V soboto se je obetal še kar lep dan. Povala sem svoje prijatelje, da se mi kateri od njih pridruži na izlet nekam v hribe. Petra z Ac in Veni se je z veslejem podala z nami na Nanos. Proti vrhu vodijo številne poti. Mi se gor najraje odpravimo z azdrtega po položni poti. Pot je res položna in prijetna. Le na koncu se malo vzpne, kar je seveda logično, enkrat se pač moraš malo dvigniti. Ker je tako položna je malce daljša in zato idealen sprehod, če želiš pesjanarje res utruditi. Ko se dvigneš iz gozdne meje je do koče približno pol ure hoje po grebenu. Ta del je meni sicer najljubši a navadno gor precej piha. Tudi tokrat je. Nike smo dali na oprsnico, veter jo je dvignil in spuščali smo jo namesto zmaja. Ne, šala. Je pa res na vrhu tako pihalo, da je nekajkrat prestavilo mene in Petro, nosilo je Veni in res me je bilo strah, da bo v dolino odpihnilo šest kilogramsko Nike. Sicer je zaradi tega, ker je majhna in tako v zavetju pobočja Nike imela še najmanj težav, pa vseeno. Ker sva komaj stali na nogah nisva šli do koče. Sva se prej obrnili in se raje še malo sprehodili potem nižje dol po okolici. Imeli pa sva se lepo. Nanos je res lep hrib in Petra je rekla, da se morava, ko bo pihalo malo manj vrniti in dokončati izlet tako,kot je treba. Kaj pa veš, mogoče že naslednji vikend :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar