jaz pa sem spet razočarana nad vsetom, ki me obdaja a optimistična in verjamem, da nekega dne, stvari le bodo drugačne.
Če kdo želi imeti kužka ali muco, pa tu predlagam, da razmisli in si pogleda zavetišča, ki so polna. Občutek, ko rešena žival leži ob tvojih nogah zadovoljna je neopisen.
dopis:
po tretji strani pa mi gredo na živce vsi ljubitelji in rešitelji živali, ki so tako negativno nastrojeni do morebitnih posvojiteljev. Če se nekdo zanima za žival, ki mu je všeč, je stvar vsakega posameznika po kakšnem kriteriju si izbere žival. Nekateri izberejo bolj simpatično, nekateri izberejo tisto, ki je bolj boga in imam manj možnosti da dobi posvojitelja( vsa čast takim, ki so tako nesebični) pa je zato treba obsojat tiste, ki bi izmed vseh zavrženih živali izbral tisto, ki mu je pač najlepša. Kjub temu, da je še veliko takih, ki rabijo dom morda bollj nujno, konec koncev tudi ta "taluštn". Na živce mi gre vse obsojanje vprašanj v smislu zdravstvenega stanja in cene živali. Presneto, tudi to so podatki, ki jih človek mora vedeti.
Oznake:
razmišlanja-članki
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
moram priznat da mam solzne oči
OdgovoriIzbriši